Peter I. Veliki (tudi Peter I. Aleksejevič, ), ruski car, * 9. junij (30. maj, ruski koledar) 1672,Record #118592955. Gemeinsame Normdatei — 2012—2016. Moskva, † 8. februar (28. januar) 1725, Sankt Peterburg.
Peter Veliki je kot ruski car vladal Ruskemu carstvu od 7. maja 1682 do leta 1721 in nato kot imperator Ruskemu imperiju do svoje smrti leta 1725. Pripisujejo se mu zasluge predvsem za modernizacijo države in njeno transformacijo v evropsko silo. Njegove metode so bile pogosto stroge in avtokratske.
V več uspešnih vojnah je osvojil pristanišča pri Azovu in ob Baltskem morju ter postavil temelje za Rusko imperialno mornarico. S tem je končal obdobje nesporne švedske premoči na Baltskem morju in začel širitev carstva v veliko večji imperij, ki je postal velika evropska sila. Vodil je kulturno revolucijo, ki je zamenjala nekatere tradicionalne in srednjeveške socialne in politične sisteme s sodobnimi, znanstvenimi, zahodnjaškimi in radikalno razsvetljenskimi. Peter je bil od leta 1696 absolutni monarh in najvišja oblast. Njegove upravne reforme, s katerimi je ustanovil Vladajoči senat in leta 1722 Tabelo činov, so imele dolgotrajen učinek na Rusijo.
Leta 1700 je vpeljal julijanski koledar (v tem času je v večini držav veljal gregorijanski koledar). Leta 1703 je uveljavil prvi ruski časopis, Sankt-Peterburgskije Vedomosti () in sprejel novo pisavo, ki jo je oblikoval sam in je postal njen glavni avtor. Leta 1703 je ustanovil mesto Sankt Peterburg na obali reke Neve kot »okno na Zahod«. Peter je leta 1712 premaknil prestolnico Rusije iz Moskve v Sankt Peterburg. Zagovarjal je visoko izobrazbo in industrializacijo Ruskega imperija.
Peter se je zelo zanimal za rastline, živali in minerale, napačno oblikovana bitja ali izjeme. Spodbujal je raziskovanje deformiranih bitij z namenom pregnati strah pred pošastmi.Jozien J. Driessen-Van het Reve (2006) De Kunstkamera van Peter de Grote. De Hollandse inbreng, gereconstrueerd uit brieven van Albert Seba en Johann Daniel Schumacher uit de jaren 1711-1752, p. 336. Hilversum, Verloren. ISBN 978-90-6550-927-7 Ruska akademija znanosti in Sanktpeterburška državna univerza sta bili ustanovljeni leta 1724, leto pred njegovo smrtjo.
Zgodnje življenje thumb|200px|Rojstvo Petra Velikega, Čorikov, 19. stoletje|levoPeter je bil imenovan po apostolu Petru in so ga kot novorojenčka opisovali kot »dobrega zdravja, materinih, rahlo tatarskih, črnih oči in s šopom rdečerjavih las«.Robert K. Massie, Peter the Great: His Life and World (1980), p. 22.Династия Романовых: генеалогия и антропонимика / Е. В. Пчелов. — 06/07/2009 // Вопросы истории. — 2009. — № 6. — С. 76-83. Odrasel je na Izmailovski posesti in od majhnega ga je poučevalo več zasebnih učiteljev, ki jih je najel njegov oče, car Aleksej I. Med njimi so bili Nikita Zotov, Patrick Gordon in Paul Menesius.Вопрос о месте рождения Императора Петра Великого // Русский зритель Т. 1. 1828 29. januarja 1676 je Aleksej umrl in prepustil suverenost Petrovemu starejšemu polbratu, šibkemu in bolehnemu Fjodorju III.Massie, 25–26. V tem obdobju je vlado večinoma vodil Artamon Matvejev, razsvetljeni prijatelj Alekseja, politična glava družine Nariškinovi in en od Petrovih največjih otroških dobrotnikov.
To stanje se je spremenilo po Fjodorjevi smrti leta 1682. Ker Fjodor ni imel otrok, je prišlo do spora med Miloslavskimi (Marija Miloslavskaja je bila prva žena Alekseja I.) in Nariškinovimi (Natalija Nariškina je bila druga) glede tega, kdo bo zasedel prestol. Peter je vladal skupaj s svojim starejšim polbratom Ivanom V. do leta 1696. Ivan, ki je bil prvi v vrsti za prestol, je bil kronično bolan, pa tudi slaboumen. Tako je Duma bojarjev (svet ruskih plemičev) izbrala 10-letnega Petra, da postane car, njegova mati pa regentka.
Ta ureditev je bila skladno s starodavno tradicijo predstavljena Moskovčanom in ti so jo ratificirali. Sofija, ena od Aleksejevih hčera iz prvega zakona, je aprila–maja 1682 vodila upor Strelcev (elitne ruske vojaške enote). V spopadu, ki je sledil, je bilo ubitih nekaj Petrovih sorodnikov in prijateljev, vključno z Artamonom Matvejevim, Peter pa je bil priča nekaterim od teh dejanj političnega nasilja.
thumb|Mladi Peter s carskimi insignijami
Po zaslugi Strelcev so lahko Sofija, Miloslavski (klan Ivana) in njihovi zavezniki vztrajali, da se Petra in Ivana razglasi za sovladarja, pri čemer naj bo Ivan razglašen za nadrejenega. Sofija je nato v času mladoletnosti obeh vladarjev delovala kot regentka in razpolagala z vso močjo. Sedem let je vladala kot avtokrat. V prestol z dvema sedežema, ki sta ga uporabljala Ivan in Peter, je bila izrezana velika luknja. Za prestolom je sedela Sofija, poslušala njegove pogovore s plemiči in mu govorila podatke in odgovore na vprašanja in težave. Živel je v Preobraženskem. Prestol je moč videti v Kremeljski orožarni v Moskvi.
Pri 16 letih je Peter na posestvu odkril angleško ladjo, jo obnovil in se naučil jadrati. Dobil je sekstant, ampak ga ni znal uporabljati. Zato je začel iskati tujega strokovnjaka v Nemški četrti. Peter se je spoprijateljil z dvema nizozemskima tesarjema, Fransom Timmermanom in Karstenom Brandtom ter z več drugimi tujci v ruski službi. Študiral je aritmetiko, geometrijo in vojaške znanosti. Glasbeno izobraževanje ga ni zanimalo, vendar so mu bili očitno všeč ognjemeti in bobnanje.Дирин П. П. Потешные полки Петра Великого // Русский архив. — 1882, Книга 3, Выпуск 5.
Petra ni posebno skrbelo, ker so drugi vladali v njegovem imenu. Ukvarjal se je s konjički, kot so ladjedelništvo in jadranje, pa tudi uprizarjanje bitk s svojo vojsko igrač. Mati ga je poskušala prisiliti, naj se vede bolj običajno in mu je leta 1689 uredila poroko z Evohijo Lopuhino. Zakon je bil neuspešen in deset let pozneje je Peter ženo prisilil, da je postala nuna in se je osvobodil zveze.
Poleti 1689 je Peter načrtoval prevzem oblasti od svoje polsestre Sofije, katere položaj je bil oslabljen po dveh krimskih bojih proti Krimskemu kanatu, poskušaje ustaviti uničujoče napade krimskih Tatarov na ruska južna ozemlja. Ko je Sofija izvedela za njegove načrte, je organizirala zaroto skupaj z nekaj voditelji Strelcev, ki so neprestano sprožali nemir in nezadovoljstvo. Petra so drugi od Strelcev opozorili na to in sredi noči je pobegnil v neosvojljiv Trojiški samostan sv. Sergija. Tam je počasi zbiral privržence, ki so bili mnenja, da lahko on zmaga v boju za oblast. Sofija je bila naposled strmoglavljena, Peter I. in Ivan V. pa sta še naprej vladala kot so-carja. Peter je Sofijo prisilil, da je vstopila v ženski samostan, kjer se je odpovedala svojemu imenu in mestu v carski družini.Massie, (1980) pp 96–106.
Peter še vedno ni imel dejanskega nadzora nad ruskimi zadevami. Z močjo je razpolagala njegova mati, Natalija Nariškina. Šele po smrti Natalije leta 1694 je 22-letni Peter postal neodvisni suveren.Шамин С. М. Формирование внешнеполитических представлений Петра I и куранты 1690—1693 гг. // Российская история. 2012. № 4. С. 111—120. Uradno je bil Ivan V. še vedno so-car ob Petru, dejansko pa ni imel nobene moči. Ko je Ivan leta 1696 umrl brez moških potomcev je Peter postal edini vladar.
Peter je bil izjemno visok, sploh za tisti čas, domnevno 2,03 m. Imel je težave s trzljaji obraza in možno je, da je trpel za epileptičnimi napadi. Bil je pogost gost v Nemški četrti, kjer je spoznal Ano in Willema Monsa.
Vladavina Peter je uveljavil radikalne reforme z namenom modernizirati Rusijo.Evgenii V. Anisimov, The Reforms of Peter the Great: Progress Through Violence in Russia (Routledge, 2015) Bil je pod močnim vplivom svojih svetovalcev iz Zahodne Evrope. Moderniziral je rusko vojsko in sanjal o tem, da bi iz Rusije naredil pomorsko silo. Pri uresničevanju teh politik se je soočal z veliko nasprotovanja, a je upore proti svoji vladavini, kot so Strelci, Baškirji, Astrahan in največji državljanski upor njegovega obdobja, Bulavinov upor, brutalno zatrl.
Peter je socialne reforme uveljavil na absolutističen način. Na njegovem dvoru so bila obvezna francoska in zahodnjaška oblačila in dvorjani, državni uradniki ter vojaki so si morali briti brade in nositi moderna oblačila. Eden od načinov, s katerim so to dosegli, je bila uvedba davkov na dolge brade in halje septembra 1698.
Da bi Rusijo približal Zahodu, je želel, da bi se člani njegove družine poročali z drugim evropskim plemstvom. V preteklosti so njegovi predniki to omalovaževali, zdaj pa je uspelo. Uspešno je izpogajal, da se je Friderik Viljem, vojvoda Kurlandski poročil z njegovo nečakinjo Ano Ivanovno. S poroko je uradno ustanovil svojo novo prestolnico, Sankt Peterburg, za katero je že naročil gradbene projekte palač in stavb v zahodnem slogu. Peter je za oblikovanje mesta najel italijanske in nemške arhitekte.Montefiore p. 187.
V sklopu svojih reform je Peter začel z industrializacijo, ki je napredovala počasi, vendar je naposled uspela. Ruska proizvodnja in glavnina izvoza je takrat temeljila na rudarjenju in drvarjenju, do konca stoletja pa je Rusija postala največji izvoznik železa na svetu.
Peter je iskal načine za vzpostavitev več pomorskih oporišč, da bi izboljšal ruski položaj na morju. Edini ruski izhod na morje takrat je bil v Belo morje pri Arhangelsku. Baltsko morje je takrat nadzorovala Švedska, Črno in Kaspijsko morje pa sta nadzorovali Osmansko cesarstvo in Safavidsko cesarstvo.
Peter je poskušal pridobiti nadzor nad Črnim morjem, za kar bi bilo potrebno izgnati Tatare iz okoliškega območja. V okviru sporazuma s Poljsko, ki je Kijev prepustila Rusiji, se je bil Peter prisiljen bojevati proti Krimskemu kanatu in proti njegovim nadrejenim, otomanskemu sultanu. Petrov glavni cilj je postalo zavzetje otomanske trdnjave Azov blizu reke Don. Poleti 1695 je Peter organiziral boje za Azov z namenom zavzetja trdnjave, vendar ni bil uspešen.
Novembra 1695 se je Peter vrnil v Moskvo in začel graditi veliko mornarico v Voronežu. Proti Otomanom je leta 1696 poslal okrog 30 ladij in Azov julija tega leta uspešno zavzel.
Veliko veleposlaništvo
Peter se je zavedal, da se Rusija z Otomanskim cesarstvom ne more spopasti sama. Leta 1697 je inkognito potoval v Zahodno Evropo na 18-mesečno potovanje z veliko rusko delegacijo – t.i. Veliko veleposlaništvo. Uporabljal je lažno ime, kar mu je omogočilo, da se je izognil socialnim in diplomatskim dogodkom, vendar mu ni, ker je bil bistveno višji od večine drugih, nihče nasedel. Eden izmed ciljev Velikega veleposlaništva je bil pridobiti pomoč evropskih monarhov, vendar so bili Petrovi upi pobiti. Francija je bila tradicionalni zaveznik otomanskega sultana, Avstrija pa je bila željna mira na vzhodu, medtem ko je bojevala svoje vojne na zahodu. Peter je poleg tega izbral neprimeren trenutek – Evropejci so se takrat bolj ukvarjali z špansko nasledstveno vojno oziroma s tem, kdo bo nasledil Karla II., kot z bojevanjem z otomanskim sultanom.