Rimska republika je bila oblika države v antičnem Rimu, ki je trajala od leta 509 pr. n. št. do leta 31 pr. n. št. Je eno od treh okvirnih obdobij starorimske civilizacije, skupaj s kraljevino in cesarstvom, pa tudi najpomembnejše od treh, saj je bila republikanska ureditev, predvsem administracija in zakonodaja, osnova za izoblikovanje večine modernih republik.
Prestop od kraljevine na republiko sega v leto 509 pr. n. št. z ljudsko vstajo proti kralju Tarkviniju Ošabnemu. Povod za vstajo je bilo, po legendi, posilstvo rimske matrone s strani Tarkvinijevega sina Siksta. V resnici je šlo za zaključno fazo dolgega nasprotovanja med monarhijo in patriciji. Zadnji kralji so bili vsi Etruščani in so vsi privilegirali plebejce, kar je vedno bolj izpodjedalo moč patricijev, ki so večinoma bili latinskega rodu. Zato so slednji odstavili kralja in na njegovo mesto postavili oligarhijo aristokratov v senatu.
Rimski senat
Senat je bil najstarejša ustanova Rimljanov. Po legendi naj bi ga ustanovil sam Romul z imenovanjem 100 starešin (patres = očetje, iz česar patricii), kot je bila sicer v tisti dobi navada pri vseh narodih, ki so vključevali med vodilne osebnosti starejše osebe kot izkušene vojščake in modre politike. Prvotni patres so bili poglavarji rodov ali klanov, imenovanih gens, in njihov položaj je bil deden, kar je pomenilo omejitev udeležencev v senatu na aristokracijo. Naloge senata so bile v glavnem tri: voliti kralja, svetovati kralju in izdajati zakone.
V času republike so zakoni nastajali na pobudo političnih osebnosti (na primer tribunov) in z javnimi volitvami, senat je imel samo posvetovalno vlogo pred dokončno odobritvijo novih zakonov. Vendar je bila ta ureditev le formalna, ker je imel senat tudi pravico veta, torej vsekakor zadnjo besedo pri zakonodaji.
Sklepe senata sta izvrševala dva konzula, ki sta tudi poveljevanje rimski vojski. Njun mandat je trajal eno leto, kot za večino državnih služb. Če na bojišču nista opravila svoje naloge ali sta padla v boju, je senat imenoval diktatorja, ki je imel absolutno oblast. Njegov mandat je trajal 6 mesecev, lahko pa je bil tudi podaljšan.
Osnovanje republike
Prehod iz monarhije v novo ureditev, ki je bila poimenovana res publica (= javna zadeva), je zahteval porazdelitev pravic in dolžnosti, ki jih je prej imel kralj, predvsem v zvezi z zakonodajo, z vojaškimi odločanji in z verskimi zadevami. Zato so bili najprej določeni trije najvišji predstavniki oblasti, dva konzula in pontifex, iz vrst patricijev. S časom se je ureditev države izpopolnjevala in nastala je potreba po novih kadrih. To so bili edili, cenzorji, kvestorji in ljudski tribuni, ki so sestavljali upravne organe republike. Za vse te osebnosti je veljal osnovni republiški zakon o letni veljavnosti, kolegialnem delovanju in brezplačnosti. Sestavljali so prvi temelj republike.
Drugi temelj republike so bila javna zborovanja državljanov, pri katerih je bila natančno določena pravica do udeležbe glede na predmet debate, vendar je s časom prevladal vpliv patricijev, ki so bili po številčnosti bolje zastopani.
Tretji in najvažnejši temelj republike je bil senat, edina ustanova, ki je ostala od monarhije. Njegova naloga je bila, da odobri odločitve javnih zborovanj in da svetuje ostalim organom, normalno pa so bili ti nasveti obvezujoči. Matyszak, P.: Chronicle of the roman republic: the rulers of ancient Rome from Romulus to Augustus, London - New York, Thames and Hudson, 2003, ISBN 0-500-05121-6
Od nastanka do padca Vejev (509 – 396 pr. n. št.)
250px|right|thumb|Italska plemena v okolici starega Rima V prvih letih obstoja se je Rimska republika morala soočati bodisi z notranjimi neredi, kot tudi z napadi sosedov, ki so v spremembah uvideli možnost, da si spet pridobijo izgubljene posesti. To so bili na primer Ekvi (Aequi) in Volski (Volsci), pa tudi Sabinci (Sabini) in Avrunki (Aurunci), ki so zadali republiki velike izgube. Istočasno so se v Rimu samem odvijali odprti spopadi med patriciji in plebejci, ki so zahtevali predstavništvo v državni upravi in prepoved zasužnjenja vsled vojne. Oboje jim je bilo obljubljeno v zameno za strjeno udeležbo v spopadih z zunanjimi sovražniki, a po koncu vojne so bile obljube preklicane. Zaradi tega so se plebejci umaknili iz mesta, zapustili vse delavnice in trgovine in se naselili izven obzidij, s čimer je zapadla njihova dolžnost, da se udeležijo vojne. Tit Livij: Ab Urbe condita libri CXLII To je bila prva secessio plebis (= odcepitev plebejcev) v rimski zgodovini in se je zaključila, ko so bile sprejete nekatere zahteve upornikov. Najvažnejša pridobitev je bila imenovanje ljudskega tribuna (leta 494 pr. n. št.), kar pa ni privedlo do notranjega sožitja. Mommsen, T.: The History of Rome, Project Gutenburg, 2004. ISBN 0-415-14953-3 Nezadovoljstvo se ni poleglo in leta 460 pr. n. št. je celo prišlo do oboroženega napada plebejcev, ki so zasedli Kapitolski grič, sedež mestne uprave. Državne sile so sicer grič izvojevale že po štirih dneh, a dogodek je postavil v ospredje nevzdržno socialno napetost v državi, ki je ogrožala obstanek republike. Komisija treh patricijev, bivših konzulov, je odšla v Atene, kjer si je prepisala Solonove zakone, ki so bili potem predmet preučevanja v naslednjih letih. Tudi po zaslugi vztrajnih zahtev ljudskih tribunov, je bil sprejet zakon o decemviratu. Načeloma je bil decemvirat ustanovljen kot skupina modrijanov, ki naj bi prenovila zakonodajo, vendar je bil sestavljen iz samih patricijev, kar je vodilo proti še bolj elitarnemu vodstvu države, ki je plebejcem popolnoma prepovedala vsako javno udejstvovanje. Na to so plebejci odgovorili z grožnjo ponovne secessio in s tem dosegli razpust decemvirata, izgon njegovih predstavnikov in obnovo prejšnje zakonodaje, ki je prepuščala plebejcem dosego določenih državnih služb. Premirje med strankama je trajalo dolgo časa, bodisi zaradi pritiska zunanjih napadalcev, kot tudi vsled postopne emancipacije plebejcev. Slednji so na primer leta 420 pr. n. št. dosegli dostop do službe kvestorja, ki je bil med drugim eden od upraviteljev državne blagajne. 250px|right|thumb|Stebri, ki so jih Rimljani prenesli iz Vejev, še danes krasijo eno od Rimskih palač.
Čeprav so se nadaljevali spopadi z raznimi sosedi, so se najhujše vojne bile z Etruščani. Trajale so od leta 477 pr. n. št. do leta 396 pr. n. št., ko je padlo mesto Veji (Veii ali Veius). Za razliko od ostalih vojn, kjer so se Rimljani borili za pridobitev in ohrano oblasti na novih ozemljih, so bile etruščanske vojne prave ekonomske vojne, kjer so si napadalci prisvojili najprej dostop do morja in donosnih solin, nato bogato mesto samo in preko njega prehod proti severu. Obleganje Vejev je prelomnica v zgodovini te dobe. Ko je postalo jasno, da je treba zavzeti mesto z nepretrganim obleganjem, je senat sprejel predlog, da ostane vojska na mestu tudi preko zime, kar se dotlej ni še nikoli zgodilo, saj so se normalno vojaki vračali domov za prezimovanje. Tit Livij: Ab Urbe condita libri CXLII Tako so bili Veji zavzeti leta 396 pr. n. št.. Vojni plen je bil ogromen in zelo bogat in njegova porazdelitev med vojake, državno blagajno, verske ustanove in ostale državljane je bila nov vzrok za spore in nemire.
Od vdora Galcev do podjarmljenja Samnitov (396 - 290 pr. n. št.)
Zavzetje Vejev je pomenilo za Rimljane odprto pot na sever, a istočasno odprto pot na jug za keltska plemena, ki so tedaj naseljevala razne predele Evrope. Eno teh plemen, Senoni (Senones), se je toliko spustilo na jug, da je napadlo etruščansko mesto Klevsi (za Rimljane Clusium in današnji Chiusi), ki je zaprosilo Rimljane za pomoč. Tako se je Rimska republika znašla v vojni z galskimi Senoni, ki so leta 390 pr. n. št. prodrli vse do Rima in ga oplenili.Tit Livij. Ab Urbe Condita libri CXLII Zaradi tega ponižanja se je morala republika še več kot desetletje opravičevati svojim državljanom in, v zunanji politiki, stalno odbijati napade sosednjih ljudstev, ki so po plenitvi Rima spet dvigala glavo. To stanje je samo zaostrilo probleme med patriciji in plebejci. V tej dobi so bili sicer izglasovani na pobudo tribunov Gaja Licinija in Lucija Sekstija zakoni Liciniae Sextiae, ki so dovoljevali izvolitev plebejca za enega od dveh konzulov, vendar s tem še daleč ni bila dosežena dejanska enakopravnost nižjega sloja prebivalstva. Boljše uspehe je republika dosegala na vojaškem področju. Sklenila je več zavezništev in dogovorov o sodelovanju, na primer z večino etruščanskih mest in celo s Kartažani, ki so bili zavezniki vse od nastankov republike. Z Latinci (Latini) si je bilo treba mir izvojevati v krvavih spopadih (340 - 338 pr. n. št.) in prav tako s Samniti (Samnites), ki so se Rimljanom najdlje zoperstavljali (343 - 290 pr. n. št.). Z dokončnim podjarmljenjem Samnitov je Rimska republika dosegla oblast nad osrednjim predelom Apeninskega polotoka in zanimanje osvajalcev se je obrnilo na jug. 200px|right|thumb|Primer bakrenega izdelka, zgodnjega predhodnika rimskih kovancev V tem obdobju, sicer pozno za sredozemske kulture, je nastala v republiki potreba po plačevanju blaga z denarjem, saj se je dotlej trgovalo samo z izmenjavo. Prvo plačilno sredstvo so bile kepice grobega bakra (aes rude = grobi baker), pozneje bakreni izdelki (aes signatum = označeni baker). Kmalu se je baker začel izoblikovati v palicah in okoli leta 335 pr. n. št. so se v mestu Rim pojavile palice z napisom "Romano(ru)m", kar pomeni "last Rimljanov". Prvi kovanci so nastali okoli leta 300 pr. n. št.. Sutherland, C.H.V. : Roman Coins, 1974 ISBN 0-399-11239-1 Leta 312 pr. n. št. je bila tudi dograjena prva rimska cesta in istega leta prvi akvedukt Staccioli, R. A. . Acquedotti, fontane e terme di Roma antica, Rim, 2005
Prodor na jug (290 - 264 pr. n. št.)
Na jugu so zavirali pot rimljanski ekspanziji Lukani (Lucani) in mesta Velike Grčije (Magna Graecia), od katerih je bilo najpomembnejše Tarentum, današnji Taranto. Prav spopadi med Lukani in Tarentinci so dali Rimljanom povod in priliko za napad na mesto. Tarentum se je obrnil za pomoč na "matično domovino", Grčijo, in poklical Epirskega kralja Pira, ki se je odzval s številno vojsko. V prvi bitki (280 pr. n. št.) je porazil Rimljane, čeprav z velikimi izgubami, odtod izrek "Pirova zmaga". V drugi bitki (275 pr. n. št.) je bil pa sam dokončno poražen in izgnan s polotoka. Tarentum se je moralo podati Rimljanom, ki so tako zavladali vsemu polotoku (272 pr. n. št.). Mazzarino, G.: Taranto, la sua vera storia, Taranto, 1999
Obdobje kolonizacije južnega dela polotoka je važno predvsem iz kulturnega vidika. Rimljanski narod, ki je bil sestavljen pretežno iz vojščakov in politikov, se je srečal z grško kulturo in civilizacijo. Rimski aristokrati so začeli posnemati grške navade in preučevati njihove filozofske nazore, kar je - med drugim - v veliki meri spremenilo dotedanje stališče patricijev do plebejcev. Po vojnah s Pirom je njihov direktni stik z "originalnimi" Grki iz Epira navdušil Rimljane za sredozemsko kulturo in začeli so se potegovati za priznanja s strani Grkov, kar jim je uspelo že leta 228 pr. n. št., ko jim je bil dovoljen pristop h Korintskim igram. Vendar so Rimljani ostali v bistvu vojščaki in osvajalci. Pripadnost neki širši sredozemski kulturi je zanje pomenila samo vključitev te kulture v meje Rimske republike. Brizzi, G.: Storia di Roma. 1.Dalle origini ad Azio, Bologna 1997, ISBN 88-555-2419-4
Punske vojne (264 - 146 pr. n. št.)
250px|right|thumb|Osvojitev Afriških ozemelj