Pacifízem (latinsko pax, pacis »mir« + făcĕre »storiti«) ali mirôvništvo je ideološko in politično gibanje, ki izhaja iz etične obsodbe uporabe vsake sile in zahteva brezpogojno vzdrževanje mira. Nasprotuje vojni ne glede na njene vzroke, cilje in druge okoliščine.
Pacifizem je v svoji zgodovini doživel veliko sprememb, modifikacij, tako da vanj sodijo tudi povsem diametralno nasprotujoče si težnje. Tako je v zgodovini mogoče pod tem nazivom zaslediti tudi imperialistične in osvajalske težnje. V sodobnem času se z njim običajno ideološko identificirajo nevladne organizacije ter politična ali družbena gibanja, ki nasprotujejo vojni in oboroženim konfliktom.
Definicija
Pacifizem je teorija, pri kateri se v izogib vojni prednjači mirovniške pristope kot so arbitraža, mediacija, diplomacija in mednarodne pogodbe. Pacifisti zavračajo teorijo pravične vojne, ki trdi, da ima oblast pravico uporabljati vojno kot legitimno in pravično orodje v mednarodnih odnosih.“Pacifism,” Internet Encyclopedia of Philosophy.
Splošni pacifizem
Pacifizem ali mirovništvo za mnoge pomeni le nasprotovanje vojni, a vsebuje tudi teorije nenasilja, mirnega odpora in moralne čistosti. Splošni pacifisti načeloma sledijo trem načelom: vzdržanost od vojne, vzdržanost od nasilja, vzdržanost od ubijanja.“Pacifism,” Internet Encyclopedia of Philosophy
Absolutni pacifizem
Absolutni pacifisti se na podlagi etičnih in moralnih vrednot vzdržujejo vseh vrst nasilja. Poleg vojne, ubijanja in fizičnega nasilja zavračajo tudi verbalno in psihično nasilje, saj ni v skladu z njihovimi svetovnimi nazori. V primeru absolutnega pacifizma se kot neprimerna in nesprejemljiva smatra tudi neposredna podpora. Kot primer, absolutni pacifist bi nasprotoval plačevanju davkov oblasti, ki vodi vojno.“Pacifism,” Internet Encyclopedia of Philosophy
Pogojni pacifizem
Pogojni pacifizem je spekter pacifizma, ki lahko sprejema vidike teorije pravične vojne, a ne v celoti. Lahko sprejema obrambno držo v primeru napada, do določene mere tudi posredovanje, kot na primer preprečevanje genocida. Preventivni napad na nasprotnika z izgovorom samoobrambe pa je nesprejemljiv.“Pacifism,” Internet Encyclopedia of Philosophy
Prvi primeri nenasilnih misli
Ideje o nenasilju so se prvič pojavile že zelo zgodaj v razvoju prvih človeških civilizacij. Ena izmed njih je bila civilizacija okoli reke Ind, kjer je po vedski tradiciji obstajala šola Ahimsa. V jeziku sanskrt to pomeni brez poškodb. Ta šola ima pisne vire že v drugem tisočletju pred našim štetjem in uči o zadržanosti, spoštovanju vseh živih bitij in vzdrževanju od nasilja. Ahimsa je postala tudi osrednjega pomena za religiji, ki sta se razvili iz hindujskih ver, to sta budizem in džainizem.Harvey, Peter. (1990), An Introduction to Buddhism: Teachings, History and Practices. Cambridge: Cambridge University Press , 202-5,
Budizem učenja šole Ahimsa ni razumel pretirano radikalno, poudarjeno je bilo miroljubje in spoštovanje ostalih živih bitij, povprečen vernik pa je lahko neovirano živel v družbi in sodeloval v vsakodnevnem življenju. Džainisti pa so si doktrino Ahimsa razlagali precej strogo, celo do mere, da so najmanjša živa bitja razumeli kot enakovredna. Skrajni primeri džainistične prakse so narekovali previdno hojo, kjer so bili privrženci previdni, da niso pohodili kakšne mravlje, ali pa so celo morali nositi maske, da ne bi po nesreči vdihnili kakšen manjši organizem. Pri obeh verah so najstrožja načela izpolnjevali le monastični člani, v primeru džainistov so najstrožjim omejitvam sledili le najvišje uvrščeni monastični mojstri ali starešine. Ostali verniki so lahko le v omejenih oblikah sledili načelom Ahimsa.Dundas, Paul. (1992). The Jains. London and New York: Routledge. 138-140.
Takšna oblika nenasilja je bila prvotno razumljena kot medij, preko katerega so lahko monastični člani dosegli lastno razsvetljenje. Kar se tiče vojn pa so budisti in džainisti mnenja, da se jim morajo verniki na vse načine izogniti. Izjema so obrambne vojne, kjer lahko sklepamo da se budisti upravičeno branijo. Med njimi je slavni budistični kralj Ashoka, ki se ni odrekel pravici do vojne, tudi za tem ko se je spreobrnil k budizmu.Brock, Peter. (1998). Varieties of Pacifism: A Survey From Antiquity to the Outset of the Twentieth Century. Toronto: University of Toronto. 1-2.
Pacifizem v krščanstvu
Še ena izmed ver, ki je v svoje bistvo sprejela mirovništvo je krščanstvo. Jezusove besede o spoštovanju in ljubezni do vseh, želja po individualnosti in ločitvi od države ter slaba izkušnja s preganjanje so bili temelji na katerih je nastala osnova za krščanski pacifizem že v antični dobi. Ta tradicija se je skozi zgodovino sicer precej spremenila in prilagodila aktualnim dogodkom, a se je v veliki meri sklicevala nazaj na te osnove.
Krščansko mirovnišrvo v antični dobi
Zgodnji kristjani so bili v večini odmaknjeni od preostale rimske družbe, saj so jo zaradi politeističnih religij razumeli kot pogansko in v določenih vidikih tudi hedonistično. povprečen kristjan je zunanji svet razumel povsem črno in se zaradi tega ni želel udejstvovati v katerem koli delu državnega aparata in socialnega življenja.Gwatkin, Henry Melvin. (1912). Early Christian Church. University of California Libraries. 174. Sledili so tudi jezusovim načelom o ljubezni in nasprotovanju bojem, zato so vojsko, ki je predstavljala poganstvo in nasilje povsem zavračali.Nuttal, Geoffrey Fillingham. (1958) Christian Pacifism in History. Oxford: Blackwell. 6-10. Sicer sprva ni bilo veliko polemik glede vojske, saj vojaki načeloma niso pristopili k krščanstvu v zgodnjem obdobju, ta vera je bila namreč bolj privlačna za manjšine, revne, ženske, bolne, sužnje ipd.Brock. Varieties of Pacifism. 4-6.
Ker je krščanstvo začelo svojo pot kot judovska sekta, je imelo določene pravice ali oprostitve, kot na primer kristjani so bili oproščeni služenja v vojski zaradi strahu pred malikovanjem v obliki poganskih obredov. Ti obredi so bili organizirani ob vstopu v vojsko in so izražali pripadnost in zvestobo cesarju.Cadoux, John Cecil. (1919). The Early Christian Attitude to War. London: Headley Bros. Publishers. 152. Odnos do kristjanov se pa je le spremenil v drugem stoletju našega štetja, hkrati pa je na njihovo mišljenje že precej začela vplivati ideja iz nove zaveze, predvsem Govor na gori. Več odlomkov iz Evangelija po Mateju je postalo temelj za nenasilno in mirovniško nastrojenost zgodnjih kristjanov. Predvsem “Ne upirajte se hudobnežu ampak, če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo,”Mt. 5,40. “In če se kdo želi pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč”Mt. 5,41. in “Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.”Mt. 5,44. Ko so povsem začeli slediti tem načelom, so vojsko razumeli kot najvišje zlo in so ji začeli nasprotovati, prve oblike odpora pa so se pojavile po letu 170.Wierschowski, Lothar. (1995), “Kriegsdienstverweigerung im Romischen Reich,” Ancient Society, zvezek XXVI, 205-39. Kristjani so tako množično nasprotovali vpoklicu v vojsko, da jih je antični grški filozof Celzij okrivil za postopen propad obrambnih sposobnosti Rimskega imperija. Najbolj znan upornik pa je Maksimilijan, prebivalec province Afrike, ki je leta 295 nasprotoval vpoklicu v vojsko na podlagi nasprotovanja malikovanju. Tri leta kasneje je bil usmrčen, v krščanskem kanonu pa je zapisan kot mučenik.Brock. Varieties of Pacifism. 6.
Ideje antimilitarizma s strani cerkve pa se končajo leta 313, ko je Konstantin prestopil v krščanstvo in je krščanstvu podelil določene privilegije in pravice, ki jih prej ni imelo. Cerkev se je postopoma začela približevati državni strukturi in celo zahtevala posredovanje laične oblasti v sakralne zadeve. S tem je zadržanost do vojske upadala in nenasilno gibanje je izgubilo svojo moč. Še vedno se pojavijo posamezniki, kot na primer Martin iz Toursa, ki se uprejo vojskovanju, a za nekaj stoletij gibanje zamre.Brock. Varieties of Pacifism. 8.
Krščanski pacifizem v srednjem veku
Za tem ko je v 4. stoletju cerkev postala institucija države, se je mirovniška miselnost med kleriki pomaknila v ozadje. Med ljudstvom pa z izjemo posameznih primerov prav tako ni bilo pobud za obnovitev mirovništva. Šele v 12. stoletju se zares ponovno pojavijo aktivne skupnosti namenjene nenasilnemu načinu življenja. Na jugu Francije se skupnost zgradi okoli bogatega trgovca Petra Walda, po katerem se skupnost tudi imenuje, valdeni. Podobo kot zgodnji kristjani je Waldo črpal svoja prepričanja iz Nove zaveze, predvsem Govora na gori.Caudwell, Francois. (1993). “La non-violence des Vaudois médiévaux.” Heresis. št. 20. 67-90.
V svoji ideologiji so nasprotovali nasilju, vojskovanju in vsem oblikam prelivanja krvi. Po njihovem ni imel nihče pravice nekomu vzeti življenje, tudi kriminalec in morilec si nista zaslužila biti usmrčena. Sekta se je hitro razširila v severno Italijo in med nemško govoreče prebivalstvo srednje in vzhodne Evrope. Zaradi svoje nepokorščine lokalnim cerkvenim oblastem pa je bila silovito zatrta, zato o valdenih vemo le iz zapisov njihovih preganjalcev, cerkvene inkvizicije. Na podoben način so bili preganjani tudi lollardi pod vodstvom Johna Wycliffa na britanskem otočju. tudi oni so imeli podobno radikalen odnos do nasilja in so se zgledovali po Govoru na gori.von Déllinger, Ignaz. (1890) Beitrege zur Sektengeschichte des Mittelalters. Munich. zvezek IIL. 234.
Podobno kot valdeni in lollardi so se pa na češkem začeli organizirati husiti pod vodstvom Jana Husa. Jan Hus je bil češki duhovnik, ki velja za predhodnika protestantskega gibanja, saj je po zgledu Johna Wycliffa kritiziral moralni propad cerkve, hkrati pa promoviral idejo nenasilja. Po njegovi smri so izbruhnili hudi nemiri, ki so husite postopoma potiskali k nasilnemu odporu.Iwanczak, Wojciech. (1997). “Between Pacifism and Anarchy: Peter Chelcicky’s Teaching about Society.” Journal of Medieval History. zvezek XXIII. št. 3. 282. Najbolj nasilni in vojaški husiti, ki so popolnoma zapustili idejo nenasilja so postali taboriti, ki so bili vojaška stranka te češke sekte.Gieseler, Johann Karl Ludwig. (1871). A Text-book of Church History. Zvezek 3. New York: Harper & brothers. 439. Med njimi pa je bil en, ki je vselej do konca vzdrževal pacifistično držo in se je v svojih delih, podobno kot predhodniki, naslanjal na Govor na gori. Petr Chelčicky je ustvaril doktrino, na podlagi katere pa je bil prvi, ki je cerkev obtožil grehov in jo obsodil, saj je vzpodbujala nasilje v nasprotju z božjo besedo.Smahel, František. (1993). Husitske revoluce IV Epilog bouřlivého věku. Praga: Historický uústav AV ČR. 195.
V tem obdobju se preganjalec krščanskih pacifistov spremeni iz poganskega vladarja v krščansko oblast. Cerkev se je namreč vključila v oblastno in do določene mere tudi vojaško strukturo srednjeveške družbe.Milman, Henry Hart. (1860). History of Christianity From the Birth of Christ to the Abolition of Paganism in the Roman Empire. London: John Murray. 288. Internet Archive. Na primer, papež je v srednjem veku imel ne le duhovno vlogo ampak tudi vojaško vlogo za celotno Evropo, predvsem v času križarskih vojn.Milman, Henry Hart. (1883)History of Latin Christianity: Including that of the Popes to the Pontificate of Nicolas the V. London: John Murray. 172. Internet Archive. Represivna vloga cerkve znotraj krščanstva pa je pomenila, da so imeli krščanski pacifisti skoraj težje razmere za nasprotovanje vojskovanju, nasilju in ubijanju, saj bi tem nasprotovali svoji lastni duhovni oblasti.Brock. Varieties of Pacifism. 9.
Mirovništvo v zgodnjem novem veku