Samomor

Samomòr (tudi suicíd, latinsko sui caedere - ubiti samega sebe) je dejanje, s katerim človek namerno povzroči svojo smrt oziroma si vzame življenje.

Suicidologi menijo, da je tisto, kar navaja k pojavu samomora, v bistvu protislovna zmes težnje po smrti in nebogljenega klica na pomoč, tako imenovanega apela, naslovljenega na okolje prizadetega. Ta zakonitost se najočitnejše pokaže pri samomorilskem poskusu (imenovanem tudi tentamen suicidii ali parasuicid), ko se samomorilno dejanje zaradi različnih okoliščin ali prevladovanja apela v motivaciji dejanja ne konča s smrtjo.

Definicije Samomor je »dejanje, s katerim kdo namerno povzroči svojo smrt«. Samomorilni poskus ali dejanje namernega samopoškodovanja je samomorilno vedenje brez usodnega izida smrti. Pomoč pri samomoru je dejanje, pri katerem oseba namerno, zavestno in neposredno zagotovi sredstva za smrt druge osebe. Samo dejanje pa opravi bolnik sam. To je v nasprotju z evtanazijo, kjer druga oseba prevzame bolj aktivno vlogo pri povzročitvi smrti osebe.

Samomorilne misli so misli o končanju življenja, vendar brez aktivnega prizadevanja za izvedbo samega dejanja. Lahko vključujejo tudi natančno načrtovanje. Ključen dejavnik pri opredelitvi samomorilnosti je posameznikov namen umreti, dejansko vedenje in uspeh je drugotnega pomena.

Študije samomorilnosti Največ študij samomora je makrosociološke, v zadnjem času pa tudi mikrosociološke narave; zgledujejo se po temeljnem tovrstnem delu francoskega sociologa Emila Durkheima, ki je postavil znano tezo, da je samomor obratno sorazmeren integraciji družbene skupine, katere del je posameznik. Po Durkheimu in zlasti v zadnji desetletjih so se čisti sociološki poskusi razlage samomorilnih mehanizmov začeli prepletati s psihološko in psihoanalitsko naravnanimi tezami, napredek psihofarmakologije pa je oživil biokemične razlage samomorilnih vzgibov; ta pojav od nekdaj spremljajo tudi posamezne evropske ter azijske filozofije in religije. Suicidologija je postala veda, v kateri je povezanih več disciplin in kultur.

Že od samega začetka se sociologija kot veda sooča z vprašanjem samomora. Francoski sociolog Durkheim je bil eden prvih, ki je znanstveno preučeval samomor. Svojo teorijo je predstavil v delu »Le suicide« (1897), ki je pomemben mejnik ne le za suicidologijo, pač pa tudi za sociologijo (Grenko, 2009). V svoji teoriji Durkheim bolj kot notranje dejavnike v človekovi psihi poudarja zunanje, socialne dejavnike, ki so pripomogli k samomorilni nagnjenosti (Grenko, 2009; cit. po Valetič, 2009, str. 72). Durkheim skuša dokazati, da je tudi samomor, ki je skrajno individualno in nedružbeno dejanje, moč razložiti z družbenimi dejstvi (Grenko, 2009; cit. po Knez v Marušič in Roškar, 2003, str. 40). Edino družbene razmere, od katerih je odvisno število samomorov, lahko povzročijo spreminjanje tega števila; edino te razmere so namreč spremenljive. Število samomorov prav zato ostane stalno, dokler se družba ne spremeni (Grenko, 2009; povz. po Durkheim, 1992, str. 33).

Durkheim (1992) je samomor razdelil v 4 vrste: Egoistični samomor je po mnenju Durkheima najbolj razširjen, zanj pa je značilno depresivno stanje, ki je posledica pretirane individualizacije. Posameznik je ločen od družbene skupnosti, osamljen (ostareli, nezaposleni, tisti, ki se počutijo potisnjeni ob rob družbe …). Altruistični samomor se pojavlja v tradicionalnih družbah, pa tudi pri nekaterih primitivnih ljudstvih. Tu gre za popolno identifikacijo posameznika z družbeno skupino, njegovi osebni interesi ne štejejo (harakiri, kamikaze ...). Anomični samomor – anomija je stanje, ko norme izgubijo svoj pomen, ko nimajo moči nad posameznikom (npr. ko so v družbi postavljeni previsoki cilji). Takšne situacije so prehodne, nastanejo pa v času ekonomskih kriz, političnih prevratov. Fatalistični samomor je nasprotje anomičnemu samomoru in predstavlja beg posameznika iz normativno urejene situacije. Družba se mu kaže kot prisila, ki zavira njegova pričakovanja (sužnji, zaporniki ...).

Pragmatična pomoč samomorilno ogroženim osebam poteka bolj ali manj brez upoštevanja razvoja suicidologije in se naslanja predvsem na spoznanja in izkušnje psihiatrične oz. kliničnopsihološke vede. To je tako imenovana preprečitev samomorilnosti, ki se v Evropi povezuje zlasti z E. Ringlom, dunajskim nevropsihiatrom, ustanoviteljem Mednarodne zveze za prevencijo samomora.

Pojavnost samomora Statistični podatki o samomoru so precej zanesljivi. Letna statistika vsakoletno izhaja v blitenu Svetovne zdravstvene organizacije. Pogostost samomora je razmeroma stalna oziroma se počasi spreminja. Drugače je s pogostostjo samomorilskih poskusov, saj se tu ne more zanesljivo ugotoviti dejanskega stanja. Statistike se namreč nanašajo le na število oseb, ki so bile sprejete na zdravljenje po poskusu samomora.

Po eni od ocen je po vsem svetu 10 do 20 milijonov neuspelih poskusov samomora letno. Ti lahko vodijo do trajne invalidnosti. Izbira sredstva se razlikuje od države do države, delno je povezana z dostopnostjo. Asistirani samomor, ki ga ponekod izvajajo pri osebah, ki trpijo hude bolečine brez možnosti izboljšanja ali so tik pred smrtjo, je legalen v številnih državah in njegova pojavnost se povečuje.

Mednarodna študija Evropskega regionalnega urada Svetovne zdravstvene organizacije iz 1994, ki raziskovalno zajema nekaj območij posameznih zahodnoevropskih držav, vprašanja pogostosti samomorilnih poskusov ni natančneje pojasnila. Dejstvo je, da je samomorilskih poskusov precej več kot samomorov, po podatkih omenjene publikacije okoli 10- do 15-krat več. Kvalitativne razlike med statističnima populacijama oseb, ki so končale s samomorom in tistih, ki so ostale pri samomorilnem poskusu, kažejo da je samomor pojav, ki zadeva zlasti moške in stare ljudi, samomorilski poskus pa je bistveno pogostejši pri mladih osebah ženskega spola.

Samomorilnost v Sloveniji

V desetletju 2015-2025 je v Sloveniji opaziti visok trend upadanja števila samomorov v vseh starostnih skupinah. Čeprav se samomori znižujejo takorekoč povsod po svetu je v Sloveniji zaznati največji trend upadanja.

Zaradi samomora je v 2025 v Sloveniji umrlo 336 ljudi, kar je kar 27 manj kot 2024.Število samomorov v Sloveniji upada, a so ti še vedno pogostejši od evropskega povprečja, MMC RTV SLO, 10. september 2026 Še leta 2015 je zaradi samomora umrlo 425 oseb, 2005 pa so zaradi zaradi samomora umrle 503 osebe.

right|thumb|300px|Samomorilnost v Sloveniji po letih; podatki na 1000 smrti med letoma 1954 in 2009. Vir: Statistični urad republike Slovenije.Umrli za posledicami nezgod in samomorov, Slovenija, letno . Statistični urad republike Slovenije. Pridobljeno 26.8.2010. Slovenija je s samomori močno obremenjena. Po znanih podatkih za Kranjsko je bil 1863 koeficient samomora 3 (število smrti zaradi samomora na 100.000 prebivalcev v enem letu); 1890 je bil ta količnik 6,8. Ko se je v tridesetih letih 20. stoletja uveljavil red v jugoslovanski statistiki, je Slovenija izkazovala že količnik 19,4; poslej je ta številka rasla in se (razen 1990, ko je bila 27,7) od 1976 ni več spustila pod 30. Slovenija je bila 1993 med 47 državami, ki jih je zajela svetovna zdravstvena statistika, s količnikom samomora 30,9 na 6. mestu.

Od leta 1970 Psihiatrična klinika Ljubljana, v sodelovanju z več statističnimi službami, spremlja in objavlja podatke o pogostosti in demografski ter osnovni medicinski in sociološki sestavi populacije, ki v Sloveniji umira zaradi samomora. S posredovanjem Ministrstva za zdravje spodbuja zdravstvene ustanove, da prijavljajo kliniki primere samomorilskih poskusov. Tako kot povsod po svetu, so tudi v Sloveniji številčni podatki o teh sicer nezanesljivi, vendar pa njihova masa zadostuje za statistično ugotavljanje tako imenovanih uspelih in neuspelih samomorilnih dejanji.

V 25 letih je bilo v Sloveniji opravljenih več raziskav, ki naj bi prispevale k pojasnjevanju pogostosti in dinamike samomorilnosti v Sloveniji, kar je v bistvu tudi ena od oblik slovenske dediščine. Psihiatrična služba si prizadeva zmanjšati samomorilno tveganje med najbolj ogroženima skupinama prebivalstva, to so duševno bolni in alkoholiki.

Povprečje samomorov v Sloveniji upada, ženske na splošno večkrat poskušajo storiti samomor, moškim večkrat uspe. Najpogostejši način samomora za ženske so uspavalne tablete, moški največkrat izbirajo obešanje. Povprečen samomorilec v Sloveniji je moški v starosti okoli 55 let in pogosto nezaposlen. Pozitivna stran je, da število samomorov v Sloveniji upada, skrb vzbujajoče pa je, da je več samomorov med mlajšimi.

Kako lahko prepoznamo osebo, ki ima samomorilne težnje? Večina ljudi, ki naredi samomor, pred tem opozori na svoj namen. Samomor prijatelja ali znanca lahko preprečimo, če prepoznamo, da je ogrožen, opozorilne znake pa vzamemo resno in temu primerno reagiramo. Depresija in čustvene krize, ki pogosto vodijo do samomora, so prepoznavne in ozdravljive.

75 odstotkov vseh, ki naredijo samomor, pred samomorom opozori o svoji nameri prijatelja ali družinskega člana. Vse samomorilne grožnje in poskuse samomora je treba jemati resno.

Opozorilni dejavniki Približno polovica ljudi, ki naredi samomor, si je pred tem že poskušala vzeti življenje.

Govorjenje o smrti ali samomoru Samomorilne osebe pogosto odkrito ali prikrito govorijo o tem z izjavami kot sta na primer »Mojim bi bilo bolje brez mene.« ali »Za vse sem kriv, najbolje, da izginem.« Včasih dajejo vtis, kot da bi se nekam odpravljali ali se poslavljali.

Urejanje zadev in nevsakdanja dejanja Ljudje, ki razmišljajo o samomoru, pred tem pogosto poskušajo urediti svoje poslovne in denarne zadeve. Nekateri podarjajo svojo lastnino in dragocenosti ali pospravijo hišo, drugi poskušajo poplačati dolgove, tretji napišejo oporoko.

Eden izmed najpogosteje spregledanih dejavnikov je nenadno veselje, evforija, optimizem, ki sledi po dolgotrajnem negativnem počutju. To pomeni, da se je oseba z vsem že sprijaznila in da je pripravljena storiti poslednje dejanje.

Depresija

Depresiven človek je potrt, brez interesa in zadovoljstva ob vsakdanjih dejavnostih in ima vsaj 5 od naslednjih simptomov, ki trajajo več kot dva tedna: motnje spanja, motnje apetita in nenadna nihanja telesne teže, neobičajno počasno ali hitro govorjenje, zmanjšana želja po spolnosti, utrujenost in pomanjkanje energije, občutki manjvrednosti, samoobtoževanja ali krivde, težja koncentracija, počasno razmišljanje ali izrazita neodločnost, težje izpolnjevanje vsakdanjih obveznosti, občutki neobvladovanja svojega življenja, govorjenje o smrti ali samomoru.

Tveganje je še večje, če so prisotni še: občutki obupa in brezizhodnosti, huda tesnoba, nemir ali razdražljivost, huda nespečnost, uživanje alkohola ali drugih drog.

S človekom, za katerega sumimo, da bo naredil samomor, se mirno pogovorimo, ne kregamo, poiščemo mu tudi strokovno pomoč.

Razlogi za samomor Depresija

To je najbolj običajen vzrok, da ljudje naredijo samomor. Težke oblike depresije vedno spremljajo občutki trpljenja, brezvoljnosti in prepričanje, da ni možnosti za rešitev. Ti ljudje povezujejo življenje z nenehnim trpljenjem in tega ne prenesejo več. Njihovo razmišljanje zaradi trpljenja in zaradi na splošno slabega zdravstvenega stanja ne deluje in niso sposobni opravljati stvari, ki so jih v preteklosti lahko brez težav naredili. Zato se vidijo kot nekoristne, se sramujejo samih sebe in se počutijo neuporabne. Depresija je v večini primerov ozdravljiva, zato moramo biti pozorni na njene znake. Pogosto posamezniki dolgo trpijo v tišini in začnejo načrtovati samomor, ne da bi kdo to vedel. Čeprav je lahko nekoliko neprijetno, je neposredno spraševanje o morebitnih samomorilskih mislih največkrat pot, da dobimo iskren odgovor.

Psihotične motnje