Slovensko domobranstvo (; kratica SD) je bila policijska-paravojaška formacija, ki jo je na pobudo predstavnikov slovenskih predvojnih političnih strank septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulaciji Italije). Njihov namen je bil boj proti partizanom oz. narodno osvobodilnemu gibanju. Zgodovinar Boris Mlakar opiše slovensko domobranstvo kot najpomembnejšo silo protirevolucije z zunanjimi obeležji kolaboracionizma.Mlakar B. (2003), str. 7
Vojaški razvoj po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in partizanskim obračunom z delom "bele" in "plave" garde v Grčaricah in Turjaku je bila podlaga za ustanovitev nove protipartizanske formacije Slovenskega domobranstva. Enote je na pobudo predstavnikov slovenskih predvojnih političnih strank septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulaciji Italije). Formalno pa je bilo Slovensko domobranstvo ustanovljeno 6. decembra 1943 z odredbo vrhovnega komisarja nemške operacijske cone Jadransko primorje Friedricha Rainerja. Na čelu Slovenskega domobranstva je bil štab pod poveljstvom podpolkovnika (kasneje polkovnika) Franca Krenerja. Krenerjev štab, v katerem so bili slovenski častniki, je bil od konca oktobra 1943 dalje podrejen takrat ustanovljenemu t.i. "organizacijskemu štabu" za slovensko domobranstvo, v katerem so bili nemški častniki. Ta štab je vodil stotnik Erich Schumacher in je deloval pri višjem vodji SS in policije v Ljubljani Erwinu Rösenerju.
Zgodovina thumb|right|300px|Objava ustanovitve Slovenskega domobranstva (Slovenske legije) in določitev nove nemške oblasti v Ljubljanski pokrajini (Slovenec, 24. september 1943) Neposredno po italijanski kapitulaciji so predstavniki predvojnih političnih strank v Ljubljanski pokrajini 24. septembra 1943 objavili ustanovitev Slovenske domobranske legije.Slovenec, 24. september 1943, s. 1 . Naslovnica časopisa objavlja: »Ustanovitev slovenske domobranske legije, Poziv vsem poštenim in sposobnim Slovencem, da se, prostovoljno javijo za zaščito slovenske domovine ...,«. Na isti strani je objavljena imenovanje generala Leona Rupnika za predsednika deželne vlade in Walseggerja za deželnega predsednika. Generalu Rupniku je dekret o imenovanju predal pokrajinski vodja Friedrich Rainer. Imela je tri bataljone, ki so bili sestavljeni iz preživelih pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice, vaških straž, Legije smrti, Jugoslovanske vojske v domovini, pa tudi bivših partizanov.John Corsellis, Marcus Ferrar: Slovenia 1945, Memories of death and survival after World War II, str.29 Griesser - Pečar, Tamara (2004). Razdvojeni narod. Ljubljana: Mladinska knjiga. ISBN 86-11-16799-6 30. septembra so oblast prevzeli Nemci, ki so SDL preimenovali in reorganizirali v Slovensko domobranstvo. Nemci, ki so septembra 1943 Ljubljansko pokrajino umestili v svojo operativno cono za Jadransko primorje, so pobudo za ustanovitev Slovenskega domobranstva sprejeli zaradi pomanjkanja lastne vojske.
Domobranska vojska je imela ločeni slovenski in nemški štab, ki je bil pomembnejši in je bil podrejen generalpolkovniku SS in poveljniku policije (SS-Obergruppenführer) Erwinu Rösenerju, ki je neposredno poročal poveljniku SS (Reichsführer-SS) Heinrichu Himmlerju. Domobranci so bili oboroženi, oskrbovani in plačani od strani Nemcev, in ko so bili razporejeni na terenu, so bili vedno pod nemškim poveljstvom. Domobranska vojska je delovala kot večina nacističnih kolaboracionističnih sil v Evropi, vendar je imela omejeno avtonomijo in je sprva delovala kot pomožne policijske enote SS, ki so Nemcem pomagale v protipartizanskih operacijah, lovile podpornike OF in varovale vojno infrastrukturo, ki je bila važna Nemcem v njihovi borbi proti zaveznikom (železnice, vojna industrija, komunikacije, ipd). Pozneje so pridobili večjo samostojnost in sami vodili večino protipartizanskih operacij v Sloveniji, vendar še vedno pod poveljstvom nemških oficirjev. Določeno samostojnost pri vojaških akcijah je imel udarni bataljon Vuka Rupnika, ki je bil edini od domobranskih bataljonov vse do konca vojne povsem slovenski. Število domobrancev je postopoma naraslo na približno 15.000.
Domobranska prisega thumb|right|300px|Prva zaprisega 20. aprila 1944Domobranci so dvakrat prisegli da se bodo pod Hitlerjem in SS borili proti partizanom in zaveznikom - na Hitlerjev rostni dan, 20. aprila 1944, in na obletnico prihoda nacistov na oblast, 30. januarja 1945. Obe prisegi sta bili prirejeni potem ko so zavezniki že priznali partizane kot zavezniško vojsko, in sta veliko prispevali k negativnem odnosu zaveznikov do domobrancev. Prisega je glasila:
Z organizacijsko in bojno učvrstitvijo Slovenskega domobranstva se je razmerje sil v Ljubljanski pokrajini bistveno spremenilo. V letu 1944 je ost svoje dejavnosti usmerilo proti partizanskim enotam in sodelavcem osvobodilnega gibanja ter povzročilo številne smrtne žrtve, pa tudi aretacije oseb, ki so bile nato izročene nemškemu okupatorju in umorjene ali poslane v koncentracijska taborišča, kar je bilo za mnoge usodno. Ena večjih akcij je speljana marca 1944 na Javorovici, ko je 500 nemških in domobranskih vojakov obkolilo in pobilo 113 partizanov in partizank 4. bataljona Cankarjeve brigade. Žrtve so se tako množile, in celo 48.000 Slovencev, ali skoraj polovica vseh žrtev vojnega in povojnega časa, je umrlo od začetka 1944 do konca vojne maja 1945. V tem času je mednarodna javnost že začela priznavati partizansko vojsko kot zavezniško in zavračati domobrance zaradi sodelovanja z Nemci. Na to so domobrance neuspešno opozarjali tudi člani begunske vlade v Londonu, ki so zahtevali, da se domobranci prenehajo boriti in prestopijo v partizanske enote. Za razliko od hrvaških domobranov in drugih kolaboracijonistov ki so sprejeli partizanske amnestije ter množično prestopali v partizane, ali pa so se enostavno prenehali boriti, domobranci so nadeljavli s kolaboricija do konca vojne. Domobranci so se nadaljevali boriti tudi po kapitulaciji Nemčije, 9. maja 1945. 11. maja so domobranci s pomočjo nacistične artilerije napadli partizansko Bračičevo brigado pri Borovljah na avstrijskem Koroškem ter pobili 180 partizanov.
Pri ustanovitvi Slovenskega domobranstva sta sodelovala predvsem podpolkovnik Ernest Peterlin in divizijski general Leon Rupnik. Peterlin je želel oblikovati močno oborožene enote, vključno s težkimi strojnicami, minometi in topovi manjšega kalibra. Nemci takšne oborožitve slovenskim domobrancem nikoli niso odobrili, dovolili so jim le lahko pehotno orožje. Peterlin je bil vodja skrivne skupine domobranskih častnikov in nekdanjih oficirjev kraljeve vojske, ki so bili izrazito prozahodno usmerjeni in so sodelovanje z nemškimi okupacijskimi oblastmi dojemali izključno kot nujno zlo v boju proti komunizmu. Peterlinova skupina je vzdrževala stike z zavezniki, organizirala reševanje sestreljenih zavezniških pilotov na slovenskem ozemlju in pripravljala vse potrebno za prestop na stran zaveznikov ob njihovem pričakovanem izkrcanju na severnem Jadranu. Jeseni 1944 je skupino okoli Peterlina odkril Gestapo in vsi z njo povezani domobranski častniki so bili internirani v koncentracijsko taborišče Dachau.John Corsellis, Marcus Ferrar: Slovenia 1945, Memories of death and survival after World War II Po osvoboditvi taborišča ob koncu vojne so jih Američani zaprli in junija 1945 izročili novim oblastem v Jugoslaviji, kjer so jih usmrtili.
Manjša skupina okoli generala Rupnika je bila sodelovanju z Nemci bolj naklonjena in je tudi pričakovala zmago Tretjega rajha. Rupnik je sprva prevzel poveljstvo nad domobranci, a ga je že po nekaj tednih SS odstavila in mu ukazala, da se z domobranstvom ne sme več ukvarjati. Zaradi njegovega vztrajanja so ga leta 1944 znova vključili in ga imenovali za generalnega inšpektorja. Tik pred koncem vojne, ob umiku nemških sil, so Leona Rupnika Nemci spet imenovali za poveljnika domobranstva, vendar so politični veljaki pritiskali nanj in se je zaradi tega potem položaju odpovedal in ga prepustil Narodnemu odboru.
Domobranska policija Pod Gestapom je delovala posebna domobranska politična policija z Lovrom Hacinom kot upravnikom, katera je v Ljubljanski pokrajini vzpostavila policijsko državo. Zaprla je okoli 6.000 političnih zapornikov, od teh je bila tretjina žensk. Mnoge druge ženske podpornice OF so zaprli kot “prostitutke”. Delali so spise političnih nasprotnikov za internacijo in tudi sodelovali v deportacijah Slovencev v nacistična koncentracijska taborišča. Organizirali so mrežo ovaduhov, ki so zasledovali in preiskovali uslužbence v pokrajinski upravi zdravstvene delavce, učitelje, univerzitetne profesorje, delavce itd.
Decembra 1944 je domobranska policija prijela 32 Judov, ki so se do tedaj skrivali v Ljubljani, in jih predala Nemcem. Judje so bili nato poslani v Auschwitz, kjer so bili umorjeni.
V Ljubljani je delovala tudi z domobransko policijo povezana protikomunistična tajna organizacija Črna roka, ki je lovila, mučila ali ubijala pripadnike OF. Različni viri ocenjujejo, da je likvidirala med 129 in 1.000 dejanskih ali domnevnih podpornikov OF. Mnogim je ponoči vdrla v stanovanja, nekatere je predala domobrancem, ki so jih mučili in pobijali na Sv. Urhu.
Primorska
Po kapitulaciji Italije je Primorska postala del nemškega operacijskega območja Adriatisches Küstenland, namenjenega prihodnji priključitvi rajhu. Novembra 1943 so nacisti za boj proti partizanom ustanovili Slovenski narodno varnostni zbor (SNVZ). Bil je neposredno podrejen Odilu Globočniku, visokemu vodji SS s sedežem v Trstu, ki je bil eden glavnih izumiteljev množičnega industrijskega iztrebljanja Judov. V Trstu je ustanovil koncentracijsko taborišče Rižarna, kjer so ubili 4.000-5.000 Slovencev, Italijanov, Judov in Hrvatov, mnoge dotatne poslali v druga nemška koncentracijska taborišča. SLS je poslala Antona Kokalja in druge poveljnike iz Ljubljanske pokrajine, da služijo pod Globočnikom. Imeli so veliko težav s rekrutiranjem, zato je SNZV štel največ 2000 vojakov. Ubijali so aktiviste OF predvsem okoli Pivke, na Idrijskem in v Vipavski dolini. Udarni bataljon SNZV je sodeloval pri nacističnih patruljah in ofenzivah, varoval je pomembno vojno infrastrukturo. Nemcem so izročali ujete partizane, sestavljali spise OF pripadnikov in podpornikov ter iskali njihova skrivališča. Poročali so nacistom o zasliševanju ujetih partizanov in njihovih privržencev. Januarja 1943, so domobranci aretirali pisca Borisa Pahorja doma v Trstu in ga predali Nemcem, ti pa so ga nato poslali v koncentracijska taborišča v rajhu.
Gorenjska
Gorenjska je veljala za del rajha in Gorenjci so bili kot Štajerci podvrženi ponemčevanju. S pomočjo politikov SLS v Ljubljani so nacisti ustanovili Gorenjsko samozaščito pod vodstvom gestapovca in Obersturmführerja Ericha Dichtla. Delovali so proti partizanom in civilnim podpornikom OF. Kasneje, z ustanovitvijo udarnih bataljonov v Kranju in Škofiji loki, so sodelovali z nacisti v širših ofenzivnih protipartizanskih akcijah.
Programska in ideološka opredelitev Slovenskega domobranstva Iz objav Slovenca je razvidna programska in ideološka osnova Slovenskega domobranstva, čeprav je pri tem potrebno upoštevati, da so bili takratni časopisi in revije, ki so izhajali legalno, podvrženi cenzuri.
Programske in ideološke opredelitve so objavljali tudi v časopisu Slovenski domobranec, iz objav je bil med drugim zelo razviden antisemitizem.
Leon Rupnik je pisal antisemitske pamflete, na primer “Boljševizem: orodje mednarodnega židovstva”, in napadal Jude v mnogih svojih javnih govorih. V govoru po drugi domobranski prisegi je izjavil naslednje:
Organizacijska struktura Organiziranost štaba Organizacijski štab Slovenskega domobranstva so sestavljali: ožji štab, ki so ga sestavljali: