O ekologiji se na splošno govori kot o novi znanosti, saj je postala vidna šele v drugi plovici 20. stoletja. Obstaja dogovor, da se je ekologija pojavila kot posebna disciplina na prelomu 20. stoletja in je bila prepoznavna v javnosti v 60-ih letih, predvsem zaradi splošne skrbi za stanje okolja.McIntosh, R. (1985) The Background of Ecology. Concept and Theory. New York: Cambridge University Press Kljub temu se je ekološko razmišlanje do določene mere pojavilo že veliko prej in s tem so se postopoma razvijala tudi načela ekologije, ki pa so bila tesno povezana z razvojem drugih bioloških disciplin. Za enega prvih ekologov veljata Aristotel in njegov učenec Theophrastus, saj sta se oba zanimala za številne živalske vrste. Theophrastus je prvi opisal medsebojne odnose med živalmi ter med živalmi in njihovim okoljem že v 4. stoletju pred našim štetjem (Ramalay, 1940).
18. in 19. stoletje ~ Ekološki šumi
Botanična ekologija in Alexander von Humboldt
V 18. in na začetku 19. stoletja so pomorske sile kot so Britanija, Španija, Portugalska organizirale več svetovnih raziskovalnih odprav, da bi razvile pomorsko trgovino, odkrile nove naravne vire in jih katalogizirale. Na začetku 18. stoletja je bilo znanih okrog 20000 rastlinskih vrst, na začetku 19. stoletja 40000, danes skoraj 4000000.
Tem odpravam se je pridružilo več znanstvenikov, med njimi tudi botaniki kot je bil nemški raziskovalec Aleksander von Humboldt, ki velja za očeta ekologije. Bil je prvi, ki je proučeval razmerja med organizmi in njihovim okoljem. Izpostavil je odnos med opazovanimi rastlinskimi vrstami in podnebji. Opisal je vegetacijska območja in njihovo odvisnost od zemljepisne širine in nadmorske višine. S tem je zasnoval novo znanstveno disciplino, ki se danes imenuje geobotanika. Med pomembne botanike tistega časa uvrščamo tudi Aime Bonplanda.
Pojem biocenoze: Wallace in Mobius
Alfred Russel Wallace, Darwinov sodobnik in tekmec je bil prvi, ki je predlagal pojem geografija živalskih vrst. Več avtorjev je v tistem času spoznalo, da vrste niso neodvisne druga od druge. Razvrstili so jih v rastlinske vrste, živalske vrste in pozneje v skupnosti živih bitij oz. biocenoze. Prva uporaba tega izraza se pripisuje Karlu Mobiusu leta 1877, vendar je že leta 1825 francoski naravoslovec Adolphe Dureau de la Malle uporabil izraz societe za skupnost posameznih rastlin različnih vrst.
Warming in ustanovitev ekologije kot znanstvene discipline
Medtem ko je bil Darwin osredototočen predvsem na tekmovalnost kot dejavnik izbora vrst, je Eugen Warming uvedel novo disciplino, ki je upoštevala nebiotske dejavnike kot so suša, ogenj, sol, mraz...in jih jemala enako resno kot biotske dejavnike. Biogeografija pred Warmingom je bila predvsem opisna. Njegov cilj je bil, da skozi študijo morfologije in anatomije organizmov pojasni, zakaj se vrste pojavijo pod določenim naborom okoljskih danosti. Še več, cilj te nove discipline je bil, da pojasni, zakaj vrste, ki živijo v podobnih habitatih, se spopadajo s podobnimi nevarnostmi, probleme rešujejo na podobne načine, kljub temu, da imajo zelo različno filogenetsko poreklo. Na podlagi svojih opazovanj v Braziliji, na Danskem, Norveškem, Grenlandiji, je Warming začel s prvimi univerzitetnimi predavanji iz biogeografije. Na tej podlagi je napisal knjigo Plantesamfund, ki je bila takoj prevedena v nemščino, poljščino, ruščino,kasneje v angleščino pod naslovom Oecology of plants. Knjiga je imela velik vpliv na britanske in severnoameriške znanstvenike kot so bili Arthur Tansley, Henry Chandler Cowles in Frederic Clements.
Darvinizem in ekološka znanost
Velja prepričanje, da korenine znanstvene ekologije izvirajo od Darwina. Na prvi pogled se to zdi prepričljivo, saj je njegovo temeljno delo O izvoru vrst polno opazovanj in predlogov, ki nedvomno ustrezajo okvirjem moderne ekologije. Poleg tega, je termin ekologija leta 1866 skoval Ernst Haeckel, trden zagovornik davinizma. Vendarle Darwin izraza ekologija v svojih delih ni nikoli uporabil, poleg tega se pionirski ustanovitelji ekologije, kot so bili Eugen Warming, A.F.W.Schimper, Gaston Bonnier, F.A.Forel, S.A.Forbes in Karl Mobius v svojih delih skoraj nikoli ne sklicujejo na Darwinove ideje. Vzrok za to ni nevednost ali nerazširjenost Darwinovih idej, temveč zato, ker se je ekologija osredotočala na razmerja med morfologijo in fiziologijo na eni strani in okoljem na drugi(predvsem abiotske dejavnike), Darwinov koncept naravnega izbora pa na tekmovalnost.
Zgodnje 20. stoletje ~ Širitev ekološke misli
Biosfera - Eduard Suess, Henry Chandler Cowles in Vladimir Vernadsky
Od 19. stoletja je ekologija vzcvetela zaradi novih odkritij Lavoiserja in de Saussureja na področju kemije, zlasti dušikovega cikla. Po opazovanju dejstva da se življenje razvija le znotraj strogih omejitev za vsak prostor ki sestavljajo ozračja, hidrosfera in litosfera, je leta 1875 avstrijski geolog Eduard Suess predlagal izraz biosfera. Ta izraz je Suess predlagal za spodbujanje življenjskih pogojev ki so kot na Zemlji in vključujejo floro, favnp, minerale, materijske cikle in tako naprej.
V 20-ih letih dvajsetega stoletja je ukrajinski geolog, ki je prebegnil v Francijo, Vladimir I.Vernadsky, podrobno opisal idejo o biosferinv svojem delu Biosfera (1926), in opisal temeljna načela biogeokemijskih ciklov. Na ta način je n novo opredelil biosfero kot vsoto vseh ekosistemov.
Prve ekološke poškodbe so zabeležili v 18. stoletju, ko so številne kolonije povzročile krčenje gozdov. Od 19. stoletja naprej, so z industrijsko revolucijo postala vse bolj in bolj pereča vprašanja o vplivu človeške dejavnosti na okolje. Izraz ekolog, je v uporabi od konca 19. stoletja.
Ekosistem: ArtHur Tansley
Skozi 19. stoletje so se botanična geografija in zoogeografija združile, da tvorijo osnovo biogeografije. Ta znanost ki se ukvarja z navadami vrst, išče pojasnila za razloge za prisotnost določene vrste na določenem mestu.
V letu 1935 je Arthur Tansley, britanski ekolog, skoval izraz ekosistem, ki je interaktivni sistem vzpostavljen med združbami (skupina živih bitij), njihovimi biotopi in okoljem v katerem živijo. Ekologija je tako postala znanost ekosistemov.
Tansleyev koncept ekosistema je sprejel tudi energetik in vplivni učitelj biologije Eugene Odum. Skupaj z bratom Howardom je napisal učbenik, ki (z začetkom v letu 1953) je izobrazil več kot eno generacijo biologov in ekologov v Severni Ameriki.
Ekološki Uspeh - Henry Chandler Cowles
Na prelomu 20. stoletja je bil Henry Chandler Cowles eden od ustanoviteljev nove študije o dinamični ekologiji, preko svojega študija ekološkega nasledstva na Indiana Dunesu, to je peščena sipina na južnem delu jezera Michigan. Na tem mestu je Cowles našel dokaze o ekološkem nasledstvu vegetacije in tal glede na starost. Cowles se je zelo zavedal korenin koncepta in njegovih (prvobitnih) prednikov. Tako je Prepustil uporabo prve besede francoskemu naravoslovcu Adolpheju Dureau de la Malleju, ki je opisal razvoj vegetacije glede na krčenje gozdov, ter prvo obsežno študijo uspešnih procesov finskemu botaniku Ragnarju Hultu (1885)
Časovnica ekologov + Seznam ustanoviteljev, inovatorjev in njihovih pomembnih prispevkov k ekologiji, od Romantike naprej. Posameznik Življenje Pomembni prispevek Antonie van Leeuwenhoek 1632–1723 Prvi ki je razvil koncept o prehranskih verigah Carl Linnaeus 1707–1778 Vplivni naravoslovec, izumitelj znanosti na gospodarstvo narave Alexander Humboldt 1769–1859 Prvi ki je opisal povečanje biotske raznovrstnosti po tropih, glede na ekološki naklon zemljepisne širine leta 1807 Charles Darwin 1809–1882 Odkritelj evolucije s pomočjo naravne selekcije, ustanovitelj ekološke raziskave tal Herbert Spencer 1820–1903 Zgodnji ustanovitelj socialne ekologije, skoval frazo Preživetje najmočnejšega Futuyma, D. J. (2005). The Nature of Natural Selection. Ch. 8, pages 93–98 in Cracraft, J. and Bybee R. W. (Eds.) Evolutionary Science and Society: Educating a New Generation. American Institute of Biological Sciences. Karl Möbius 1825–1908 Prvi ki je razvil koncept ekoloških skupnosti,biocenoze ali skupnosti ki živi Ernst Haeckel 1834–1919 Izumitelj izraza ekologija, populariziral raziskave povezav med ekologijo in evolucijo Victor Hensen 1835–1924 Izumitelj izraza plankton, razvil kvantitativne in statistične meritve o produktivnosti v morju Eugenius Warming 1841–1924 Zgodnji ustanovitelj Ekološke geografije rastlin Ellen Swallow Richards 1842–1911 Pionir in pedagog, ki je povezal mestno ekologijo s človeškim zdravjem Stephen Forbes 1844–1930 Zgodnji ustanovitelj etnologije in ekoloških konceptov četa 1887 Vito Volterra 1860–1940 Neodvisni začetnik matematičnih modelov populacije v približno istem času kot Alfred J.Lotka. Vladimir Vernadsky 1869–1939 Ustanovitelj koncepta biosfere Henry C. Cowles 1869–1939 Začetki študij in konceptualni razvoj v študijah ekoloških nasledstev Jan Christian Smuts 1870–1950 Skoval izraz celovitost v knjigi leta 1926 Holism and Evolution Arthur G. Tansley 1871–1955 Prvi ki je skoval izraz ekosistem leta 1936 in bil opazen raziskovalec Charles Christopher Adams 1873–1955 Živalski ekolog, biogeograf avtor prve ameriške knjige o živalski ekologiji leta 1913, Ustanovitelj ekološke energetike Friedrich Ratze 1844–1904 Nemški geograf, ki je prvi skoval izraz biogeografija leta 1891. Frederic Clements 1874–1945 Avtor prve vplivnejšeameriške knjige o ekologiji leta 1905 Victor Ernest Shelford]] 1877–1968 Ustanovitelj fiziološke ekologije, začetnik food-web in biomr konceptov, ustanovitelj naravne plovbe in ribolova Alfred J. Lotka 1880–1949 Prvi ki je matematično pojasnil populacijske modele pojasnujoč tropske (plenilec-plen) interakcije z uporabo logistične enačbe Henry Gleason 1882–1975 Zgodnji pionir ekologije, kvantitativni teoretik, avtor in ustanovitelj individualističnega koncepta ekologije Charles S. Elton 1900–1991 Oče živalske ekologije, pionir food-web & niche konceptov in avtor vplivnega besedila Animal Ecology G. Evelyn Hutchinson 1903–1991 Limnologist in konceptualno nadgradil koncept the niche Eugene P. Odum 1913–2002 Soustanovitelj ekologije ekosistema in ekoloških termodinamičnih konceptov Howard T. Odum 1924–2002 Soustanovitelj ekologije ekosistema in ekoloških termodinamičnih konceptov Robert MacArthur 1930–1972 Soustanovitelj Otoške Biogeografije in inovator ekoloških statističnih metod
Vpliv na družboslovje in humanistiko
Človeška ekologija Človeška ekologija skozi študijo sprememb v zvezi z nasledstvom vegetacije s svojimi začetki sega v leto 1920 v mesto Chicago. V 1970. letih je to postala samostojna študija. To je zaznamovalo prvo spoznanje, da so ljudje, ki so kolonizirali celotno Zemljo, bili glavni ekološki dejavniki. Ljudje so v veliki meri spremenili okolje z razvojem habitata (še posebej prostorsko planiranje), z intenzivnim izkoriščanjem, kot sta gozdarstvo in ribolov, ter kot stranski učinek kmetijstvo, rudarstvo in industrija. Poleg ekologije in biologije je ta smer študija vključila še veliko drugih naravnih in družbenih ved, kot so antropologija in etnologija, ekonomija, demografija, arhitektura in prostorsko planiranje, medicina in psihologija, in še veliko več. Razvoj ekologije človeških virov je privedel do večje vloge ekološke znanosti pri oblikovanju in upravljanju.
V zadnjih letih je bila človeška ekologija tema, ki je zbudila zanimanje raziskovalcev organizacije. Hannan in Freeman (Population Ecology of Organisations (1977), American Journal of Sociology) trdita, da se organizacije ne le prilagajajo okolju temveč obstaja tudi okolje, ki izbere ali zavrne populacijo. V vsakem danem okolju, bo samo ena oblika organizacije (izomorfizem). Organizacijska ekologija je bila vidna teorija pri obračunavanju raznolikosti organizacij in njihovega spreminjanje sestave v daljšem časovnem obdobju.
James Lovelock in hipoteza o Gaji