RMS Titanic (Royal Mail Ship Titanic) je bil britanski potniški prekooceanski parnik, ki je potonil v severnem Atlantskem oceanu, 15. aprila 1912 potem, ko se je ladja zaletela v ledeno goro na svoji krstni plovbi iz Southamptona v New York. Od 2.224 potnikov in članov posadke je zaradi neupoštevanja varnostnih predpisov in napačnega ravnanja posadke umrlo 1.503 + 5 (1.508) ljudi, preživelo pa jih je le 705, zato je to ena najhujših pomorskih nesreč v človeški zgodovini. Titanik je bil ob krstu 2. aprila 1912 največja in najbolj razkošna potniška ladja na svetu, bila je druga od treh ladij iz razreda Olympic britanske družbe White Star Line. Bil je tudi ena od prvih prekooceanskih ladij z bazenom na krovu. Ladja je bila zgrajena v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu. Konstruktor ladje in glavni arhitekt Thomas Andrews je umrl v nesreči.
Titaniku je poveljeval izkušen kapitan Edward J. Smith, ki je tudi umrl v nesreči. Na ladji je potovalo veliko bogatih in slavnih ljudi na svetu ter veliko izseljencev iz Velike Britanije, Skandinavije, Irske in iz cele Evrope, ki so si v ZDA hoteli poiskati boljše življenje. Za potnike prvega razreda je bilo postreženo vrhunsko obdobje z velikim luksuzom. Imeli so telovadnico, bazen, knjižnico, velikansko restavracijo in sobe z najlepšim luksuzom. Ker je imel Titanik v podpalubju vgrajena neprepustna vrata, ki so lahko zadržala poplavitev štirih predelkov, so vsi menili, da je Titanik preprosto nepotopljiv.
Po izplutju iz Southamptona 10. aprila 1912 se je Titanik ustavil še v Cherbourgu v Franciji in v Queenstownu (danes Cork) na Irskem ter se nato odpravil v New York. Peti dan plovbe, 14. aprila 1912, je 600 km južno od Nove Fundlandije ob 23:40 ladja trčila v ledeno goro. Led je na desnem boku od šestnajstih predelkov prebil šest, od tega jih je v eni uri pet poplavila voda, ladja pa je lahko zadržala poplavitev največ štirih predelkov. Ladja se je začela potapljati. Ker je bilo reševalnih čolnov premalo za vse potnike na krovu, so imele ženske in otroci prednost. Ob 2:15 se je ladja prelomila na dvoje in ob 2:20 se je dokončno potopila, z več kot tisoč ljudi, ki so ostali na krovu. Eno uro in štirideset minut pozneje je na kraj nesreče priplula RMS Carpathia in rešila preživele potnike.
Nesreča je pustila ves svet v šoku in jezi zaradi velike izgube življenj ter regularnih in operativnih napak, ki so privedle do tega. Raziskave v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike, ki so sledile, so privedle do velikih izboljšav v pomorstvu. Ena najpomembnejših posledic je bila ustanovitev prve mednarodne konvencije o varnosti na morju, leta 1914, ki danes zagotavlja veliko varnost na morju. Poleg tega je bilo na svetu uvedenih več telegrafskih predpisov, da bi se v prihodnje izognili številnim napakam v komunikaciji.
Razbitino Titanika so odkrili leta 1985 (73 let po potopu). Odkril jo je francosko-ameriški raziskovalec Robert Ballard. Titanik je postal najbolj znana ladja na svetu: spomin na to ohranjajo številne knjige, pesmi, filmi, razstave in spomeniki. Ladijska razbitina Titanika je druga največja potniška ladijska razbitina na morskem dnu. Prva je njena sestrska ladja HMHS Britannic, ki je bila uporabljena za bolniško ladjo, ko je potonila. Zadnja oseba, ki je preživela nesrečo, Millvina Dean (stara dva meseca, ko je Titanik potonil), je umrla leta 2009 v starosti 97 let.
Ozadje Ime "Titanic" (slo. Titanik) izhaja iz Titanov, iz grške mitologije. RMS Titanic je bil druga ladja iz razreda Olympic, prva je bila RMS Olympic in tretja HMHS Britannic. Britannic naj bi se originalno imenoval Gigantic, ker je bil malo večji od njenih dveh sestrskih ladij. Vse tri ladje so bile daleč največje ladje prestižne britanske pomorske družbe White Star Line. Tri ladje sta si prvič zamislila predsednik družbe White Star Line, J. Bruce Ismay in ameriški finančnik J. P. Morgan, ki je nadziral družbo White Star Line.
V začetku 20. stoletja se je družba White Star Line soočala z velikim izzivom družbe Cunard Line, ki je takrat zgradila RMS Lusitanio in RMS Mauretanio - v tistem času najhitrejši ladji na svetu - ter nemških družb Hamburg America in Norddeuscher Lyold. Ismay se je potegoval predvsem za velikost in razkošje, ne pa za hitrost, zato je leta 1907 svojemu podjetju predlagal zgraditi nov razred novih treh ladij. Nove tri ladje naj bi bile večje od vsega, kar je do takrat plulo po svetovnih morjih, imele bi skoraj enako hitrost kot Cunardovi ladji Lusitania in Mauretania, potnike pa bi na krovu čakala razkošje in luksuz, kakršnih do takrat še na nobeni ladji ni bilo. Podjetje je s prihodom novih treh ladij nadomestilo tudi svoje prejšnje ladje, SS Teutonic iz leta 1889 in RMS Majestic iz leta 1890.
Ladje so bile zgrajene v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu na Severnem Irskem. Za gradnjo vseh ladij so bili stroški ocenjeni na 3 milijone funtov (približno 290 milijonov funtov leta 2016). Gradnjo ladij so nadzirali predsednik ladjedelnice William Pirrie, pomorski arhitekt Thomas Andrews, ki je bil generalni vodja oddelka za načrtovanje v ladjedelnici in je izdelal načrte za gradnjo, Edward Wilding, Andrewsov pomočnik, ki je bil odgovoren za izračun ladijske zasnove, stabilnosti in opreme, ter Alexander Carlislie, ki je bil odgovoren pri načrtovanju ladijskih varnostnih ukrepov, kot so neprepustna vrata, reševalni čolni ipd.
29. julija 1908 so se na sestanku v Londonu zbrali Bruce Ismay, William Pirrie ter nekaj uradnikov iz ladjedelnice in družbe White Star Line, ki so predstavili risbe in načrte ladij. Ismay je projekt odobril in dva dni pozneje podpisal tri pisma o soglasju, s katerim je odobril začetek gradnje ladij. Na tej točki ladje še niso imele svojega imena, temveč so jih poimenovali kar po številki gradbišča, ki je bilo pripravljeno za njihovo gradnjo, preden so jim dokončno določili ime.
Tehnični podatki levo|sličica|Načrt Titanica in njegovih zgornjih palub. Titanic je bil dolg 269 m, širok 28 m in visok 53,3 m (od kobilice do dimnikov). Po končanih delih je parnik imel prostornino 46.329 brutoregistrskih ton (BRT) in izpodriv več kot 52.000 ton. Poganjali so ga dva tristopenjska štirivaljna parna stroja (levi in desni, trilistni vijak) in nizkotlačna parna turbina, ki je lahko obratovala le v smeri plovbe naprej (srednji, štirilistni vijak). Skupna moč glavnih strojev je znašala 46.000 konjskih moči (HP). Oba parna stroja sta prispevala 30.000 konjskih moči, parna turbina pa 16.000 konjskih moči. Paro za pogon glavnih in pomožnih strojev ter ostalih porabnikov je proizvajalo 29 kotlov. Med križarjenjem je ladja dosegla hitrost 21 vozlov, njena maksimalna hitrost pa je znašala 24 vozlov. Ladja je imela v podpalubju vgrajena neprepustna vrata, kar ji je zagotovilo, da je lahko prenesla poplavitev štirih predelkov. Na parnik se je lahko vkrcalo 2.453 potnikov in 892 članov posadke, v primeru nesreče je bilo na voljo 20 reševalnih čolnov za 1.179 ljudi.Titanic's Prime Mover - An Examination of Propulsion and Power, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 5. julija 2012.
Tako, kot njuni sestrski ladji, je imel tudi Titanic 10 palub, od tega 8 za potnike:
- Paluba čolnov, je bila paluba na kateri so bili reševalni čolni, ki so bili 15. aprila 1912 spuščeni v severni Atlantik. Ladijski most je bil na sprednjem koncu pred prostori za kapitana in posadko. Stal je 2,4 m nad palubo in se raztezal na obe strani tako, da je bilo mogoče ladjo nadzorovati pred prihodom v pristanišče. Kabina s fitnesom je stala takoj za prostori za posadko. Vhod v stopnišče prvega razreda Grand Steircase je stal za kabino fitnesa, zraven vhoda je stala kadilnica, zraven kadilnice pa je stal še vhod v drugi razred. Sprehajalna pot je bila ločena na štiri dele: za častnike, potnike prvega razreda, inženirje in potnike drugega razreda. Reševalni čolni so bili nameščeni po celi palubi, razen na sredini, kjer je bila sprehajalna pot prvega razreda, da potnikom ne bi čolni pokvarili razgleda.
- Paluba A, imenovana tudi promenada, ki je potekala po celotni dolžini nadgradnje 166 m, služila je posebej za potnike prvega razreda, vsebovala je kabine prvega razreda, kadilnico, sobe za branje in pisanje.
- Paluba B, na kateri je bilo nameščenih veliko potniških prostorov prvega razreda s šestimi kabinami in s svojimi zasebnimi sprehajališči. Na Titanicu sta restavracija A la Carte in kavarna Parisien potnikom prvega razreda nudila luksuzne jedilnice. Obe sta vodila podizvajalska kuharja in njihovo osebje; vsi so izgubili življenje v nesreči. Na tej palubi sta bili tudi kadilnica in predsoba drugega razreda. Pod mostom palube je bila nameščena loputa št.1, glavna loputa tovornih prostorov, kjer so bili številni kosi strojev in rezervna sidra. Zraven mostu palube je bila nameščena sprehajalna pot Poop dolga 32 m in je bila namenjena potnikom tretjega razreda. Na tej poti je bilo veliko potnikov in posadke Titanica, ko je ladja potonila.
- Paluba C, je bila najvišja paluba, ki je potekala od premca do krme. Vključevala je oba krova; krma je bila del sprehajalne poti tretjega razreda. Kabine za posadko so bile nameščene pod palubo, javne sobe tretjega razreda pa so bile nameščene pod sprehajalno potjo Poop. Vmes je bila večina kabin prvega razreda in knjižnica drugega razreda.
- Paluba D, imenovana tudi salonska paluba. Na tej palubi so prevladovale tri velike javne sobe - sprejemna soba prvega razreda, jedilni salon prvega razreda in jedilni salon drugega razreda. Potniki prvega in tretjega razreda so imeli na tej palubi kabine z nameščenimi privezi za gasilce. To je bila najvišja stopnja ladijskih neprepustnih pregrad (čeprav le osem od petnajstih neprepustnih pregrad).
- Paluba E, zgornja paluba, je bila večinoma namenjena potnikom v vseh treh razredih, in imela je sobe za kuharje, mornarje, upravnike, strojnike in kurjače. Po njeni dolžini je tekel dolg hodnik imenovan Scotland Road, glede na znamenito ulico v Liverpoolu. Scotland Road so uporabljali potniki tretjega razreda in člani posadke.
- Paluba F, srednja paluba, je bila zadnja celotna paluba v njej pa so bili sprejeti potniki drugega in tretjega razreda ter več oddelkov posadke. Jedilni salon tretjega razreda je bil na tej palubi poleg bazena, turške kopeli in pisarn.
- Paluba G, je bila najnižja celotna paluba, ki je prevažala potnike in je imela najnižje vodne odprtine tik nad vodno črto. Tu je bilo skladišče za tovor, vključno z potujočo pošto, kjer so bila pisma in paketi razvrščeni in pripravljeni na dostavo, ko je ladja priplula. Tu so hranili tudi hrano in pijačo.
- Podpalubje, je bilo najnižji del ladje pod vodno črto. Sprednji del podpalubja na premcu je bil uporabljen za skladišče, temu pa so sledili prostori z ladijskimi kotli in strojnica, v kateri so se nahajali glavni in pomožni stroji. Dostop do tega območja je bil potnikom prepovedan. Stopnice so te prostore povezovale z višjimi nivoji ladje; dodatna stopnišča v bližini premca so omogočala dostop do palube D.
Lastnosti
Pogon sličica|Olympicovi propelerji, nameščeni kmalu po splovitvi. Titanicovi propelerji so bili precej podobni.|268x268_pik Titanicov pogon so sestavljali dva štirivaljna parna stroja s tristopenjsko ekspanzijo (visokotlačni, srednjetlačni in dva nizkotlačna valja), ki sta poganjala levi in desni trilistni vijak, ter nizkotlačna parna turbina, ki je poganjala srednji štirilistni vijak. Turbina je obratovala le v smeri hoda naprej.
Glede nezmožnosti obratovanja turbine v smeri hoda nazaj mnogi trdijo, da je ta slabo vplivala na manever, s katerim je posadka hotela preprečiti trčenje ladje z ledeno goro.
Titanicovi ladijski stroji doslej ostajajo največji zgrajeni, saj so zasedli štiri prostore v višini in razvili skoraj 38 MW moči (52.000 KM).