Konstantinopel (grško Κωνσταντινούπολις, Konstantinoúpolis ali Κωνσταντινούπολη Konstantinoúpoli, "Konstantinovo mesto"; latinsko Constantinopolis, otomansko, turško: قسطنطینية, Kostantiniyye) je bilo rimsko/bizantinsko glavno mesto (330–1204 in 1261–1453) latinskega (1204–1261) in osmanskega cesarstva (1453–1924). Začetki mesta segajo v 7. st. pr. n. št. oziroma do nastanka starogrške naselbine in mesta Bizanc. Konstantinopel je imel strateško lego med Zlatim rogom in Marmarskim morjem, na južnem ustju Bosporja, v točki, v kateri se evropska celina stika z azijsko. Konstantinopel je bil zelo pomemben kot naslednik starega Rima ter kot največje in najbogatejše mesto v Evropi v srednjem veku.
Leta 324 je bil kot starodavni Bizanc ustanovljen kot novo glavno mesto rimskega imperija cesarja Konstantina Velikega, po katerem je bil imenovan in posvečen 11. maja 330."Constantinople" in The Oxford Dictionary of Byzantium, Oxford University Press, Oxford, 1991, p. 508. ISBN 0-19-504652-8 V 12. stoletju je bilo največje in najbogatejše mesto v Evropi in je bilo ključnega pomena pri napredovanju krščanstva v rimskem in bizantinskem obdobju. Vzhodni rimski (bizantinski) imperij je bil po izgubi ozemelj zmanjšan na samo njegovo glavno mesto in okolico, ki sta leta 1453 pripadla Turkom. Po muslimanskih osvajanjih je nekdanji branik krščanstva na vzhodu postal Carigrad, prestolnica Otomanskega cesarstva, pod katerim je spet cvetel. Dolga stoletja se je mesto imenovalo "Istanbul". Ime je dobil po grški frazi, ki pomeni "v mesto" (εἰς τὴν πόλιν), medtem ko je bil uradno znan pod različnimi imeni, vključno Konstantinopel in Dersaadet. Ko je Turčija leta 1928 prešla na latinico, je začela pozivati druge države, da uporabljajo turško ime "Istanbul" in postopoma dosegla mednarodno uporabo.Stanford and Ezel Shaw (1977): History of the Ottoman Empire and Modern Turkey. Cambridge: Cambridge University Press. Vol II, p. 386; Robinson (1965), The First Turkish Republic, p. 298
Konstantinopel je bil znan po svoji mogočni obrambi. Čeprav so ga večkrat oblegali različni narodi, je bilo bizantinsko mesto zavzeto le leta 1204, ko ga je zasedla latinska vojska med četrto križarsko vojno, za njimi leta 1261 bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog in leta 1453, ko ga je osvojil osmanski sultan Mehmed II. Prvo manjše obzidje okoli mesta je postavil Konstantin I. V 5. stoletju je Teodozij II. zgradil Teodozijevo obzidje, ki ga je sestavljal dvojni zid in je bil približno 2 km zahodno od prvega. Mesto je bilo zgrajeno na sedmih gričih in na Zlatem rogu ter ob Marmarskem morju. Bil je nepremagljiva trdnjava, ki je obdajala veličastne palače, kupole in stolpe na dveh celinah.
Mesto je prav tako slovelo po svojih arhitekturnih mojstrovinah, kot sta grška pravoslavna stolnica Hagija Sofija, ki je bila sedež ekumenskega patriarhata, sveta Imperialna palača, v kateri je živel cesar, pa tudi Galatski stolp, hipodrom in Zlata vrata, arkadne poti in trgi. Konstantinopel je imel številne umetniške in literarne zaklade, preden je bil zaseden leta 1204 in 1453. Mesto je bilo skoraj izpraznjeno, ko je padlo pod Turki,Müller-Wiener (1977), p. 28 vendar si je hitro opomoglo in bilo do sredine leta 1600 še enkrat največje mesto na svetu kot novo glavno mesto Otomanskega cesarstva.
Ime Prvo znano ime mesta je Bizanc (grško Βυζάντιον, Byzántion), ki so mu ga dali ustanovitelji, megarski kolonisti okoli 660 pr. n. št. Ime Konstantinoupolis ("Konstantinovo mesto ") je dobilo po ponovni ustanovitvi pod rimskim cesarjem Konstantinom I., ki je leta 330 prenesel cesarsko glavno mesto iz zgodovinskega Rima v Bizanc in ga imenoval Nea Roma (Novi Rim). Sodobno turško ime za mesto, İstanbul, izhaja iz grške fraze eis tin polin (εἰς τὴν πόλιν), kar pomeni "v mestu" ali "v mesto". To ime je bilo uporabljeno v turščini poleg Kostantiniyye, ki je bolj uradna prilagoditev prvotnega Konstantinopla, med osmansko vladavino, medtem ko so zahodni jeziki večinoma še naprej uporabljali Konstantinopel vse do začetka 20. stoletja. Leta 1928 se je turška pisava spremenila iz arabske v latinico. Turčija je začela pozivati druge države, da uporabljajo turška imena turških mest.Tom Burham, The Dictionary of Misinformation, Ballantine, 1977.Room, Adrian, (1993), Place Name changes 1900–1991, Metuchen, N.J., & London:The Scarecrow Press, Inc., ISBN 0-8108-2600-3 pp. 46, 86.Britannica, Istanbul . Sčasoma so se uveljavili ime Istanbul in različice v večini svetovnih jezikih.
"Konstantinopel" še vedno uporabljajo člani vzhodne pravoslavne cerkve v naslovu enega svojih najpomembnejših voditeljev, pravoslavnega patriarha s sedežem v mestu, ki se imenuje "Njegova vsebožanska svetost nadškof Konstantinopla – Novega Rima in ekumenski patriarh".
Zgodovina Bizanc
Konstantinopel je ustanovil rimski cesar Konstantin I. (272–337) leta 324 na kraju, kjer je že bilo mesto Bizanc, ki je bilo naseljeno v prvih dneh grške kolonizacije okoli 671–662 pr. n. št. Naselje je ležalo okrog poti med Evropo in Azijo ter morsko potjo od Črnega morja do Sredozemskega morja in imelo na Zlatem rogu odlično in prostorno pristanišče.
306–337
Konstantin je imel več načrtov. Ob obnovljeni enotnosti cesarstva tudi v skladu z večjimi vladnimi reformami, utrjevanjem krščanske cerkve se je dobro zavedal, da Rim ni primeren za glavno mesto. Bil je predaleč od meje in zato od vojske in imperialnih sodišč, bil je nezaželeno igrišče za nezadovoljne politike. Toda glavno mesto države je bil že več kot tisoč let in se je morda zdelo nepredstavljivo, da je predlagal, da se preseli drugam. Konstantinu se je Bizanc zdel pravo mesto: mesto, v katerem bi bil sedež cesarja, lahko bi se branil, ima lahek dostop do Donave ali meje Evfrata, njegov dvor bi se napajal iz bogatih vrtov in prefinjenih delavnic rimske Azije, njegove zakladnice bi se napolnile iz najbogatejših provinc cesarstva.
Konstantinopel se je gradil več kot šest let in je bil posvečen 11. maja 330. Konstantin je predvidel širjenje mesta, podobno kot Rim, v 14 regij in okrašen naj bi bil z javnimi deli, vrednimi cesarske metropole.A description can be found in the Notitia urbis Constantinopolitanae. Kljub temu prvi Konstantinov Novi Rim ni imel dostojanstva starega Rima. Imel je prokonzula, namesto urbanega prefekta (upravitelja mesta). Ni imel pretorja (najvišji predstavnik sodne oblasti), tribunov ali kvestorjev. Čeprav je imel senatorje, so se imenovali clarus, ne clarissimus kot v Rimu. Manjkali so tudi drugi upravni uradi, ki skrbijo za hrano, policijo, kipe, templje, kanalizacijo, vodovod ali druga javna dela. Nov program gradnje je bil izveden v veliki naglici: stebri, marmor, vrata in ploščice so bili vzeti iz templjev po cesarstvu in preseljeni v novo mesto. Na ta način so mnoga največja dela grške in rimske umetnosti kmalu stala na trgih in ulicah. Cesar je spodbudil zasebno gradnjo z obljubo domačinom podarjenih zemljišč cesarskih posestev v diocezah Azija in Pont. 18. maja 332 je napovedal, da je treba tako kot v Rimu omogočiti prosto razdeljevanje hrane državljanom. V tistem času je bilo razdeljenih 80.000 obrokov na dan iz 117 razdelilnih mest po mestu.Socrates II.13, cited by J B Bury, History of the Later Roman Empire, p. 74.
Konstantin je določil nov trg v središču starega Bizanca in ga imenoval Avgustajon. Nov sedež senata (ali kurije) je bil v baziliki na vzhodni strani. Na južni strani velikega trga je bila postavljena Velika cesarska palača z veličastnim vhodom, vrata Halke, ceremonialna dvorana je bila znana kot palača Dafne. V bližini je bil velik hipodrom za tekmovanje z vpregami s sedeži za 80.000 gledalcev in slovito kopališče Zevksip. Na zahodnem vhodu na trg Avgustajon je bil Milion, obokan spomenik, od katerega so bile izmerjene razdalje prek vzhodnega rimskega imperija.
Od Avgustajona je vodila velika ulica Mesa (grško Μέση [Οδός] "srednja [ulica]"), prekrita s kolonadami. Kot se je spustila s prvega griča mesta in se povzpela na drug grič, je prešla na levi Pretorium ali zakonodajno sodišče. Potem je prečkala ovalen Konstantinov forum, kjer sta bila druga senatna hiša in visok steber s kipom Konstantina v preobleki Helija, kronan z avreolo sedmih žarkov in pogledom v smeri vzhajajočega sonca. Od tam je Mesa prešla na forum Tavri, skozi njega, nato na forum Bovis in končno do sedmega griča (ali Kserolof) in do Zlatih vrat v Konstantinovem obzidju. Po gradnji Teodozijevega obzidja v začetku 5. stoletja se je razširil do novih Zlatih vrat in bil dolg sedem rimskih milj.J B Bury, History of the Later Roman Empire, p. 75. et seqq.
337–529
Prvi znani prefekt mesta Konstantinopel je bil Honoratus, in to od 11. decembra 359 in do 361. Cesar Valens je zgradil palačo Hebdomon na obali Propontisa v bližini Zlatih vrat, verjetno za uporabo pri pregledu čet. Vsi cesarji do Zenona in Baziliska so bili okronani in priznani na Hebdomonu. Teodozij I. je zgradil cerkev Janeza Krstnika kot hišo za svetnikovo lobanjo (danes ohranjena v palači Topkapi v Carigradu), postavil steber v spomin sam sebi na forumu Tavri in preuredil uničen Afroditin tempelj v hišo za pretorijansko prefekturo; Arkadij je na Mesi, v bližini Konstantinovega obzidja, zgradil nov forum, ki ga je imenoval po sebi.
Pomen Konstantinopla se je postopoma povečal. Po šoku v bitki pri Adrianoplu leta 378, v kateri so cesarja Valensa s cvetom rimske vojske v nekaj pohodih uničili Vizigoti, je mesto pregledalo svojo obrambo in med 413–414 je Teodozij II. zgradil 18-metrsko trojno obzidje, ki ga do izuma smodnika ni nihče premagal. Teodozij je 27. februarja 425 odprl tudi univerzo v bližini foruma Tavri. V tem času se je na Donavi pojavil Uldin, hunski princ, in napredoval v Trakijo, vendar je mnogo njegovih privržencev dezertiralo in se pridružilo Rimljanom pri pregonu svojega kralja nazaj severno od reke. Zgradili so nove zidove za obrambo mesta in izboljšali floto na Donavi.
Zahodno rimsko cesarstvo so nato zavzeli barbari. Cesarji so se umaknili v Raveno in izginili. Konstantinopel je postal največje mesto rimskega imperija in sveta. Cesarji niso več potovali med različnimi prestolnicami in palačami. Ostali so v svoji palači v Velikem mestu in pošiljali ukaze svoji vojski. Bogastvo vzhodnega Sredozemlja in zahodne Azije se je stekalo v Konstantinopel.
527–565
Cesar Justinijan I. (527–565) je bil znan po svojih vojaških uspehih, svojih pravnih reformah in javnih delih. Iz Konstantinopla je njegov pohod za ponovno osvojitev nekdanje dioceze Afrike odplul okoli 21. junij 533. Pred odhodom je bila ladja poveljnika Belizavra zasidrana pred cesarsko palačo in patriarh je daroval molitve za uspeh pohoda. Po zmagi leta 534 je bil Tempeljski zaklad iz Jeruzalema, ki so ga Rimljani izropali v letu 70 in so ga Vandali odpeljali v Kartagino po njihovem zavzetju Rima leta 455 prinesen v Konstantinopel in shranjen morda v cerkvi sv. Polievkta, preden so ga vrnili v Jeruzalem v cerkev Vstajenja ali Novo cerkev.Margaret Barker, Times Literary Supplement 4 May 2007, p. 26.
Dirke bojnih voz so bile pomembne v Rimu že stoletja. V Konstantinoplu je hipodrom postal sčasoma vse bolj kraj političnega pomena. Ljudje so s ploskanjem pokazali svojo odobritev novega cesarja, pa tudi odkrito kritizirali vlado ali vpili za odstranitev nepriljubljenih ministrov. V času Justinijana je javni red v Konstantinoplu postal kritično politično vprašanje.
V poznem rimskem in zgodnjem bizantinskem obdobju je krščanstvo reševalo temeljna vprašanja identitete, spor med ortodoksno cerkvijo in pristaši monofizitizma je postal vzrok za hude motnje, izražene z zvestobo dirkam stranke Modrih in Zelenih. Nazadnje je leta 532 nastal velik upor, ki je znan kot upor Nika (po bojnem kriku "Zmaga!" vpletenih).