Kairouan ( القيروان, tudi Al Kairouan, Al Qayrawan; ) je mesto in guvernat v osrednji severni Tuniziji. Znano je po verskem pomenu za muslimane – med sunitskimi muslimani velja za četrto najbolj sveto mesto islama (sledeč Meki, Medini in Jeruzalemu) ter najbolj sveto mesto Magreba. Prav tako je romarsko središče. Ocenjena populacija je 210.313 (ocena 2022).
Mesto so ustanovili Omajadi okoli leta 670, v času kalifa Mu'avije (vladal 661–680); takrat je postalo pomembno središče sunitskega islamskega učenja in učenja Korana, ki je privabljalo muslimane z različnih delov sveta. V mestu je mošeja Uqba.Europa Publications "General Survey: Holy Places" The Middle East and North Africa 2003, p. 147. Routledge, 2003. . "The city is regarded as a holy place for Muslims."
Etimologija Ime ( al-Qayrawān) je arabska beseda, ki pomeni »vojaška skupina« ali »karavana«,Alk-Khalil ibn Ahmad, Kitab al-Ayn izposojena iz srednjeperzijske besede kārawānMacKenzie, D. N. (1971), "kārawān", in A concise Pahlavi dictionary , London, New York, Toronto: Oxford University Press (sodobna perzijska karavana), ki pomeni »vojaška kolona« ali »karavana« (glej karavanseraj)."قيروان" . Dehkhoda Dictionary.«رابطه دو سویه زبان فارسی–عربی». ماهنامه کیهان فرهنگی. دی 1383، شماره 219. صص 73–77. V berberščini se je mesto nekoč imenovalo Tikirwan,Al-Nuwayri, Ahmad b. Abd al-Wahhab. Nihayat al-Arab fi funun al-`Arab, Cairo: Dar al-Kutub, p. 25. kar velja za priredbo arabskega imena.
Zgodovina Ustanovitev in zgodnje islamsko obdobje Ustanovitev Kairouana sega okoli leta 670, ko je arabski general Uqba ibn Nafi kalifa Mu'avije izbral lokacijo sredi gostega gozda, ki je bil takrat poln divjih zveri in plazilcev, za lokacijo vojaške postojanke za osvajanje Zahoda. Kjer danes stoji Kairouan je bilo prej tam mesto Kamounia. Pred arabsko osvojitvijo je imelo bizantinsko garnizijo in je stalo daleč od morja – varno pred nenehnimi napadi berberov, ki so se odločno upirali arabski invaziji. Berberski odpor se je nadaljeval, najprej ga je vodil Kusaila, čigar čete so približno petnajst let po ustanovitvi vojaške postojanke ubile Uqbo pri Biskri, nato pa berbera Al-Kahina, ki je bil leta 702 ubita, njegova vojska pa poražena. Posledično je prišlo do množičnega spreobrnjenja Berberov v islam. Haridžiti ali islamski 'zunanji privrženci', ki so oblikovali egalitarno in puritansko sekto, so se pojavili in so še vedno prisotni na otoku Džerba.
Oktobra 741 so med velikim berberskim uporom v Magrebu Berberi v bitki pri Bagdouri uničili ifrikijsko vojsko skupaj s sirsko silo, ki jo je poslal kalif. Guverner Kulthum ibn Ijad al-Kasi je umrl na bojišču, njegov nečak in naslednik Baldž ibn Bišr al-Kušajri pa se je s preostankom vojske skril v Španiji, zaradi česar je bila celotna Ifrikija odprta za napredovanje berberskih upornikov. Ker omajadski kalif Hišam ni imel več na voljo sil, je za guvernerja Ifrikije hitro imenoval Handhalo ibn Safvana z nadzorno oblastjo nad vsem Magrebom (Severna Afrika zahodno od Egipta) in Al Andaluzom (Španija) ter mu naročil, naj zbere vse sile, ki jih lahko zbere, za obrambo Ifrikije in zatiranje berberskega upora. Handhala je Egipt pustil v rokah Hafsa ibn al-Valida ibn Jusufa al-Hadramija in se februarja 742 odpravil proti zahodu, kjer je pobral dodatne sile iz Barke (Cirenajka) in Tripolisa (Tripolitana). V Kairouan je prispel okoli aprila 742. Kadi Ifrikije, Abd al-Rahman ibn Okba al-Ghafari, je vodil obrambo Kairouana in uspel odbiti napad berberske uporniške vojske, ki jo je v južni Tuniziji zbral sufritski voditelj Okaša ibn Ajub al-Fezari. Handhala ibn Safvan je prispel v Kairouan ravno takrat, ko naj bi Okaša načrtoval nov napad, usklajeno z drugo veliko berbersko vojsko, ki je prihajala z zahoda pod vodstvom Abd al-Vahida ibn Jazida al-Havarija. Berberske uporniške vojske naj bi se združile pred Kairouanom, preden bi sprožile svoj zadnji napad na mesto. Handhala ni izgubljal časa in je poslal konjenico, da bi upočasnil Abd al-Vahidovo napredovanje, glavnino njegovih sil pa je potisnil proti jugu, pri čemer je v krvavi bitki pri El-Karnu premagal Okašo in ga ujel. Toda Handhala je sam utrpel veliko izgub in se je zdaj soočil z nesrečno pričakovanji Abd al-Vahidove velikanske vojske, ki naj bi štela približno 300.000 mož, domnevno največjo berbersko vojsko, kar jih je kdaj videl. Handhala se je pohitel nazaj in naj bi zbral celotno prebivalstvo Kairouana pod orožje, da bi okrepil svoje vrste, preden se je znova odpravil na pot. V morda najbolj krvavem spopadu v berberskih vojnah je Handhala ibn SafVan maja 742 (morda malo kasneje) pri al Asnamu, le tri milje od Kairouana, premagal veliko berbersko vojsko Abd al-Wahida ibn Jazida. V tem enem samem spopadu je na bojišču padlo približno 120.000–180.000 Berberov, vključno z Abd al-Vahidom.
Aglabidsko obdobje Leta 745 so haridžitski Berberi zavzeli Kairouan, ki je bil takrat že razvito mesto z bujnimi vrtovi in oljčnimi nasadi. Boji za oblast so se nadaljevali, dokler Ibrahim ibn al-Aghlab ni ponovno zavzel Kairouana konec 8. stoletja.
Leta 800 je kalif Harun ar-Rašid v Bagdadu potrdil Ibrahima za emirja in dednega vladarja Ifrikije. Ibrahim ibn al-Aghlab je ustanovil dinastijo Aglabidov, ki je vladala Ifrikiji med letoma 800 in 909. Novi emirji so polepšali Kairouan in ga spremenili v svojo prestolnico. Kmalu je postal znan po svojem bogastvu in blaginji, dosegel je raven Basre in Kufe ter Tuniziji dal obdobje moči in blaginje.
Aglabidi so zgradili veliko mošejo in v njej ustanovili univerzo, ki je bila središče izobraževanja tako v islamski misli kot v posvetnih znanostih. Njeno vlogo lahko primerjamo z vlogo Pariške univerze v srednjem veku. V 9. stoletju je mesto postalo sijajno središče arabske in islamske kulture, ki je privabljalo učenjake z vsega islamskega sveta. V tem obdobju sta imam Sahnun in Asad ibn al-Furat iz Kairouana naredila tempelj znanja in veličastno središče širjenja islamskih znanosti. Aglabidi so zgradili tudi palače, utrdbe in čudovite vodovode, od katerih so ostali le še bazeni. Iz Kairouana so se odposlanci Karla Velikega in Svetega rimskega cesarstva vrnili z navdušenimi poročili o aglabidskih palačah, knjižnicah in vrtovih – ter o uničujočih davkih, ki so jih naložili za plačilo njihovega pijančevanja in razuzdanosti. Aglabidi so tudi pomirili državo in leta 827 osvojili Sicilijo.Barbara M. Kreutz, Before the Normans: Southern Italy in the Ninth and Tenth Centuries, University of Pennsylvania Press, 1996, p. 48
Fatimidsko in ziridsko obdobje
Leta 893 so Kutamski Berberi z zahoda države s pomočjo misije Abdulaha al Mahdija začeli gibanje šiitskih Fatimidov. Leta 909 so bili strmoglavljeni sunitski Aglabidi, ki so vladali Ifrikiji in ustanovljena je bila dinastija Fatimidov. Med vladavino Fatimidov je bil Kairouan zanemarjen in je izgubil svoj pomen: novi vladarji so najprej prebivali v Rakadi, kmalu pa so svojo prestolnico preselili v novozgrajeno Mahdijo na vzhodni obali Tunizije. Potem ko jim je uspelo razširiti svojo oblast nad celotnim osrednjim Magrebom, območjem, ki ga sestavljajo sodobne države Maroko, Alžirija, Tunizija in Libija, so se sčasoma preselili proti vzhodu v Egipt, kjer so ustanovili Kairo, ki je postal prestolnica njihovega ogromnega kalifata, Ziride pa so pustili za svoje vazale v Ifrikiji. Ziridi so ponovno vladali iz Kairouana in državo popeljali skozi nov umetniški, trgovski in kmetijski razcvet. Šole in univerze so cvetele, čezmorska trgovina z lokalnimi izdelki in kmetijskimi pridelki je bila v polnem razcvetu, dvori vladarjev Ziridov pa so bili središča prefinjenosti, ki so zasenčila dvore njihovih evropskih sodobnikov. Ko so Ziridi leta 1045 razglasili neodvisnost od Kaira in spreobrnitev v sunitski islam s tem, ko so se zavezali Bagdadu, je fatimidski kalif Ma'ad al-Mustansir Billah za kazen poslal horde problematičnih arabskih plemen (Banu Hilal in Banu Sulaym), da napadejo Ifrikijo. Ti napadalci so leta 1057 tako popolnoma zavzeli Kairouan od Ziridov in ga uničili, da ni nikoli več pridobil svojega nekdanjega pomena, njihov pritok pa je bil pomemben dejavnik pri širjenju nomadstva na območjih, kjer je bilo prej prevladujoče kmetijstvo. Približno 1700 let občasnega, a nenehnega napredka je bilo v desetletju izničenih, saj je bil večji del države skoraj dve stoletji opustošen.
Kasnejša zgodovina
Al-Idrisi je mesto v 12. stoletju opisal takole:نزهة المشتاق في اختراق الآفاق - الإقليم الثالث، الجزء الثاني Al-Idrizi
V 13. stoletju pod uspešno dinastijo Hafsidov, ki je vladala Ifrikiji, se je mesto začelo dvigati iz ruševin. Šele pod dinastijo Husainidov je Kairouan začel iskati častno mesto v državi in po vsem islamskem svetu.
Leta 1881 so Francozi zavzeli Kairouan, nakar so nemuslimanom dovolili dostop do mesta. Francozi so zgradili železnico Sousse–Kairouan Decauville s širino 600 mm, ki je obratovala od leta 1882 do 1996, preden je bila preurejena na 1000 mm.
Staro mesto Kairouan in z njim povezani zgodovinski spomeniki so leta 1988 postali del Unescove svetovne dediščine.
Decembra 2023 se je med obnovo zrušilo približno 30 m zidu v bližini Vrat usnjarjev. Trije zidarji so bili ubiti, več drugih pa je bilo ranjenih.Ancient wall collapsing kills three at Tunisia UNESCO World Heritage Site, Agence France-Presse/ABC News Online, 2023-12-17
Geografija Kairouan, glavno mesto governata Kairouan, leži južno od Sousse, 50 km od vzhodne obale, 75 km od Monastirja in 184 km od Tunisa.
Kairouan ima vroče polsušno podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija BSh).
Gospodarstvo Ekonomija mesta temelji na trgovini, saj kraj velja za trgovski center zlasti žitaric, olivnega olja, ovac in volne, kož ter ročnih izdelkov. Posebej znamenito pa je tapetarstvo, ki slovi po svoji nadzorovani kvaliteti. Guvernat Kairouan je znan predvsem po pridelavi zelenjave (paprike, paradižnika) in sadja (marelice, mandlji in olive). Je vodilni nacionalni proizvajalec čili paprik s skoraj 90.000 tonami v letu 2019, pa tudi marelic z več kot 15.000 tonami.: Agriculture Kairouan
Kairouan je eno od štirih najbolj obiskanih območij v Tuniziji, skupaj s Kartagino, El Džemom in Le Bardom kot zgodovinskimi kraji. Turistična dejavnost je osredotočena na zgodovinske znamenitosti in spomenike mesta Kairouan.
Mesto z drugimi kraji povezujejo regionalne ceste ter železnica.
Verski pomen Ime kraja pomeni mali Kairo, zaradi množice mošej v kraju je ta znan tudi kot Mesto petdesetih mošej. Obstajata dve legendi o tem, kako je nastalo versko mesto, obe povezani z znamenitim vodnim izvirom Bi'r Barouta. Prva govori o muslimanskem osvajalcu po imenu Uqba bin Nafi I-Fihri, ki je na tem kraju v zemljo zapičil palico, ven pa je pritekla voda. Druga pa pripoveduje o vodnem izviru, ki je že bil na mestu; v njem je taisti osvajalec našel zlato posodo, ki jo je izgubil v izviru Zamzam v Meki. Slednje predstavlja dokaz, da sta kraja povezana s podzemno reko, zato je lokalni izvir svet. Pitje iz tega izvira pa slehernega muslimana odveže potrebe po dolgem in dragem romanju v Meko.
Zanimivosti Velika mošeja v Kairouanu
Glavna znamenitost mesta je Velika mošeja Sidi-Uqba (znana tudi kot Velika mošeja v Kairouanu), ki je eden najbolj impresivnih in največjih islamskih spomenikov v Severni Afriki. Mošeja, prvotno zgrajena ob ustanovitvi Kairouana leta 670 n. št., trenutno zavzema površino več kot 9000 kvadratnih metrov in je eno najstarejših bogoslužnih mest v islamskem svetu. Mošeja je postala središče izobraževanja tako v islamski misli kot v posvetnih znanostih ter je mestu pomagala pri razvoju in širitvi.
Mošeja treh vrat