Gafsa (; ; ) je glavno mesto guvernata in oaza v osrednji Tuniziji. Predstavlja center industrije fosfatov, ki je velikega pomena za državno ekonomijo, zraven tega pa je pomembno prometno križišče. Gafsa je s 120.739 prebivalci deveto največje tunizijsko mesto in je od glavnega mesta države, Tunisa, oddaljeno 335 km.
Pregled
Gafsa je glavno mesto guvernata Gafsa v jugozahodni Tuniziji in je hkrati zgodovinska oaza in dom tunizijske rudarske industrije. Mesto je imelo po popisu prebivalstva leta 2014, pod vladavino župana Helmija Belhanija, 111.170 prebivalcev. Gafsa leži 369 km jugozahodno od glavnega mesta Tunisa po cesti in ima geografske koordinate . Leži severno od slanega jezera Čot el Džerid, med gorovjem Džebel Bou Ramli na severozahodu in gorovjem Džebel Orbata na vzhodu, na nadmorski višini približno 300 metrov.
Zgodovina Antična zgodovina
Izkopavanja na prazgodovinskih najdiščih na območju Gafse so prinesla artefakte in skeletne ostanke, povezane s Kapzijsko kulturo. Ta mezolitska civilizacija je bila z radiokarbonsko analizo datirana v obdobje med 10.000 in 6000 pr. n. št. Povezano starodavno prebivalstvo, znano kot polžjejedci, je znano po svojih obsežnih kupih polžjih lupin. Verjamejo, da so predniki sodobnih Berberov.Paul Lachlan MacKendrick, The North African Stones Speak (UNC Press Books, 1 December 2000).
Mesto se je prvotno v latinščini imenovalo Capsa. Gafsa je svoje latinsko ime Capsa posojila mezolitski Kapzijski kulturi. Pripadalo je kralju Jugurti, ki je tam shranil svoje zaklade. Leta 106 pr. n. št. ga je zavzel Gaj Marij in ga uničil, kasneje pa je bil ponovno ustanovljen pod punskim sufetom (magistrat), preden je dobil status rimske kolonije.Siméon Vailhé, "Capsa" in Catholic Encyclopedia (New York 1908) Capsa je bilo pomembno mesto v rimski Afriki v bližini Fossatum Africae.Trudy Ring, Robert M. Salkin, Sharon La Boda International Dictionary of Historic Places: Middle East and Africa, Volume 4 (Taylor & Francis, 1994) p312. Rimske cisterne so še vedno vidne v mestnih ruševinah.
Vandali so osvojili rimsko mesto in mu vladali do Gajserikove smrti (477). Nato so ga zasedli Berberi in ga spremenili v prestolnico rimsko-berberskega kraljestva, dokler ni bil pod Justinijanom I. (527–565) podvržen Bizancu in obdobju bizantinske Severne Afrike. Capso je postavil za prestolnico province Bizacena. Tam je prebival bizantinski vojvoda. Leta 540 je bizantinski guverner Salomon (magister militum) zgradil novo mestno obzidje in mesto poimenoval Justiniana Capsa.
Arabska osvojitev Arabska vojska Uqbe ibn Nafija je leta 688 osvojila Gafso kljub odporu Berberov. History of Gafsa (in French) Po arabski osvojitvi je Capsa začela izgubljati pomen, nadomestil pa jo je muslimanski Kairouan.
Zgodovinarji, kot sta Camps in Laverde, menijo, da je Gafsa kraj v Severni Afriki, kjer je afriška romanščina vse do 13. stoletja preživela kot govorjeni jezik. Al Jacoubi poroča, da so tokrat njeni prebivalci veljali za romanizirane Berbere, Al-Idrizi pa pravi, da so še naprej govorili afriško latinščino in da je del njih ostal zvest krščanski veri.
Al-Idrizi je mesto opisal v 12. stoletju:نزهة المشتاق في اختراق الآفاق - الإقليم الثالث، الجزء الثاني Muhammad al-Idrisi
Nedavna zgodovina Rudniki fosfata so bili odkriti leta 1886, Gafsa pa je danes dom enega največjih rudnikov fosfata na svetu.
Potopisna knjiga Fontane v pesku (1912) britanskega avtorja Normana Douglasa podrobno opisuje življenje in delo v Gafsi.
Med drugo svetovno vojno je Gafsa utrpela močno bombardiranje tako z nemške kot italijanske strani kot s strani zaveznikov. Del njene kazbe je bil uničen.
27. januarja 1980 je skupina disidentov, oboroženih in usposobljenih s strani Libije, zasedla mesto, da bi izpodbijala režim Habiba Bourguibe. V bitkah je bilo ubitih 48 ljudi.
Regija Gafsa je imela skozi svojo zgodovino aktiven politični glas, različni dogodki tam pa so oblikovali njen politični razvoj v različnih fazah sodobne Tunizije.
Leta 2008 je bila Gafsa središče nemirov, usmerjenih proti vladi predsednika Zina El Abidina Ben Alija. Vlada je bila pri zatiranju vstaje hitra in brutalna, vendar se temu gibanju pripisujejo zasluge za prvo seme jasminove revolucije, ki je tri leta pozneje odstavila Zina El Abidina Ben Alija in sprožila arabsko pomlad v večjem delu Severne Afrike in Bližnjega vzhoda.
Leta 2014 se je približno 25 kilometrov od mesta nenadoma pojavilo jezero. Vzrok za nastanek jezera trenutno ni znan.
Škofija Ohranjeni dokumenti navajajo imena nekaterih škofov iz Capse.J. Mesnage, L'Afrique chrétienne, Paris 1912, pp. 69–70Pius Bonifacius Gams, Series episcoporum Ecclesiae Catholicae, Leipzig 1931, p. 464Stefano Antonio Morcelli, Africa christiana, Volume I, Brescia 1816, pp. 118–119
V 3. stoletju je Donatul sodeloval na koncilu, ki ga je sv. Ciprijan sklical v Kartagini leta 256, da bi razpravljal o problemu lapsijev (odpadnikov).
V 4. stoletju je bil na kartažanskem koncilu (349) prisoten Fortunatijan iz Capse, ki je omenjen kot prvi med bizacenskimi škofi. Donatistični škof iz Capse, imenovan Kvintazij, je bil na koncilu, ki ga je leta 393 v Cabarsussiju organizirala odcepljena skupina donatistov pod vodstvom Magn Maksima.
V 5. stoletju na skupnem kartažanskem koncilu (411), ki so se ga udeležili katoličani in donatisti, Gams in Morcelli pravita, da je Capso zastopal donatist Donatijan in da ni imela katoliškega škofa. Glede na novejšo Mesnago je bil Donatijan donatistični škof v Capsu v Numidiji, Capso v Bizakeni pa sta zastopala katoliški Fortunat in donatistični Celer, ki ju prejšnji viri pripisujejo Capsu. Vsi trije viri se strinjajo, da Capsi pripisujejo Vindemialisa, enega od katoliških škofov, ki jih je Hunerik leta 484 poklical v Kartagino in nato izgnal. Vendar pa ga najnovejše izdaje Rimskega martirologa, ki Vindemialisa obeležuje 2. maja, imenujejo škofa v Capsu v Numidiji.Martyrologium Romanum (Libreria Editrice Vaticana 2001 )
Capsa je imela še vedno rezidenčne škofe konec 9. stoletja, omenjena je v Notitia Episcopatuum Leona VI. Modrega (886–912). vendar je skupnost morda obstajala do začetka 12. stoletja.
Capsa, ki ni več rezidenčna škofija, jo katoliška cerkev danes uvršča med titularne sedeže.Annuario Pontificio 2013 (Libreria Editrice Vaticana 2013 ), p. 838
Gospodarstvo
Gafsa se razvija zaradi rudarjenja fosfatov, katerega nahajališče, odkrito leta 1886, je eno največjih na svetu. Tunizija je leta 2011 izkopala skoraj pet milijonov ton fosfatov. Proizvodnja se je po revoluciji zmanjšala in leta 2016 dosegla 3.500.000 ton. Tunizija je tako padla s sedmega mesta na svetu na deseto. Podjetje Compagnie des phosphates de Gafsa je imelo svojo zasebno železniško progo do leta 1966, na podlagi sporazuma, podpisanega 25. avgusta 1896. Paradoksalno je, da je mesto precej revno in nima koristi od dohodkov od fosfatov.: Phosphate Rock
Poleg tega se je Gafsa specializirala za proizvodnjo preprog in tapet. Vendar je brezposelnost tam zelo visoka in mnogi mladi vidijo malo možnosti za svoje življenje. Zato se mnogi selijo v severno Tunizijo.
Znamenitosti
Rimske terme (Piscines romaines) so se še naprej uporabljale v bizantinskem in islamskem obdobju.
Glavna znamenitost je Velika mošeja, ki stoji na obrobju mesta. Izvira iz 14. stoletja in je bila v 1960-ih obsežno obnovljena, pri čemer je veliko od približno 120 stebrov in kapitelov na dvorišču (sahn) in v sami molilnici vgrajenih ponovno uporabljenih antičnih fragmentov (spolija).
Trdnjava Kazba sega v leto 1434; vendar je bila leta 1943 močno poškodovana, ko je eksplodiralo skladišče streliva.
Glej tudi seznam mest v Tuniziji
Sklici
Zunanje povezave
Gafsa – The Historical Oasis History of Roman Capsa
Kategorija:Mesta v Tuniziji Kategorija:Oaze