Slovenska glasba je sestavni del zahodnoevropske glasbene kulture in je tesno povezana z glasbo sosednjih dežel, predvsem Avstrije, severne Italije in Hrvaške. V skladu z geografsko raznolikostjo in družbenimi razmerami, ki so se v preteklosti porajale na območju Slovenije, je razvidna tudi relativno bogata glasbena preteklost. V grobem razlikujemo ljudsko glasbo in umetno (ali umetniško, komponirano glasbo: posvetno, cerkveno, zabavno). Hkrati ločimo resno in zabavno glasbo. Za slovensko ljudsko in narodno zabavno glasbo je značilen slovenski alpski pevski in glasbeni melos, durovske melodije, ritem polke in valčka ter večglasno petje.
Podatki o začetkih slovenske glasbe so zabrisani med prve omembe ljudskih pesmi, oziroma omembe, da so prebivalci območja današnje Slovenije od 6. stoletja dalje prepevali v svojem jeziku. Glasba tega časa je najbrž segala v obdobje nekdanje pradomovine ter bila oblikovno in vsebinsko podobna glasbi drugih Slovanov.
Ko so v 8. stoletju Slovenci izgubili narodno samostojnost, so izginili tudi pogoji za samonikel kulturni razvoj, predvsem na področju umetne glasbe. Srednjeveških skladateljev umetne glasbe iz vrst Slovencev praktično ni bilo. V 19. stoletju, približno tisoč let pozneje, so se v času prebujanja narodne zavesti začeli slovenski skladatelji umetne glasbe naslanjati na elemente ljudskega glasbenega izročila, ki se je medtem porajalo in ubiralo samostojnejšo pot. Po koncu Avstro-Ogrske vladavine so se v Sloveniji izboljšali pogoji narodnostne kulture, napredovalo je tudi glasbeno šolstvo.
V času NOB so nastale potrebe po skladbah, ki bi bile dostopne ljudskim množicam, zato so se modernistični koncepti v slovenski glasbi vse do leta 1950 nekoliko omilili. Glasba NOB je med ostalim vključevala ponarodele in ljudske borbene oz. puntarske pesmi, delavske pesmi iz obdobja oktobrske revolucije ter protifašistične pesmi iz španske državljanske vojne. Po obdobju kulturnega molka je bila izvajana predvsem zborovska glasba na partizanskih zborovanjih, razvoju pa je doprinesel tudi Radio OF. Po vojni je večina pred- in medvojnih skladateljev nadaljevala svoje delo, tisti, ki so bili pred vojno modernisti, so se le polagoma vrnili nazaj k radikalnejšemu iskanju nove glasbe.
Glasba na ozemlju Slovenije pred naselitvijo Slovencev thumb|125px|left|Neandertalčeva piščal Na ozemlju Slovenije so pred naselitvijo Slovencev v 6. stoletju bivala ilirska in keltska plemena, domneve o njihovi glasbeni kulturi pa so podkrepljene z redkimi znanstvenimi dokazi. Med pomembne arheološke najdbe sodi upodobitev trstenih piščali na situli z Vač iz halštatske dobe. Še starejša je piščal, najdena v Potočki zijalki, izdelana iz spodnje čeljustniceEnciklopedija slovenske naravne in kulturne dediščine: Potočka zijalka jamskega medveda. Najpomembnejša in najstarejša je paleolitska t. i. Neandertalčeva piščal, ki je bila najdena leta 1995 v podzemni jami Divje babe v bližini Cerknega. Izdelana je iz stegnenice mladega jamskega medveda, v katero so izvrtane luknjiceRezultati računalniške tomografije najstarejše domnevne piščali iz Divjih bab I, Arheološki vestnik 56, 2005., ki ustrezajo razmiku prstov na roki. Njena starost je ocenjena na 50.000 do 60.000 letArheološki park Divje Babe in je domnevno najstarejše glasbilo na svetu .
V času neposredno pred prihodom zahodnih Slovanov na današnje slovensko ozemlje je bila v rabi antična oz. rimska glasbena praksa. O njej priča Orfejev spomenik na Ptuju.
Zgodovina slovenske glasbe Podatki o začetkih slovenske glasbe so zabrisani med prve omembe ljudskih pesmi, oziroma omembe, da so prebivalci območja današnje Slovenije od 6. stoletja dalje prepevali v svojem jeziku. Glasba tega časa je segala v obdobje nekdanje pradomovine ter je bila oblikovno in vsebinsko podobna glasbi drugih Slovanov. Muzikalni kult zahodnih Slovanov je opisovan kot čaščenje bogov s pompoznimi plesi in pesmimiCvetko, Dragotin: Zgodovina glasbene umetnosti na slovenskem, DZS, Ljubljana, 1958, 1. zv, str. 11..
Ko so v 8. stoletju Slovenci izgubili narodno samostojnost, so izginili tudi pogoji za samonikel kulturni razvoj, predvsem na področju umetne glasbe. Srednjeveških skladateljev umetne glasbe iz vrst Slovencev praktično ni bilo. V 19. stoletju, približno tisoč let pozneje, so se v času prebujanja narodne zavesti začeli slovenski skladatelji umetne glasbe naslanjati na elemente ljudskega glasbenega izročila, ki se je medtem porajalo in ubiralo samostojnejšo pot.
Srednji vek thumb|Minnesinger Žovneški Močni kulturni vplivi so v slovensko ljudsko glasbo prihajali preko tujega plemstva, potujočih pevcev, pa tudi rimskokatoliške cerkve. Od 8. stoletja dalje so pokristjanjeni karantanski Slovenci pri verskih obredih peli latinske hvalnice »novemu« Bogu tako, da so v besedilo vrnili kratek domači stavek ali besedo, ki so jo razumeli. Ponavljali so kratke obredne vzklike kyrie eleisonMarijan Smolik: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja; Karolinški misijon, št. 902, Elektronska besedilna zbirka (eBZ) in s tem kot laiki sodelovali pri bogoslužju. Tovrstno srečanje gregorijanskega korala z domačim jezikom je več stoletij vplivalo na oblikovanje srednjeveških slovenskih cerkvenih pesmi, saj so Slovenci zelo počasi opuščali poganske obrede. Cerkev je večini poganskih običajev vtisnila krščanski videz, s koralom pa so prišli na slovenska tla prvi elementi zahodne glasbene kulture. O srednjeveški glasbi in glasbilih pričajo številne srednjeveške freske v slovenskih cerkvahKuret, Primož: Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem, Slovenska matica Ljubljana, 1973.. Med redke spomenike ustvarjanja umetne posvetne glasbe sodi nemška viteška lirika s slovenskih tal. O njej je znano to, da je nastala na slovenskih gradovih oz. v krogu plemiških rodbin 12. in 13. stoletja. OhranjenaJanko, Anton - Henkel, Nikolaus: Nemški viteški liriki s slovenskih tal, Filozofska fakulteta Ljubljana, 1997. so dela treh anonimnih avtorjev, vitezov-minnesingerjev, z gradov Žovnek (Suonegg), Gornji grad (Obernburg) ter Ostri vrh (Scharpfenberg). Poimenovani so kot Žovneški (Der von Suonegge), Ostrograjski (Der von Obernburg) in Ostrovrški (Der von Scharpfenberg). Slovenske gradove sta obiskala oz. tam živela tudi znana minnesingerja Ulrich Liechtensteinski in t. i. zadnji viteški pesnik Osvald Wolkensteinski, Tirolec, ki v svoji avtobiografiji navaja, da govori deset jezikov, med njimi tudi slovenščino (nemško poimenovano »windisch«). Ta trditev je podkrepljena z dejstvom, da je v dveh svojih pesmih uporabil slovenske besedne zveze, npr. »jaz sem toj, draga tvoj, na moje srce me drži dobro«Pogačnik Jože - Zadravec Franc: Zgodovina slovenskega slovstva: Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok; Založba Obzorja, 1968, str. 52., ipd. thumb|left|Jurij Slatkonja Oblikovalci slovenske posvetne glasbe so bili še vaganti, potujoči muzikanti, ki so za razliko od trubadurjev izhajali iz nižjih socialnih razredov (učitelji, najemni vojaki, potujoči študentje, ipd.). V slovanskih deželah se je potujoči muzikant in avtor ljudske epike imenoval igrc. Skupino vagantov so poleg glasbenikov sestavljali glumači, plesalci in drugi umetniki, ki so se začeli združevati v vagantske bratovščine. Njihov repertoar je obsegal pesmi z zgodovinsko, politično, ljubezensko in drugo tematiko, s katero so lahko popestrili družabno življenje prebivalstva. Na Slovenskem so se pogosteje pojavljali v visokem srednjem veku, po njihovem vzoru so pa na Kranjskem začeli delovati prvi poklicni posvetni glasbeniki (trobentači, pavkisti) v 15. ali 16. stoletju. To so bili t. i. mestni piskači. V Ljubljani so prvič omenjeni leta 1544Rijavec, Andrej: Ljubljanski mestni muziki; Muzikološki zbornik, Filozofska fakulteta Ljubljana, 1966. Mnogo bolj kot umetniška posvetna glasba, ki se je porajala v zaledju gradov, fevdalskih plemiških krogov in kasneje mest, je začela organizirano nastajati cerkvena glasba. Gojili so jo samostani, v katerih so bile ustanovljene pevske šole, predvsem v cistercijanskem samostanu Stična in pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Pomen slednje se je povečal po letu 1461, ko je bila ustanovljena ljubljanska škofija. Prvi notni koralni rokopisi se pojavljajo od 11. stoletja dalje (Kostanjeviški in Bistriški fragment v nevmah na črtovju, Kamniški fragment, Kranjski breviarij, Kranjski antifonarijAdam, Lucijan Stanislav: Kranjski antifonar in grb mesta Kranja; Linhartovi listi letnik 7, št. 27 (spletna izdaja) . s kvadratno notacijo, idr.). Avtorji glasbe, nastale na slovenskih tleh v obdobju romanike, so neznani, iz obdobja gotike pa se že kažejo prva skladateljska imena, vendar večinoma brez oprijemljive glasbene zapuščine. Med prvimi je cerkveni skladateljTrobina, Stanko: Slovenski cerkveni skladatelji, Založba Obzorja Maribor, 1972; str. 77. Brikcij Preprost (Briccius Preprost de Cilia), rojen v 1. polovici 15. stoletja v Celju, umrl leta 1505 na Dunaju. Sledi Baltazar iz Mozirja (Balthasar Praspergius Merspurgensis), ki je na mestni univerzi v Baslu (Švica) predaval o koralu in vprašanjih srednjeveške glasbe. V tem času se je na področju umetniške glasbe razmahnila raba vokalne polifonije. Zagotovo najvidnejši je dunajski škof in skladatelj slovenskega rodu Jurij Slatkonja (1456-1522), ustanovitelj pevskega zbora in godbe na dvoru cesarja Maksimilijana I. Habsburškega. Znan je kot ustanoviteljVadnjal, Sonja: Slovene composers of the Renaissance; Thesaurus Webzine Slovenia (v angleščini)Angelski glasovi Dunajskih dečkov v Portorožu, spletni članek MMC RTV SLO in prvi direktor danes slovitega pevskega zbora Dunajskih dečkov (Wiener Sängerknaben). Njegova dela niso ohranjena. Med zadnjimi iz obdobja med gotiko in renesanso je Vrhničan Jurij Knez, avtor izgubljenih večernic ter magnifikata.
Renesansa right|thumb|Jakob Petelin Gallus Poleg prihoda renesanse in njenega glasbenega sloga je 16. stoletje s protestantizmom najavilo prelomnico v slovenski kulturi. Leta 1567 je bila natisnjena prva pesmarica v slovenskem jeziku, zbral in uredil jo je Primož Trubar (1508-1586). Reformacija je gojila enoglasno cerkveno petje ter za polifone koralne obdelave. V tem času je prišlo v Slovenijo mnogo tujih kantorjev, ki so delovali v okviru protestantskih in katoliških pevskih šol. Leta 1537 so bili prvič omenjeni tudi t. i. mestni piskači. Čeprav so se pogoji za glasbeno izobraževanje izboljševali, so mnogi nadarjeni glasbeniki svojo poklicno pot iskali v tujini. Med najvidnejšimi je pevec in skladatelj Jakob Gallus (1550-1591). Slovensko glasbeno življenje je bilo sicer skromnejše, a vsebinsko podobno drugim zahodnoevropskim deželam. Jezuitska šola v Ljubljani je s prikazovanjem svojih šolskih dram (v svojem kolegiju ali pa v letnem gledališču »Pod turnom«) vzpodbudila nastajanje glasbe domačih skladateljev. Osrednji kulturni prostor je bila Ljubljana (tu so delovali tudi mojstri pevci - meistersingerji), vendar so se do 17. stoletja razcvetela še druga glasbena središča: v Celju, na Ptuju, v Idriji, Kranju in Tržiču.
Barok