Peking ( ), je glavno mesto Ljudske republike Kitajske. Z več kot 22 milijoni prebivalcev, je najbolj naseljeno glavno mesto na svetu in drugo največje mesto na Kitajskem po urbanem območju za Šanghajem. Je v severni Kitajski in je pod neposredno upravo državnega sveta s 16 mestnimi, primestnimi in podeželskimi okrožji. Obkroža ga provinca Hebej, razen na jugovzhodu, kjer meji na mestno občino Tjandžin.
Peking je globalno mesto in eno vodilnih svetovnih središč za kulturo, diplomacijo, politiko, finance, poslovanje in gospodarstvo, izobraževanje, raziskave, jezik, turizem, medije, šport, znanost in tehnologijo, promet ter umetnost. V njem je sedež večine največjih kitajskih državnih podjetij in največje število podjetij s seznama Fortune Global 500 na svetu, pa tudi štiri največje finančne institucije na svetu po skupni vrednosti sredstev.
Je tudi glavno križišče transportnih poti, z več deset železnicami, cestami in avtocestami, ki povezujejo mesto v vse smeri. Desetletje pred pandemijo COVID-19 je bilo mednarodno letališče Beijing Capital najbolj prometno letališče v Aziji (2009–2019) in drugo najbolj prometno letališče na svetu (2010–2019). Leta 2020 je bila pekinška podzemna železnica četrta najbolj prometna in druga najdaljša na svetu. Mednarodno letališče Beijing Daxing, drugo mednarodno letališče v Pekingu, je največji enostrukturni letališki terminal na svetu.
Mesto je gostilo številne mednarodne in nacionalne športne dogodke, med katerimi so najpomembnejše poletne olimpijske igre in poletne paraolimpijske igre leta 2008. Mesto je bilo izbrano tudi za gostitelja zimskih olimpijskih iger 2022 , s čimer je postalo prvo mesto, ki je gostilo tako poletne kot zimske igre.
Peking združuje moderno in tradicionalno arhitekturo, pri čemer je ena stran mesta posodobljena in prenovljena, da ustreza času, druga polovica pa še vedno ponuja tradicionalna okrožja hutongov. Peking je eno najstarejših mest na svetu z bogato zgodovino, ki sega več kot tri tisočletja nazaj. Kot zadnje od štirih velikih starodavnih prestolnic Kitajske je bil Peking večino zadnjih osmih stoletij politično središče države, in je bil večji del drugega tisočletja našega štetja največje mesto na svetu po številu prebivalcev. Z gorami, ki obdajajo notranjost mesta na treh straneh, poleg starega notranjega in zunanjega mestnega obzidja, je bil Peking strateško umeščen in razvit kot rezidenca cesarja in je bil zato idealna lokacija za cesarsko prestolnico. Mesto je znano po svojih razkošnih palačah, templjih, parkih, vrtovih, grobnicah, obzidju in vratih. Peking je ena najpomembnejših turističnih destinacij na svetu. Leta 2018 je bil Peking drugo mesto z najvišjim turističnim prihodkom na svetu za Šanghajem. Peking je dom številnih nacionalnih spomenikov in muzejev ter ima osem območij svetovne dediščine UNESCO – Prepovedano mesto, Nebeški tempelj, Poletna palača, grobnice dinastije Ming, Džovkovdjan - najdišče pekinškega človeka, Pekinška osrednja os ter deli Velikega zidu in Velikega kanala – vse to so priljubljene turistične lokacije. Sihejuan, tradicionalni stanovanjski slog mesta, in hutongi, ozke ulice med sihejuani, so glavne turistične znamenitosti in so pogoste v mestnem Pekingu.
Pekinške javne univerze predstavljajo več kot petino univerz z dvojno prvovrstno gradnjo, mnoge od njih pa se dosledno uvrščajo med najboljše v azijsko-pacifiški regiji in na svetu, vključno z Univerzo Tsinghua, Pekinško univerzo in UCAS. Pekinško poslovno središče je središče gospodarske širitve Pekinga, kjer poteka ali je nedavno zaključena gradnja več nebotičnikov. Območje Džonguancun v Pekingu je vodilno svetovno središče znanstvenih in tehnoloških inovacij ter podjetništva. Peking je bil od začetka seznama leta 2016 uvrščen na seznam Nature Index kot mesto z največjim obsegom znanstvenih raziskav. V Pekingu je 176 tujih veleposlaništev, pa tudi sedeži številnih organizacij, vključno z Azijsko investicijsko banko za infrastrukturo (AIIB), Šanghajsko organizacijo za sodelovanje (SCO), Skladom za svilno pot, Kitajsko akademijo znanosti, Kitajsko akademijo za inženirstvo, Kitajsko akademijo za družbene vede, Centralno akademijo za likovno umetnost, Centralno akademijo za dramsko umetnost, Centralnim glasbenim konservatorijem in Kitajskim društvom Rdečega križa.
Etimologija V zadnjih 3000 letih je mesto Peking imelo številna druga imena. Ime Peking, ki pomeni »severna prestolnica« (iz kitajskih znakov za sever in za prestolnico), je bilo za mesto uporabljeno leta 1403 v času dinastije Ming, da bi se mesto razlikovalo od Nankinga (»južne prestolnice«). Angleški črkopis Beijing temelji na uradni romanizaciji obeh znakov, ki jo je vlada sprejela v 1980-ih, kot se izgovarjata v standardni mandarinščini. Čeprav Peking ni več splošno ime za mesto, nekatere starejše lokacije in objekti v mestu, kot sta mednarodno letališče Beijing Capital s kodo IATA PEK in Pekinška univerza, še vedno ohranjajo prejšnjo romanizacijo.
Edina kitajska kratica za Peking je 京, ki se pojavlja na avtomobilskih registrskih tablicah v mestu. Uradna latinska kratica za Peking je "BJ".Standardization Administration of China (SAC). "GB/T-2260: Codes for the administrative divisions of the People's Republic of China" (Microsoft Word). .
Zgodovina Zgodnja zgodovina Najstarejše sledi človeškega bivanja v občini Peking so bile najdene v jamah hriba Zmajeve kosti blizu vasi Džovkovdjan v okrožju Fangšan, kjer je živel pekinški človek. Fosili Homo erectusa iz jam datirajo v obdobje pred 230.000 do 250.000 leti. Paleolitski Homo sapiens je tam živel tudi v zadnjem času, pred približno 27.000 leti. Arheologi so po vsej občini našli neolitska naselja, vključno z Vangfudžingom, ki je v osrednjem Pekingu.
Prvo obzidano mesto v Pekingu je bilo Džičeng, glavno mesto države Dži, ki je bilo zgrajeno leta 1045 pr. n. št. V sodobnem Pekingu je bil Džičeng okoli sedanjega območja Guang'anmen na jugu okrožja Šičeng. To naselje je kasneje osvojila država Jan in ga postavila za svojo prestolnico.Haw, Stephen. Beijing: A Concise History. Routledge, 2007. p. 136.
Zgodnja imperialna Kitajska
Potem ko je prvi cesar leta 221 pr. n. št. združil Kitajsko, je Džičeng postal prestolnica prefekture, v obdobju Treh kraljestev pa sta ga imela v lasti Gongsun Zan in Juan Šao, preden je padel pod okrilje kraljestva Vei Cao Cao. Zahodni Džin v 3. stoletju našega štetja je mesto degradiral in sedež prefekture postavil v sosednji Džuodžov. V obdobju Šestnajstih kraljestev, ko je severno Kitajsko osvojil in razdelil Vu Hu, je bil Džičeng na kratko prestolnica nekdanjega kraljestva Jan, Šjanbei.
Po ponovni združitvi Kitajske z dinastijo Sui leta 581 je Džičeng, znan tudi kot Džuojun, postal severni konec Velikega prekopa. Pod dinastijo Tang je Džičeng kot Joudžov služil kot vojaško mejno poveljniško središče. Med uporom An-Ši in ponovno sredi nemirov poznega Tanga so lokalni vojaški poveljniki ustanovili svoje kratkotrajne dinastije Jan in mesto poimenovali Jandžing ali »prestolnica Jan«. Tudi v dinastiji Tang je bilo ime mesta Džičeng zamenjano z Joudžov ali Jandžing. Leta 938, po padcu Tanga, je pozni Džin odstopil obmejno ozemlje, vključno s današnjim Pekingom, dinastiji Khitan Ljao, ki je mesto obravnavala kot Nandžing ali »južno prestolnico«, eno od štirih sekundarnih prestolnic, ki je dopolnjevala svojo »vrhovno prestolnico« Šangdžing (sodobna Baarinska leva zastava v Notranji Mongoliji). Nekatere najstarejše ohranjene pagode v Pekingu izvirajo iz obdobja Ljao, vključno s pagodo Tianning.
Ljao je leta 1122 padel pod dinastijo Džurčen Džin, ki je mesto predala dinastiji Song in ga nato leta 1125 ponovno zavzela med osvojitvijo severne Kitajske. Leta 1153 so Džurčen Džin Peking razglasili za svojo "osrednjo prestolnico" ali Džongdu. Mesto je leta 1213 oblegala Džingiskanova mongolska vojska in ga dve leti pozneje porušila do tal. Dve generaciji pozneje je Kublajkan ukazal gradnjo Dadu (大都, dobesedno Vêlika prestolnica, mongolsko Khanbalič), nove prestolnice za svojo dinastijo Juan severovzhodno od ruševin Džongdu. Gradnja je trajala od leta 1264 do 1293, vendar je močno okrepila status mesta na severnem obrobju Kitajske. Mesto je bilo osredotočeno na Bobnasti stolp nekoliko severneje od sodobnega Pekinga in se je raztezalo od današnje avenije Čang'an do severnega dela podzemne železnice linije 10. Ostanki nabitega zemeljskega zidu Juan še vedno stojijo in so znani kot Tučeng. V tem času ga je obiskal Marko Polo, v njegovih zapiskih se pojavlja pod imenom Cambuluc. Po padcu mongolske dinastije Juan je propadel tudi Dadu.
Dinastija Ming
Leta 1368, kmalu po razglasitvi nove dobe Hongvu dinastije Ming, je uporniški vodja Džu Juandžang zavzel Dadu/Khanbalič in porušil palače Juan do tal.Ebrey, Patricia Buckley. The Cambridge Illustrated History of China. Cambridge: Cambridge University Press, 1999. Ker so Juani še naprej zasedali Šangdu in Mongolijo, so Dadu uporabljali za oskrbo vojaških garnizij Ming na tem območju in ga preimenovali v Beiping (Vade–Giles: Peip'ing, "Severni mir"). V skladu s fevdalno politiko cesarja Hongvuja je bil Beiping dan njegovemu sinu Džu Diju, ki je bil imenovan za "princa Jana".
Zgodnja smrt dediča Džu Juandžanga je po njegovi smrti privedla do boja za nasledstvo, ki se je končal z zmago Džu Dija in razglasitvijo nove dobe Jongle. Ker je njegovo ostro ravnanje z glavno mestom dinastije Ming, Jingtianom (sodobni Nandžing), mnoge tam odtujilo, je svoj fevd ustanovil kot novo so-prestolnico. Mesto Beiping je leta 1403 postalo Peking ("Severna prestolnica") ali Šuntjan. Gradnja nove cesarske rezidence, Prepovedanega mesta, je trajala od leta 1406 do 1420; to obdobje je bilo odgovorno tudi za več drugih glavnih znamenitosti sodobnega mesta, kot sta Nebeški tempelj in Tian'anmen. 28. oktobra 1420 je bilo mesto uradno imenovano za prestolnico dinastije Ming, istega leta, ko je bilo dokončano Prepovedano mesto. Peking je postal glavna prestolnica cesarstva, Jingtian, imenovan tudi Nandžing ("Južna prestolnica"), pa so-prestolnica. (Ukaz iz leta 1425, ki ga je izdal sin Džu Dija, cesar Hongši, da se glavno prestolnico vrne v Nandžing, ni bil nikoli izveden: naslednji mesec je umrl, verjetno zaradi srčnega napada. Pokopan je bil, tako kot skoraj vsak cesar dinastije Ming, ki mu je sledil, v razkošni nekropoli severno od Pekinga.)
Do 15. stoletja je Peking v bistvu dobil svojo sedanjo obliko. Mestno obzidje dinastije Ming je služilo vse do sodobnega časa, ko so ga porušili in na njegovem mestu zgradili 2. obvoznico. Na splošno velja prepričanje, da je bil Peking največje mesto na svetu večji del 15., 16., 17. in 18. stoletja. Prvo znano cerkev so katoličani zgradili leta 1652 na mestu nekdanje kapele Mattea Riccija; sodobna stolnica Nantang je bila kasneje zgrajena na istem mestu.
Zavzetje Pekinga s strani kmečke vojske Li Zičenga leta 1644 je končalo dinastijo, vendar sta on in njegov dvor Šunov mesto zapustila brez boja, ko je 40 dni pozneje prispela mandžurska vojska princa Dorgona.
Dinastija Qing
Dorgon je ustanovil dinastijo Čing kot neposredno naslednico dinastije Ming (s čimer je delegitimiziral Li Zičenga in njegove privržence) in Peking je postal edina prestolnica Kitajske. Cesarji Čing so naredili nekaj sprememb v cesarski rezidenci, vendar so stavbe Ming in splošna postavitev v veliki meri ostali nespremenjeni. Uvedeni so bili objekti za mandžursko čaščenje, vendar so cesarji Čing nadaljevali tudi tradicionalne državne obrede. Oznake so bile dvojezične ali kitajske. Ta zgodnji Peking Čing je kasneje postal prizorišče za kitajski roman Sanje o rdeči dvorani. Severozahodno od mesta so cesarji Čing zgradili več velikih razkošnih vrtov, vključno s Staro poletno palačo in Poletno palačo.