Gottfried Keller, švicarski pesnik, pisatelj in politik, * 19. julij 1819 v Zürich, Švica, † 15. julij 1890.
Gottfried Keller je svojo umetniško pot začel kot krajinski slikar, v predmarčni dobi pa se je posvetil politični liriki in zaključil svoje življenje kot eden najpomembnejših nemško govorečih pisateljev 19. stoletja. Med leti 1861 ter 1876 je opravljal funkcijo uradnika Republike Zürich. Njegovi najbolj znani deli sta roman Zeleni Henrik (nem. Der grüne Heinrich) in cikel novel Ljudje iz Seldwyle (nem. Die Leute von Seldwyla). Keller velja za mojstra novel in kratkih zgodb ter za enega najbolj pomembnih pripovedovalcev meščanskega realizma.
Življenje in delo Starši in otroštvo Starša Gottfrieda Kellerja sta bila Rudolf Keller (1791-1824) ter njegova žena Elisabeth, rojena Scheuchzer (1787-1864), oba iz kraja Glattfelden v severnem delu kantona Zürich. Rudolf Keller, sin obrtnika, se je po letih obrtnega vajeništva ter potovanja po Avstriji in Nemčiji, vrnil v (svoj) rodni kraj ter zaprosil za roko hčerke tamkajšnjega zdravnika. Družina Scheuzer je bila v daljnem sorodstvu s patricijsko družino enakega imena, iz katere je izhajalo že več zdravnikov, med njimi v 17. stoletju vsestransko izobraženi zdravnik in naravoslovec Johann Jakob Scheuchzer. Po sklenitvi zakonske zveze leta 1817 se je par naselil v Zürichu, v hiši "Pri zlatem kotu" (nem. "Zum goldenen Winkel"), kjer se je tudi rodil Gottfried Keller. Kmalu zatem je Kellerjev oče kupil hišo "Pri Srpu" (nem. "Zur Sichel"). Tam se je leta 1822 rodila Regula, edina od petih Kellerjevih bratov in sester, ki ni umrla v otroštvu. Pisatelj je to hišo in ljudi, ki v njej živijo, opisal v svojem romanu "Zeleni Henrik". Tako na primer "dejansko otroštvo" njegovega knjižnega lika, "zelenega" Heinricha Leeja" ni izmišljeno, še več še "anekdotsko v tem, kako dobro je bilo." Kellerjev oče je bil del liberalnega gibanja, katero je delovalo proti restavratorni politiki starih meščanskih elit ter se potegovalo za bolj centralizirano obliko države. Kot patriot in državljan se je Rudolf Keller udeleževal orožnih vaj Salomona Landolta kot del ostrostrelskega voda, kot svetovljanski izobraženi meščan pa se je čutil povezanega z Nemčijo. Občudoval je Friedricha Schillerja in kot član ljubiteljskega gledališča sodeloval pri uprizoritvah njegovih dram. Leta 1823 je bil izvoljen za predstojnika obratovskega ceha. Bil je tudi v predstojstvu šole, v kateri so revne otroke brezplačno poučevali po metodah züriškega pedagoga Johanna Heinricha Pestalozzija. Kellerjevi starši so pripadali evangeličansko-reformirani Cerkvi, kar očeta ni zaustavljalo, da ne bi kritiziralti verouka züriške duhovščine. V povezavi s tem je treba povedati, da je bil izvrsten govorec. Umrl je leta 1824, pri starosti 33 let, zaradi pljučne tuberkuloze.
Čas šolanja 1825–1834
Na željo očeta je Gottfried od šestega do dvanajstega leta obiskoval omenjeno šolo za revne, potem dve leti nadaljevalno šolo, kjer se je učil tudi francosko in italijansko. Učil se je brez težav ter že zgodaj pokazal potrebo potrebo po izražanju s slikanjem in pisanjem. Iz njegovih deških časov so se poleg domišljijskih slik z vodnimi barvami ohranila tudi kratka dramska dela, za katera je dobil navdih pri potujočem gledališču. Napisal jih je za svoje prijatelje in jih z njimi tudi uprizoril.
Za veliko noč leta 1833 je bil sprejet na novoustanovljeno kantonsko industrijsko šolo, ki je imela na razpolago več visoko kvalificiranih učiteljev. Njegov učitelj za geografijo in zgodovino je bil nemški geolog in politik Julius Fröbel, kasneje prvi založnik mladega pisatelja. Njegov učitelj francoščine, züriški duhovnik Johann Schulthness (1798-1871), katerega pouk je še posebej cenil, ga je seznanil s francoskimi pisatelji, med njimi z Voltairom ter z Don Kihotom v francoskem prevodu, delom, ki je veljalo za enega njegovih najljubših.
To okolje je moral že po enem latu zapustiti. Sodeloval je pri shodu, ki so ga organizirali, saj so starejši učenci po vzoru v takrat politično razgibani Švici sodelovali v pogostih pučih. Pri tem je prišlo pred hišo pedagoško nekvalificiranega in politično nepriljubljenega učitelja -– bil je član vladajoče liberalne stranke, medtem ko so na kantonalni industrijski šoli obiskujoči sinovi konservativnih meščanov imeli glavno besedo. Ko je komisija preiskovala dogodek, so se pravi krivci izgovorili in postavili Gottfrieda za vodjo krdela. Proti Kellerju usmerjen vodja šole, Johann Ludwig Meyer (1782-1852) jim je verjel na besedo ter postavil zahtevo: “Gottfrieda Kellerja je treba izključiti iz šole in to njegovi materi prijaviti s strani nadzorne komisije”. Zahteva je bila sprejeta. S tem so komaj petnajstletnemu zaprli nadaljnjo izobraževanje.
Poklicni cilj: slikar 1834-1842 Postavljen pred poklicno izbiro, se je Gottfried Keller prepustil vplivom svojih spominov na otroške slikarske vaje in svežim vtisom z letne Züriške slikarske razstave. Klub pomislekom matere in njenih svetovalcev se je odločil, da postane krajinski slikar. Poletje po izobraževalnem spodrsljaju je preživel na slikovitem Glattfeldenu, kjer je bil pogosto gost štiričlanske družine njegovega strica in skrbnika, zdravnika Heinricha Scheuchzerja (1786-1856). V knjižni zbirki Scheuchzerjeve hiše je našel pisma o krajinskem slikarstvu züriškega slikarja in pesnika Salomona Gessnerja; to je bilo branje, ki je njegova čustva kot umetnika samo še potrdilo.
upright|thumb|Gottfried Keller, skica Salomona Hegija, München 1841.
Učna leta v Zürichu Na nesrečo Kellerja, je bil njegov prvi učitelj, ki je imel v Zürichu manufakturo za izdelavo barvnih vist, prevarant. Kot “goljuf” v Zelenem Henriku ki je bil vesel da je učenca prepustil lastnim potem, potem ko ga je naučil površinske in napačne risarske tehnike. Keller v romanu poroča, kako je po zimskih nočeh, polnih branja, pozno prihajal na delo in poletne dni skicirajoč in zasanjan preživel v domačih gozdovih, vedno manj zadovoljen s svojim znanjem. Šele poleti leta 1837, pri osemnajstih, je spoznal akvarelista Rudolfa Meyerja (1803-1857), “rimljana” v Zelenem Henriku, ki je prepotoval Francijo ter Italijo. Svojega učenca je prvič naučil umetniškega opazovanja in ga navadil na strogo disciplino pri risanju in slikanju narave. Ta “pravi mojster” pa je trpel zaradi zablod in prikazni in je že naslednje leto odšel iz prekinil svoje bivanje v Zürichu. Meyer je svojemu učencu predstavil tudi dela Homerja in Ariosta. Seme, za katerega je bilo polje mnogo bolje, najbolje pripravljeno. Mladi knjižnični in antikvarniiati gost je do takrat že "pojedel" dela Jeana Paula (“trikrat po tri knjige”) in Goetheja (“v štiridesetih dneh”). Kellerjeve študijske knjige iz let 1836-40 vsebujejo poleg risb vedno več pisnih vnosov; branja, poskusi pripovedovanja, osnutki dram, opisi pokrajine in razmišljanja o veri, naravi in umetnosti v stilu Jeana Paula. Pesem, ki spominja na Heinricha Heineja, iz meseca maja 1838, objokuje smrt mladega dekleta, katere značaj in usoda sta postala kasneje poveličana v podobi Anne, mladostniške ljubezni zelenega Henrika Leeja. 1839 je Keller prvič pokazal, kateri politični stranki se čuti pripadnega. Takrat je izbruhnil spor med radikalno-liberalno Züriško vlado in njenimi podeželskimi volivci, ki so v verskih rečeh raje poslušali svoje župnike. Vlada si je namreč drznila levo-hegeljanskega teologa Davida Friedricha Strausa poklicati na Züriško Univerzo. V sporu, ki je sledil, je konzervativna opozicija izrabila priložnost in vodila 6. septembra tisoče oboroženih kmetov v Zürich. Nato je Keller oddrvel iz Glattfeldna “ne brez da bi kaj užival, v oddaljeno glavno mesto, svoji ogroženi oblasti stati ob strani.” Kar pa je tam doživel, je neznano. “Züriški puč” je bil sicer krvavo zatrt, vendar je padla tudi liberalna vlada, in pričela se je večletna vladavina konzervativcev.
V Münchnu Ko mu je, leta 1840, uspelo komaj enaindvajsetletnemu priti v posest male dedovščine, je tako lahko uresničil svoje namere po nadaljnjem o izobraževanju na Kraljevi Akademiji za umetnosti v Münchnu. V zgodnjem poletju se je preselil v sveže zacvetelo umetnostno metropolo in univerzitetno mesto, ki je sveže zacvetelo pod Ludvikom I. in katero je privabljalo slikarje, arhitekte, umetnostne rokodelce vseh vrst, pa tudi študente iz celotnega nemškega jezikovnega prostora. Med njimi veliko Švicarjev. Njihovemu študentskem društvu se je pridružil tudi Keller. Ravno tako je bil tudi njim njihov nizkorasel, slabovideni, v črn plašč oddeti, zasanjani, idej poln sonarodnjak tako všeč, da so ga izvolili za urednika njihovega tedenskega časopisa. Kot mnogi mladi slikarji, ki so se zgrinjali v München, tudi Keller ni postal študent akademije, na kateri krajinsko slikarstvo kot predmet še ni bilo zastopano, ampak je deloval v krogu umetniških prijateljev na pokrajinskih kompozicijah. München je bil drag. Ker misel na prodajo slik takrat ni prišla niti v poštev, je poskušal Keller tisto, kar je prinesel s seboj, čim bolj raztegniti, tudi s tem, da se je zadovoljil le v z enim obrokom na dan. Zatem je zbolel za tifusom. Zdravniki in oskrba sta še bolj obremenila njegova sredstva. Tako je bila dediščina kmalu porabljena. Keller se je zadolžil in je moral prositi za podporo mater, ki mu jo je vedno odobrila, na koncu tudi s sposojenim denarjem. Slika, ki jo je z velikimi upi naslikal za razstavo v Zürichu, danes znana pod imenom Herojske pokrajine (nem. Heroische Landschaften), je tja prispela poškodovana. V jeseni 1842 je stiska prisilila Kellerja, da je bivanje v Münchnu prekinil. Na koncu je moral večji del svojega dela prodati kramarju, da si je lahko financiral pot domov. thumb|400px|Herojske pokrajine, Olje na platnu, 88 x 116 cm. Slika se danes nahaja v čitalnici Grafičnih zbirk knjižnice v Zürichu.
Lirik Najprej je Gottfried Keller odkril in preizkusil svoj talent kot pesnik. Njegovo zanimanje je zbudila poezija Pesmi Živečega (nem. Gedichte eines Lebendigen) Georga Herwegha, “železnim škrjancem” predmarčne dobe. Ta zbirka političnih pesmi, ki je izšla 1841 v Zürichu, je vzbudila v njem sorodne, vendar čisto svoje tone, ki jih je od poletja 1843 zapisoval v verze. Nastale so pesmi o naravi in ljubezenske pesmi po klasično-romantičnem vzoru, združene s političnimi napevi v čast in slavi narodne svobode in osvoboditvi duha. Kasneje je poslal svojemu bivšemu učitelju Juliusu Fröbleu, ki je med tem je postal Herweghoev založnik, nekaj pesmi v oceno. Fröbel je spoznal pesniški talent in je priporočil Kellerja Adolfu Ludwigu Follenu, bivšemu članu študentske bratovščine Burschenschafter in udeležencu Wartburgfesta leta 1818, kateri ji bil v Nemčiji preganjan kot demagog, zato je od leta 1822 naprej živel v Švici, kjer se poročil s premožno švicarko.
Od liberalnega preobrata 1831 dalje so bili nasprotniki evropskih kneževskih vladavin v Švici sprejeti odprtih rok. Ta dotok iz Nemčije je povzročil, da je bil večji del učiteljstva leta 1833 ustanovljene Univerze v Zürichu pretežno sestavljen iz nemških opozicijskih akademikov. Poleg ustanovnega rektorja Lorenza Okena so tam poučevali kemik Carl Löwig, zdravnik Jakob Henle, teolog in orientalist Ferdinand Hitzig, politični publicist Wilhelm Schulz in za nekaj mesecev tudi njegov prijatelj, v Zürichu zgodaj umrli naravoslovec in pesnik, Georg Büchner. Veliko od njih se je srečevalo v Follenovi hiši “zum Sonnenbühl”, kjer so se po Strausenhandlu in Züriškem puču razkropljeni liberalci počasi ponovno zbirali in se družili z eksilanti različnih nacionalosti, med njimi z anarhistom Mihailom Bakuninom ter zgodnjim komunistom Wilhelmom Weitlingom.