thumb|Pet narodov Irokezov, plemensko ozemlje okoli leta 1650 Irokezi so skupina severnoameriških staroselcev v ZDA in Kanadi.
So konfederacija sestavljeni iz skupine petih plemen Cayuga, Mohawk, Oneida, Onondaga in Seneca, katerim se je pozneje priključilo še pleme Tuscarora.
Irokezi so bili v preteklosti pretežno poljedelska skupina irokeško govorečih ljudstev, med katere sodijo plemena Cherokee, Huroni, Erie in Susquehannock.
Francozi so jih med kolonialnimi leti poznali kot Irokeško ligo, kasneje pa kot Irokeško konfederacijo, medtem ko so jih Angleži preprosto imenovali Pet narodov. Njihovo deželo so v angleščini imenovali Iroquoia in Haudenosauneega, v francoščini pa Iroquoisie. Irokeška ljudstva so vključevala (od vzhoda proti zahodu) Mohawk, Oneida, Onondaga, Cayuga in Seneca. Po letu 1722 so bili v konfederacijo sprejeti Tuscarora, ki so govorili irokeško in so prišli z jugovzhoda, od takrat naprej pa je bila znana kot "Šest narodov".
Konfederacija je bila verjetno ustanovljena med letoma 1142 in 1660, vendar o točnem datumu ni širokega soglasja. Konfederacija je nastala iz »Velikega zakona miru«, za katerega se pravi, da so ga sestavili Deganawidah »Veliki mirotvorec«, Hiawatha in Jigonhsasee »Mati narodov«. Skoraj 200 let je bilo Šest narodov/Haudenosaunee konfederacija močan dejavnik v severnoameriški kolonialni politiki, pri čemer nekateri učenjaki zagovarjajo koncept izigravanja obeh strani, saj so Irokezi uporabljali evropske sile prav tako, kot so Evropejci uporabljali njih. Na svojem vrhuncu okoli leta 1700 se je irokeška moč raztezala od današnje zvezne države New York, severno v današnji Ontario in Quebec vzdolž spodnjih Velikih jezer – zgornje reke Sv. Lovrenca in južno na obeh straneh gorovja Allegheny v današnjo Virginijo in Kentucky ter v dolino reke Ohio.
St. Lawrence Iroquois, Wendat (Huroni), Erie in Susquehannock, vsi neodvisni narodi, znani evropskim kolonistom, so prav tako govorili irokeške jezike. V širšem kulturnem smislu se štejejo za Irokeze, saj vsi izvirajo iz proto-irokeškega ljudstva in jezika. Vendar pa so bili v zgodovini tekmeci in sovražniki narodov Irokeške konfederacije.
Leta 2010 je v Kanadi živelo več kot 45.000 vpisanih pripadnikov Šestih narodov, v Združenih državah pa več kot 81.000.
Imena
Haudenosaunee ('Ljudje dolge hiše') je avtonim, s katerim se imenujejo Šest narodov. Medtem ko je njegova natančna etimologija sporna, je izraz Irokezi kolonialnega izvora. Nekateri strokovnjaki za zgodovino ameriških staroselcev menijo, da je Irokezi slabšalno ime, prevzeto od tradicionalnih sovražnikov Haudenosauneejev. Manj pogost, starejši avtonim za konfederacijo je , kar pomeni 'izvirni ljudje'.
Haudenosaunee izhaja iz dveh fonetično podobnih, a etimološko različnih besed v jeziku Seneca: , kar pomeni »tisti iz podaljšane hiše» in , kar pomeni »graditelji hiš«. Ime Haudenosaunee se prvič pojavi v angleščini v delu Lewisa Henryja Morgana (1851), kjer ga zapiše kot Ho-dé-no-sau-nee. Črkovanje Hotinnonsionni je potrjeno tudi pozneje v 19. stoletju. Občasno se sreča tudi nadomestna oznaka, Ganonsyoni,E.g. in ; ; and iz Mohawk jezika »razširjena hiša« ali iz sorodnega izraza v sorodnem irokeškem jeziku; v zgodnejših virih je različno črkovano Kanosoni, akwanoschioni, Aquanuschioni, Cannassoone, Canossoone, Ke-nunctioni ali Konossioni. Bolj transparentno se konfederacija Haudenosaunee pogosto imenuje Šest narodov (ali, za obdobje pred vstopom Tuscarora leta 1722, Pet narodov). Beseda je v mohawkščini."Rotinonsionni, which is the Kanienkehaka (Mohawk) word for Haudenosaunee". Kanienkehaka Lifeways – Mohawk Valley, circa 1500 . Retrieved August 27, 2017.
Izvor imena Irokezi je nekoliko nejasen, čeprav je bil izraz zgodovinsko pogostejši v angleških besedilih kot Haudenosaunee. Njegov prvi pisni pojav kot Irocois je v poročilu Samuela de Champlaina o njegovem potovanju v Tadoussac leta 1603. Druga zgodnja francoska črkovanja vključujejo Erocoise, Hiroquois, Hyroquoise, Irecoies, Iriquois, Iroquaes, Irroquois in Yroquois, izgovorjeno takrat kot [irokwe] ali [irokwɛ]. Za izvor tega izraza so bile predlagane konkurenčne teorije, vendar nobena ni dosegla širokega sprejetja. Do leta 1978 je Ives Goddard zapisal: "Takšna oblika ni potrjena v nobenem indijanskem jeziku kot ime za katero koli irokeško skupino, in končni izvor ter pomen imena sta neznana."
Jezuitski duhovnik in misijonar Pierre François Xavier de Charlevoix je leta 1744 zapisal:
Leta 1883 je Horatio Hale zapisal, da je Charlevoixova etimologija dvomljiva in da »noben drug narod ali pleme, o katerem imamo kakršno koli znanje, ni nikoli nosilo imena, sestavljenega na tako muhast način«. Hale je namesto tega predlagal, da izraz izvira iz huronščine in je soroden mohawškemu »tisti, ki kadijo« ali cayuški »medved«. Leta 1888 je J. N. B. Hewitt izrazil dvome, da katera koli od teh besed obstaja v zadevnih jezikih. Raje je imel etimologijo iz Montagnais »resničen, pravi« in »kača«, plus francosko pripono . Kasneje je to popravil na algonkvin kot izvor.
Sodobnejšo etimologijo je zagovarjal Gordon M. Day leta 1968, ki je razdelal Charlesa Arnauda iz leta 1880. Arnaud je trdil, da beseda izvira iz Montagnais , kar pomeni »strašen človek«, preko skrajšane oblike . Day je predlagal hipotetično frazo Montagnais , kar pomeni »človek, Irokez«, kot izvor tega izraza. Za prvi element Day navaja sorodne besede iz drugih potrjenih narečij Montagnais: , in ; za drugi element pa predlaga povezavo z , in – imeni, ki so jih sosednja algonkvinska plemena uporabljala za Irokeze, Hurone in St. Lawrence Iroquoiss (Laurentijce).
Enciklopedija Gale Encyclopedia of Multicultural America potrjuje izvor Irokezov v , algonkvinski besedi za »klopotača«. Francozi so se najprej srečali z algonkvinsko govorečimi plemeni in bi se naučili algonkvinskih imen za svoje irokeške tekmece.
Konfederacija
Verjame se, da je Irokeško konfederacijo ustanovil Veliki mirotvorec na neznan datum, ocenjen med 1450 in 1660 in je združil pet različnih narodov na območju južnih Velikih jezer v Veliko ligo miru. Druge raziskave pa kažejo, da je bila ustanovitev leta 1142. Vsak narod znotraj te irokeške konfederacije je imel svoj jezik, ozemlje in funkcijo v Ligi.
Liga je sestavljena iz Velikega sveta, skupščine petdesetih poglavarjev ali sačemov, od katerih vsak predstavlja klan naroda.
Ko so Evropejci prvič prispeli v Severno Ameriko, so bili Haudenosaunee (Irokeška liga za Francoze, Pet narodov za Britance) s sedežem v današnji osrednji in zahodni državi New York, vključno z regijo Finger Lakes in so zasedali velika območja severno do reke sv. Lovrenca, vzhodno do Montreala in reke Hudson ter južno v današnjo severozahodno Pensilvanijo. Na svojem vrhuncu okoli leta 1700 se je irokeška moč raztezala od današnje države New York, severno v današnji Ontario in Quebec vzdolž spodnjih Velikih jezer–zgornjega sv. Lovrenca in južno na obeh straneh Apalačev v današnjo Virginijo in Kentucky ter v dolino Ohio. Od vzhoda do zahoda so Ligo sestavljali narodi Mohawk, Oneida, Onondaga, Cayuga in Seneca. Okoli leta 1722 so se Ligi pridružili irokeško govoreči Tuscarora, ki so se preselili proti severu iz Karoline po krvavem spopadu z belimi naseljenci. Skupno kulturno ozadje s Petimi narodi Irokezov (in sponzorstvo s strani Oneida) je pripeljalo do tega, da so bili Tuscarora sprejeti kot šesti narod v konfederaciji leta 1722; Irokezi so bili nato znani kot Šest narodov.Bruce Trigger, ed., Handbook of American Indians; Volume 15, 1978, pp. 287–288
Drugi neodvisni narodi, ki so govorili irokeške jezike, kot so Erie, Susquehannock, Huron (Wendat) ali Wyandot, so v različnih obdobjih živeli ob reki sv. Lovrenca in okoli Velikih jezer. Na ameriškem jugovzhodu so bili Cherokee narod, ki je govoril irokeški jezik in se je na to območje preselil stoletja pred stikom z Evropejci. Nobeden od teh ni bil del Lige Haudenosaunee. Tisti na mejah ozemlja Haudenosaunee v regiji Velikih jezer so tekmovali in se vojskovali z narodi Lige.
Francoski, nizozemski in angleški kolonisti, tako v Novi Franciji (Kanada) kot v tem, kar je postalo Trinajst kolonij, so prepoznali potrebo po pridobitvi naklonjenosti irokeškega ljudstva, ki je zasedalo pomemben del ozemlja zahodno od kolonialnih naselij. Njihovi prvi odnosi so bili namenjeni trgovanju s krznom, ki je postalo zelo donosno za obe strani. Kolonisti so si prizadevali tudi za vzpostavitev prijateljskih odnosov, da bi zavarovali svoje meje naselij.
Skoraj 200 let so bili Irokezi močan dejavnik v severnoameriški kolonialni politiki. Zavezništvo z Irokezi je evropskim silam ponujalo politične in strateške prednosti, vendar so Irokezi ohranili precejšnjo neodvisnost. Nekateri njihovi ljudje so se naselili v misijonskih vaseh ob reki Svetega Lovrenca in se tesneje povezali s Francozi. Čeprav so sodelovali v francoskih napadih na nizozemska in angleška kolonialna naselja, kjer so se naselili nekateri Mohawk in drugi Irokezi, so se Irokezi na splošno upirali napadom na lastne ljudi.
Irokezi so ostali velika politično združena indijanska skupnost do ameriške revolucije, ko se je Liga razdelila zaradi nasprotujočih si pogledov na to, kako se odzvati na prošnje za pomoč britanske krone. Po porazu so Britanci brez posvetovanja prepustili irokeško ozemlje, in mnogi Irokezi so morali zapustiti svoja ozemlja v dolini Mohawk in drugod ter se preseliti na severna ozemlja, ki so jih obdržali Britanci. Krona jim je dala zemljo kot nadomestilo za pet milijonov akrov, ki so jih izgubili na jugu, vendar to ni bilo enakovredno prejšnjemu ozemlju.
Sodobni raziskovalci Irokezov razlikujejo med Ligo in Konfederacijo. Po tej interpretaciji se Irokeška liga nanaša na ceremonialno in kulturno institucijo, utelešeno v Velikem svetu, ki še vedno obstaja. Irokeška konfederacija je bila decentralizirana politična in diplomatska entiteta, ki je nastala kot odgovor na evropsko kolonizacijo in je bila razpuščena po britanskem porazu v ameriški revolucionarni vojni. Današnji Irokezi/Ljudje šestih narodov ne delajo takšne razlike, izraza uporabljajo izmenično, vendar raje uporabljajo ime Konfederacija Haudenosaunee.
Po selitvi večine v Kanado so morali Irokezi, ki so ostali v New Yorku, živeti večinoma v rezervatih. Leta 1784 se je 6.000 irokezov soočilo z 240.000 Newyorčani, medtem ko so se Novoangležani, lačni zemlje, pripravljali na selitev na zahod. »Samo Oneide, ki so šteli le 600 mož, so imeli v lasti šest milijonov akrov oziroma približno 2,4 milijona hektarjev.« Iroquoia je bila dežela, ki je čakala na naglico po zemlji. Do vojne leta 1812 so Irokezi izgubili nadzor nad precejšnjim ozemljem.
Zgodovina
Historiografija Poznavanje zgodovine Irokezov izhaja iz Haudenosaunee ustnega izročila, arheoloških dokazov, zapisov jezuitskih misijonarjev in kasnejših evropskih zgodovinarjev. Zgodovinar Scott Stevens pripisuje zgodnji moderni evropski vrednosti pisnih virov nad ustnim izročilom prispevek k rasistični, predsodkovni perspektivi o Irokezih skozi 19. stoletje. Historiografija irokeških ljudstev je predmet številnih razprav, zlasti glede ameriškega kolonialnega obdobja.
Francoski jezuitski zapisi o Irokezih so jih prikazovali kot divjake brez vlade, zakonov, pisave in vere. Toda jezuiti so si močno prizadevali za preučevanje njihovih jezikov in kultur, nekateri pa so jih začeli spoštovati. Vir zmede za evropske vire, ki so izhajali iz patriarhalne družbe, je bil matrilinearni sorodstveni sistem irokeške družbe in s tem povezana moč žensk. Kanadski zgodovinar D. Peter MacLeod je pisal o kanadskih Irokezih in Francozih v času sedemletne vojne: