Richard Wagner, nemški operni skladatelj, dramatik, pesnik, pisatelj, gledališki režiser in dirigent *22. maj 1813, Leipzig, Nemčija, † 13. februar 1883, Benetke, Italija.
Wagner je bil eden največjih inovatorjev v resni glasbi 19. stoletja. Z novimi harmonskimi zamislimi in zgradbo svojih dramatičnih kompozicij je vplival na mnoge skladatelje romantičnega obdobja. V privatenem življenju je bil pripravljen žrtvovati svojo družino in prijatelje v zameno za svojo glasbeno kariero. S svojimi antisemitskimi idejami, ki sicer niso v tesni povezavi z njegovim glasbenim udejstvovanjem, pa je pridobil tudi mnogo sovražnikov. V kasnejšem obdobju svoje kariere je užival podporo bavarskega kralja Ludvika II., ki je za uprizoritve njegovih oper prispeval pravo bogastvo. Prizore iz Wagnerjevih oper lahko vidimo na freskah v bavarskem gradu Neuschwanstein. Značilnost njegove glasbe so kromatično vodenje glasov, nerazvezani harmonski postopi, uporaba leitmotiva, izjemno dolge sekvence. Harmonska inovacija, imenovana Tristanov akord, iz prvih taktov njegove opere Tristan in Izolda, pomeni prelomni trenutek v zgodovini glasbene kompozicije.
Wagner slovi predvsem kot operni skladatelj. Za vse opere, ki jih je označeval kot glasbene drame, je libreto napisal sam. Skomponiral pa je tudi več orkestralnih, komornih in vokalnih skladb in deloval še kot dirigent in pisec glasbenih besedil.
Življenjepis Otroška in mladostna leta (1813–1830) Richard Wagner se je rodil v Leipzigu, v hiši na ulici Brühl št. 3 (takrat gostišče Zum roten und weißen Löwen), v židovski četrti, kot deveti otrok Carla Friedricha Wagnerja, ki je bil uradnik v leipziški policiji in Johanni Rosini (rojeni Paetz), hčeri peka. 16. avgusta je bil krščen v cerkvi Svetega Tomaža z imenom Wilhelm Richard Wagner.Kirchliches Archiv Leipzig (KAL): Taufbuch Thomas 1811–1817, S. 156. Wagnerjev oče Carl je umrl za tifusom šest mesecev po Richardovega rojstvu. Mati Johanna je takoj po moževi smrti začela živeti z njegovim prijateljem, igralcem in dramatikom Ludwigom Geyerjem (1779-1821). Družina se je preselila v Dresden. Do štirinajstega leta je bil Wagner znan kot Wilhelm Richard Geyer.
26. februarja 1815 se je rodila Richardova polsestra Cecilia. Njegovi starejši bratje in sestre so bili Albert, Gustav, Rosalie, Julius, Louise, Clara, Terezija in Ottilia. Leta 1817 je Richard začel hoditi v šolo v Possendorfu blizu Dresdna, pod imenom Richard Geyer. Dve leti kasneje, 30. septembra 1821, je očim Ludwig Geyer zbolel in umrl. Za Richarda so potem skrbeli različni sorodniki. Oktobra 1821 ga vzame k sebi očimov brat Charles da Eisleben.
Leta 1826 se je družina preselila v Prago, kjer je bila Richardova sestra Rosalie zaposlena kot gledališka igralka. Richard pa je ostal v Dresdnu in bil nastanjen pri družini dr. Boehmeja, ter občasno obiskoval svojo družino v Pragi. Pred božičem 1827 so se vsi vrnili v Leipzig. Tukaj je v letih 1828-1830 obiskoval, zdaj pod imenom Richard Wagner, šolo St. Nicholas in St. Thomas v Leipzigu. Blestel je v grščini. V tem obdobju je imel za zgled strica Adolfa Wagnerja, filologa, ki je slovel kot prevajalec Sofoklesa. Richard prebere v njegovi obsežni knjižnici Shakespeara (bral ga je v izvirniku) in druge romantike in kot šolar napisal svoje prvo dramsko delo, Leubald und Adelaide (1826-1828), veliko tragedijo v petih delih v Shakespearovem slogu.
Pri dvanajstih letih se je začel učiti klavir, kasneje pa še violino. Med letoma 1828-1831 Wagnerja poučuje v harmoniji Christian Gottlieb Müller. V januarju 1828 je prvič slišal Beethovnovo 7. simfonijo, nato pa v marcu še 9. simfonijo. Beethoven je postal Wagnerjev glavni navdih in tako napiše klavirski prepis 9. simfonije. Zelo ga je navdušil tudi Mozartov Requiem. Leta 1829 je videl nastop sopranistke Wilhelmine Schröder-Devrient v Beethovnovem Fideliu. V življenjepisu "Mein Leben" je Wagner zapisal: "Ko gledam nazaj čez moje življenje, ne najdem nobenega dogodka, ki bi naredil name tak vtis, kot ga je pripravila ta opera" in trdil, da je "globoko človeško in ekstatično izvajanje te umetnice« razplamtel v njem "skoraj demonski ogenj".
Takrat mu je postalo jasno, da želi postati glasbenik. Kmalu je napisal prve sonate in godalni kvartet (1829) ter več uvertur (1830).
Obdobje "Sturm und Drang" (Viharništvo) (1831–1834) Od leta 1831 je Wagner študiral glasbo na Univerzi v Leipzigu. Lekcije je dobival pri Christianu Theodorju Weinligu, ki mu je posvetil svojo klavirsko Sonato v B-duru. To delo se je že pojavilo v tiskani obliki leto kasneje pri založniku Breitkopfa & Härtel. Po prvem uspehu leta 1832 napiše koncertno Uverturo v d-molu ter več drugih koncertnih del, vključno s Simfonijo v C-duru, ki je bila premierno predvajana istega leta na praškem konservatoriju.
Zgleduje se po obdobju pozne romantike, zlasti po E.T.A. Hoffmannu in pripravi načrt za svojo prvo opero z naslovom Svatba (Die Hochzeit). Že napisano besedilo je kasneje, na željo sestre Rosalie, uničil.
Wagner je bil nekaj časa aktivni član študentskega združenja Corps Saxonia Leipzig. Zapustil ga je razočaran nad politično držo leipziških študentov do vstaje na Poljskem.Horst Grimm, Leo Besser-Walzel: Die Corporationen. Frankfurt am Main, 1986; Richard Wagner, Gregor-Dellin (Hrsg.): Mein Leben. München 1983, S. 51 ff. Dazu auch Huss: Richard Wagner als Corpsstudent. In: Studenten-Kurier 4/2006, S. 16, mit Klarstellung von Weiß: Richard Wagners mißglückte Contrahagen. In: Studenten-Kurier 1/2007, S. 3, 4.
Wagner je začel skladati svojo opero Die Feen (Vile), potem ko je dobil svojo prvo službo kot zborovodja v gledališču v Würzburgu. V časopisu Zeitung für die elegante Welt se takoj pojavi esej o njegovi "nemški operi". Kot glasbeni direktor poletne sezone v Bad Lauchstaedtu in gledališču v Magdeburgu, je spoznal igralko Christino Wilhelmino "Minna" Planer in se strastno zaljubil vanjo.
Prva izkušnja z gledališčem (1835-1841) thumb|right|200 px|Wilhelmine "Minna" Planer Wagner je leta 1835 pisal opero Das Liebesverbot (Prepoved ljubezni) in že drugo sezono režiral v Magdeburgu. 29. marca 1836 je bila premiera omenjene opere v obupnih razmerah, druge uprizoritve potem ni bilo. Preko Berlina je Wagner potoval v Königsberg. 24. novembra se je poročil z Minno Planer, ki je bila tam igralka v cerkvi Tragheim. 1. aprila 1837 je postal glasbeni direktor v Königsbergu. Gledališče kmalu razpade zaradi slabega upravljanja. Wagner je živel preko svojih zmožnosti in zaprosil za posojilo, ki ga ni mogel vrniti. V juniju 1837 je postal dirigent v lokalni operi v Rigi, kjer je bil varen pred nemškimi upniki. V juliju njegova žena Minna pobegne s trgovcem Dietrichom, a se oktobra skesano vrne nazaj k njemu v Rigo. Tukaj je začel pisati opero Rienzi.
Po letu 1839, ko si je nabral velike dolgove, pobegne iz Rige. Čez viharno morje se odpravi v London (od tod mu navdih za Der fliegende Holländer - Letečega Holandca). Po kratkem postanku v Londonu, prispe septembra 1839 v Pariz in tam ostane do leta 1842. Tukaj je spoznal Heinricha Heineja in Franza Liszta. Richard piše članke in ureja opere drugih skladateljev, predvsem v imenu založbe Schlesinger. Končal je tudi tretji in četrti del opere Rienzi in Letečega Holandca.
Dresden (1842-1849) Wagner je končal opero Rienzi leta 1840. Leta 1842 se preseli v Dresden. Z močno podporo Giacoma Meyerbeera je bila Rienzi predvajana v kraljevem gledališču v Dresdnu (Hofoper) in si prislužila precej pohval.
Wagner je živel v Dresdnu še naslednjih šest let in bil imenovan za dirigenta v kraljevem gledališču. V tem obdobju je bila uprizorjena opera Leteči Holandec (2. januar 1843) in kasneje še Tannhäuser (19. oktober 1845), prvi dve od njegovih treh oper iz srednjega obdobja. Wagner se je družil z različnimi umetniki v Dresdnu, tudi s skladateljem Ferdinandom Hillerjem in arhitektom Gottfriedom Semperjem.
Sodelovanje Wagnerja v levopolitičnem gibanju in v majski vstaji, ki pa je bila krvavo zatrta v kali je pomenilo, da v Dresdnu ni bil več dobrodošel. Kot podpornik vstajnikov leta 1849, je moral pobegniti, odšel je najprej v Pariz, nato pa v Zürich.
Leta v Zürichu (1849–1858) Wagner je preživel naslednjih dvanajst let v izgnanstvu. Dokončal je opero Lohengrin (1848), zadnjo izmed njegovih oper iz srednjega obdobja pred Dresdensko vstajo in pisal libreto za Mojstre pevce nϋrnberške (Die Meistersinger von Nϋrnberg). Prijatelja Franza Liszta je prosil, da so Lohengrina uprizorili v njegovi odsotnosti. Liszt je v avgustu 1850 vodil premiero v Weimarju.
Wagner je bil v veliki osebni stiski, izoliran od nemškega glasbenega sveta in brez rednih dohodkov. Zapletel se je v afero z mlado Jessie Laussot, vendar je po nekaj tednih afero končal in se vrnil k ženi v Zürich. Šel je na zdravljenje v sanatorij v Albisbrunn, kjer je izdelal osnutek pesnitve Der Ring des Nibelungen (Nibelunški prstan). Spoznal je Georgea Herwegha, kolega Karla Marxa in z njim živahno razpravljal ter se navdušil nad pohodništvom. V samoti visokogorskih ledenikov je videl prizore za Prstan.
V maju 1853 je imel Wagner v Zürichu izjemen koncert z odlomki iz svojih del. V juliju ga je obiskal Liszt. V septembru je šel v Italijo, kjer je v La Spezii dobil navdih za svoje Rensko zlato (Das Rheingold). 10. oktobra je bil Wagner z Lisztom v Parizu, kjer je prvič videl njegovo hčer Cosimo, ki je bila stara že 15 let. Začel je pisati Rensko zlato, ki ga je zaključil v treh mesecih do januarja 1854.
Wagner je v svojih prvih letih v Zürichu napisal niz esejev oziroma glasbenih kritik, kjer je opisoval opero kot celovito umetniško delo, v katerem se različne umetnosti, kot so glasba, petje, ples, poezija, vizualne umetnosti poenotijo. Po njegovem mnenju je pisanje popularne glasbe in s tem doseganje finančnega uspeha v nasprotju z ustvarjanjem prave umetnine.
Pred odhodom v Dresden leta 1851, je Wagner pripravil scenarij, ki je sčasoma postal cikel štirih oper Der Ring des Nibelungen. Najprej je leta 1848 napisal libreto za eno opero, Siegfrieds Tod (Siegfriedova smrt); besedilo te opere je prva različica bodočega Somraka bogov (Götterdämmerung). Po prihodu v Zürichu je razširil zgodbo z opero Der junge Siegfried (Mladi Siegfried), v kateri je raziskal junakovo ozadje. Besedilo cikla je zaključil s pisanjem libreta za Die Walkϋre (Valkira) in Das Rheingold (Rensko zlato) in revidiral druge librete v skladu s svojim novim konceptom ter jih dokončal leta 1852. Wagner je začel s skladanjem glasbe za Rensko zlato med novembrom 1853 in septembrom 1854, takoj zatem pa še za Valkiro (napisana med letoma junij 1854 in marec 1856). Začel je delati na tretji operi Prstana, ki jo je tedaj imenoval preprosto Siegfried. Verjetno od septembra 1856 do junija 1857 je zaključil le prva dva dela, nakar se je odločil delo prekiniti in se osredotočiti na novo idejo - opero Tristan in Izolda, ki temelji na ljubezenski zgodbi o Tristanu in Iseult. Vir navdiha je bila filozofija Arthurja Schopenhauerja katere privrženec je Wagner ostal do konca življenja. Drugi vir navdiha je bila zaljubljenost Wagnerja do pesnice in pisateljice Mathilde Wesendonck, za katero je uglasbil nekatera njena besedila. Njen mož, trgovec Wesendonck, je dal od maja 1853 dalje Wagnerju več posojil za financiranje gospodinjskih izdatkov v Zürichu, in leta 1857 postavil kočo na svojem posestvu in jo dal Wagnerju na razpolago.
Da bi zaslužil za življenje je Wagner v letu 1855 izvedel več koncertov z Londonsko filharmonijo, enega tudi pred kraljico Viktorijo.Newman (1976) II, 473–6
18. Avgust 1857 sta v Berlinu se poročila Hans von Bülow in Cosima in na svojem poročnem potovanju obiskala Wagnerja v Zürichu. Afera Wagnerja z Mathilde Wesendonck se je stopnjevala do leta 1858. Potem ko je Wagnerjeva žena Minna odkrila odnos moža do poročene Mathilde Wesendonck, je povzročila škandal. Wagner je zapustil ženo in odpotoval v Benetke, kjer je uglasbil drugo dejanje Tristana, Minna pa se je preselila v Dresden.
Leta potovanj (1859–1865)