Tibor Sekelj (madžarsko: Székely Tibor), jugoslovanski kozmopolit madžarskega porekla; novinar, raziskovalec, pisatelj, esperantist in pravnik, * 14. februar 1912, Spišská Sobota, Avstro-Ogrska; † 20. september 1988, Subotica, Vojvodina, SFR Jugoslavija.
Odpravljal se je na ekspedicije po Južni Ameriki, Aziji in Afriki. Drugače kakor drugi svetovni popotniki in raziskovalci, njegov raziskovalni cilj dejansko ni bil materialni vidik sveta, pač pa je hotel razumeti in odkrivati bistvo človekove duše. Področja, na katerih je deloval, so bila zanj zelo uspešna in številna. Poleg madžarščine in srbohrvaščine je govoril tudi nemščino, španščino, angleščino, francoščino in esperanto. Sekelj se je naučil okoli 25 jezikov, ob priložnosti pa je rekel, da je znanje ohranil za devetero teh jezikov. V letu 1986 je bil izvoljen za člana esperantske jezikovne akademije (Akademio de Esperanto) in bil imenovan za častnega člana svetovne esperantske zveze UEA. V letu 2011 je Evropska esperantska unija (Eŭropa Esperanto-Unio) leto 2012 razglasila za leto Tiborja Sekelja « La Jaro de Tibor Sekelj » ob stoletnici njegovega rojstva.
Biografija Mladost 1912-1939
Oče Tiborja Sekelja je bil živinozdravnik, družina se je često selila. Le nekaj mesecev po Tiborjevem rojstvu se je naselila v mestu Cenei v današnji Romuniji kjer je Tibor prebival prvih deset let svojega življenja. Domač jezik je bil madžarščina, na cesti so govorili tudi nemško narečje. Družina se je preselila leta 1922 v Kikindo (Кикинда), Srbija, Jugoslavija, kjer se je Tibor naučil srbohrvaščine; tedaj se je učil francoščine in celo poučeval svoje vrstnike tako, da je bil nekaj lekcij pred njimi. Ta jezik je izpopolnil s francosko učiteljico; odtlej se je približno vsako četrto leto naučil novega jezika. V Kikindi je končal osnovno šolo, preden se je družina preselila leta 1926 v Nikšić (Никшић), Črna gora, kjer je končal gimnazijo. Že v srednji šoli je vzljubil plezanje po gorah, in peš je prehodil vso Črno goro. V letu 1929 se je vpisal na univerzo, da bi študiral pravo v Zagrebu (Hrvaška) kjer je leta 1933 diplomiral kot eden izmed treh najmlajših študentov. V teh letih se je izučil tudi slikanja, kiparjenja in novinarskega dela s katerim se je začel preživljati. Med drugim se je naučil mednarodnega jezika esperanta. V letu 1937 je začel delovati v Zagrebu kot filmski dramaturg.
Južna Amerika 1939-1954 Leta 1939, ko je živel v Zagrebu in je hrepenel po širših obzorjih, je letel v Argentino, da bi od tam poročal o izseljencih iz Jugoslavije. Dve leti pozneje je že dovolj dobro obvladal španščino, da je lahko sodeloval pri revijah in sam izdajal mesečnik, ki je bil posvečen potovanjem in raziskovanjem. Zaradi raznih okoliščin, med njimi zaradi druge svetovne vojne, je tam ostal 15 let kot novinar in raziskovalec.
1939-1945: Argentina, Akonkagva V letu 1944, brez večjih predhodnih izkušenj s plezanjem po gorah, je sodeloval v odpravi na Akonkagvo , najvišjo goro (6962 m) v Ameriki, ki jo je vodil znani švicarski plezalec nemškega jezika Georg Link. Z Avstrijcem Zechnerjem in Italijanom Bertonejem je dosegel vrh te gore 13. februarja 1944. Odprava je dramatično potekala: štirje izmed šestih mladeničev, ki so sodelovali, so umrli v snežnem viharju. Njihova trupla so našli 11 mesecev po drugi odpravi, v kateri je Tibor Sekelj prav tako sodeloval, na pobudo argentinske vojske. Po obeh odpravah je Sekelj dodal novo poglavje 2. izdaji že izdane knjige "Tempestad sobre el Aconcagua", 1944, v kateri je pripovedoval o tej pustolovščini. Argentinska vlada ga je nagradila z "zlatim kondorjem" za njegove zasluge pri odpravi, zavrnil pa je argentinsko državljanstvo, ki mu ga je osebno predlagal takratni voditelj Perón.
1946-47: Mato-Groso Zaradi uspeha njegove prve knjige, ga je njegov izdajatelj spodbudil, naj napiše še naslednjo; in da bi imel ustrezno temo, mu je izdajatelj financiral odpravo z zneskom dva tisoč dolarjev v ne dovolj znana območja v brazilskih pragozdovih Mato-Grosa. Odpravi se je pridružila Argentinka ruskega porekla Meri Reznik, s katero se je leto pozneje poročil. Tibor in Meri sta se po petih letih ločila.
Sekelj je skoraj leto dni preživel na območju rek Aragvajo in Rio das Mortes, ki ju je prečkal s 30 ljudmi kot prvimi tujci in stopil na območje napadalnega plemena Šavantov, a so se vrnili živi. Tam je naletel na plemeni Koraža in Žavae in zbral ogromno koristnih geografskih podatkov o tem območju. Njegova druga knjiga "Por tierra de Indios" (1946), ki poroča o teh doživetjih, je postala velika uspešnica in je doživela več izdaj ter prevedena v številne jezike. Poleti 1946 je s tremi tovariši prekrižaril Patagonijo: Zechnerjem, Meri in dr. Roso Scolnik. V naslednjih letih je obiskoval univerzo v Buenos Airesu in poslušal predavanja iz antropologije, etnologije in arheologije, ne da bi hotel diplomirati, ampak le, da bi si pridobil znanje za svoje naslednje odprave.
1948-49: Bolivja, Živari V letu 1948 je bila pripravljena nova odprava, katere cilj je bil načrtovan kot srečanje s plemenom Živarov, ki pa jih nazadnje le ni uspel srečati – vodila ga je v Bolivijo, v katere prestolnici se je srečlal s predsednikom Enriquejem Hertzogom, ki ga je spodbujal, da bi raziskal še ne raziskana območja reke Itenez , ki sega do Brazilije. Med tem potovanjem je naletel na pleme de la Tupariov, ki so bili kanibali vse do pet let pred tem, on pa je živel med njimi štiri mesece. Ko se je leta 1949 vrnil, je Sekel prejel ponudbo predsednika Hertzoga, da bi upravljal z ozemljem velikim sto tisoč hektarov od načrtovanih štirih milijonov hektarov, da bi tam naselili milijon beguncev iz Evrope. Sekelj ni hotel čakati šest mesecev, da bi parlament sprejel ustrezen sklep in se je ponudbi odrekel.
1949-1951 Venezuela Ko je prišel v Britanijo na svetovni esperantski kongres Universala Kongreso poleti 1949, se je Sekelj po sedemmesečnem postanku v Evropi vrnil v Južno Ameriko, to pot v Venezuelo, kjer je po letu in pol postal šef trgovine z glasbili v mestu Marakajbo. Medtem je naprej pisal za časopise in se odpravil v Karakaso, da bi tam naredil serijo zidnih poslikav o življenju v Venezueli za neko prav tedaj dokončano kavarno. Od tam je začel vagabundsko in raziskovalno popotovanje po srednjeameriških državah, pri čemer je bil sam, saj se je ločil od Meri po petih letih skupnega življenja.
1951-54: Srednja Amerika Med svojimi obiski v Srednji Ameriki je omenjal obisk na otokih San Blas blizu Paname kjer živi indijansko pleme Kuna; neuspešen poskus, da bi se povzpel na vulkan Izalko v Salvadorju zaradi izbruha tega vulkana; odkritje starodavnega mesta v ruševinah v Hondurasu, o katerem so vsi vedeli za legende, a ga še nihče ni videl, postavili pa so ga Indiajanci na nižji civilizacijski stopnji.
Vzporedno s svojimi raziskavami se je Sekelj ukvarjal z arheologijo in antropologijo. V Gvatemali in Hondurrasu je proučeval civilizacijo Majev in obiskal skoraj vse arheološke ostanke. Ko je leta 1953 prispel v Mehiko, so ga alpinistični klubi povabili, da bi sodeloval pri njihovih odpravah, saj so ga zaradi njegove knjige « Tempestad sobre el Aconcagua », ki se je množično prodajala in je veljala za priročnik gorskega plezalstva, imeli za mojstra. Tako se je povzpel na Popokatepetel, Ikstaksiuatel in številne druge vulkane in gorske vršace, pri čemer je dobil resnične izkušnje v polezanju. Zanimiva raziskava je bila prodiranje ob toku podzemne reke San Heronimo, ki si svojo 14 km dolgo pot vrta skozi notranjost gore.
Številna svetovna popotovanja iz evropske baze 1954-1988 Leta 1954 se je naselil v Beogradu, ko se je vrnil v Jugoslavijo, kjer sta ga toplo sprejela tako vlada, kakor tudi ljudstvo zaradi njegovih zanimivih doživetij in človekoljubnega sporočila. Številni njegovi članki so bili objavljeni v časopisih in več njegovih knjig je bilo prevedenih v srbski, slovenski, madžarski, albanski jezik in mednarodni jezik esperanto.
1956-57: Indija, Kitajska, Nepal V letu 1956 je začel potovanje v Azijo z avtomobilom, da bi prisostvoval konferenci svetovne organizacije UNESCO v New-Delhiju kot opazovalec Svetovne esperantske zveze UEA. Svoj avto z okvaro je pustil v Teheranu in svojo pot nadaljeval z avtobusom in železnico. Med to vožnjo se je lahko pogovarjal z ministrskim predsednikom Nehrujem in njegovo hčerjo, bodočo ministrsko predsednico Indiro Gandhi in se spoprijateljil s poznejšim predsednikom države dr. Radhakrishno. V jugoslovanski ambasadi se je srečal z Ljubomirom Vukotićem, ki je bil v tistem času predsednik Svetovne zveze gluhih in je tam prisostvoval konferenci z indijskimi in kitajskimi predstavniki, da bi ustanovili azijsko pisarno te organizacije. Sekelj je Vukotiću pomagal kot prevajalec pri tej nelahki komunikacijski situaciji med osebami različnih jezikov, ki so ob tem izgubili še sluh. V januarju 1957 je potem spremljal Vukotića na Kitajsko, kamor turisti tedaj niso mogli potovati. Sledil je šestmesečni postanek v Nepalu, drugi državi, ki do tedaj ni sprejemala obiskovalcev. Nepalski kralj Mahendra ga je povabil, da bi se mu zahvalil zaradi tega, ker je v njegovi državi ustanovil prvo ljudsko univerzo in začel s poučevanjem esperanta.
To pa je tema njegovega naslednjega dela "Nepalo malfermas la pordon" (Nepal odpira vrata), 1959, ki ga je izvirno napisal v esperantu med postankom v Madrasu v južnem delu Indije, ko je svoj čas razdelil med pisateljevanjem in proučevanjem jogijske filozofije. Ta knjiga je bila prevedena v številne jezike (med drugimi v angleškega, srbskega, slovenskega). Po pisanju te knjige je znova obiskal Indijo – peš – in delno z avtobusom iz kraja v kraj, od templja do templja. V tem mesecu je tri mesece preživel z drugimi jogiji v neki votlini.
1958-60: Vinoba Bhave, Japonska, Šrilanka Po šestmesečnem postanku v Evropi je znova poletel v Indijo, da bi Vinoba Bhaveja učil esperanta, in ta si ga je osvojil v mesecu dni. Ko je potem spet obiskal Indijo v naslednjih petih mesecih, je marca 1960 odletel na Japonsko. Ko je prispel tja brez denarja, je za štiri mesece ostal tam in v 30 mestih po vsej Japonski predaval, prenočeval pa je v domovih tamkajšnjih esperantistov. S svojimi predavanji in časopisnimi članki je zaslužil dovolju, da si je lahko kupil letalsko vozovnico za Šrilanko in od tam prav tako za Izrael, od koder se je potem vrnil v Jugoslavijo.
1961-63: Maroko, « Karavano de Amikeco » (Karavana prijateljstva) v Afriki V letu 1961 je na vabilo maroških esperantistov obiskal Maroko in se pridružil karavani Tuaregov v Saharo. Med obema potovanjima je bil v Beogradu.
V marcu 1962 se je odpeljala v Afriko njegova « Karavano de Amikeco » (Karavana prijateljstva), ki jo je sestavljalo osem ljudi iz štirih držav v dveh terenskih vozilih. Potovanje je trajalo leto dni in je doseglo Egipt, Sudan, Etiopijo, Somalijo, Kenijo in Tanzanijo. Druga načrtovana karavana v druge afriške države ni bila uresničena. Cilj potovanja so bili neposredni človeški stiki. Med vsem tem pa je še splezal na Kilimandžaro, najvišji gorski vrh Afrike. To potovanje pa je bilo tema njegovega dela "Ĝambo rafiki", izvirno napisano v esperantu, ki pa je najprej izšlo v slovenskem prevodu.
1965-66: Rusija, Japonska, Mongolija, Evropa V letu 1965, ko je hotel prisostvovati svetovnemu esperantskemu kongresu UK, ki je potekal v Tokiju, je letel skozi Rusijo (Moskvo) in Sibirijo (Irkutsk in Habarovsk), z vlakom do Nahodke in z ladjo dosegel Jokohamo. Mesec dni je ostal na Japonskem, potem pa z vlakom odpotoval čez Sibirijo, a tedaj nenačrtovano sklenil narediti postanek v Mongoliji, za tri mesece, kar v tistem času ni bilo lahko, celo z vizo in dovoljenji ne. V naslednjih letih so bili njegovi potovalni cilji evropske države, ki jih je obiskal skoraj vse razen Albanije in Islanda. Posebne pozornosti je bil deležen v Španiji in skandinavskih državah.
1970: Avstralija, Nova Zelandija, Nova Gvineja