Julka Gantar Fortuna, slovenska kmetica, klekljarica in pesnica, * 28. januar 1916, Malenski Vrh, † 12. december 1999.
Otroštvo Rodila se je 28. januarja 1916 na veliki kmetiji, znani kot Posečnikova domačija, na Malenskem Vrhu pod Blegošem. Njena mati in oče sta bila kmeta. Imela je sedem bratov in sester. V eni od stavb na domači kmetiji je bila vaška šola, ki jo je Julka obiskovala. V stavbi je stanovala edina učiteljica Rezika Rant Demšar, njen mož, njegova mati in njegova sestra, dninarici in klekljarici. Učiteljičina tašča in svakinja sta Julko že kot majhno deklico naučili klekljati. Učiteljica je bila zelo požrtvovalna in naredila veliko za napredek v vasi. Julki je bilo v šoli všeč in želela si je nadaljevati šolanje na gimnaziji in morda postati igralka, vendar ji oče ni dovolil, saj je bilo na kmetiji veliko dela. Po končani osnovni šoli je tako podnevi delala na domači kmetiji in ob večerih klekljala. Pogosto je obiskovala učiteljico in se seznanjala z izobraženci, ki so jo obiskovali. Od njih si je tako pridobila še nekaj dodatne izobrazbe.
Delo 28. avgusta 1935 se je na Gori poročila s kmetom Vinkom Fortuno iz Smrečja nad Vrhniko in ter se preselila k Smrečje in postala kmetica. Na kmetiji je opustila klekljanje in se posvetila le kmečkemu delu. Do začetka druge svetovne vojne sta se jima rodila dva otroka. V času italijanske okupacije slovenskih dežel so Italijani odpeljali njenega moža v internacijo. Italijani so 2. avgusta 1942 hoteli požgati njen dom in gospodarska poslopja, a s skromnim znanjem italijanščine ji je uspelo preprositi častnika, da so domu in poslopjem prizanesli. Po moževi vrnitvi iz internacije se jima je rodilo še pet otrok, tako da sta imela šest sinov in eno hčer. Leta 1952 je njenega moža Vinka zadela možganska kap, ki jo je preživel, vendar postal nepokreten. Tako je morala Julka po celem dnevu dela na kmetiji skrbeti še za moža.
Klekljanje Sredi petdesetih let so njeni starejši otroci odrasli in pričeli z delom na kmetiji, zato je Julka ob večerih spet lahko našla čas za klekljanje. V jeseni leta 1958 so s pomočjo Državnega prodajnega zavoda za domačo in umetno obrt v Ljubljani (DOM Ljubljana) v dolini oživili čipkarstvo in v dveh letih je bilo že čez 50 klekljaric. Julka, ki je bila v klekljanju izkušena, je prevzela odkup za ljubljanski DOM na vrhniškem področju. S podjetjem DOM je kasneje prekinila sodelovanje in se osamosvojila. Organizirala je več tečajev za klekljanje in več razstav domačih čipk. Leta 1978 je prvič predstavila miniaturni "punkeljček", ki se je uveljavil kot turistični spominek. V Slovenj Gradcu je 1982 zanj dobila znak kvalitete dela. Leta 1984 je dobila naziv "mojstrica domače obrti". V letih 1980-90 je organizirala tečaje klekljanja na šolah za mladino in odrasle; te obrti je naučila čez 200 žena in deklet vseh starosti. Na turističnih in drugih prireditvah je v Sloveniji (predvsem v Lipici) in v tujini nastopala kot klekljarica v gorenjski narodni noši in predstavljala slovensko čipko. Tako se je srečala tudi s papežem Janezom Pavlom II.
Literarno ustvarjanje V njenem otroštvu so pri skupnem klekljanju so klekljarice recitirale ali pele pesmi. Julka je želela to navado obuditi, vendar se pesmi, ki jih je slišala v otroštvu, ni spomnila. Zato je leta 1963 po vzoru ljudskih pesmi začela zlagati preproste, a prisrčne klekljarske pesmi, ki so se večinoma dale peti po že znanih ljudskih napevih. Nekatere svoje pesmi je tudi recitirala na prireditvah. Druge klekljarice so bile navdušene nad njenimi pesmimi, kar je Julko opogumilo, da je leta 1964 pripravila prvo izdajo svoje pesniške zbirke dvaintrideset pesmi Iz srca do srca. Podjetje DOM je obljubilo podporo za objavo, a jo kasneje umaknilo, češ da se te pesmi ne bodo dobro prodajale. Tako je pesnica izdala svojo zbirko v samozaložbi. Prodala vseh dva tisoč izvodov prve izdaje in zato leta 1983 zbirko z dodanimi trinajstimi pesmimi in uvodom pesnice Neže Maurer ponovno izdala. Tudi tokrat je bila uspešna, zato je zbirko z dodatkom sedmih pesmi ponovno izdala leta 1993. Nekatere njene pesmi so bile uglasbene. Poleg pesmi je objavljala tudi domoznanske članke opremljene s fotografijami v Kmečkem glasu v Loških razgledih.
Poznejše življenje in smrt Njen mož, ki ga je negovala šestnajst let, je umrl leta 1968. Pozneje so kmetijo prevzeli njuni otroci, zato se je imela več časa za klekljanje. Bila je pobudnica in organizatorka obnove že pozabljene v živo skalo vklesane niše kapelice Lurške Matere Božje v Lipici, kamor so do druge svetovno vojne množično romali zaradi čudežnih ozdravitev, na kar je bila zelo ponosna. Umrla je 12. decembra 1999.
Bibliografija
Iz srca do srca: (čipkarske in druge pesmi) (pesniška zbirka, 1964)
Iz srca do srca (ponatis in dodane pesmi, 1983) Iz srca do srca: in dodane nove pesmi (ponatis in dodane pesmi, 1993)
Sklici
Kategorija:Slovenski pesniki Kategorija:Slovenski kmetje Kategorija:Slovenski klekljarji Kategorija:Rojeni leta 1916 Kategorija:Umrli leta 1999