Buda (znan tudi kot Sidarta Gotama ali Sidarta Gautama (); Gautama namely Gotama in Pali ali Buda Šakjamuni) je bil filozof, popotni menih, mislec, duhovni učitelj in verski vodja, ki je živel v starodavni Indiji (okoli 5. do 4. stoletja pr. n. št.). [opomba 4] Častijo ga kot ustanovitelja svetovne religije budizma, v večini budističnih šol ga častijo kot razsvetljenega, ki je presegel Karmo in ušel iz kroga rojstva in ponovnega rojstva. Poučeval je približno 45 let in si pridobil veliko privržencev, tako samostanskih kot laičnih. Njegovo učenje temelji na razumevanju duḥkhe (običajno prevedeno kot "trpljenje") in konca duḥkhe - stanje, ki ga imenuje nirvana (pali: ).
Buda se je rodil v aristokratski družini iz rodu Šakja, vendar se je sčasoma odrekel laičnemu življenju. Po budistični tradiciji se je po nekaj letih romarskega meništva , meditacije in askeze prebudil in doumel mehanizem, ki ljudi drži v krogu ponovnih rojstev. Buda je nato potoval po Gangeškem nižavju poučeval in gradil versko skupnost. Buda je učil srednjo pot med popustljivostjo čutnosti in kruto askezo, ki je najti v indijskem gibanju šramana. Poučeval je duhovno pot, ki je vključevala etične vaje in meditativne pristope. Buda je kritiziral tudi prakse braminskih duhovnikov, kot je žrtvovanje živali.
Nekaj stoletij po smrti je postal poznan kot Buda, kar pomeni »Prebujeni« ali »Razsvetljeni«. Gautamove nauke je zbrala budistična skupnost v sutah (sutra v sanskrtu), ki vsebujejo njegova razmišljanja, in v vinaja, njegova pravila za življenje kot menih. Prenašali so se v srednje-indijskem arijskem narečju kot ustno izročilo. Kasnejše generacije so pripravile dodatnega besedila, kot so sistematične monografije pod imenom Abidarma, življenjepisi Buda, zbirke zgodb iz njegovih preteklih življenj, znane kot pripovedke Džataka, in dodatne razprave, Mahajana sutre.Cox, Collett (2003). "Abidharma", in: Buswell, Robert E. ed. Encyclopedia of Buddhism, New York: Macmillan Reference Lib. pp. 1–7. .
Imena in nazivi Poleg imena Buda in imena Sidarta Gautama (pali: Sidata Gotama) je bil Buda znan tudi po drugih imenih in naslovih, na primer Šakjamuni (»Modrec klana Šakja«).
Buda sam sebe v zgodnjih besedilih pogosto imenuje tudi Tatāgata (sanskrt: [tɐˈtʰaːɡɐtɐ]). Pogosto se misli, da izraz pomeni »tisti, ki je tako odšel« (tatā-gata) ali »tisti, ki je tako prišel« (tatā-āgata), kar se verjetno nanaša na transcendentalno naravo Budovega duhovnega potovanja.Chalmers, Robert. The Journal of the Royal Asiatic Society, 1898. pp. 103–115
Seznam nazivov, ki jih pogosto vidimo skupaj v kanonskih besedilih, prikazuje nekaj njegovih duhovnih lastnosti:
Sammasambuddho - Popolnoma sam od sebe prebujeni Vijja-carana-sampano - Z višjim znanjem in idealnim ravnanjem obdarjeni Sugata - Dobre poti in dobre besede. Lokavidu - Poznavalec mnogih svetov . Anuttaro Purisa-damma-sarathi - neprekosljivi učitelj nevednih ljudi. Satthadeva-Manussanam - Učitelj bogov in ljudi. Bhagavathi - Blaženi Araham - Spoštovanja vredni. Arhat (Sanskrt) ali arhant (Pali) - "postal je brez madeža, živel sveto življenje, storil, kar je bilo storiti, odložil breme, dosegel pravi cilj, razbil okove bivanja in v svojem znanju dokončno svoboden." Džina - Osvajalec. Čeprav se izraz pogosteje uporablja v džainizmu za posameznika, ki je doživel osvoboditev, je tudi eden od nazivov za Budo. Entry: "Jina"
Zgodovinska oseba Kadar gre za zgodovinska dejstva glede Budovega življenja, so strokovnjaki previdni. Večina je mnenja, da je Buda živel, učil in ustanovil meniški red med vladavino Bimbisare ( . Ali c. 400 pr. N. Št.)Rawlinson, Hugh George. (1950) A Concise History of the Indian People, Oxford University Press. p. 46.Muller, F. Max. (2001) The Dhammapada And Sutta-nipata, Routledge (UK). p. xlvii. .; umrl pa naj bi v zgodnjih letih vladavine Ajašatruja, naslednika Bimbisare. Medtem ko je splošno zaporedje "rojstva, zrelosti, odrekanja, iskanja, prebujanja in osvoboditve, poučevanja, smrti" v glavnem sprejemljivo za vse, je o številnih podrobnostih, ki jih je najti v tradicionalnih življenjepisih, manj soglasja.
Kdaj se je Gautama rodil in kdaj je umrl, ni gotovo. Večina zgodovinarjev od začetka 20. stoletja dalje njegovo življenje postavlja med 563 pr.n.št. do 483 pr. n. št. V vzhodno-budistični tradiciji Kitajske, Vietnama, Koreje in Japonske je bil tradicionalni datum Bude smrti 949 pr. n. št. Po računanju časa Ka-tan (tradicija Kalačakra) naj bi Buda umrl okoli leta 833 pred našim štetjem.Das, Sarat Chandra (1882). Contributions on the Religion and History of Tibet. First published in: Journal of the Asiatic Society of Bengal, Vol. LI. Reprint: Manjushri Publishing House, Delhi. 1970, pp. 81–82 footnote 6.
Zadnje ćase prestavljajo njegovo smrt na kasnejši čas, na leta med 411 in 400 pr. n. št., Najnovejša, še neobjavljena izkopavanja v Lumbiniju so odkrila ostanke stavb, ki naj bi bile zgrajene v 6. stoletju.pr.n.št za namene čaščenja Bude. Vprašanje, kdaj je Buda živel in kdaj umrl, torej še ni dokončno rešeno.
Zgodovinsko okolje
Po budistično tradicijo se je Gautama rodil v kraju Lumbini, ki leži danes v Nepalu, odraščal pa je v vasi Kapilavastu.. Po budistični tradiciji je svoje razsvetljenje doživel v Bod Gaji, svojo prvo pridigo je imel v Sarnatu, umrl pa je v Kušinagarju. Eno od pogosto uporabljenih imen Gautame je Šakamuni ali Šakjamunī ('Modrec rodu Šakja'). To skupaj z dokazi iz zgodnjih besedil kaže, da se je rodil v skupnosti Šakja, ki je živela v 5. stoletju pr.n.št. tako geografsko kot kulturno na obrobju vzhodnoindijske podceline. Skupnost je bila bodisi majhna republika bodisi oligarhija. Njegov oče je bil izvoljeni poglavar ali oligarh.Bronkhorst, J. (2007). "Greater Magadha, Studies in the culture of Early India," p. 6. Leiden, Boston, MA: Brill.
Šakjani so bili vzhodna subhimalajska etnična skupina, ki je obstajala izven zunaj Ārdžāvarte in so bili "mešanega izvora" (verjetno delno arijskega, delno avtohtonega porekla). Manuovi zakoni jih obravnavajo kot nearijske. Kot je zapisal Levman, Šakjanci naj bi bili "grobega govora", "nizkega porekla", v slabo se jim šteje, da "Brahmanov ne častijo, ne spoštujejo, jih ne častijo in se jim ne klanjajo." Nevedske navade tega plemena so bile med drugim zakoni med brati in sestrami, čaščenje dreves in duhov v njih. Obstaja še veliko dokazov za to, da je šlo za ločeno etnično in verjetno tudi jezikovno skupnost."
Poleg vedskih Brahminov, se je čas življenja Bude pokrival z razcvetom vplivnih Śramaṇa šol mišljenja kot so Ādžīvika, Čārvāka, džainizem in Adžñana. Brahmadžala Suta beleži dvainšestdeset takšnih šol mišljenja. V tem okviru se pojem šramaṇa nanaša na osebo, ki se trudi, muči ali trudi (za neke višje ali verske namene). V tem času je živelo in delovalo veliko vplivnih mislecev, kot so Mahavira, Purana Kasapa, Makhali Gosala, Adžita Kesakambali, Pakuda Kakājana in Sandžaja Belathaputta, kot je zapisano v Samañaphala Suta; Buda so knjihova stališča gotovo bila poznana. in palijski kanon pogosto prikazuje Budo v razpravi s pripadniki drugih miselnih šol. Obstajajo tudi filološki dokazi, ki nakazujejo, da sta bila mojstra Alara Kalama in Udaka Rāmaputa resnični zgodovinski osebnosti in da sta najverjetneje Budo poučevala v dveh različnih pristopih k meditaciji. Buda je tako bil le eden izmed mnogih šramanskih filozofov tistega časa. V dobi, ko se je svetost ocenjevala po tem, koliko asketa je v človeku, je Buda bil reformator gibanja šramaṇa, ne pa upornik proti vedskemu brahmanizmu.
Zgodovinsko se čas Bude pokriva z Ahemenidsko osvojitvijo doline Inda pod Darejem I okoli 517/516 pr. n. št. To zasedbo dežel Gandara in Sind, ki je trajala približno dve stoletji, je spremljalo razširjanje ahemenidskih ver, reformiranega Mazdaizma ali zgodnjega Zoroastrijanstva, na kar se je Budizem deloma odzval. Ideje Bude lahko so delno zavračanje "absolutističnih" ali "perfekcionističnih" idej v teh ahemenidskih religijah.
Prvi viri
O življenju Gautame ali do drugega stoletja po njegovi smrti ni najti pisnih virov. Toda od srede 3. stoletja pred našim štetjem je več ediktov iz Ašoke (vladal c. 269–232 pr. N. Št.) Omenja Budo, zlasti napis na stebru Lumbini spominja na romanje Ašoke v Lumbini kot Budino rojstno mesto in ga imenuje Buda Šakjamuni ( 𑀩𑀼𑀥 𑀲𑀓𑁆𑀬𑀫𑀼𑀦𑀻 Bu-Da Sa-kya-mu-nī, "Buda, modrec šakijev").In Ashoka's Rummindei Edict circa 260 BCE, in
V enem od njegovih ediktov (Minor Rock Edict št. 3) so omenjeni naslovi več besedil o Dammi (v budizmu je "Damma" druga beseda za "darmo"), ki dokazuje obstoj pisane budistične tradicije vsaj v času Maurye. Ta besedila so lahko predhodnica Pāli Kanona.
"Sakamuni" se omenja tudi v reliefih Bharhuta, datiranih okoli leta 100 pr. N. Št., V povezavi z njegovo osvetlitvijo in drevesom bodi, z napisom Bagavato Sakamunino Bodho ("Osvetlitev blaženega Sakamuna").
Najstarejši ohranjeni budistični rokopisi so budistična besedila Gandhāran, najdena v Afganistanu in napisana v Gāndhārīju, segajo od prvega stoletja pred našim štetjem do tretjega stoletja našega štetja.
Na podlagi filoloških dokazov indolog in strokovnjak za Pali Oskar von Hinüber pravi, da so nekatere palijske sutre ohranile zelo arhaične krajevne nazive, sintakso in zgodovinske podatke iz časa Budove življenjske dobe, vključno z Mahāparinibāṇo sutro, ki vsebuje podroben opis zadnjih Budinih dni. Hinüber predlaga datum sestave tega besedila najkasneje 350–320 pr. N. Št., Kar bi omogočilo "resnični zgodovinski spomin" na dogodke približno 60 let prej, če bo sprejeta Kratka kronologija za Budovo življenje (vendar poudarja tudi da je bilo takšno besedilo prvotno namenjeno bolj kot hagiografiji kot natančnemu zgodovinskemu zapisu dogodkov).
John S. Strong vidi nekatere biografske drobce v kanonskih besedilih, ki so ohranjena na Paliju, pa tudi kitajščino, tibetanščino in sanskrt kot prvo gradivo. Sem spadajo besedila, kot je »Razprava o plemeniem iskanju« (Pali: Ariyapariyesana-sutra) in njene vzporednice v drugih jezikih.
Tradicionalni življenjepisi
Biografski viri Viri, ki predstavljajo popolno sliko življenja Sidarte Gautame, so vse mogoči, včasih nasprotujoči si tradicionalni življenjepisi. Med nje spadajo Budacarita, Lalitavistara Sūtra, Mahāvastu in Nidānakathā. Med njimi je Budacarita najzgodnejša popolna biografija, epska pesem, ki jo je pesnik Aśvagoṣa napisal v prvem stoletju n.št. Lalitavistara Sūtra je naslednja po starosti, biografija izpod peresa Mahāyāne / Sarvāstivāde iz 3. stoletja n. Mahāvastu iz tradicije Mahāsāṃgika Lokotaravāda je še ena nadaljnja pomembna biografija, ki je nastajala postopoma. Biografija Bude avtorja Darmaguptaka je najbolj izčrpna in nosi naslov Abhiniṣkramaṇa Sūtra, Nidānakathā izvira iz tradicije Theravade na Šrilanki, v 5. stoletju pa jo je sestavil Budagoṣa.
Zgodbe Džātaka pripovedujejo o prejšnjih življenjih Gautame kot bodisattve, prva zbirka le-teh pa se lahko uvrsti med najzgodnejša budistična besedila. Mahāpadāna sutra in Aharijabuta sutra pripovedujeta o čudežnih dogodkih, povezanih z rojstvom Gautame, kot je spust bodisatve iz nebes Tuṣita pod materino srce.
Narava tradicionalnih upodobitev