Himalája je najvišje gorstvo v Aziji, ki ločuje Indijsko podcelino od Tibetanske visoke planote. V njen okvir spadajo najvišje gore sveta kot Mount Everest, K2 in Kandženzenga. Himalaja v sanskrtu pomeni 'bivališče snega' (hima - sneg, alaja - 'bivališče').
Razteza se prek petih držav - Pakistana, Indije, Kitajske, Butana in Nepala. V njej imajo povirje tri velike svetovne reke - Ind, Yarlung Tsangpo / Brahmaputra in Ganges. Njena dolžina je približno 2400 km, od Nanga Parbata na zahodu do Namče Barva na vzhodu. Himalajsko območje meji na severozahodu s področji Karakorum in Hindukuš. Na severu je veriga ločena od Tibetanske planote s 50–60 km široko tektonsko dolino, imenovano Ind-Tsangpo šiv, na jugu pa je lok Himalaje obdan z zelo nizko indo-gangeško nižavje. Razpon se giblje po širini od 350 km na zahodu (Pakistan) do 150 km na vzhodu (Arunačal Pradeš).
Nastala je z alpidsko orogenezo, torej je eno najmlajših gorstev našega planeta. Dviga se še danes - približno 5 cm na leto, saj se Indijska plošča še vedno podriva pod Evrazijsko litosfersko ploščo.
Ima velik vpliv na podnebje Azije. Preprečuje mrzlim arktičnim vetrovom, da bi ohlajali področje Indijske podceline, obenem pa predstavlja pregrado za monsune, ki pihajo proti notranjosti. Je vzrok za nastanek puščav v notranjosti Azije, denimo Gobi.
Lega
Himalajsko pogorje se v širokem loku razteza iz smeri vzhod-zahod približno 3000 km daleč in se nato proti severu nadaljujejo v Tibetansko visoko planoto. Na zahodu je lok širok 320 km, na vzhodu pa 170 km. Skupna površina Himalaje je tako več kot 600.000 km². Njenih mej ni mogoče natančno določiti, saj se mnenja geografov razlikujejo o tem ali lahko kot Himalajo imenujemo tudi pogorja Karakorum, Hindukuš in Pamir, ki ležijo na skrajnem zahodu Himalaje. Prav tako je nejasna tudi meja med Himalajo in Tibetansko visoko planoto, saj sta obe gorstvi istega nastanka, vendar sta zaradi velikih političnih razlik med strogo vladavino LR Kitajske v Tibetu in vladavino v Nepalu prometno ločena. Po uradnih podatkih se Himalaja na zahodu začenja ob reki Ind, od tam se razteza proti jugu in vzhodu skozi severozahodni Pakistan, Džamu in Kašmir, Tibet, Nepal, Bangladeš, Sikim in Butan in se končuje ob reki Brahmaputra tik ob Mjanmaru.
Velika porečja, ki so si svoje struge izdolbla globoko v gorska verige, delijo Himalajo od zahoda proti vzhodu na štiri velike dele: med rekama Ind in Satledž je Pandžabska Himalaja, med Satledžem in Kali Gandaki Kumanska Himalaja, med rekama Kali Gandaki in Tista je Nepalska Himalaja in med Tisto in Brahmaputro Asamska Himalaja. Po višini se Himalaja od osrednjeazijskih planot postopno spušča proti jugu v indijsko nižavje. Čisto na severu je njen najvišji del, Visoka Himalaja, z vrhovi, ki segajo nad 6000 m, južno od nje je Nizka Himalaja z višinami od 2100 do 4500 m, kjer je večina velikih mest kot je Katmandu, čisto na jugu pa je regija Tarai, ki jo omejujeta hribovji Čure in Sivalik. Posamezna gorstva v teh delih imajo še svoja imena. Na skrajnem vzhodu so Asamska, Butanska in Sikimska Himalaja, zahodneje je najvišja Osrednja Himalaja, na skrajnem zahodu pa sta Pandžabska in Kašmirska Himalaja v Hindukušu ter Karakorumu, ki se nadaljuje proti severozahodu v Pamir.
Pamir
Pamir je gorstvo, ki po mnenju večine geografov ne spada več v sklop himalajskega pogorja. Med Karakorumom in Hindukušem, ki sta skrajno zahodni gorovji Himalaje in med Pamirjem, je sicer reka Ind s svojo globoko dolino izdolbla mejo vendar pa se vse pogosteje govori o Pamirju kot podaljšku Himalaje. Pamir se razprostira na ozemlju Tadžikistana, Afganistana in LR Kitajske v loku dolgem 500 km. Deli se na Pamiro-Altajsko pogorje, Centralni Pamir z najvišjim vrhom Pik Komunizma (7495 m), južneje pa sta še Jugozahodni Pamir in Vzhodni Pamir.
Hindukuš
Gorovje se od Pamirja vleče proti jugozahodu v loku dolgem 800 km. Razprostira se pretežno po ozemlju Afganistana, z obronki pa sega tudi v Pakistan in celo v Indijo. Delimo ga na Vzhodni Hindukuš, ki v svojem 200 km dolgem hrbtu skriva vseh 29 sedemtisočakov, na Centralni Hindukuš in zahodni Hindukuš, ki pa sta nižja.
Karakorum
Na severozahodu se Himalaja razveji. Ena od vej je gorovje Karakorum, ki se razteza ob zgornjem toku Inda na ozemlju Kašmirja, Indije, Kitajske in Afganistana in sega v loku okoli 900 km daleč in 100 km v širino. Karakorum je visok povprečno 6100 m, z vrhom K2 pa doseže tudi višino 8611 m od katerega je višji samo še Everest. Karakorum delimo na Veliki Karakorum, ki zajema sedem gorskih skupin in se trikrat dvigne v višino nad 8000 m z gorami K2, Broad Peak in Gašerbrum I ter Gašerbrum II. Južneje se nahaja Mali Karakorum s štirimi skupinami, severneje pa Severni Karakorum s skupinama Ghujerab in Lupghar.
Centralna Himalaja
Glavni himalajski greben spremlja nekaj vzporednih gorskih verig. Na jugu se iz doline reke Ganges dviga nad nižinsko džunglo Tarai do višine 1500 m poraslo hribovje Sivalik. Nekoliko severneje je Mahabharat, katerega vrhovi presegajo 3000 m, še bolj na severu pa sta 1000 km dolga hrbta Zanskar in Transhimalaja, ki dosežeta višino 7000 m. Osrednji in najvišji sta Nepalska in Garvalska Himalaja, ki se delita na 18 gorskih skupin, v katerih je 8 od štirinajstih osemtisočakov. Najzahodnejši je Daulagiri (8167 m), vzhodneje od njega si sledijo Anapurna (8091 m), Šiša Pangma (8027 m), Manaslu (8163 m), Čo-Oju (8210 m), Mount Everest (8848 m), Lotse (8516 m) in Makalu (8463 m).
Sikim in Butan Sikimska, Butanska in Asamska Himalaja so najvzhodnejše gorske skupine. Razprostirajo se skozi Butan in Indijsko zvezno državo Sikim ter merijo v dolžino 400 km, v širino pa nekaj več kot 100 km. Povprečna višina je 2500 m, najvišji vrh pa je Kangčendzenga na meji med Nepalom in Sikimom in je s 8586 m tretji najvišji vrh na svetu.
Nastanek
Himalaja pripada alpidskim gorstvom. Tako imenujemo niz gorovij, ki se vleče od Pirenejskega in Apeninskega polotoka prek Alp, Karpatov, Dinarskega gorovja, Balkana, Turčije, Irana, Tibeta in Himalaje in še naprej proti vzhodu Azije. Alpidi so se nagubali v času alpidske gorotvornosti ali orogeneze, ki se je začela v poznem mezozoiku pred približno 80 milijoni let, višek pa je dosegla pred 20 milijoni let v terciarju. Himalajsko pogorje gradijo v glavnem metamorfne kamnine iz predkambrija, kot so gnajsi in blestniki. Vsi so močno preoblikovani in različne mineralne sestave. Gnajse gradijo glinenci, kremen in sljude, blestniki pa so iz plasti kremena in sljud. Ko se je Indija premikala proti Aziji, so njene severne predele še prekrivali v plitvem morju odloženi stari paleozojski, morda celo predkambrijski skladi, ki jih danes, sicer nekoliko preoblikovane, najdemo na najvišjih vzpetinah Himalaje kot skrilavce in marmorje.
Pred 250 milijoni let so bili vsi kontinenti združeni v enotno celino Pangeo, ki se je pred 200 milijoni let začela cepiti na dve veliki celini, severno Lavrazijo in južno Gondvano, med njima pa se je razprostiral ocean Tetida ali Tetis. Pozneje se je Lavrazija razdelila na Severno Ameriko, Grenlandijo in Evrazijo, Gondvana pa na Južno Ameriko, Afriko, Avstralijo in Antarktiko ter več manjših kontinentov med katerimi je tudi podcelina Indija. Pred 120 milijoni let je bila Indija še mnogo bliže Afriki kot tedanji Aziji. Vendar pa se je proti njej premikala in se z njo, pred približno 50 milijoni let združila na območju Tibeta. Pri tem je prišlo do gorotvornosti ali orogeneze in nastanka Himalaje, obenem pa je umaknilo morje Tetis. Indijska plošča z debelo litosfersko skorjo je deloma potonila v astenosfero in tako ustvarila visoko planoto Tibet. Pojavu pravimo podrivanje, vendar pa je prišlo pri nastanku Himalaje tudi do narivanja, saj plošča ni potonila v celoti in se je nato del, ki ni potonil začel narivati na nasproti ležeče obale Azije. Pri tem je začela rasti Himalaja, ki so jo nato preoblikovale številne reke in ledeniki. Himalaja je razmeroma mlado gorovje katerega gorotvornost še traja. V geološki prihodnosti se bo s Himalajo najverjetneje zgodilo podobno kot z današnjimi evropskimi sredogorji iz mlajšega paleozoika ali Kaledonidi Norveške iz starejšega paleozoika, katerih gorotvorni procesi so že zdavnaj končani, erozija pa je pustila le ostanke teh nekdaj visokih gorstev.
Podnebje Himalaja je po svoji velikosti in višini zelo razsežna zato, ima nekaj zelo različnih podnebnih območij. Obenem je s svojo neprehodnostjo tudi klimatska pregrada med suho severno Azijo in vlažno monsunsko Indijo, zato so severna in zahodna področja pod vplivom suhega zmerno toplega podnebja, južna in vzhodna področja pa pod vplivom monsunov. Poleg teh dveh prevladujočih tipov podnebja pa zasledimo v višjih predelih Himalaje tudi hladno gorsko podnebje.
Monsunsko podnebje Monsun ima velikanski vpliv na življenje milijonov ljudi povsod po Indijski podcelini. Beseda monsun je prevzeta iz arabščine in pomeni 'letni čas', čeprav v resnici označuje dva vetrova, ki sta značilna za glavna letna časa; poletni in zimski monsun. Poletni monsun vlada med aprilom in oktobrom. Spomladi sonce zmeraj bolj ogreva zemljo in kopno se segreva hitreje kot morje. Ker je hladnejši zrak gostejši in težji od toplejšega se nad hladnimi območji, torej nad morjem pojavi območje visokega zračnega pritiska, nad kopnim pa nizkega zračnega pritiska. Ker se zrak vedno preliva z območja visokega tlaka na območje nizkega, pihajo vetrovi z morja na kopno in tako nasičeni z vlago prinašajo obilne padavine. Vetrovi navadno pihajo čez Indijski ocean in se ob jugu Indije razdelijo na dve veji; ena povzroča močno deževje v zahodnem primorju, druga pa se usmeri preko Bengalskega zaliva proti osrednji in vzhodni Himalaji, kjer se ustavi in prinese severu Indijskega nižavja prepotrebno osvežitev, saj je to področje med najbolj naseljenimi na svetu. Zimski monsun deluje ravno nasprotno poletnemu. Ker zimski vetrovi pihajo iz suhih področij Himalaje, prinašajo veliko manj vlage in tako se od oktobra do aprila suh in hladen zrak zliva s kopnega proti Indijskemu oceanu ter pri tem prinaša v pokrajine Indijske podceline sušno obdobje.
Monsunsko podnebje najbolj vpliva na osrednjo in vzhodno Himalajo, kjer poletni monsun prinaša izredno vlažno vreme. Najvišja letna količina padavin je 2500 mm v Sikimu, na planoti Tarai v južnem Nepalu pa je zaradi bolj celinske lege količina že 1250 mm. Veliko manj padavin je v zahodni in severozahodni Himalaji, kamor monsun zaradi visokih gorskih pregrad ne more prodreti, zato je tam količina padavin le 250 mm. Vetrovi močno vplivajo tudi na temperaturo ozračja, saj se zaradi vlažnih poletnih vetrov temperature močno dvignejo in s tem povzročijo hitro taljenje snega in ledu v višjih predelih, s tem pa je povezan višji pretok rek. V nižinah centralne Himalaje se povprečne temperature pozimi spustijo do -5 °C, v višjem svetu pa do -30 °C. Nekoliko drugače je na zahodu, kjer je zaradi nedostopnost monsunov, skozi celo leto hladneje in veliko bolj suho.
Gorsko podnebje