Operacija Overlord ali operacija Neptun je bila največja pomorsko-zračna desantna operacija v zgodovini vojskovanja, katere namen je bilo odprtje že dolgo pričakovane druge fronte, ki bi razbremenila rusko- nemško vzhodno fronto, ter hkrati obkoliti tretji rajh. Operacija se je začela 6. junija 1944 z nočnim letalskim desantom pred glavnim izkrcanjem v zgodnjih jutranjih urah na obalah Normandije, kjer se je prvi dan operacije izkrcalo okoli 160.000 zavezniških vojakov. Kraj izkrcanja je Nemce neprijetno presenetil, saj so ti zavezniško izkrcanje pričakovali dosti bolj severno. Do večera je bila nemška obramba prebita in zavezniki so se lahko prebili v notranjost Francije, kjer se je že začela bitka za Francijo. Operacija je trajala do konca avgusta istega leta. Do takrat se je na Normandijskih obalah izkrcalo več kot 3 milijone zavezniških vojakov ter na tisoče ton najrazličnejše vojaške opreme.
Do danes je operacija Overlord največje vojaško izkrcanje v zgodovini človeštva, saj je v invaziji sodelovalo skoraj tri milijone ameriških, britanskih in kanadskih vojakov, ki so iz Velike Britanije prečkali Rokavski preliv in napadli okupirano Francijo.
Priprave na operacijo Nemške priprave thumb|left|250px|Eden izmed številnih topniških bunkerjev v atlantskem zidu. Po padcu Francije leta 1940 in vse pogostejših vpadih zavezniških enot v Francijo se je nemško vrhovno poveljstvo zavedlo, da lahko v zahodni Evropi v bližnji prihodnosti pride do invazije in tako odprtje druge fronte, ki bi bila lahko za Nemčijo preveliko breme in bi zaradi tega lahko izgubila vojno. Odgovor na to nevarnost je bila izgradnja obrambne linije, ki se je raztezala vse od špansko-francoske meje pa do Severnega rta. Tej liniji so pravili Atlantski zid in naj bi preprečil zavezniško izkrcanje ali pa ga vsaj upočasnil.
Poveljstvo nad izgradnjo zidu je prevzel feldmaršal Rommel. Ker je bila obrambna linija enostavno predolga, da bi jo na vseh mestih temeljito utrdili, so nekatera mesta utrdili močneje nekatera pa slabše. Katera mesta so bila močneje utrjena, je bilo odvisno od možnosti izkrcanja zavezniških čet, prav zaradi tega pa je prišel Rommel v spor s poveljnikom poveljstva Zahod, feldmaršalom von Rundstedom. Rommel je trdil, da obstaja velika verjetnost zavezniškega izkrcanja med ustjem reke Somme in zalivom St. Malo, medtem ko je von Rundsted trdil, da bo napad prišel iz smeri Pas-de-Calaisa od kjer vodi najkrajša pot do Porurja. Poleg tega je Rommel, na podlagi iz izkušenj iz Afrike zahteval, da oklepne enote premestijo bližje obali, s čimer se von Rundsted seveda ni strinjal. To je bilo po eni strani razumljivo, saj ni vedel, kje bo prišlo do izkrcanja in oklepnih enot tako ni hotel vezati na določeno območje. Spor je nato razrešil Hitler in Rommlu dodelil tri rezervne oklepne divizije, ki jih je ta nato razporedil pri Amiensu, Rouenu in Caenu, kar je bilo dokaj blizu kraja na katerem so se nameravali izkrcati zavezniki. Preostale divizije so bile v rezervi in nameščene v okolici Pariza, v Belgiji, v okolici Saumura in južni Franciji. S tem so bile strateške rezerve oslabljene. Za obrambo Francije so imeli Nemci junija 1944 na razpolago kar 58 divizij, od katerih je bilo 33 rezervnih, preostalih 25 pa je bilo možno uporabiti tudi za napadalne akcije. Največ divizij so imeli izpostavljeni kraji.
Medtem, ko je bila kopenska vojska bolj ali manj pripravljena na bojne operacije pa je v nemški mornarici vladalo pravo razsulo. Največji problem je bil, da poveljstvo Zahod ni imelo nobene oblasti nad mornariškimi silami na kopnem. Poveljstvo nad obalnimi baterijami so dobili šele na dan napada, ko je bilo že prepozno. Nemška mornarica na področju zavezniškega izkrcanja je štela le 5 rušilcev, 6 torpedovk, 34 torpednih čolnov, 309 minolovcev, 116 patruljnih čolnov in 49 zastarelih obalnih podmornic. Prav tako tudi letalstvo ni bilo podrejeno poveljstvu Zahod. Na papirju je to imelo 400 letal, vendar je bila večina teh v času napada v Nemčiji, kjer so branila njeno nebo, tako da je bilo število letal v Franciji občutno manjše.
Iz vsega tega je moč sklepati, da Nemci na morebitno invazijo niso bili najbolje pripravljeni, čeprav je bilo vsem jasno, da bo do nje prej ali slej prišlo. Temu primerno so se poskušali tudi pripraviti, vendar so jih pri tem ovirali dogodki na drugih frontah, ki so zahtevale ogromno ljudi in vojaškega materiala, ki bi ga lahko uporabili za obrambo Francoske obale. Na koncu je Nemce prehitel čas.Atlantski zid, Druga svetovna vojna (1981), st. 372-373
Zavezniške priprave thumb|left|250px|Načrt smeri napadov na oble Normandije. Izkrcanje zaveznikov pri Dieppu, operacija Jubilee, 19. avgusta 1942 je pokazala, da bo morebitno izkrcanje zavezniških čet v zahodni Evropi dosti bolj težavno, kot so ti sprva pričakovali. Zato so se kljub pritiskom Sovjetske zveze in deloma tudi ZDA odločili, da bodo morebitno izkrcanje v zahodni Evropi in s tem odprtje druge fronte prestavili v prihodnost oz. čas, ko se bo vojna sreča postavila na stran zaveznikov. Načrti za izkrcanje so bili tako odloženi za nedoločen čas.
Leto 1943 je bilo prelomno za vse strani udeležene v velikem spopadu. Zavezniki so začeli počasi dobivati vojno, sile osi pa so se morale začeti umikati iz Afrike in južne Italije. Zahodni zavezniki so se odločili, da je to pravi trenutek za odprtje nove fronte, ki naj bi po nabolj optimističnih načrtih že do konca leta 1944 porazila nacistično Nemčijo. Priprave so stekle in že na začetku je bilo jasno, da bodo največ vojakov prispevale ZDA, zato so se odločili da bo poveljnik invazijskih sil Američan. Za to nalogo so po dolgih razpravah določili Dwighta Eisenhowerja. Načrte za napad je začel pripravljati angloameriški štab znan pod kratico COSSAC (Chief of Staff to the Supreme Allied Commander). Načrti za izkrcanje so dobili šifro Overlord, temeljili pa so na izkušnjah iz bojev pri Dieppu. Možnosti izkrcanja so bile izredno omejene, saj je moralo biti izkrcevalno območje v dosegu zavezniškega letalstva, moralo je omogočati izkrcanje velikega števila čet in moralo je imeti dobre prometne povezave, ki bi zavezniškim vojakom omogočale hitro napredovanje v notranjost celine. Za ta namen so bile izbrane obale v okolici Pas de Calaisa, odsek obale med belgijsko-francosko mejo in Cherbourgom ter polotok med Caenom in Cherbourgom. Eisenhower se je odločil za zadnjo možnost, obalo pri Pas de Calaisu pa je uporabil za vabo, s katero bi Nemce odvrnil od prave smeri napada.
Ključ do uspeha operacije je bila v uporabi letalstva, zato so zavezniki že sredi leta 1943 nad Nemčijo izvedli številna letalska bombardiranja, ki naj bi oslabila nemško letalstvo in letalsko industrijo. Napadi so se vlekli vse v leto 1944, izgube na obeh straneh pa so bile velike. Razlika je bila le v tem, da so zavezniki to izgubo lahko hitro nadomestili, Nemci pa ne, saj jim je po številnih zračnih bojih začelo primanjkovati letal in izkušenih pilotov. Zato so bili iz okupiranih dežel prisiljeni vsa letala preseliti v Nemčijo, kjer so branila lastno nebo. Tako so zavezniki odstranili eno največjih groženj, ki je pretila invaziji. Priprave so tekle tudi na tleh. Že vse od začetka leta 1944 so v Britanijo prihajali ameriški vojaki ter gore opreme potrebne za izkrcanje. Temu primerni so bili tudi varnostni ukrepi. Marca so bili ti močno poostreni, obalni pas in zaledje od zaliva Wash do Land's Enda jugovzhodno od Dunbara in do Arboatha na Škotskem je postal zaprto območje. Nadzor nad pošto je bil močno poostren, prebivalci se niso smeli prosto gibati. Po cestah so se dan in noč valile kolone vojaških tovornjakov, ki so ohromile lokalni promet, popolnoma ohromljen je bil tudi železniški promet. Aprila so bili ukinjeni vsi vojaški dopusti, zaustavljena je bila tudi diplomatska pošta, pred zgradbami veleposlaništev pa so bile postavljene straže. Obveščevalna služba je delala s polno paro. thumb|left|250px|Vkrcavanje ameriških čete na izkrcevalne ladje LCT, do dneva D je še nekaj dni. Medtem je Eisenhower razdelil dolžnosti znotraj operacije. Poveljstvo nad vsemi kopenskimi silami je bilo dodeljeno generalu siru Bernard Montgomeryu. Britanska druga armada je bila pod poveljstvom generala sira Milesa C. Dempseyja, poveljstvo nad ameriškimi četami pa je prevzel general Omar N. Bradley. Drugemu invazijskemu valu sta poveljevala generala H. D. G. Crerar (1. kanadska armada) in Georg Patton (3. armada ZDA). Koordinator letalskih sil je bil maršal sir Arthur W. Tedder, to je bilo sestavljeno iz taktičnega letalstva, ki mu je poveljeval maršal sir Trafford Leigh-Mallory, in kombiniranih strateških bombniških sil, ki sta jim poveljevala maršal Arthur T. Harrisa (britanski del) in Carl Spaatz ( del ZDA).
Načrt za izkrcanje je bil tak; britanska druga armada naj bi se izkrcala na treh odsekih zahodno od reke Orne, ti odseki si dobili imena >>Sword<<,>>Juno<< in >>Gold<<. Ameriška prva armada pa naj bi se izkrcala zahodno od Britancev na odsekih poimenovanih >>Omaha<< in >>Utah<<. Britanska 6. zračno-desantna divizija je imela nalogo uničiti nemške topove vzhodno od Orne. Ameriška 82. in 101. zračno-desantna divizija pa je morala varovati zaledje območja >>Utah<<. Po izkrcanju bi morali zavezniki takoj napredovati proti Cherbourgu in tam zasesti pristanišče preko katerega bi se lahko oskrbovali, v nadaljnjih operacijah pa še nekaj dodatnih pristanišč v Bretanji. V začetku operacije naj bi material za fronto dovažali z amfibijskimi ladjami, nekoliko kasneje pa naj bi material dostavljali s pomočjo umetnega sidrišča Gooseberry in dveh umetnih pristanišč, Mulberryja A in B, za oskrbo čet z gorivom pa bi preko Rokavskega preliva napeljali naftovod, poimenovan PLUTO. Operacijo naj bi še dodatno podprla francoska odporniška gibanja, ki naj bi v dneh pred izkrcanjem po Franciji izvedla številne sabotažne akcije.
Za potrebe operacije so zavezniki zbrali 4126 desantnih ladij, 864 trgovskih ladij, 736 pomožnih ladij in 1213 bojnih ladij. Ameriško letalstvo je imelo na razpolago 13.000 letal, med katerimi je bilo 4.500 bombnikov.Vloge in rekviziti (priprave na operacijo Overlord), Druga svetovna vojna (1981), st. 374-377
Obveščevalna dejavnost Ker je bilo pred Nemci izredno težko skriti tako veliko armado, ki se pripravlja na izkrcanje, so se zavezniki odločili da Nemce zavedejo s pretvezo, da bo do izkrcanja prišlo pri Pas da Calaisu. V ta namen so zavezniki v okolici Dovra postavili našteto lažnih vojaških naprav in skladišč, v eter pa so pošiljali številna lažna obvestila, nemškim agentom pa so podtaknili lažne informacije. Vsi ti ukrepi so bili zelo učinkoviti, saj so bili Nemci sredi leta 1944 trdno prepričani da bo prišlo do izkrcanja v okolici Pas da Calaisa, zato so temu primerno tudi ukrepali in svoje najboljše enote poslali na to območje.