Angleško-nizozemske vojne so štiri pomorske vojne, ki sta jih v 17. in 18. stoletju bojevali Anglija in Republika Nizozemska, največ na morju med angleško obalo in celino, pa tudi v Sredozemlju, ob kolonijah v zahodni Afriki, Ameriki in vzhodni Indiji.
V prvih dveh vojnah sta se državi bojevali za prevlado v pomorski trgovini, v kateri je bila Nizozemska sprva nesorazmerno močnejša (16.000 trgovskih ladij, napram 600 angleškimVojna enciklopedija, sv. 1, str. 155). Anglija, ki je imela močnejšo vojno mornarico, je želela razmerje uravnotežiti z blokado nizozemske obale. Prva vojna se je končala po slabih treh letih zaradi vojaške in gospodarske izčrpanosti nasprotnic. Podobni razlogi kot prvo, so čez 10 let povzročili drugo vojno.
Tretja vojna se je odvijala v sklopu skupnega napada Francije, Anglije ter nemških cerkvenih kneževin Münster in Köln na Republiko Nizozemsko z namenom, da jo razkosajo in si jo razdelijo, njen ostanek pa spremenijo v monarhijo pod vodstvom Viljema III. Oranskega.
Četrta vojna je izbruhnila sto let kasneje, med severnoameriško vojno za neodvisnost (1775-83), ker na zahtevo Kraljevine Velike Britanije Nizozemska ni hotela prekiniti s trgovino z Združenimi državami Amerike. Ta vojna je najavila zaton Republike Nizozemske.
Prva angleško-nizozemska vojna (1652-54)
thumb|right|Lokacije pomorskih bitk v prvi angleško-nizozemski vojni v letih 1652 in 1653.
Da bi zavarovala trgovske interese na svojih ozemljih, je Cromwellova Anglija avgusta 1651 izdala navigacijsko listino. Ta sama po sebi ni mogla prizadeti po vsem svetu razširjene nizozemske trgovine. Dala pa je osnovo angleškim privatnim piratom, ki so s privolitvijo oblasti iz angleških pristanišč začeli vznemirjati nizozemske ladje, ki so plule v bližini njihovih ozemelj, jih prisilno voditi v angleška pristanišča in jim pod različnimi pretvezami zaračunavati globe in zasegati ladje.
Razmerje moči vojaških mornaric je bilo leta 1652 močno v prid Angležev. V letih 1649-51 se je namreč Cromwellov parlament želel zavarovati pred svojimi političnimi nasprotniki, rojalisti, in je močno povečal in izboljšal vojno ladjevje, ki so ga sestavljale 3 linijske ladje s 60-100 topovi, 22 vojnih ladij s 40-54 topovi, 24 ladij z 34 ali manj topovi. Nasprotno so Nizozemci po miru s Španijo (1648) dali prednost varčevanju in vračanju državnih dolgov. Svojo vojno mornarico so zmanjšali (od 140 na 40 vojnih ladij), admiralitete so prodale mnoge največje ladje, med njimi poveljniško ladjo admirala Trompa Aemilio (600 ton, 57 topov, Israel, str.715). Julija 1652 so imeli 20 ladij s 30-40 topovi (ena 56 topov) in 20 manjših. Na hitro so opremili še 38 trgovskih ladij s po 20-30 topovi. Angleške ladje so bile večje, trdnejše, stabilnejše (z večjim ugrezom), mnoge so bile dvokrovne, predvsem pa so bile oborožene z več in močnejšimi topovi (najmočnejši kalibra 178,6 mm, pri Nizozemcih le redki s kalibrom148,3 mm). Nizozemski admirali so se morali proti težjim topovom in večjim ladjam boriti z aktivnostjo (napadali so, tudi kadar so bili šibkejši) in instinktom.
Napete razmere so spontano pripeljale do medsebojnega spopada flot, ki sta se 29. maja 1652 srečali pred Dovrom (bitka pri Goodwin Sands). Angleži so pri tem zajeli dve nizozemski vojni ladji, ne da bi sami utrpeli izgube. S tem se je začela prva angleško-nizozemska vojna.
Iz Dovrskih vrat je angleški admiral Robert Blake odplul v Severno morje in v juliju pred severovzhodno obalo Anglije zajel 100 nizozemskih ribiških ladij, ker je nizozemski admiral Martin Tromp prispel prepozno, da bi jih zaščitil (in bil za kazen zamenjan). 5. avgusta sta se južno od Shetlandskih otokov floti srečali a se zaradi viharja nista spopadli.
26. avgusta 1652 je nizozemski admiral Michiel de Ruyter, ki je spremljal konvoj trgovskih ladij, pri Plymouthu napadel floto angleškega admirala Ayscue-a . Čeprav je imel manjše število ladij, je Angleže pregnal in potem do konca septembra patruljiral po Rokavskem prelivu, ko se je moral pred glavnino angleške mornarice umakniti. Angleži so ponovno zagospodarili v Rokavskem prelivu.
thumb|left|Bitka pri Kentish Knocku. Abraham Willaerts, nizozemski baročni slikar. Na desni je prikazan dvoboj med nizozemsko Brederode (600 t, 54 topov) in angleško Resolution, na levi je trikrovna Sovereign (1500 t, 100 topov). 8. oktobra 1652 se je admiral Withe de Wit blizu plitvine Kentish Knock (pred ustjem Temze) spopadel z močnejšo floto admirala Blakea. V ogorčeni bitki so Angleži zajeli 2 in potopili 1 nizozemsko ladjo, pri čemer so imeli sami veliko človeških izgub. Naslednji dan je 20 nizozemskih ladij samovoljno zapustilo de Wita, tako da se je moral tudi sam umakniti v domače vode.
Misleč, da so se Nizozemci v prihajajoči zimi ne bodo več bojevali, so Angleži več svojih ladij poslali v Sredozemlje in pustili admirala Blakea v Doverskih vratih s samo 45 ladjami. Admiral Tromp, ki je bil spet dobil nazaj svojo floto, je izkoristil ugodno priložnost in 1. decembra 1652 z 80 vojnimi ladjami pospremil skozi Rokavski preliv konvoj 300 trgovskih ladij. Potem ko je ladje pripeljal na varno, se je obrnil, da poišče Angleže in si zagotovi premoč v ožini. 10. decembra se je z njimi spopadel in jih premagal pri Dungenessu v Doverskih vratih.
Med tem ko je admiral Tromp pri otoku Re (ob francoski obali pred La Rochelle) čakal na 250 ladij, ki so se vračale iz prekomorskih kolonij, so Angleži pospešeno opremili 70 večjih bojnih ladij, ki so jih vodili admirali Blake, Deane in Monck. Z njimi so pričakali Trompa, ki se je vračal od otoka Re. Tromp je 28. februarja 1653 napadel Angleže pri Portlandu in se uspel po tridnevni bitki z večino ladij prebiti skozi Rokavski preliv (12 trgovskih ladij je izgubil).
V februarju 1653 so Nizozemci začeli pospešeno graditi nove vojne ladje, vendar še vedno ne tako velikih kot Angleži. Da so zanje dobili posadke, so morali močno povišati plače mornarjev in povečati odškodnine za smrti in poškodbe (prisilna mobilizacija ni bila v skladu z načeli Republike).
12. julija 1653 sta se blizu plitvine pri North Forelandu sovražni floti prvič spopadli z vso močjo. Ta največja bitka prve angleško-nizozemske vojne se je končala s porazom Nizozemcev ob neznatnih angleških izgubah. Premoč po zmagi je admiralu Blakeu omogočila, da je tesno blokiral nizozemsko obalo. 8. avgusta je prišlo do ostrega spopada med admiraloma Monckom in Trompom pri Katwijku (severno od Haaga), v katerem je bilo na obeh straneh poškodovanih veliko ladij. 10. avgusta se je bitka nadaljevala pri Scheveningenu (pri Haagu). Nizozemci so bili popolnoma razbiti, čeprav je sodelovala tudi flota admirala Witha de Wita. Izgubili so 11 ladij in 4000 možIsrael, str.716, ustreljen je bil admiral Tromp. A tudi Angleži so utrpeli takšne izgube, da so morali opustiti blokado. To je Nizozemcem omogočilo, da so pospremili domov nekaj velikih konvojev. Do konca vojne sta se nasprotnika omejevala na spopade linijskih ladij in napade privatnih piratov.
Angleži so dobili nekaj bitk, niso pa mogli razpršiti svoje mornarice po svetovnih morjih in Nizozemcem odvzeti primata na dolgih plovbah daleč od domačih voda. Poleg tega iz gospodarskih razlogov niso mogli nadaljevati vojne. Nizozemcem je že 1653 uspelo za angleške trgovske ladje popolnoma zapreti danski Øresund in jim onemogočiti trgovino na Baltiku. V Sredozemlju so nekaj angleških ladij že takoj na začetku vojne blokirali v Livornu in potem še v Porto Longone na Elbi. V marcu 1653 je nizozemski admiral van Galen razbil angleško floto, ki je prišla blokiranim ladjam na pomoč. Po tem porazu so bili Angleži prisiljeni umakniti se iz Sredozemlja, kamor se do konca vojne niso več vrnili.
V Aziji je Nizozemska vzhodnoindijska družba hitro dobila premoč od Perzijskega zaliva do Kitajskega morja.
Jeseni 1653 je neurje razpolovilo nizozemsko vojno floto in prizadejala veliko škodo tudi Angležem, ki so se morali vrniti v pristanišča. Novembra so se začela mirovna pogajanja, ki so se končala aprila 1654 z westminsterskim mirom, s katerim je Nizozemska priznala navigacijsko listino.
Druga angleško-nizozemska vojna (1664-67) thumb|right|Lokacije pomorskih bitk v drugi angleško-nizozemski vojni (1664-67)
Trgovska tekmovalnost v prekomorskih deželah in politična nasprotja med sedaj rojalistično Anglijo in Republiko Nizozemsko so 10. let po prvi vojni pripeljali do nove pomorske vojne. Ta se je uradno začela z vojno napovedjo angleškega kralja Karla II. marca 1665., dejansko pa že zgodaj leta 1664.
Odkar je Anglija leta 1660 sklenila mir s Španijo in obnovila svojo trgovsko pomorsko ekspanzijo, je na vseh svetovnih morjih prihajala do rivalstva z nizozemskim trgovskim imperijem, predvsem v zahodni Afriki, na Karibih in vzhodni Indiji. Že od leta 1661, ko je Karel II. po zasedbi prestola sprejel izredno bogato darilo amsterdamskih trgovcev, ni pa ga pri pogajanjih z ničimer upošteval, je zavel med državama hlad in je dišalo po novi vojni. A leta 1664 je angleško nadlegovanje nizozemskih trgovskih ladij in kolonij preseglo vse meje. Do trenutka, ko je Karel II. napovedal vojno, so Angleži zajeli že kakih 200 nizozemskih trgovskih ladij, zavzeli nizozemske kolonije v zahodni Afriki (ki pa jih je de Ruyter sredi leta 1664 priboril nazaj), v severni Ameriki Novo Nizozemsko (ime glavnega mesta Novi Amsterdam so spremenili v New York), v Antilih Sint Eustatius in Sabo ter v Gvajani Essequibo in Pomeroon. V nasprotju z uspehom v zahodni Afriki ni de Ruyterjeva odprava na Karibe dosegla ničesar.
To pot je Republika vojno pričakala pripravljena. Leta 1664 je imela v svoji vojni mornarici 97 linijskih ladij (s 30-80 topovi, vse, ki so imele več kot 40 topov, so bile dvokrovne), 36 manjših vojnih ladij in vrsto oboroženih trgovskih ladij. Po številčnosti je bila angleška vojna mornarica primerljiva (80 linijskih ladij, med katerimi je bilo nekaj trikrovnih s po 90 topovi, in 42 manjših vojnih ladijVojna enciklopedija, sv. 1, str. 156), v težki oborožitvi pa je še vedno imela prednost.
Po mnenju tujih opazovalcev je bila slabost Republike v decentralizirani, posvetovalni strukturi odločanja, ki naj bi v vojni usodno ohromila učinkovitost, in pa (kot v prvi vojni) v politični razdeljenosti admiralov vojnih flot. Ideološki zadržki so bili prisotni tudi med posadkami, saj se na začetku prve bitke posadka ladje Gouda (56 topov) ni hotela boriti, dokler kapitan ni zamenjal republikanske zastave z zastavo OranskihIsrael, str.767.
Angleškim izzivanjem na morju se je že zgodaj leta 1664 pridružil münsterski knezoškof Christoph Bernhard, ki je septembra 1664 Republiki napovedal vojno in skupaj z 20.000 angleškimi vojaki prekoračil nizozemsko vzhodno mejo. Nizozemska kopenska vojska (ki je bila v razliko z mornarico precej zanemarjena in brez vrhovnega poveljnika) se je morala že umakniti za obrambno črto na reki IJssel, ko ji je v novembru priskočila na pomoč vojska Ludvika XIV. in stabilizirala fronto.
Prva velika bitka v Severnem morju pred angleško obalo pri Lowestoftu junija 1665 (v njej so sodelovale na Nizozemski strani 103 ladje, 21.613 mož, 4.869 topov Israel, str.768) se je res končala z nizozemskim porazom. Njihove največje ladje se niso mogle kosati z angleškimi trikrovnimi ladjami. Izgubili so 17 ladij, admiralsko ladjo Eendracht (84 topov, 500 mornarjev) je skupaj z admiralom Obdamom razneslo (da se je slišalo do Haaga). A padec morale v domovini se je hitro popravil, ko so ljudje videli, da je večina flote ostala nepoškodovana, da so v Amsterdamu splavili 3 nove velike ladje in so nove gradili v Rotterdamu. Da so pridobili posadke, so morali povišati mornariške plače na dotlej nepredstavljive zneske (30 guldnov mesečno). Moralo je pozno poleti dvignila še vzhodnoindijska flota, ki se je izognila Angležem tako, da je plula severno od Irske in Škotske in srečno pristala v norveškem Bergnu.