thumb|380px|Elementarno živo srebro Zastrupitev z živim srebrom (poznana tudi kot hidrargrija ali merkurializem) je bolezen, katere vzrok je izpostavljenost živemu srebru ali njegovim spojinam. Živo srebro (kemijski simbol Hg) je težka kovina, ki se pojavlja v več oblikah, od katerih vse v dovolj velikih količinah povzročajo zastrupitve. V oksidacijskem stanju nič (Hg0) obstaja kot plin ali kot tekoča kovina, v oksidacijskem stanju Hg+ obstaja v obliki anorganskih soli, v oksidacijskem stanju Hg2+ pa lahko tvori anorganske soli ali organske živosrebrne spojine; omenjene tri oblike živega srebra se razlikujejo v učinkih. Učinki zastrupitve so: poškodbe možganov, ledvic in pljuč. Posledice zastrupitve z živim srebrom so tudi različne bolezni, med drugim akrodinija (rožnata bolezen), Hunter-Russellov sindrom in minamatska bolezen.
Tipični simptomi zastrupitve so okvare čutil (vida, sluha, govora), moteno zaznavanje in pomanjkanje koordinacije. Tip in stopnja izraženih simptomov sta odvisna od odmerka ter načina in trajanja izpostavljenosti.
Znaki in simptomi Pogosti simptomi zastrupitve z živim srebrom so periferna nevtropatija (izraža se kot parastezija ali srbenje, pekoč občutek ali bolečina), razbarvanje kože (rožnata lica, prsti na rokah in nogah), zatekanje in deskvamacija (luščenje kože).
Živo srebro nepovratno (ireverzibilno) zavre delovanje od selena odvisnih encimov in naj bi inaktiviralo tudi S-adenozil-metionin, ki je potreben za katabolizem (razgradnjo) kateholaminov s katehol-o-metil-transferazami. Zaradi nezmožnosti telesa, da bi razgradilo kateholamine (npr. adrenalin), se oseba, ki trpi za zastrupitvijo z živim srebrom, lahko prekomerno znoji, lahko doživi tahikardijo (pospešen srčni utrip), hipertenzijo (visok krvni tlak) ali se pretirano slini.
Pri prizadetih otrocih se lahko pojavijo pordela lica, nos in ustnice, izguba las, nohtov, prehodni izpuščaji, hipotonija (oslabelost mišic) ter povečana občutljivost na svetlobo. Drugi simptomi lahko vključujejo disfunkcijo ledvic (npr. Fanconijev sindrom) ali nevropsihiatrične sindrome, kot so čustvena labilnost, motnje spomina ali nespečnost. Klinična slika lahko spominja na feokromocitom ali Kawasakijev sindrom.
Vzroki Uživanje rib je najpomembnejši vir zaužitja živega srebra za ljudi in živali, čeprav lahko tudi rastline in druge živali vsebujejo živo srebro zaradi bioakumulacije (kopičenja v orgazmu) iz zemlje, vode, atmosfere in tudi z uživanjem drugih organizmov, ki vsebujejo živo srebro. Vir živega srebra lahko prestavljajo tudi vdihan onesnažen zrak, hrana, ki med obdelavo pride v stik z živim srebrom, hlapi živega srebra iz amalgamskih zalivk, in nepravilna uporaba ali odstranjevanje živega srebra ali predmetov, ki ga vsebujejo, na primer pri razlitju živega srebra ali neustreznem odstranjevanju fluorescenčnih svetilk.
Na Japonskem je pomemben vir zastrupitve z živim srebrom uživanje kitovega in delfinjega mesa. Tetsuya Endo, profesor na Univerzi Health Sciences v Hokaidu, je testiral meso kitov v mestu Taiji in našel meso, ki je presegalo dovoljeno vrednost živega srebra glede na japonske predpise tudi za več kot dvajsetkrat.url = https://web.archive.org/web/20110907142615/http://search.japantimes.co.jp/cgi-bin/nn20090923f2.html
Polovica živega srebra v ozračju izvira iz emisij elektrarn na premog in drugih človeških virov, preostanek pa doprinesejo naravni viri, kot so ognjeniki. Dve tretjini živega srebra, ki ga ustvarimo ljudje, izhajata iz nepopolnega zgorevanja, večinoma premoga. Ostali pomembni viri, ki jih ustvarjamo ljudje, vključujejo pridobivanje zlata, barvnih kovin, proizvodnjo cementa, odstranjevanje odpadkov, človeške krematorije, kavstično proizvodnjo sode, surovega železa in jekla, proizvodnjo živega srebra (večinoma za baterije) in kurjenje biomase.
Večjemu tveganju za zastrupitev z živim srebrom so izpostavljeni delavci v rudnikih z zlatom, ki uporabljajo starejše metode pridobivanja, na primer samostojni, "obrtniški" delavci v rudnikih zlata, ki jih v Gani imenujejo galamseyi, v sosednjih frankofonskih državah pa orpaillerus. Čeprav ni nobene uradne vladne ocene, opazovalci menijo, da v Gani dela dvajset do petdeset tisoč delavcev kot galamseyi. Ta slika vključuje tudi mnoge ženske, ki delajo v teh rudnikih.
Živo srebro in mnogo njegovih kemičnih spojin, predvsem organskih živosrebrovih spojin, se hitro absorbirajo preko kože po neposrednem stiku z golimi rokami ali po stiku zaradi slabe zaščite rok. Živo srebro in njegove spojine se pogosto uporabljajo v kemijskih laboratorijih, bolnišnicah, zobozdravstvenih ambulantah, ter v obratih s proizvodnjo fluorescentnih žarnic, baterij in razstreliv.
Mehanizem Živo srebro je tako visoko reaktivno in strupeno sredstvo, da je težko prepoznati mehanizme poškodb. Iz tega razloga je še veliko neznanega o njegovem mehanizmu delovanja. Poškoduje osrednje živčevje, endokrini sistem, ledvice, ostale organe in škodljivo deluje na usta, dlesni in zobe. Dolgotrajnejša ali težka izpostavljenost hlapom živega srebra lahko povzroči možganske poškodbe in na koncu smrt. Živo srebro in njegove spojine so še posebej strupene za zarodke in dojenčke. Ženske, ki so bile izpostavljene živemu srebru med nosečnostjo, včasih rodijo otroke z resnimi okvarami (glej minamatska bolezen).
Če so majhni otroci izpostavljeni živemu srebru, imajo lahko hude nevrološke posledice. Živo srebro zavira nastajanje mielina.
Obstajajo dokazi, da zastrupitev z živim srebrom lahko povzroči Youngov sindrom (bronhiektazija in nizko število spermijev pri moških).
Učinek zastrupljenosti z živim srebrom je odvisen od tega, ali je bil posameznik izpostavljen elementarnemu živemu srebu, anorganskim ali organskim spojinam živega srebra.
Elementarno živo srebro Zaužitje ali namerno intravensko injiciranje živega srebra (poskus samomora) načeloma ne povzroči sistemskih učinkov. Čeprav ni kvantitativno dokazano, fizikalne lastnosti tekočega elementarnega živega srebra namreč omejijo absorbcijo skozi nepoškodovano kožo ali prebavila.
Približno 80% hlapov živega srebra se absorbira preko dihalnih poti, kjer vstopi v krvni obtok in se tako porazdeli po celem telesu. Kronična izpostavljenost vdihavanja plinov tudi pri nizkih koncentracijah v območju o.7-42 μg/m3 dokazano s študijo, povzroči učinke kot so tremor, naglušne kognitivne sposobnosti, motenje spanca in delavnosti.
Akutna inhalacija visokih koncentracij je vzrok za motnje osebnosti, senzorične in motorične motnje. Najbolj opazni simptomi so tresenje (najprej tresenje roke, nato se razširi na druge dele telesa), čustvena labilnost (izraža se kot razdražljivost, pretirana sramežljivost, izguba zaupanja in živčnost), nespečnost, izguba spomina, nevromuskularne spremembe (oslabelost, mišična atrofija, trzanje mišic), glavobol, polinevropatija (parastezija, hiperaktivni refleksi, upočasni senzorično in motorično prevodnost živcev) in primankljaj zmogljivosti v testih za kongintivno funkcijo.
Anorganske spojine živega srebra Živo srebro obstaja kot anorganska sol kot živosrebrni (II) klorid. Soli živega srebra v prvi vrsti vplivajo na prebavni trakt in ledvica. Lahko povzročijo hude poškodbe ledvic, vendar ne prehaja skozi krvno-možgansko pregrado. Soli živega srebra povzročajo manjše nevrološke poškodbe tudi če nismo neprekinjeno ali težko izpostavljeni. Soli živega srebra se pojavijo v živosrebrni (I) in živosrebrni (II) obliki. Živosrebrne (II) soli so običajno bolj strupene kot živosrebrne (I) spojine, ker so topne v vodi in se lažje absorbirajo iz prebavil.
Organske spojine živega srebra Spojine živega srebra so po navadi bolj strupene kot element sam. Organske spojine živega srebra so pogosto zelo strupene in povzročajo poškodbe jeter in možgan. Najbolj nevarna živosrebrna spojina je metilno živo srebro, ki je tako strupen, da celo v mikrolitrih razlitja po koži ali celo po lateksovih rokavicah povzoči smrt.
Diagnoza zastrupitve z elementarnim ali anorganskim živim srebrom Običajno celotna koncentracija živega srebra v krvi ne presega 6 μg/L. Prehrana, ki vsebuje veliko rib,lahko poveča vnos živega srebra, tako da se koncentracija poveča celo preko 200 μg/L. Živo srebro ima kratko razpolovno dobo, zato merjenje koncentracije elementarnega ali anorganskega Hg v krvi ne daje zanesljivih rezultatov, zato tudi diagnostika ni enostavna. Pomemben dejavnik, ki vpliva na stopnjo zastrupitve z živim srebrom je tudi trajanje izpostavljenosti, ko je bila oseba v nekem daljšem časovnem obdobju na tak ali drugačen način v stiku s to posebno kovino (pri delovnem procesu pridobivanja živega srebra in industrijskih procesih), še posebej to velja za pretekla desetletja, ko varstvo pri delu ni dosegalo takšne stopnje kot danes. Mnenja o nevarnosti prehajanja živega srebra iz amalgamskih zalivk v zobeh na ostala tkiva so v strokovnih krogih deljena. Morska hrana iz področij, kjer se v prehransko verigo vnaša živo srebro iz okolja, je potencialno nevarna tudi za človeka, ker ta kot zadnji člen te verige konzumira hrano s prekomerno vsebnostjo Hg. Poleg akutne zastrupitve z živim srebrom obstaja še oblika počasne, nezaznavne in nevidne akumulacije manjših količin živega srebra v organizmih živih bitij in s tem tudi človeka. Živo srebro se zelo počasi izloča iz tkiv, simptomi zastrupitve so včasih nejasni, težko opredeljivi, bolezenski znaki pokrivajo simptome mnogih drugih obolenj in pri vseh obolelih tudi niso izraženi v enaki sliki. Zato je pri obolelih pot diagnostike dolgotrajna ali pa sploh nikoli ne pride do postavitve prave diagnoze. Diagnozo zastrupitve z organskim živim srebrom se najbolj uspešno dokaže z analizo krvi in las..
Preventiva Zastrupitve z živim srebrom je mogoče preprečiti ali vsaj omiliti z odpravo ali zmanjšanjem izpostavljenosti živemu srebru in spojinam živega srebra. Pomembna so opozorila in navodila, namenjena osebam, ki so zaradi poklicne dejavnosti vključeni v procese, pri katerih prihajajo v stik s to strupeno snovjo. Eden od najučinkovitejših ukrepov pred zastrupitvijo je odstranjevanje vira živega srebra. Dekontaminacija zahteva odstranitev obleke, temeljito umivanje kože in las ter izpiranje oči s fiziološko raztopino. V primeru zaužitja npr. živosrebrovega klorida je potrebno ravnati kot v primeru zaužitja katere druge jedke raztopine.
Zdravljenje V medicini se pri akutni zastrupitvi z anorganskim živim srebrom izvaja terapija s kelacijo. Kelacija ali keliranje je kemična reakcija, pri kateri reagent (kelator) veže kovinski atom. Nastane posebno stabilna molekularna konstrukcija, ki ima osrednji atom (atom težke kovine, npr. atom živega srebra), obdan s kelatnimi kleščami, kot da bi bil ujet v klešče rakovice (od tod tudi izraz CHELE- -klešče). Pot izločitve kelatne kompozicije iz telesa poteka preko krvnega obtoka skozi ledvice, oziroma je končni rezultat izločanje živega srebra z urinom. Uporablja se 2,3-dimerkapto-1-propanesulfonidno kislino (DMPS), D-penicilamin (DPCN) ali dimerkaprol (BAL). Ameriška FDA je odobrila uporabo DMSA za zdravljenje zastrupitev z živim srebrom pri otrocih, kajti več študij je pokazalo jasne klinične koristi pri uporabi tega sredstva pred ostalimi. DMSA se pri zastrupitvah s hlapi metilnega ali etilnega živega srebra daje peroralno (skozi usta) in ima manj stranskih učinkov kot BAL, DPCN in DMPS. Izsledki raziskav za alfa-lipojsko kislino (ALA) so pokazale, da deluje kot zaščita pred akutno zastrupitvijo z živim srebrom, če se uporabi kmalu po izpostavljenosti. Potrebni so pravilni odmerki, kajti preveliki odmerki povečajo toksičnost, kar so potrdile raziskave pri več vrstah sesalcev. Glutation in N-acetilcistein (NAC), ki so ga priporočali nekateri zdravniki, nista primerna za zdravljenje, ker povečujeta koncentracijo živega srebra v ledvicah in možganih. Eksperemintalne ugotovitve so pokazale interakcijo med selenom in metilnim živim srebrom. Epidemiološke študije pa niso potrdile dovolj učinkovite rabe selena pred škodljivimi učinki živega srebra.