Witold Roman Lutosławski, poljski skladatelj, pianist in dirigent, * 25. januar 1913, Varšava, † 7. februar 1994, Varšava.
Lutosławski je eden največjih skladateljev 20. stoletja. Glasbo je študiral v rojstnem mestu, nameravano izpopolnjevanje v Parizu pa mu je preprečila vojna, ki mu je prinesla služenje v vojski in ujetništvo v Nemčiji. Iz ujetništva je pobegnil v Varšavo in se skozi hude čase prebil tako, da je igral klavir po nočnih lokalih (tudi kasneje je pod psevdonimom Derwid napisal vrsto aranžmajev zabavne glasbe). Po vojni mu je stalinistični režim delal težave. Njegovo Prvo simfonijo so uradno razglasili za primer formalistične dekadence in nekaj let je pisal le še glasbo za otroke. Mednarodno slavo je Lutosławskemu leta 1958 prinesla Žalna glasba, napisana v spomin Bele Bartoka, ki je najbolj vplival na njegovo zgodnje ustvarjanje. V zgodnjih šestdesetih letih je razvil svoj posebni glasbeni stil, ki izkorišča napetosti med strogo določenimi in izpisanimi glasbenimi idejami in različnimi stopnjami aleatorike. Lutosławski je močno vplival tudi na slovensko modernistično glasbo, saj so se po njem zgledovali mnogi slovenski skladatelji.
Življenje in kariera Zgodnja leta (1913–1938) Witold Roman Lutosławski se je rodil 25. januarja 1913 v Varšavi na Poljskem. Njegova starša sta se rodila v poljskem zemljiškem plemstvu; imela sta posestva na območju Drozdova. Njegov oče Józef je bil vključen v Poljsko nacionalno demokratsko stranko (Endecja), družina Lutosławski pa se je tesno povezala z njenim ustanoviteljem Romanom Dmovskim (Witoldovo Lutosławsko srednje ime je bilo Roman). Józef Lutosławski je študiral v Zürichu, kjer je leta 1904 spoznal in se poročil s sošolko Mario Olszewsko, ki je kasneje postala Lutosławskova mati. Józef je nadaljeval študij v Londonu, kjer je bil dopisnik za nacionalnodemokratski časopis Goniec. Po vrnitvi v Varšavo leta 1905 je še naprej sodeloval v politiki nacionalne demokracije in leta 1908 prevzel upravljanje družinskih posesti. Witold Roman Lutosławski, najmlajši od treh bratov, se je rodil v Varšavi kmalu pred izbruhom prve svetovne vojne.
Leta 1915, ko je bila Rusija v vojni z Nemčijo, so se pruske sile premaknile proti Varšavi. Lutosławski so odpotovali proti vzhodu v Moskvo, kjer je Jožef ostal politično aktiven in organiziral poljske legije, pripravljene na vsako akcijo, ki bi lahko osvobodila Poljsko (ki je bila razdeljena več kot stoletje prej – Varšava je bila del carske Rusije). Dmowskijeva strategija je bila, da Rusija zagotovi varnost nove poljske države. Leta 1917 je februarska revolucija prisilila carja k abdikaciji, oktobrska revolucija pa je sprožila novo sovjetsko vlado, ki je sklenila mir z Nemčijo. Jožefove dejavnosti so bile zdaj v nasprotju z boljševiki, ki so njega in njegovega brata Mariana aretirali. Čeprav so se boji na vzhodni fronti leta 1917 ustavili, se Lutosławskijem ni bilo mogoče vrniti domov. Brata sta bila internirana v zaporu Butyrskaya v središču Moskve, kjer je Witold, takrat star pet let, obiskal svojega očeta. Jožef in Marian sta bila septembra 1918, nekaj dni pred načrtovanim sojenjem, ustreljena s strelskim vodom.
Po vojni se je družina vrnila v novo neodvisno Poljsko, kjer je ugotovila, da je njihovo posestvo uničeno. Po očetovi smrti so drugi člani družine igrali pomembno vlogo v Witoldovem zgodnjem življenju, zlasti Jožefov polbrat Kazimierz Lutosławski, duhovnik in politik.Witold Lutosławski – Guide to Warsaw: Marszałkowska 21. NIFC 2013
Pri šestih letih je Lutosławski začel dvoletni pouk klavirja v Varšavi. Po poljsko-sovjetski vojni je družina zapustila Varšavo in se vrnila v Drozdovo, a se je po nekaj letih vodenja posestva z omejenim uspehom njegova mati vrnila v Varšavo. Delala je kot zdravnica in prevajala otroške knjige iz angleščine. Leta 1924 se je Lutosławski vpisal v srednjo šolo (gimnazijo Stefan Batory) in nadaljeval s poukom klavirja. Izvedba Tretje simfonije Karola Szymanowskega ga je globoko ganila. Leta 1925 je začel s poukom violine na varšavski glasbeni šoli. Leta 1931 se je vpisal na varšavsko univerzo, da bi študiral matematiko, leta 1932 pa se je uradno pridružil pouku kompozicije na konservatoriju. Njegov edini učitelj kompozicije je bil Witold Maliszewski, priznani poljski skladatelj, ki je bil učenec Nikolaja Rimskega-Korsakova. Lutosławski je dobil trdne temelje v glasbenih strukturah, zlasti v stavkih v sonatni obliki. Leta 1932 je opustil violino, leta 1933 pa je prekinil študij matematike, da bi se osredotočil na klavir in kompozicijo. Kot študent Jerzyja Lefelda je leta 1936 na konservatoriju diplomiral iz klavirja, potem ko je predstavil virtuozni program, ki je vključeval Schumannovo Toccato in Beethovnov četrti klavirski koncert. Ista ustanova mu je leta 1937 podelila diplomo iz kompozicije.
Druga svetovna vojna (1939–1945)
Sledila je vojaška služba; Lutosławski se je v Zegrzeju blizu Varšave usposabljal za signalizacijo in radijsko upravljanje. Svoje Simfonične variacije je dokončal leta 1939. Delo je premierno izvedel Simfonični orkester Poljskega radia pod taktirko Grzegorza Fitelberga, izvedba pa je bila predvajana na radiu 9. marca 1939.Lutosławski – Guide to Warsaw: Konopnickiej 6. NIFC 2013. Kot večina mladih poljskih skladateljev je tudi Lutosławski želel nadaljevati izobraževanje v Parizu. Njegovi načrti za nadaljnji glasbeni študij so se izjalovili septembra 1939, ko je Nemčija napadla zahodno Poljsko, Rusija pa vzhodno. Lutosławski je bil mobiliziran v radijsko enoto krakovske vojske. Kmalu so ga ujeli nemški vojaki, vendar je pobegnil med pohodom v taborišče, od koder je peš prehodil 400 km nazaj v Varšavo. Brata Lutosławskega so ujeli ruski vojaki in kasneje umrl v sibirskem delovnem taborišču.
Da bi si zaslužil za preživetje, se je Lutosławski pridružil ansamblu Dana, prvim poljskim veseljakom, kot aranžer-pianist in pel v Ziemiański kavarni.Witold Lutosławski – Guide to Warsaw: Mazowiecka 12. NIFC 2013. Nato je s prijateljem in kolegom skladateljem Andrzejem Panufnikom ustanovil klavirski duo, s katerima sta skupaj nastopala v varšavskih kavarnah.Witold Lutosławski – Guide to Warsaw: Królewska 11 („SiM"); Szpitalna 5 („Lira"); Mazowiecka 5 (Aria, U Aktorek). NIFC 2013 Njun repertoar je obsegal širok spekter glasbe v lastnih aranžmajih, vključno s prvo inkarnacijo Lutosławskega Variacij na Paganinijevo temo, transkripcijo 24. caprice za solo violino Niccoloja Paganinija. Kljub temu so včasih igrali poljsko glasbo (nacisti so poljsko glasbo na Poljskem prepovedali – vključno z glasbo Frédérica Chopina) in skladali pesmi odpora. Poslušanje v kavarnah je bil edini način, da so Poljaki v nemško okupirani Varšavi lahko slišali glasbo v živo; organiziranje koncertov je bilo nemogoče, saj so Nemci pod okupacijo Poljske prepovedali vsa organizirana srečanja. V kavarni Aria, kjer so igrali, je Lutosławski spoznal svojo bodočo ženo Mario Danuto Bogusławsko, sestro pisatelja Stanisława Dygata.
Lutosławski je julija 1944 z materjo zapustil Varšavo, le nekaj dni pred Varšavsko vstajo. Med popolnim uničenjem mesta s strani Nemcev po neuspehu vstaje je bila večina njegove glasbe izgubljena, prav tako družinsko posestvo Drozdovo. Rešil je le nekaj partitur in skic; od približno 200 aranžmajev, ki sta jih Lutosławski in Panufnik delala za svoj klavirski duo, so se ohranile le Lutosławskove Variacije na Paganinijevo temo. Lutosławski se je po poljsko-sovjetski pogodbi aprila 1945 vrnil v ruševine Varšave.
Povojna leta (1946–1955)
V povojnih letih je Lutosławski delal na svoji Prvi simfoniji – katere skice je rešil iz Varšave – ki jo je začel pisati leta 1941. Prvič je bila izvedena leta 1948 pod taktirko Fitelberga. Da bi preživljal svojo družino, je skladal tudi glasbo, ki jo je označil za funkcionalno, kot je Varšavska suita (napisana za nemi film, ki prikazuje obnovo mesta), sklop poljskih božičnih pesmi in študijske skladbe za klavir Melodie Ludowe ('Ljudske melodije').
Leta 1945 je bil Lutosławski izvoljen za tajnika in blagajnika novo ustanovljene Zveze poljskih skladateljev (ZKP – Związek Kompozytorów Polskich). Leta 1946 se je poročil z Danuto Bogusławsko. Zakon je bil trajen, Danutine spretnosti pisanja pa so bile za skladatelja zelo dragocene: postala je njegova prepisovalka in rešila nekatere notacijske izzive njegovih poznejših del.
Leta 1947 je stalinistično politično ozračje privedlo do tega, da je vladajoča Poljska združena delavska stranka sprejela in uveljavila načela socialističnega realizma. Politične oblasti so obsodile nove skladbe, ki so bile ocenjene kot nekonformistične. Ta umetniška cenzura, ki je na koncu prišla od Stalina osebno, je bila do neke mere razširjena po celotnem vzhodnem bloku in jo je leta 1948 okrepil Ždanov odlok. Do leta 1948 so ZKP prevzeli glasbeniki, ki so bili pripravljeni slediti strankarski liniji glede glasbenih zadev. Lutosławski je odstopil iz odbora, ker je odločno nasprotoval idejam socialističnega realizma.; quotes Lutosławski speaking in 1957, "[I]t is difficult to conceive of a more absurd hypothesis than the idea that the achievements of the past several decades should be abandoned and that one should return to the musical language of the nineteenth century... The period of which I speak may not have lasted long... but all the same it was long enough to do our music immense harm."
Lutoslawskijeva Prva simfonija je bila prepovedana kot 'formalistična', sovjetske oblasti pa so ga zavrnile, kar se je nadaljevalo skozi celotno obdobje Hruščova, Brežnjeva, Andropova in Černenka. Leta 1954 je ozračje glasbenega zatiranja njegovega prijatelja Andrzeja Panufnika prisililo, da je prebegnil v Združeno kraljestvo. V tem ozadju se je Lutoslawski zadovoljil s komponiranjem del, za katera je obstajala družbena potreba, vendar mu je to leta 1954 – na skladateljevo veliko žalost – prineslo nagrado predsednika vlade za zbirko otroških pesmi. Pripovedoval je: »[P]o te moje funkcionalne skladbe so me oblasti odlikovale ... Spoznal sem, da ne pišem brezbrižnih majhnih skladb, le da bi se preživljal, ampak da v očeh zunanjega sveta opravljam umetniško ustvarjalno dejavnost.«
Njegov obsežen in izviren Koncert za orkester iz leta 1954 je Lutosławskega uveljavil kot pomembnega skladatelja umetniške glasbe. Delo, ki ga je leta 1950 naročil dirigent Witold Rowicki za novo ustanovljeni Varšavski filharmonični orkester, je skladatelju v naslednjem letu prineslo dve državni nagradi.
Zrelost (1956–1967) Stalinova smrt leta 1953 je omogočila določeno sprostitev kulturnega totalitarizma v Rusiji in njenih satelitskih državah. Do leta 1956 so politični dogodki privedli do delne otoplitve glasbene klime in ustanovljen je bil Varšavski jesenski festival sodobne glasbe. Zasnovan kot bienalni festival, se vsako leto odvija že od leta 1958 (razen v času vojnega stanja leta 1982, ko ga je ZKP v znak protesta zavrnil). Prva izvedba njegove Musique funèbre (v poljščini Muzyka żałobna) je bila leta 1958. Napisana je bila v spomin na 10. obletnico smrti Béle Bartóka, vendar jo je skladatelj dokončal za štiri leta. To delo je prineslo mednarodno priznanje, ter letno nagrado ZKP in nagrado International Rostrum of Composers leta 1959. Lutosławski je v tem delu razvil harmonsko in kontrapunktno razmišljanje, v Petih pesmih iz let 1956–57, ko je predstavil svoj dvanajstnotni sistem, pa je spoznal sadove dolgoletnega razmišljanja in eksperimentiranja. Še ena nova značilnost njegove kompozicijske tehnike je postala Lutosławskijev podpis: v Jeux vénitiens ('Beneške igre') je vnesel naključnost v natančno sinhronizacijo različnih delov glasbenega ansambla. Te harmonske in časovne tehnike so postale del vsakega naslednjega dela in so bile sestavni del njegovega sloga.