Vŕsta (latinsko species) je v biologiji ena od osnovnih biodiverzitetnih kategorij. Vrsta na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti.
Čeprav so definicije vrste različne in je včasih težko ločiti med vrsto in podvrsto, so prave meje med vrstami v splošnem dovolj jasne. Zgled za vrsto sta na primer mehiški aksolotl (Ambystoma mexicanum) in okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia). Zgled skupin, ki niso vrste: sibirski tiger, ki je podvrsta tigra); jelen, ki ni vrsta, temveč družina 34 vrst, med katerimi sta npr. rdeči jelen in močvirski jelen. Vse danes živeči ljudje pripadajo isti vrsti (Homo sapiens) in tudi isti podvrsti (H. s. sapiens).
Pri znanstvenem razvrščanju dobi vsaka vrsta (razen virusov) dvočlensko ime »binom«, ki ga obravnavamo po pravilih latinščine. Prvi člen imena je ime rodu in ga zapišemo z veliko začetnico. Temu sledi drugi člen, imenovan vrstni pridevek. Ljudje na primer spadajo v rod Homo in so v vrsti Homo sapiens. Ime vrste obsega oba člena in ne le drugega. Dvočlensko poimenovanje je kot standard, ki je bil kasneje v taksonomiji formaliziran, v 18. stoletju uvedel švedski naravoslovec Carl von Linné v svojih delih Species Plantarum in Systema Naturae (njegovo ime se v naravoslovju navadno zapiše kot Carolus Linnaeus oz. pri vrstah, ki jih je poimenoval v obliki kratice L.), zaradi česar ga ponekod imenujejo »poimenovanje po Linneju«.
Od prihoda teorije o evoluciji se je pojmovanje vrste spremenilo v temelju. Še vedno pa ni doseženo soglasje o tem, kaj naj bi izraz vrsta pomenil. Najpogosteje navajano opredelitev vrste je skoval nemško-ameriški biolog Ernst Mayr. Po njegovem razumevanju, ki ga imenujemo biološko pojmovanje vrste ali izolacijsko pojmovanje vrste, naj bi bile vrste »skupine naravnih populacij, ki so se dejansko ali potencialno med seboj sposobne ploditi in so reproduktivno izolirane od drugih takih skupin«.
V tisku se znanstveno ime vrste pravilno zapiše ležeče. Neznane vrste dobijo kot drugi člen v ednini okrajšavo »sp.«, v množini pa »spp.«
Definicija Biologi in taksonomi so skozi zgodovino poskušali razviti natančno definicijo vrste. Sprva so preučevali zunanje značilnosti organizmov (morfologijo) in postopoma prehajali k sodobnejšim metodam, kot je genetika. Zgodnji taksonomi, vključno z Linnaeusom, so svoje opise temeljili na tem, kar so lahko opazili z očmi. Tako je nastal koncept vrste, ki temelji na fizičnih lastnostih organizmov (tipološki ali morfološki koncept). Kasneje je Ernst Mayr poudarjal pomen reproduktivne izolacije, vendar je to, tako kot mnoge druge definicije vrste, težko ali celo nemogoče preveriti v praksi. Biologi, ki so prišli po Mayru, so poskušali izboljšati njegovo definicijo vrste s koncepti prepoznavanja in kohezije. Mnogi od teh konceptov so si zelo podobni ali se prekrivajo, zaradi česar jih je težko prešteti. Na primer, biolog R. L. Mayden je zabeležil okoli 24 različnih konceptov vrste, filozof znanosti John Wilkins pa 26.
Wilkins je razvrstil različne koncepte vrste v sedem glavnih kategorij:
Agamosermija: koncept vrste za nespolne organizme, ki se razmnožujejo brez spolnega razmnoževanja. Biovrste: Koncept vrste za spolne organizme, ki so reproduktivno izolirani od drugih vrst. Ekotipi: Vrste, ki se opredeljujejo glede na ekološke niše, ki jih zasedajo. Evolucijske vrste: Vrste, opredeljene na podlagi njihovega evolucijskega rodovnika. Genetske vrste: Vrste, opredeljene na podlagi skupnega genskega bazena. Morfološke vrste: Vrste, opredeljene na podlagi njihove oblike ali fizičnih lastnosti (fenotipa). Taksonomske vrste: Vrste, ki jih določi taksonom na podlagi strokovnih meril.
Tipološke ali morfološke vrste sličica|Vsi odrasli osebki plavčka imajo enako obarvanost. Zaradi te enotne obarvanosti jih lahko nedvoumno identificiramo kot morfovrsto. – koncept vrste, ki temelji na fizičnih lastnostih, kot je barva perja. Tipološka vrsta opredeljuje vrsto kot skupino organizmov, ki imajo določene stalne lastnosti, imenovane tip. Te lastnosti so tako očitne, da jih lahko prepoznajo celo ljudje brez formalnega izobraževanja, enako kot sodobni taksonomi. Pri tej metodi se uporabljajo razlike v fizičnih značilnostih (fenotipih), kot so na primer dolžina repa, za razlikovanje med vrstami. To tipološko metodo so v zgodnji zgodovini biologije uporabljali kot klasično metodo za določanje vrst. Linnaeus je to metodo uporabljal pri svojem delu na začetku razvoja evolucijske teorije. Vendar je pomembno razumeti, da različni fenotipi ne pomenijo nujno, da gre za različne vrste. Na primer, če se vinska mušica rodi s štirimi krili, medtem ko ima njena mati dve krili, to še ne pomeni, da gre za drugo vrsto. Vrste, ki so določene na podlagi tipološke metode, se imenujejo morfovrste (morphospecies), kar pomeni, da so določene glede na obliko in fizične značilnosti.
V 1970-ih letih so biologi Robert R. Sokal, Theodore J. Crovello in Peter Sneath razvili koncept fenetske vrste, kot različico tradicionalnega morfološkega koncepta. Fenetska vrsta je skupina organizmov, ki imajo med seboj podoben videz (fenotip), vendar se razlikujejo od drugih skupin organizmov po svojih fizičnih lastnostih. Ta koncept se razlikuje od tradicionalnega morfološkega pristopa, ker vključuje uporabo numeričnih meritev za izračun razdalje ali podobnosti med organizmi. To pomeni, da se organizmi združujejo v skupine na podlagi primerjav velikega števila fizičnih lastnosti, kar je bolj kvantitativen in sistematičen način določanja vrst.
Vrsta na osnovi prepoznave partnerja in kohezijska vrsta Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je skupina organizmov, ki se spolno razmnožujejo in se med seboj prepoznajo kot primerni partnerji za parjenje.Claridge et al.:408–409. Koncept kohezijske vrste razširja to idejo, saj poleg prepoznavanja partnerjev vključuje tudi izolacijo po parjenju. Kohezijska vrsta vključuje vse posameznike, ki lahko ohranijo skupne lastnosti (fenotipsko kohezijo) zaradi notranjih mehanizmov, ki jih povezujejo. Tudi če se različne populacije lahko križajo (hibridizirajo), so to še vedno ločene kohezijske vrste, če ta hibridizacija ni dovolj obsežna, da bi popolnoma združila njihove genske sklade. Nadaljnji razvoj koncepta prepoznave vodi k biosemiotskemu konceptu vrste, ki se osredotoča na komunikacijo med organizmi.
Genetska podobnost in črtne kode vrst sličica|Področje gena za encim citokrom c oksidazo se uporablja za razlikovanje vrst v bazi podatkov Barcode of Life Data Systems. V mikrobiologiji se geni lahko prenašajo tudi med različnimi bakterijami, vključno s tistimi, ki niso tesno povezane po evolucijski poti. To pomeni, da se geni lahko izmenjujejo ne samo med bližnjimi sorodniki, temveč tudi med zelo različnimi bakterijami znotraj celotne bakterijske skupine. Mikrobiologi so ugotovili, da če imajo bakterije ali arheje več kot 97% podobnost v zaporedju gena za 16S ribosomalno RNA, je treba opraviti dodatne teste (kot je hibridizacija DNK-DNK), da se ugotovi, ali pripadajo isti vrsti. Leta 2006 so ta prag povišali na 98,7%.
Metoda povprečne nukleotidne identitete (ANI) omogoča merjenje kako genetsko podobni so celotnigenomi različnih organizmov. Pri tej analizi primerjajo določene dele genomov, ki so dolgi približno 10.000 baznih parov (gradnikov DNK). Ko znanstveniki zberejo dovolj podatkov o genomih organizmov znotraj enega rodu, lahko uporabijo računalniške algoritme za določanje in razvrščanje vrst. Na primer, leta 2013 so na ta način kategorizirali bakterijo Pseudomonas avellanae. 50x50_pik This article contains quotations from this source, which is available under the Creative Commons Attribution 4.0 International (CC BY 4.0) license. Od leta 2020 dalje se ta metoda uporablja za vse bakterije in arheje, katerih genomi so bili sekvencirani. Opazili so, da vrednosti ANI med različnimi organizmi kažejo na "vrzel ANI" med 85–95%, kar kaže na genetsko mejo, ki je uporabna za definiranje vrste.
Predlagano je bilo, da se za prepoznavanje in razlikovanje vrst uporabi metoda črtnega kodiranja DNK, ki je primerna tudi za nestrokovnjake. Ena od metod temelji na analizi dela mitohondrijske DNK v genu za citokrom c oksidazo. Baza podatkov Barcode of Life Data System vsebuje zaporedja črtnih kod DNK več kot 190.000 različnih vrst. Vendar nekateri znanstveniki, vključno z Robom DeSalleom, opozarjajo na težave pri uporabi DNK črtnih kod v primerjavi s tradicionalnimi metodami razvrščanja organizmov (taksonomija). Menijo, da se obe metodi včasih razlikujeta pri določanju, kaj je vrsta, zato predlagajo, da bi ju morali bolje uskladiti. Poleg tega lahko genetska introgresija (prenos genov iz ene vrste v drugo) povzroči zmedo pri identifikaciji vrst z uporabo DNK črtnih kod. To se lahko zgodi, na primer, zaradi organizmov, kot so endosimbionti (organizmi, ki živijo znotraj drugih organizmov), ki lahko prenašajo gene med vrstami.
Filogenetske ali kladistične vrste sličica|Kladistični ali filogenetski koncept vrste opredeljuje vrsto kot najmanjšo skupino organizmov, ki jo je mogoče prepoznati po edinstvenem nizu genetskih ali morfoloških lastnosti. Ta koncept ne vključuje reproduktivne izolacije kot merila za določanje vrste, kar pomeni, da se lahko uporablja tudi v paleontologiji. Filogenetska ali kladistična vrsta je »najmanjša skupek populacij (pri spolnih organizmih) ali linij (pri nespolnih organizmih), prepoznati z edinstveno kombinacijo lastnosti pri primerljivih posameznikih«. Opazovane lastnosti zagotavljajo dokaze za hipoteze o različnih evolucijskih linijah, ki so ohranile svojo gensko celovitost skozi čas in prostor.Wheeler, Quentin D.; Platnick, Norman I. 2000. The phylogenetic species concept (sensu Wheeler & Platnick). In: .Brower, Andrew V. Z. and Randall T. Schuh. (2021). Biological Systematics: Principles and Applications. Cornell University Press, Ithaca, NY. Molekularni označevalci, kot so genske razlike v jedrski ali mitohondrijski DNK, se lahko uporabljajo za določanje teh vrst.. Na primer, v eni študiji o glivah je uporaba kladističnih vrst pri preučevanju nukleotidnih znakov dala najbolj natančne rezultate pri prepoznavanju različnih vrst gliv v primerjavi z drugimi koncepti vrst. Vendar različice filogenetskega koncepta, ki poudarjajo monofilijo (vse potomke skupnega prednika) ali diagnozo (prepoznavanje vrst po značilnostih), lahko privedejo do razdelitve obstoječih vrst. To se je zgodilo pri Bovidae, kjer so stare podvrste prepoznali kot ločene vrste, kljub dejstvu, da ni reproduktivnih ovir, in populacije se lahko med seboj križajo.Groves, C.; Grubb, P. 2011. Ungulate taxonomy. Baltimore, MD: The Johns Hopkins University Press. Nekateri so ta pristop poimenovali taksonomska inflacija, kar pomeni, da se jasnost in natančnost opredelitve vrste zmanjšuje in taksonomija postaja nestabilna. Drugi pa zagovarjajo ta pristop in menijo, da je »taksonomska inflacija« negativna oznaka, medtem ko nasprotni pogled imenujejo »taksonomski konzervativizem«. Ti zagovorniki trdijo, da je smiselno razdeliti vrste in priznati manjše populacije kot vrste, saj to omogoča, da jih lažje vključim na rdeči seznam IUCN kot ogrožene vrste, kar lahko prinese zakonodajo o varstvu in dodatna sredstva za ohranjanje.
Za razliko od biološkega koncepta vrste se kladistična vrsta ne opira na reproduktivno izolacijo – njeni kriteriji za določanje vrste so neodvisni od procesov, ki so ključni za druge koncepte. Zato je ta koncept primeren tudi za nespolne organizme. Vendar pa kladistični pristop ne zagotavlja vedno jasnih in intuitivno zadovoljivih meja med taksoni in je potrebno uporabiti več različnih virov dokazov - na primer primerjavo več genetskih značilnosti (več polimorfnih genov), da bi dal zanesljive rezultate.
Evolucijske vrste