sličica|Theodor Herzl med prvim sionističnim kongresom v Baslu leta 1897
sličica|14. maj 1948: David Ben-Gurion razglasi neodvisnost države Izrael pod portretom Theodorja Herzla Sionizem je etnokulturno nacionalistično gibanje, ki se je konec 19. stoletja razvilo v Evropi z namenom vzpostavitve in podpore judovske domovine s kolonizacijo Palestine. Osrednji politični cilj sionističnega vodstva je postal oblikovanje judovske države z judovsko demografsko večino. Zgodovinarji Adel Manna, Avi Shlaim in Shlomo Ben-Ami ta cilj opisujejo kot pridobitev čim več ozemlja oziroma vzpostavitev države s čim večjim judovskim prebivalstvom in čim manjšo palestinsko-arabsko manjšino.
Sionizem se je sprva oblikoval predvsem med evropskimi Judi v času vzpona evropskih nacionalnih gibanj in novih valov antisemitizma. Ob koncu 19. stoletja je njegov najvidnejši politični voditelj postal Theodor Herzl, ki je leta 1896 v delu Der Judenstaat zagovarjal ustanovitev judovske države. Na prvem sionističnem kongresu v Baslu leta 1897 je bilo kot cilj gibanja sprejeto ustvarjanje pravno zagotovljenega doma za judovsko ljudstvo v Palestini; med sredstvi za dosego tega cilja je program izrecno predvideval tudi kolonizacijo Palestine z judovskimi kmetijskimi in industrijskimi delavci.
Vzpostavitev Izraela leta 1948 je pomenila najpomembnejšo uresničitev političnega sionizma. Ustanovitev države je spremljala nakba, med katero je približno 700.000 Palestincev zbežalo ali bilo izgnanih iz svojih domov. Po ustanovitvi Izraela je sionizem ostal pomemben okvir izraelske nacionalne in politične identitete, čeprav sionistična stališča niso enotna in so se skozi zgodovino med seboj bistveno razlikovala.
Nastanek in politični program
Sionizem je nastal kot oblika modernega judovskega nacionalizma. Chaim Gans ga uvršča med etnokulturne nacionalizme, pri katerih skupna zgodovina in kultura predstavljata podlago za zahtevo po političnem priznanju in nacionalni samoodločbi. Njegov nastanek je bil povezan z evropskim nacionalizmom in z neuspehom asimilacije, da bi odpravila antisemitizem; preganjanje Judov je predstavljalo pomemben dejavnik za podporo ideji teritorialne koncentracije judovskega prebivalstva.
Herzl je leta 1896 objavil Der Judenstaat, naslednje leto pa sklical prvi sionistični kongres v Baslu. Baselski program je določil cilj vzpostavitve doma za judovsko ljudstvo v Palestini, zavarovanega z javnim pravom. Med predvidenimi sredstvi so bili organizirana judovska naselitev oziroma kolonizacija Palestine, povezovanje Judov v različnih državah ter pridobivanje mednarodne podpore za sionistični projekt.
V naslednjih desetletjih se je filozofska in politična ideja razvila v praktičen program preseljevanja, nakupa zemlje in gradnje ločenih judovskih ustanov v Palestini. Emma Murphy ta proces opisuje kot preobrazbo sionizma iz političnega in filozofskega diskurza v praktični program kolonizacije Palestine.
Vprašanje demografije je bilo pri tem osrednjega pomena. Ker je bila Palestina pretežno arabsko naseljena, je vzpostavitev judovske države zahtevala oblikovanje judovske večine. Judovsko priseljevanje je bilo eno glavnih sredstev za doseganje tega cilja. Zgodovinar Adel Manna ugotavlja, da je bilo ohranjanje čim manjšega števila Arabcev v bodoči judovski državi pomemben cilj sionističnega vodstva; Avi Shlaim podobno piše, da je večina sionističnih voditeljev želela čim večjo judovsko državo znotraj Palestine in čim manj Arabci v njej.
Balfourjeva deklaracija in britanski mandat
Pomemben diplomatski uspeh sionističnega gibanja je bila Balfourjeva deklaracija leta 1917. Britanska vlada je v njej izrazila podporo ustanovitvi »narodnega doma judovskega ljudstva« v Palestini. Besedilo je hkrati določalo, da se ne sme posegati v civilne in verske pravice tamkajšnjih »obstoječih nejudovskih skupnosti«, ni pa omenjalo njihovih političnih ali nacionalnih pravic.
Deklaracija je bila nato vključena v Britanski mandat za Palestino, ki ga je leta 1922 odobrilo Društvo narodov. Šesti člen mandata je britanski upravi nalagal, naj pod ustreznimi pogoji olajša judovsko priseljevanje ter v sodelovanju z Judovsko agencijo spodbuja gosto judovsko poselitev zemlje, pri čemer naj ne posega v pravice in položaj drugih delov prebivalstva.
V mandatnem obdobju se je zaradi priseljevanja in naseljevanja delež judovskega prebivalstva Palestine močno povečal. Sionistične organizacije so kupovale zemljo in razvijale lastne politične, gospodarske in družbene ustanove. Politiki britanskega mandata in sionističnemu programu je palestinsko arabsko prebivalstvo vztrajno nasprotovalo ter zahtevalo nacionalno samoodločbo in neodvisnost.
Ustanovitev Izraela in nakba
Leta 1948 je bila razglašena država Izrael. Colin Shindler ustanovitev izraelske države opisuje kot najvidnejšo uresničitev sionizma. V vojni, ki je spremljala konec britanskega mandata in ustanovitev države, je približno 700.000 Palestincev zbežalo ali bilo izgnanih, zaradi česar so postali begunci; ti dogodki so znani kot nakba.
Benny Morris ugotavlja, da je bila težnja po preoblikovanju dežele z arabskim prebivalstvom v državo z izrazito judovsko večino od začetka sionističnega projekta povezana tudi z razseljevanjem Arabcev; pri tem navaja zgodnejše izseljevanje palestinskih najemnikov z zemljišč, ki so jih kupovale sionistične organizacije, kot predhodnico poznejšega množičnega razseljevanja.
Po ustanovitvi države se je vloga sionizma spremenila: osrednji cilj ustanovitve judovske države je bil dosežen, pomembni deli sionističnega delovanja pa so se usmerili v priseljevanje Judov v Izrael, krepitev države in njen odnos do judovskih skupnosti zunaj nje.
Ideološki tokovi
Sionizem ni bil enotna ideologija. V njem so se razvili različni politični in ideološki tokovi, med katerimi so bili delavski, splošni oziroma liberalni, revizionistični, kulturni in verski sionizem. Razlikovali so se glede odnosa do socializma, vere, gospodarske organizacije, ozemeljskih vprašanj in političnih sredstev za doseganje sionističnih ciljev.
Delavski sionizem je bil v prvi polovici 20. stoletja posebej vpliven in je pozneje oblikoval velik del političnega vodstva zgodnjega Izraela. Revizionistični sionizem je razvijal bolj nacionalističen in ozemeljsko maksimalističen program, verski sionizem pa je moderni judovski nacionalizem povezoval z verskimi predstavami o judovski povezanosti z deželo.
Kolonializem in nasprotovanje sionizmu
Razmerje med sionizmom, nacionalizmom in kolonializmom je predmet obsežne zgodovinopisne razprave. Izrazi, povezani s kolonizacijo, niso bili zgolj poznejša oznaka kritikov: uporabljali so jih tudi zgodnji sionisti in uradni dokumenti gibanja, med drugim baselski program.
V sodobni akademski literaturi se sionizem zato pogosto preučuje tudi skozi kolonialni in naseljensko-kolonialni okvir. Sociolog Yoav Peled opisuje razpravo o sionizmu kot naseljensko-kolonialnem gibanju ter navaja tudi stališče liberalnega sionističnega filozofa Chaima Gansa, da je sionistična praksa v sociološko-opisnem smislu nujno vsebovala elemente kolonialne prakse: ena etnokulturna skupina se je naseljevala v deželo, ki jo je že poseljevala druga skupina, pri čemer njen cilj ni bila vključitev v lokalno družbo, temveč oblikovanje ločene nacionalne družbe.
Zagovorniki sionizma ga po drugi strani razumejo kot gibanje za judovsko nacionalno samoodločbo in osvoboditev, namenjeno zagotavljanju politične varnosti ljudstvu, ki je bilo izpostavljeno preganjanju in antisemitizmu. Obe razsežnosti se v strokovni literaturi ne obravnavata nujno kot medsebojno izključujoči: razprava se med drugim nanaša na razlikovanje med nacionalnimi cilji sionizma in kolonialnimi sredstvi, s katerimi se je projekt uresničeval.
Nasprotovanje sionizmu je obstajalo tudi znotraj judovskih skupnosti od zgodnjega obdobja političnega gibanja. Med njegovimi najostrejšimi zgodnjimi nasprotniki so bili ortodoksni Judje in njihovi verski voditelji; nasprotovanje je obstajalo tudi med Judi, ki so svojo prihodnost videli v emancipaciji in vključevanju v države, v katerih so živeli.
Sklici
Kategorija:Politična gibanja Kategorija:Judje Kategorija:Sionizem