thumb|250px|Toplarna v svojem tehnološkem procesu uporablja kakovosten indonezijski premog thumb|right|250px|Deponija premoga thumb|right|250px|Plinski terminal služi za distribucijo plina
Davek na ogljik je okoljevarstveni davek, ki ga obračunavajo za uporabo goriv, ki vsebujejo ogljik. Ogljik je prisoten v vseh fosilnih gorivih (premog, nafta, zemeljski plin) in se pri gorenju sprošča kot ogljikov dioksid (CO2). Negorljivi viri energije (voda, sončna energija, hidroenergija, jedrska energija) ne pretvarjajo ogljikovodikov v CO2. CO2 je toplogredni plin, ki zadržuje toploto. Znanstveniki opozarjajo na možne vplive uhajanja toplogrednih plinov v atmosfero (glej mnenja znanstvenikov na globalno segrevanje).
Zgorevanje fosilnih goriv povzroča uhajanje toplogrednih plinov v ozračje. Davek na te izpuste se lahko obračunava preko obdavčevanja vsebnosti ogljika v fosilnih gorivih in sicer na katerikoli točki proizvodnje goriva.
Davek na emisije CO2 ponuja ekonomsko učinkovito metodo zmanjševanja toplogrednih plinov. Z ekonomskega stališča je davek na emisije CO2 t. i. Pigovian-ov davek. Ta pripomore k ozaveščanju tistih akterjev onesnaževanja, ki se tega problema ne zavedajo. Davki na ogljik so regresivni davki, pri čemer nesorazmerno vplivajo na skupine z nizkimi dohodki, kar pa lahko država preko prerazporeditve davčnih prihodkov omili.
Številne države so vpeljale davek na emisije CO2 oz. energetski davek, ki je povezan z vsebnostjo ogljika. Večina okoljevarstvenih davkov v državah članicah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki se nanašajo na toplogredne pline, se zaračunavajo na podlagi energetskih produktov, uporabo motornih vozil, ne pa na dejanski izpust emisij CO2.
Nasprotovanja povečanemu okoljskemu nadzorovanju, kot je tudi davek na emisije CO2, se kažejo v skrbeh, da bi se podjetja premaknila drugam, ljudje pa izgubili delo.
Toda splošno mnenje je, da je davek na emisije CO2 učinkovitejša metoda, kot pa neposredni nadzor in vodi celo v povečano zaposlovanje (glej opombe). Velike porabnice ogljikovih virov v proizvodnji energije, kot so ZDA, Rusija in Kitajska, se vpeljavi davka na emisije CO2 upirajo.
CO2 in globalno segrevanje Ogljikov dioksid je eden izmed številnih toplogrednih plinov, ki ga povzroča človek (antropogeni toplogredni plini). Znanstveno mnenje je, da so toplogredni plini, ki jih izpupšča človek, glavni vzrok za globalno segrevanje ZemljeLetter to U.S. Senators from 18 scientific organizations , by Alan I. Leshner (Executive Director, American Association for the Advancement of Science), Keith Sietter (Executive Director, American Meteorological Society), Douglas N. Arnold (President, Society for Industrial and Applied Mathematics), et al., October 21, 2009 in da je ogljikov dioksid najpomembnejši antropogeni toplogredni plin."Air and Health – Local authorities, health and environment", p. 10, European Environment Agency, July 2009Massachusetts v. EPA, 549 U.S. 497 (2007)) Letno človek proizvede 27 milijard ton ogljikovega dioksida."Volcanic Gases and Their Effects" , United States Geological Survey, retrieved 10-8-2009 Fizične posledice CO2 v atmosferi se merijo v spremembi energetskega ravnotežja v zemeljski atmosferi- z radioaktivnostjo CO2. Davki na ogljik so eni izmed možnih vladnih ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov.
V Kjotskem protokolu so emisije ogljikovega dioksida regulirane poleg ostalih toplogrednih plinov. Različni toplogredni plini imajo različne fizične lastnosti: faktor segrevanja ozračja je mednarodno sprejeta lestvica, s katero se meri količina nekega toplogrednega plina, izražena v tonah, ki ima enak toplotni učinek kot ogljikov dioksid.
Ekonomska teorija Davek na emisije CO2 je posredni davek - davek na transakcijo- v nasprotju z direktnim davkom, ki je vezan na dohodek. Davek na emisije CO2 je tudi cenovni instrument, saj določa ceno za ogljikove emisije. V ekonomski teoriji je onesnaževanje označeno kot negativni zunanji dejavnik: bogatenje nekaterih onesnaževalcev, posredno vpliva tudi na druge stranke, ki niso neposredno odgovorne za onesnaževanje, kar povzroča tržno neravnovesje.
Arthur Pigou je družbo želel seznaniti z onesnaževanjem tako, da je predlagal obdavčitev dobrin (v tem primeru goriv iz ogljikovodikov), ki kot posledico izločajo ogljikov dioksid, da bi tako dobili realno ceno proizvodnje dobrine. Davek, vezan na negativne zunanje vplive, se imenuje Pigovian davek in naj bi bil enakovreden mejnim stroškom škode za okolje.
Znotraj Pigeonovega ogrodja so spremembe majhne in zato vpliv na gospodarstvo ni prevelik. Znanstveniki se strinjajo, da je vpliv na klimatske spremembe lahko katastrofalen in povzroči nezanemarljive spremembe okolja. To pomeni, da klimatske spremembe lahko pomembno vplivajo na zmanjševanje prihodkov in zmanjšan dobrobit ljudi. Sporna je višina sredstev, ki naj bi bila namenjena preprečevanju podnebnih sprememb. Politika, ki je oblikovana za zmanjševanje ogljikovih emisij, bi morala biti bolj prepoznavna.
Pričakovano je, da bodo cene goriv iz ogljikovodikov v nadaljevanju še vedno rasle, saj se vedno več držav industrializira in s tem povečuje zahtevo po dobavi goriva. Spodbujanje varčevanja z energijo in davek na emisije CO2 bi naredil obnovljive vire energije (veter, sončna in termalna energija) bolj konkurenčne in s tem spodbujal njihovo rast.
Socialni stroški ogljika
Družbeni strošek ogljika (SCC-Social Cost of Carbon) predstavlja ocenjeni mejni strošek škode, ki jo povzroči vsaka dodatna tona CO2, kadarkoli izpuščenega v atmosfero. Za izračun SCC moramo oceniti, koliko časa se ogljikov dioksid zadržuje v atmosferi, pri tem pa je treba upoštevati vplive klimatskih sprememb. Vpliv dodatne tone CO2 v ozračju moramo pretvoriti v enakovredne vplive kot v času, ko je prišlo do izpusta. V ekonomiji se primerjalni vplivi v času računajo z diskontno stopnjo. Ta stopnja določa težo učinkov, ki se pojavljajo ob različnih časovnih obdobjih.
Ekonomska teorija zagovarja, da je davek na ogljik potrebno izenačiti z SCC, če so ocene SCC pravilno izračunane. Vrednost emisijskih dovoljenj bi prav tako bila enaka vrednosti SCC. V resnici pa trgi niso popolni in ocene (izračuni) SCC niso popolni. (Yohe et al .., 2007:823).
Količino CO2 onesnaženosti merimo s težo (maso) onesnaženja. Včasih merimo neposredno, kot maso molekule ogljikovega dioksida. To se imenuje tona CO2 in je okrajšana na "tCO2". Druga možnost je, da merimo le težo ogljikovih atomov v onesnaženosti, brez upoštevanja mase kisikovih atomov. To imenujemo tona ogljika in jo označimo kot »tC«. Cena za davek na CO2 onesnaževanje se označi z dolarjem na tono, bodisi ogljika, bodisi ogljikovega dioksida, se pravi $ X / TC ali $ X/tCO2.The correct conversion factor is the molar mass of carbon dioxide divided by the molar mass of carbon (approx. 44 g per mol divided by 12 g per mol)
Ocene SCC so zelo negotove. Quote: "Note that the estimates of avoided damages are highly uncertain. A survey of fourteen experts in estimating the social cost of carbon rated their estimates as low confidence, due to the many gaps in the coverage of impacts and valuation studies, uncertainties in projected climate change, choices in the decision framework and the applied discount rate (...) Many published studies of damages in sectors that are quantified in economic models (but mostly market-based costs and related to incremental projections of temperature) and with discount rates commonly used in economic decision-making (e.g., 3% or higher) lead to low estimates of the social cost of carbon. In general, confidence in these estimates is low." Yohe et al. (2007:813) so iz literature o ocenah SCC povzele naslednje: recenzirane ocene SCC za leto 2005 so v povprečju $43/tC, s standardnim odklonom $83/tC. Širok razpon ocen kaže na veliko negotovost o podnebnih spremembah v znanosti (zelo malo vemo npr. o podnebni občutljivosti, ki je merilo količine globalnega segrevanja glede na podvojitev atmosferske koncentracije CO2). Razpon ocen lahko pojasnimo tudi z različno izbiro diskontne stopnje, različnim vrednotenjem gospodarskih in negospodarskih vplivov, odnosom do lastniškega kapitala ter z oceno morebitnih katastrofalnih vplivov. Ostale ocene SCC so dosegle razpon najmanj treh redov velikosti, od manj kot $ 1/tC na več kot 1.500 $ / tC. Res pa je, da se SCC skozi čas povečujejo. Stopnja rasti bo zelo verjetno od 2 do 4% na leto.
Izpust ogljikovodikov
Izpust ogljikovodikov je učinek uredbe izpustov v eni državi, na izpuste v drugih državah / sektorjih, kjer niso veljale enake ureditve. Učinki izpustov so lahko tako negativni (tj. zviševanje učinkovitosti pri zmanjševanju skupnih izpustov) in pozitivne (zmanjšanje učinkovitosti pri zmanjševanju skupnih izpustov). Negativni izpusti, ki so zaželeni, se navadno imenuje "spill-over" (prelitje).
Po Goldemberg-u (1996, str 28),je treba kratkoročne posledice uhajanja, oceniti pred učinki uhajanja na dolgi rok. Politika, ki bi uvedla davek na ogljik v razvitih državah, bi privedla do zviševanja izpustov v državah v razvoju, oziroma državah, ki tega davka nimajo. Vendar pa se lahko zmanjšanje izpustov pojavi zaradi znižanja povpraševanja po premogu, nafti in plinu iz razvitih držav in s tem posledično tudi svetovnih cen. To bi pomenilo, da si države v razvoju lahko privoščijo več katerih koli vrst goriv iz ogljikovodikov, tako da bi lahko nadomestili več nafte ali plina s premogom, v prizadevanju za zmanjševanje svojih skupnih izpustov. Vsekakor, pa v primeru da pride do zamud v uvajanju tehnologij, ki manj onesnažujejo okolje, pomeni zmanjševanje pozitivnih učinkov na daljše obdobje.
Mejne prilagoditve, tarife in prepovedi
Številni predlogi so bili podani za odpravo pomislekov glede slabšanja konkurenčnosti držav, ki uvedejo davek na ogljik, v primerjavi z državami ki ga ne . Prav tako so bili podani podobni predlogi, za spodbuditev ostalih držav, da uvedejo davek na ogljik. Predlagana davčna politika vključuje spremembo mejnih davkov, davkov carinske trgovine in prepovedi trgovanja.
Mejni davek bi se nanašal na uvoz držav, ki ne upoštevajo oziroma nimajo davka na ogljik. Druga možnost bi bila trgovinska prepoved ali davek za države, ki nimajo davka na ogljik. Pojavila se je trditev, da bi bil lahko takšen pristop neugoden za ciljno državo kot trgovinski ukrep (Gupta et al .., 2007). Do sedaj sodna praksa Svetovne trgovinske organizacije ne predvideva posebnih davkov vezanih na podnebne spremembe. Razpravlja pa se tudi o administrativnem pogledu glede tega.
Druge vrste davkov
Glej tudi: energetski davek, takse in dividende
Dva druga tipa davkov, ki sta povezana z davki ogljika, emisij in davkov na energijo. Davek na emisije toplogrednih plinov zahteva, da onesnaževalci posamezno plačajo pristojbine, dajatve ali davek za vsako tono emisij toplogrednih plinov, ki jih sprosti v ozračje, medtem ko se davek na energijo zaračuna neposredno od energetskih surovin.
Kar zadeva omejevanja podnebnih sprememb, davka na ogljik, ki se pobira po vsebnosti ogljika v gorivih, ni popoln nadomestek za davek na emisije CO2. Na primer, davek na ogljik spodbuja zmanjšano uporabo ogljikovodikovih goriv, vendar pa ne zagotavlja spodbud za zmanjšanje ali ublažitev izboljšanje tehnologije, na primer zajemanje in shranjevanje ogljika.