Nizozemska osamosvojitvena vojna (1568–1609) je bojevanje nizozemskih provinc za osvoboditev izpod španske nadoblasti v letih 1568-1609. Med vojno si je sedem severnih provinc ustvarilo samostojno vojsko in upravo ter se dejansko ločilo od Španije. Bojevanje je bilo začasno prekinjeno z dvanajstletnim premirjem (1609-1621). S sklenitvijo premirja je Španija posredno priznala obstoj Republike Nizozemske.
Samostojnost Republike Nizozemske je Španija formalno priznala šele leta 1648, ob koncu drugega dela vojne. Za oba dela vojne skupaj se uporablja naziv osemdesetletna vojna (1568 - 1648).
Uvod
Nizozemska je bila sredi 16. stoletja pod habsburško oblastjo. Južne dežele (približno sedanjo Belgijo) je priženil Maksimilijan I., ko se je leta 1477 poročil z Marijo Burgundsko, dedinjo Karla Drznega in jih, po bojevanju s Francijo, obdržal z mirom v Senlisu (1493). Maksimilijanov vnuk, cesar Karel V., je temu ozemlju priključil še severne dežele, ki jih je pridobil v letih 1524-43, tudi zaradi medsebojnih sporov lokalnih plemičev. Tako je nastal kompleks sedemnajstih provinc, stikajočih se dežel, ki jih je Karel V. leta 1543 s pragmatično sankcijo proglasil za upravno enoto pod habsburško oblastjo, ki se z dedovanjem ne sme deliti. Edino večje ozemlje, ki je ležalo med njimi in ni bilo pod habsburško upravo, je bila knežja škofija Liege, ki pa je bila tudi fevd Svetega rimskega cesarstva.
Province so bile zelo različno razvite in njihove samouprave so bile prilagojene tej raznolikosti. Na vrhu njihovih samouprav so bili večinoma stadhoulderji (kraljevi namestniki) in zbori deželnih stanov. Habsburžani so pospešeno nadaljevali v Burgundiji začeto centralizacijo upravljanja. Uprave provinc so podredili guvernerju (glavnemu kraljevemu namestniku) v Bruslju, kateremu so svetovali centralni uradi: državni svet, tajni svet in finančni svet. Najvišja sodna avtoriteta je bil veliki svet v Michelnu. V Bruslju se je sestajal tudi državni zbor, v katerem so bile zastopane vse province. Skliceval ga je lahko le kralj ali njegov namestnik, kadar se mu je to zdelo potrebno, ko je npr. želel dobiti pristanek na v naprej pripravljeni sklep. Do sklicev je prihajalo redko in neredno.
Karel je bil rojen v Delftu, počutil se je Nizozemca. S tradicionalnimi upravnimi strukturami nizozemske se je pogajal, pridobival njihove denarne prispevke državi v zameno za privilegije. Ko je začel na Nizozemsko prodirati protestantizem, se je Karel kot veren katoličan temu upiral, vendar z razumno mero.
Pritiski Španije, prvi nemiri in spopadi (1556 - 1567)
Oktobra 1555 je Karel, še vedno cesar, imenoval za vladarja Nizozemske svojega sina Filipa, ki pa je bil v marsičem njegovo popolno nasprotje. Vzgojen je bil v Španiji v strogo katoliškem okolju in je govoril samo špansko. Na Nizozemsko je gledal kot na špansko provinco, ki se mora pokoravati vladi v Madridu. Za eno svojih najpomembnejših dolžnosti si je zadal, da ohrani v deželi katolištvo kot edino vero. Začela so se preganjanja protestantov, zvečal se je politični in finančni pritisk na prebivalstvo, zlasti na tradicionalno močni srednji obrtniško-trgovski sloj.
Filip je za guvernerko postavil svojo polsestro Margareto Parmsko. V državni svet v Bruslju je imenoval predstavnike visokega plemstva, med njimi kneza Viljema I. Oranskega, grofa Horna , grofa Egmonta; med najvplivnješimi sta bila škof Antoine Perrenot de Granvelle (kraljev zaupnik) in frizijski pravnik Viglius (predsednik), ki sta bila predlagatelja upravnih reform. Zlasti zahtevam za višanje davkov so se kmalu začeli upirati deželni zbori in državni zbor. Visoki plemiči so kralju začeli pošiljate proteste. Sporna je bila tudi prisotnost španske vojske, ki jo je kralj pustil na južni meji za obrambo pred Francijo in ki je bila sedaj grožnja nizozemski samostojnosti. Zaradi težav pri uveljavljanju reform je kralj leta 1561 poskusil okrepiti svoj položaj z reorganizacijo cerkve, tako da je lahko sam določal število škofij, njihove meje in postavljal škofe.
Razmere so se zelo zaostrile, ko je papež Filipu II. dovolil, da je ustanovil štirinajst novih škofij, Granvello pa postavil za prvega nadškofa Mechelna in prvaka nizozemske cerkve. Granvelle je s spremembami pridobil velik del posvetne moči na račun plemstva. Visoko plemstvo seveda s tem ni bilo zadovoljno in je pošiljalo kralju predloge, da omili spremembe in preneha s preganjanjem protestantov. Kralj se je odzval z umikom Granvelle iz državnega sveta, ni pa umaknil ukrepov.
Ko je v oktobru 1565 kralj predloge plemstva zavrnil in nadaljeval z zastavljeno politiko, je plemstvo sklenilo vzeti stvari v svoje roke. Ustanovilo je ligo kompromisa, kje so se združili protestanti in pristaši sožitja med verami in aprila 1566 predložili kralju peticijo, ki jo je podpisalo kakih 200 plemičev, v kateri niso obsojali kralja, obsodili pa so inkvizicijo in jo prikazali kot škodljivo siromašenje družbe, sožitja, pridobitev dežele, svobode in uveljavljenih privilegijev. Eden od nasprotnikov lige je peticijo imenoval peticija beračev (nizozemsko geuzen) in naziv geze se odtlej uporablja (častno) za pristaše nizozemskega osamosvojitvenega gibanja
Vzdušje upora sta okrepili še slaba letina 1565 in vojna na Baltiku. Protikatoliška propaganda protestantov je v Flandriji sprožila prve napade na cerkve. Avgusta 1566 se je uničevanje in ropanje cerkvenega imetja razširilo po vsej Nizozemski. Razbijanja svetih podob kot simbolov papeštva (ikonoklazem) sicer ni bilo prav veliko, a jih oblast ni znala obvladati. Plemstvo se je razdelilo v one, ki so divjanje obsojali, in druge, ki so ga podpirali, vmes pa je bilo največ tistih, ki so iskali pot strpnosti. Vendar te niso našli in prišlo je do oboroženih spopadov. Ko je v marcu 1567 po grozljivem obleganju padla utrdba kalvinizma na Valonskem, mesto Valencienne, so postali uporniki malodušni, nehali so pridigati protestantizem, zelo veliko se jih je izselilo v tujino, Anglijo, vzhodno Frizijo in Nemčijo, kjer so ustanovili svoje skupnosti.
Teror vojvode Albe (1567 - 1568)
Leta 1567 je prispel na Nizozemsko vojvoda Alba z vojsko 10.000 mož, in nalogo, da na hitro uredi razmere, kajti Španiji je v Sredozemlju grozila turška nevarnost. Deloval je brezobzirno. Ni upošteval guvernerke Margarete Parmske. Ustanovil je posebno sodišče (ki so ga kmalu poimenovali krvavi svet), pred katerim nihče ni bil varen in je obsodilo več kot 1000 ljudi na smrt, med njimi grofa Egmonta in Horna. Čeprav sta bila do kraja zvesta kralju, sta bila leto kasneje javno obglavljena na glavnem trgu v Bruslju, ker je Alba menil, da sta preveč popustljiva do protestantov. Imetje obsojenih je bilo zaplenjeno, med njimi tudi posesti Oranskih. Trinajstletnega Viljemovega sina Filipa Viljema (1554-1618) so odpeljali v Španijo, kjer so ga vzgojili v katoliškem duhu, oče ga ni nikdar več videl. Margareta Parmska je iz protesta odstopila, guverner je postal vojvoda Alba. Deželo je zajel nemir. Ocenjuje se, da se je tedaj odselilo okrog 60.000 ljudi, ki so se umaknili v Nemčijo in Anglijo, kjer so iskali somišljenike in podpornike. Med njimi je bil najimenitnejši Viljem I. Oranski.
Vijem Oranski je bil stadhoulder v Holandiji, Zelandiji, Utrechtu in mejni grofiji Antwerpen in najuglednejši plemič v državnem svetu, ki je podpisal peticijo gezov. Vedno je bil do kralja lojalen. Potek dogodkov pa ga je sčasoma preobrazil iz zagovornika plemiških privilegijev, ki je želel kralja opozoriti na Albin teror, v borca za osamosvojitev Nizozemske. Ker je bil od vseh plemičev najvišji po položaju, sam knez in v tem enakovreden kralju Filipu II., je postal v očeh naroda upanje, oče naroda, voditelj, o katerem so napisali pesnitev Wilhelm, ki je postala glavna med vojaškimi baladami gezov, pesmimi, ki so se v francoski in nemški verziji širile po letu 1572 tudi na Valonsko in v Porenje.
Začetek upora (1568 - 1572)
V letu 1568 so geze od časa do časa organizirale vdore manjših vojaških skupin z morja in iz Nemčije in Francije. Eden od prvih uspešnih vdorov iz Nemčije, ki ga je vodil Viljemov brat Ludvik Nassavski, bitka pri Heiligerlee 23. maja 1568, velja za začetek osemdesetletne vojne za osvoboditev Nizozemske izpod španske oblasti. Bitko so uporniki sicer dobili, a Viljemu je zmanjkalo denarja in njegova vojska je razpadla.
Španija je zaradi vojne s Turčijo in konfliktov s Francijo in Anglijo prišla v finančne težave in kralj je od Albe zahteval, da pokrije stroške vzdrževanja vojske iz davkov na Nizozenskem. Po začetnih neuspelih pogajanjih z državnim zborom je leta 1571 na silo uvedel 10 odstotni davek na promet (alcabala). Zlasti način, kako je davek uveljavil, je povzročil po vsej Nizozemski val ogorčenja, tudi med dotlej lojalnimi katoliškimi krogi.
Splošen upor in prvi samostojni sklic skupščine v Dordrechtu (1572)
Da bi ustregla španskemu kralju, je angleška kraljica Elizabeta I. v marcu 1572 izgnala geze, ki so se ob umiku iz domovine zatekli v angleška pristanišča. Ti so 1. aprila zavzeli skoraj nevarovano mesto Brill v ustju reke Ems. Prebivalci so jih prijateljsko sprejeli. Novica o uspehu se je hitro razširila. Priložnost za splošen upor je bila ugodna, kajti Alba je v pričakovanju vdora hugenotov z juga večino svoje vojske razporedil ob meji s Francijo. V naslednjih mesecih so protestanti v mestu za mestom prevzemali oblast. Pomorski geze so zavzeli Vlissingen in blokirali ustje reke Šelde in začeli z obleganjem Middelburga. Na vzhodu je iz Nemčije grof Van den Bergh (svak Viljema Oranskega) zavzel večino Gelderlanda in Overijssela. Na jugu je Ludvik Nassavski (brat Viljema Oranskega) s pomočjo hugenotov zavzel ključno postojanko, utrjeno mesto Mons. V juliju 1572, ko so uporniki v Dordrechtu sklicali prvo skupščino brez pooblastila kralja, so bila v severnem delu Nizozemske kralju lojalna le še velika mesta Amsterdam, Rotterdam, Haag in Delft. Viljema Oranskega so tedaj proglasili za stadhoulderja v Holandiji, Zelandiji in Utrechtu in ("ob odsotnosti Njegovega Veličanstva") za pokrovitelja Nizozemske. Obravnavali so pereče finančne, verske in vojaške zadeve in bili soglasni, da nadaljujejo upor.
Ofenziva vojvode Albe in krčevita obramba upornikov (1572 - 1575)
S šentjernejsko nočjo v Parizu (24. avgusta 1572) pa so se razmere spremenile. Francozi so nehali podpirati upornike, kar je Albi omogočilo protiofenzivo. Nazaj je zavzel Mons, se neusmijeno maščeval mestu Michelen, ker je prej, v maju, samo odprlo vrata upornikom. Masaker v Michelenu je prestrašil druga uporna mesta v Flandriji, Brabantu. V novembru je ob zavzetju Zutphena na vzhodu umrlo na stotine ljudi, kar je povzročilo predajo mest v Gelderlandu in v Overijssel. Uporniki so se umaknili tudi iz Frizije. Upornikom sta ostali le še Holandija i Zelandija, brez Amsterdama, kjer ni bilo upora, in Middelburga, kjer se je španska posadka še vedno upirala obleganju upornikov.
V Holandiji in Zelandiji so grožnje z masakri delovale nasprotno kot na jugu. Sever je bil zgodovinsko bolj navezan na samostojnost, veliko bolj protestantski in ljudje so videli edini izhod v vojaški obrambi samostojnosti. Alba upornikom ni želel dopustiti, da bi se opomogli v prihajajoči zimi, in je nadaljeval s pohodom proti severu.