Earvin »Magic« Johnson mlajši, ameriški košarkar, * 14. avgust 1959, Lansing, Michigan, ZDA.
Magic Johnson je upokojeni ameriški košarkar, ki je igral na položaju organizatorja za Los Angeles Lakerse v ligi NBA. Po osvojitvi srednješolskega in univerzitetnega košarkarskega prvenstva ZDA, je bil leta 1979 izbran na naboru lige NBA s strani Lakersov. Že v svoji prvi profesionalni sezoni je ob naslovu prvaka osvojil nagrado za najkoristnejšega košarkarja finalne serije lige NBA, v osemdesetih letih je z Lakersi nato osvojil še štiri naslove prvaka. Leta 1991 se je upokojil kot košarkar po razkritju, da je okužen z virusom HIV, toda leta 1992 je vseeno zaigral na olimpijskem turnirju, kjer je z ameriško reprezentanco osvojil zlato medaljo, in Tekmi vseh zvezd lige NBA, kjer je osvojil nagrado za najkoristnejšega košarkarja tekme. Po protestu več košarkarjev lige se je ponovno upokojil, toda leta 1996 je v starosti 37-ih let odigral 32 tekem za Lakerse pred dokončno upokojitvijo.
Po trikrat je bil izbran za najkoristnejšega košarkarja rednega dela lige NBA in finalne serije lige NBA, dvanajstkrat Tekme vseh zvezd in desetkrat v prvo ali drugo postavo lige NBA. Štirikrat je bil najboljši podajalec sezone in je vodilni v podajah na tekmo skozi celotno kariero z 11,2.
Leta 1996 je bil izbran med 50 najboljših košarkarjev lige NBA, leta 2002 pa sprejet v Košarkarski hram slavnih. Ameriška športna mreža ESPN ga je leta 2007 razglasila za najboljšega organizatorja lige NBA vseh časov. Njegovo prijateljstvo in rivalstvo z zvezdnikom Boston Celticsov Larryjem Birdom, proti katerem se je pomeril v finalu študentske lige leta 1979 in treh finalnih serijah lige NBA, je bilo deležno veliko medijske pozornosti. Po upokojitvi Johnson deluje kot zagovornik varnih spolnih odnosov in preprečevanja širjenja HIV/AIDS, kakor tudi podjetnik, človekoljub in motivacijski govornik.
Amaterska kariera Zgodnja leta Earvin Johnson mlajši se je rodil očetu Earvinu starejšemu, delavcu General Motorsa, in materi Christine, šolski čistilki. Odraščal je v Lansingu, Michigan, in kot otrok vzljubil košarko, malikoval košarkarske zvezdnike, kot sta bila Earl Monroe in Marques Haynes, ter cele dneve prebil na košarkarskem igrišču.
Vzdevek Magic je dobil, kot je v starosti petnajstih let za Gimnazijo Everett dosegel trojni dvojček, 36 točk, 18 skokov in 16 podaj. Po tekmi mu je Fred Stabley starejši, športni novinar za Lansing State Journal, nadel ta vzdevek, kljub prepričanju Johnsonove matere, da je bogokleten. V svoji zadnji srednješolski sezoni je Johnson Lansing Everette popeljal do razmerja zmag in porazov 27:1 s povprečjem 28,2 točke in 16.8 skoka na tekmo ter tudi do zmage po podaljšku v finalni tekmi prvenstva.
Univerza Michigan State Čeprav so se zanj zanimale ugledne univerze, kot sta Indiana in UCLA, se je Johnson odločil za igranje bližje doma. Odločal se je med univerzama Michigan in Michigan State. Odločil se je za slednjo, kjer mu je trener Jud Heathcote zagotovil igranje na mestu organizatorja. Sem ga je ob tem pritegnila tudi obetavna postava univerze.
Johnson sprva ni želel postati profesionalni košarkar, zato se je osredotočil na študij komuniciranja z željo postati televizijski komentator. V moštvu s kasneje izbranimi na naboru lige NBA Gregom Kelserjem, Jayem Vincentom in Mikom Brkovichem, je Johnson v debitantski sezoni dosegel povprečje 17,0 točke, 7,9 skoka in 7,4 podaje na tekmo ter pomagal klubu Michigan State Spartans do razmerja zmag in porazov 25:5, konferenčnega naslova in sodelovanja na zaključnem turnirju univerzitetne lige. Uvrstili so se med osem najboljših, nato pa tesno izgubili proti kasnejšim prvakom iz Kentuckyja.
V sezoni 1978/79 se je Michigan ponovno uvrstil na zaključni turnir, kjer so napredovali v finale proti klubu Indiane z Larryjem Birdom. V najbolj gledani univerzitetni košarkarski tekmi vseh časov je moštvo Michigana premagalo moštvo Indiane s 75:64, Johnson pa je bil izbran za najbolj izstopajočega košarkarja zaključnega turnirja. Po dveh sezonah v univerzitetni ligi, ko je povprečno dosegel 17,1 točke, 7,6 skoka in 7,9 podaje na tekmo, je bil izbran na naboru lige NBA za leto 1979.
Profesionalna kariera Debitantska NBA sezona (1979–80) Johnson je bil prvi izbor na naboru leta 1979, izbrali so ga Los Angeles Lakersi. Po naboru se je Johnson najbolj veselil igranja ob Kareemu Abdulu-Jabbarju, centru, ki je kasneje postal najboljši strelec v zgodovini lige NBA. Kljub dominanci pod košema pa Abdul-Jabbarju Lakersov ni uspelo popeljati do naslova prvaka lige NBA, pri čemer naj bi mu Johnson pomagal. Dosegel je povprečje 18,0 točke, 7,7 skoka in 7,3 podaje na tekmo v sezoni ter bil izbran v postavo najboljših novincev in začetno postavo Tekme vseh zvezd.
Lakersi so v rednem delu sezone dosegli razmerje zmag in porazov 60:22 v rednem delu sezone ter se v končnici lige prebili do finala, kjer so se pomerili z ekipo Philadelphia 76ers, ki jih je na parketu vodil Julius Erving. Lakersi so v seriji povedli s 3:2 v zmagah, toda Abdul-Jabbar, ki je v finalni seriji dosegal povprečno 33 točk na tekmo, si je v peti tekmi zvil gleženj in ni mogel igrati na naslednji tekmi. Trener Paul Westhead se je odločil, da bo na šesti tekmi Johnson začel na položaju centra. Na tekmi je dosegel 42 točk, 15 skokov, sedem podaj in tri ukradene žoge, ter popeljal svoj klub do zmage s 123:107 na tekmi, na kateri je igral na položajih centra, krila in organizatorja. S tem si je Johnson kot edini debitant v zgodovini lige NBA prislužil nagrado za najkoristnejšega košarkarja finalne serije, njegova igra na zadnji tekmi finala pa velja za eno najboljših v zgodovini lige. S tem je postal tudi eden štirih košarkarjev z osvojenimi naslovi v univerzitetni ligi in ligi NBA v zaporednih sezonah.
Vzponi in padci (1980–83) Zgodaj v sezoni 1980/81 je Johnson utrpel poškodbo levega kolena, zaradi katere je moral izpustiti 45 tekem, za rehabilitacijo pa je dejal, da je bila nekaj najhujšega, kar je doživel. V moštvo se je vrnil pred začetkom končnice, toda pomočnik trenerja in kasnejši glavni trener Lakersov Pat Riley je kasneje razkril, da je Johnsonov močno pričakovan povratek v moštvo prinesel razkol. V prvem krogu končnice so se pomerili s Houston Rocketsi, ki so zmagali z 2:1 v seriji po zgrešenem metu Johnsona v zadnjih sekundah odločilne tretje tekme.
Med tekmovalnim premorom je Johnson podpisal 25-letno pogodbo z Lakersi v vrednosti 25 milijonov dolarjev, kar je bila tedaj najvišja pogodba v zgodovini športa. V začetku sezone se je Johnson sprl s trenerjem Westheadom, za katerega je dejal, da je kriv za počasno in predvidljivo igro kluba. Po zahtevi Johnsona, da ga prodajo v drug klub, je lastnik Lakersov Jerry Buss odpustil Westheada in ga nadomestil z Rileyjem. Čeprav je zanikal odgovornost za zamenjavo Westheada, je bil Johnson deležen žvižgov gledalcev, celo s strani Lakersovih navijačev. Kljub temu je dosegel povprečno 18,6 točke, 9,6 skoka, 9,5 podaje in rekord lige 2,7 podaje na tekmo ter bil izbran v drugo postavo lige. Postal je tudi tretji košarkar, ob Wiltu Chamberlainu in Oscarju Robertsonu, ki je v eni sezoni dosegel po 700 točk, skokov in podaj. Lakersi so se uvrstili v končnico sezone 1981/82 in se še drugič v treh letih v finalu lige pomerili s Philadelphio. S trojnim dvojčkom Johnsona na odločilni šesti tekmi so Lakersi zmagali s 4:2, Johnson pa je drugič osvojil nagrado za najkoristnejšega košarkarja finalne serije, v kateri je dosegel povprečno 16,2 točke z odstotkom zadetih metov 53,5, 10,8 skoka, 8,0 podaje in 2,5 ukradene žoge na tekmo. Kasneje je povedal, da so v njegovi tretji sezoni Lakersi postali veliko moštvo, zasluge za to pa je pripisal trenerju Rileyju.
V sezoni 1982/83 je Johnson dosegel povprečno 16,8 točke, 10,5 podaje in 8,5 skoka na tekmo ter bil prvič izbran v najboljšo postavo lige. Lakersi so se ponovno uvrstili v finale, kjer so se še tretjič pomerili s Sixersi, zdaj z Ervingom in tudi Mosesom Malonom. Finalno serijo so morali pri Lakersih zaradi poškodbe izpustiti Norm Nixon, James Worthy in Bob McAdoo, Sixers so v finalni seriji zmagali s 4:0, Malone pa je bil izbran za najkoristnejšega košarkarja finalne serije. Johnson je v finalni seriji dosegel 19,0 točke z odstotkom zadetih metov 40,3, 12,5 podaje in 7,8 skoka na tekmo.
Rivalstvo s Celticsi (1983–87) thumb|upright|Johnson in Kareem Abdul-Jabbar, glavna aduta Lakersov v osemdesetih V svoji peti sezoni 1983/84 je Johnson dosegel povprečno dvojni dvojček 17,6 točke in 13,1 podaje na tekmo, kot tudi 7,3 skoka. Lakersi so se tretjo sezono zapored uvrstili v finale, kjer so se prvič v končnici srečali s Celticsi z Birdom. V prvi tekmi serije so Lakersi zmagali in v drugi vodili za dve točki osemnajst sekund pred koncem, toda po polaganju Geralda Hendersona Johnson ni uspel metati pred iztekom rednega dela tekme, Lakersi pa so izgubili s 121:124 po podaljšku. V tretji tekmi je Johnson na poraz reagiral z 21-imi podajami za zmago 137:104, toda v naslednji tekmi je ponovno naredil nekaj odločilnih napak v končnici tekme. V zadnji minuti mu je namreč Robert Parish ukradel žogo, nato pa je še zgrešil dva prosta meta za zmago. Celticsi so nato to tekmo dobili in izenačili na 2:2 v seriji, po šestih tekmah pa je bilo 3:3. Na odločilni sedmi tekmi v Bostonu so Lakersi zaostajali za tri točke v zadnji minuti, ko je domači košarkar Dennis Johnson Johnsonu ukradel žogo, s čimer je bila tekma in tudi serija odločena. Prijatelja Isiah Thomas in Mark Aguirre sta ga preko noči tolažila, med tem ko so pred hotelom, kot tudi drugje v Bostonu navijači proslavljali naslov prvaka lige NBA. V finalni seriji je imel Johnson povprečje 18,0 točke z odstotkom zadetih metov 56,0, 13,6 podaje in 7,7 skoka na tekmo. Kasneje je finalno serijo te sezone opisal kot edino, ki bi jo morali dobiti, a je niso.
V rednem delu sezone 1984/85 je Johnson dosegel povprečje 18,3 točke, 12,6 podaje in 6,2 skoka na tekmo ter popeljal Lakerse v finale, kjer so se ponovno pomerili s Celticsi. Finalna serija se je za Lakerse začela porazno, saj so v prvi tekmi prejeli rekordnih 148 točk in izgubili z razliko 34-ih točk. Toda Abdul-Jabbar, ki je bil zdaj star osemintrideset let, je dosegel 30 točk in 17 skokov na drugi tekmi ter 36 točk na peti, s čimer je svojemu klubu pomagal do vodstva s 3:2 v zmagah. Lakersi so finalno serijo odločili z zmago v šesti tekmi. Tako Abdul-Jabbar kot Johnson, ki je dosegel povprečno 18,3 točke, 14,0 podaje in 6,8 skoka na tekmo v finalni seriji, sta označila to finalno serijo za vrhunec svojih karier.
Johnsonu je v sezoni 1985/96 ponovno uspelo povprečno doseči dvojni dvojček s 18,8 točke in 12,6 podaje na tekmo ter 5,9 skoka. Lakersi so se uvrstili v konferenčni finale, kjer so jih izločili Houston Rocketsi, ki so se v finalno serijo uvrstili v petih tekmah. V sledeči sezoni 1986/87 je Johnson dosegel rekord kariere s povprečjem 23,9 točke, ob tem pa še 12,2 podaje in 6,3 skoka na tekmo, in si s tem prislužil prvo nagrado za najkoristnejšega košarkarja rednega dela sezone. Lakersi so se še tretjič v finalni seriji pomerili s Celticsi, v četrti tekmi je Johnson s košem v zadnji sezoni preko Parisha in Kevina McHala zadel za zmago 107:106. Zmagovalni koš, ki ga je Johnson poimenoval »junior, junior, junior sky-hook« je Los Angelesu pripomogel k zmagi v šestih tekmah. Johnson je tretjič osvojil nagrado na najkoristnejšega košarkarja finalne serije, v kateri je dosegel povprečje 26,2 točke z odstotkom zadetih metov 54,1, 13,0 podaje, 8,0 skoka in 2,33 ukradene žoge na tekmo.
Ubranitev in padec (1987–91)