Komunizem () je leva do skrajno leva družbenopolitična, filozofska in ekonomska ideologija znotraj socialističnega gibanja, katerega cilj je vzpostavitev komunistične družbe, gospodarsko-družbene ureditve, ki temelji na skupnem lastništvu proizvajalnih sredstev, distribucije in vrednosti, pri čemer so dobrine po potrebah dodeljene vsem v družbi.: "One widespread distinction was that socialism socialised production only while communism socialised production and consumption." Vključuje tudi odsotnost zasebne lastnine, družbenih razredov, denarja in države. Komunisti si pogosto prizadevajo za prostovoljno samoupravo, vendar se ne strinjajo glede sredstev za dosego tega cilja. To odraža razliko med bolj libertarnim pristopom komunizacije, revolucionarne spontanosti in delavskega samoupravljanja ter bolj avantgardističnim ali partijskim pristopom z razvojem ustavne socialistične države, ki ji sledi odmiranje države. Komunizem se kot ena izmed glavnih ideologij na političnem spektru uvršča na levo krilo poleg socializma, komunistične stranke in komunistična gibanja pa so bila večkrat opisana kot radikalno ali skrajno leva.

V preteklosti so se razvile raznovrstne različice komunizma, med drugim anarho-komunizem, marksistična šola in verski komunizem. Komunizem vključuje različne šole, ki na splošno vključujejo marksizem, leninizem in libertarni komunizem, pa tudi politične ideologije, združene okoli obeh. Vsem tem različnim ideologijam je skupna analiza, da sedanji družbeni red izhaja iz kapitalizma, njegovega gospodarskega sistema in načina proizvodnje, da v tem sistemu obstajata dva glavna družbena razreda, med katerima je odnos izkoriščevalski in da je ta položaj mogoče rešiti le z družbeno revolucijo. Ta dva razreda sta proletariat (delavski razred), ki predstavlja večino prebivalstva v družbi, ki mora, če želi preživeti, svoje delo prodajati, ter buržoazija (kapitalistični razred), majhna manjšina, ki ima v zasebni lasti proizvodna sredstva, s pomočjo katerih zaposluje delavski razred z namenom pridobitve dobička. Po tej analizi bi komunistična revolucija na oblast postavila delavski razred in s tem vzpostavila skupno lastnino, ki je glavni element preoblikovanja družbe v komunistični način proizvodnje.

Komunizem v svoji sodobni obliki je zrasel iz evropskega socialističnega gibanja v 19. stoletju, ki je kapitalizem krivil za bedo mestnih tovarniških delavcev. V 20. stoletju so v nekaterih delih sveta na oblast prišle navidezno komunistične vlade, ki so zagovarjale marksizem-leninizem in njegove različice. Sprva se je to z oktobrsko revolucijo v Sovjetski zvezi zgodilo leta 1917, po drugi svetovni vojni pa še v delih Vzhodne Evrope, Azije in v nekaterih drugih regijah. Skupaj s socialno demokracijo je komunizem v začetku dvajsetih let 20. stoletja postal prevladujoča politična usmeritev v mednarodnem socialističnem gibanju. Večino 20. stoletja je približno tretjina svetovnega prebivalstva živela pod komunističnimi vladami. Za te vlade, ki so bile s strani drugih levičarjev in socialistov kritizirane, je bila značilna enopartijska vladavina komunistične stranke, zavračanje zasebne lastnine in kapitalizma, državni nadzor nad gospodarskimi dejavnostmi in množičnimi mediji, omejevanje verske svobode ter zatiranje opozicije in nasprotovanja. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je več prej komunističnih vlad zavrnilo ali popolnoma odpravilo komunistično vladavino. Pozneje je ostalo le majhno število nominalno komunističnih vlad, in sicer Kitajska, Kuba, Laos, Severna Koreja in Vietnam. Z izjemo Severne Koreje so vse te države začele dopuščati večjo gospodarsko konkurenco, hkrati pa ohranile enostrankarsko vladavino.

Medtem ko je Sovjetska zveza kot prva nominalno komunistična država na svetu povzročila, da se je komunizem pogosto povezoval s sovjetskim gospodarskim modelom, številni raziskovalci trdijo, da je model v praksi deloval kot oblika državnega kapitalizma.; ; Javni spomin na komunistične države 20. stoletja je opisan kot bojišče med anti-antikomunizmom in antikomunizmom. Številni avtorji so pisali o množičnih pobojih v komunističnih režimih in stopnjah umrljivosti, kot je na primer presežna umrljivost v Sovjetski zvezi v času Josipa Stalina, ki ob razpravljanju o komunizmu in dediščini komunističnih držav ostajajo kontroverzne, polarizirane in sporne tematike v akademskih krogih, zgodovinopisju in politiki.

Etimologija in terminologija Komunizem smo v slovenščino prevzeli iz nemške besede Kommunismus, kar je v 19. stoletju skovana beseda iz latinskih korenov communis in pripone isme. Semantično lahko communis prevedemo v »od skupnosti ali za skupnost«, medtem ko je isme pripona, ki označuje abstrakcijo v stanje, pogoj, dejanje ali doktrino. Komunizem je mogoče razlagati kot »stanje v/za skupnost(i)«; ta semantična sestava je privedla do številnih uporab besede v njenem razvoju. Preden se je beseda začela povezovati s sodobnejšim pojmovanjem gospodarske in politične organizacije, se je uporabljala za označevanje različnih družbenih razmer. Komunizem se je nato začel povezovati predvsem z marksizmom, bolj specifično s Komunističnim manifestom, ki je predlagal posebno vrsto komunizma.

Ena od prvih uporab te besede v sodobnem pomenu je pismo, ki ga je Victor d'Hupay poslal Restifu de la Bretonnu okoli leta 1785 v katerem se opisuje kot auteur communiste (»komunistični avtor«). Leta 1793 je Restif prvič uporabil communisme za opis družbene ureditve, ki temelji na egalitarizmu in skupni lastnini. Restif je ta izraz pogosto uporabljal v svojih delih in je bil prvi, ki je komunizem opisal kot obliko vladavine. Za prvo uporabo besede v angleščini je zaslužen John Goodwyn Barmby, ki je to storil okoli leta 1840.

Komunizem in socializem sličica|226x226_pik|Srp in kladivo sta pogosto del komunističnih simbolov. To je primer vzorca srpa in kladiva ter rdeče zvezde z zastave Sovjetske zveze. Od štiridesetih let 19. stoletja se komunizem običajno razlikuje od socializma. Sodobna opredelitev in uporaba slednje se je uveljavila v šestdesetih letih 19. stoletja in je prevladala nad alternativnimi izrazi asociativizem (fourierizem), kooperativa in mutualizem, ki so se prej uporabljali kot sopomenke.

Zgodnja razlika med komunizmom in socializmom je, da je bil cilj socializma le socializacija proizvodnje, medtem ko je bil cilj komunizma socializacija proizvodnje in potrošnje (v obliki skupnega dostopa do končnega blaga). To razliko lahko opazimo v Marxovem komunizmu, kjer razdelitev izdelkov temelji na načelu »vsakemu toliko, kolikor potrebuje« v nasprotju s socialističnim načelom »vsakemu toliko, kolikor zmore«. Socializem je opisan kot filozofija, ki si prizadeva za distributivno pravičnost, komunizem pa kot podvrsta socializma, ki daje prednost ekonomski enakosti kot obliki distributivne pravičnosti.

Do leta 1888 so marksisti uporabljali besedo socializem namesto komunizem, ki je veljala za staromodno sopomenko za prvi pojem. Socializem se je začel označevati kot ločena stopnja med kapitalizmom in komunizmom šele z boljševiško revolucijo leta 1917, ki jo je uvedel Vladimir Lenin kot sredstvo za obrambo boljševiškega prevzema oblasti pred tradicionalno marksistično kritiko, ki je trdila, da ruske proizvodne sile niso dovolj razvite za socialistično revolucijo.: "By 1888, the term 'socialism' was in general use among Marxists, who had dropped 'communism', now considered an old fashioned term meaning the same as 'socialism'. ... At the turn of the century, Marxists called themselves socialists. ... The definition of socialism and communism as successive stages was introduced into Marxist theory by Lenin in 1917 ..., the new distinction was helpful to Lenin in defending his party against the traditional Marxist criticism that Russia was too backward for a socialist revolution." Razlikovanje med besedama komunist in socialist kot opisa političnih ideologij se je pojavilo leta 1918, ko se je Ruska socialdemokratska delavska stranka preimenovala v Vserusko komunistično partijo, pri čemer so je začela beseda komunist posebej nanašati na socialiste, ki so podpirali politiko in teorije boljševizma, leninizma in kasneje v 20. letih 20. stoletja marksizma-leninizma, čeprav so se komunistične partije še naprej označevale kot socialisti, ki se zavzemajo za socializem.

Tako komunizem kot socializem sta se sčasoma uskladila s kulturnim odnosom privržencev in nasprotnikov do religije. V evropskem krščanstvu je komunizem veljal za ateistični način življenja. V protestantski Angliji je bila beseda komunizem preveč fonetično podobna rimskokatoliškemu obredu obhajila (communion rite), zato so se angleški ateisti raje označili za socialiste. Friedrich Engels je dejal, da je bil leta 1848, ko je bil prvič objavljen Komunistični manifest, socializem na celini ugleden, komunizem pa ne; owenovci v Angliji in fourieristi v Franciji so veljali za ugledne socialiste, medtem ko so se delavska gibanja, ki so »razglašala nujnost popolne družbene spremembe«, označila za komunistična. V tej zadnji veji socializma sta komunistično delo ustvarila Étienne Cabet v Franciji in Wilhelm Weitling v Nemčiji. Medtem ko so liberalni demokrati na revolucije leta 1848 gledali kot na demokratično revolucijo, ki je dolgoročno zagotovila svobodo, enakost in bratstvo, so marksisti obsodili leto 1848 kot izdajo idealov delavskega razreda s strani buržoazije, ki je bila brezbrižna do legitimnih zahtev proletariata.

Po podatkih Oxfordskega priročnika o Karlu Marxu (The Oxford Handbook of Karl Marx) »je Marx za postkapitalistično družbo uporabljal številne izraze—pozitivni humanizem, socializem, komunizem, kraljestvo svobodne individualnosti, svobodno združenje proizvajalcev itd. Te izraze je uporabljal povsem izmenično. Pojma 'socializem' in 'komunizem' kot različni zgodovinski stopnji sta mu tuja in sta v leksikon marksizma vstopila šele po njegovi smrti.« Enciklopedija Britannica navaja: »O tem, kako natančno se komunizem razlikuje od socializma, se razpravlja že dolgo, vendar razlikovanje v veliki meri temelji na tem, da komunisti sledijo revolucionarnemu socializmu Karla Marxa.«

Povezana uporaba in komunistične države V Združenih državah Amerike se komunizem, podobno kot socializem, pogosto uporablja kot slabšalni izraz, predvsem v zvezi z avtoritarnim socializmom in komunističnimi državami. Po nastanku Sovjetske zveze kot prve nominalno komunistične države na svetu se je izraz začel pogosto povezovati z marksizmom-leninizmom in sovjetskim modelom gospodarskega načrtovanja. Po mnenju Rachel Walker je marksizem-leninizem prazen pojem, ki je odvisen od pristopa in podlage vladajočih komunističnih strank ter je dinamičen in odprt za redefinicije, pri čemer je v pomenu hkrati stalen in nestalen. Martin Malia v svojem eseju »Presojanje nacizma in komunizma« (Judging Nazism and Communism) opredeli kategorijo »generičnega komunizma« kot vsako komunistično strankarsko gibanje, ki ga vodijo intelektualci; ta krovni izraz omogoča združevanje tako različnih režimov, kot sta radikalni sovjetski industrializem in antiurbanizem Rdečih Kmerov. Alexander Dallin meni, da zamisel o združevanju različnih držav, kot sta npr. Afganistan in Madžarska, nima ustrezne razlage.

Čeprav zahodni zgodovinarji, politologi in mediji uporabljajo izraz komunistična država za države, v katerih vladajo komunistične stranke, se te države same ne opisujejo kot komunistične ali trdijo, da so dosegle komunizem, temveč se imenujejo socialistične države, ki so v procesu izgradnje komunizma.; : "Among Western journalists the term 'Communist' came to refer exclusively to regimes and movements associated with the Communist International and its offspring: regimes which insisted that they were not communist but socialist, and movements which were barely communist in any sense at all."; ; Komunistične države so zase uporabljale naslednje izraze: nacionalno-demokratična, ljudska demokratična, socialistično usmerjena ter delavsko-kmečka država.

Zgodovina