thumb|250px|Tempelj ognja v Yazdu v Iranu thumb|right|250px|Fravašij, eden od glavnih simbolov Zaratustrstva (Perzepolis, Iran)
Zaratustrstvo ali zoroastrizem (), imenovan tudi Mazdajasnā () ali Beh-dīn (), je iranska religija, ki se osredotoča na Avesto in nauke Zaratustre Spitame, ki se pogosteje omenja z imenom Zoroaster (). Med najstarejšimi organiziranimi verami na svetu njeni pripadniki poveličujejo neustvarjeno, dobrohotno in vsemodro božanstvo, znano kot Ahura Mazda (), ki ga slavijo kot vrhovno bitje vesolja. Ahura Mazdi nasprotuje Angra Mainju (), ki je poosebljen kot uničevalni duh in nasprotnik vsega, kar je dobro. Kot taka zoroastrska religija združuje dualistično kozmologijo dobrega in zla z eshatološkim pogledom, ki napoveduje končno zmagoslavje Ahura Mazde nad zlom.Boyd, James W.; Crosby, Donald A. (1979). "Is Zoroastrianism Dualistic or Monotheistic?". Journal of the American Academy of Religion. 47 (4): 557–88. doi:10.1093/jaarel/XLVII.4.557. ISSN 0002-7189. JSTOR 1462275 Med učenjaki se razlikujejo mnenja o tem, ali je zoroastrizem monoteističen, politeističen, henoteističen ali kombinacija vseh treh.: Zoroastrizem je oblikoval iransko kulturo in zgodovino, medtem ko se učenjaki razlikujejo glede tega, ali je pomembno vplival na starodavno zahodno filozofijo in abrahamske religije ali se je postopoma uskladil z drugimi verami in tradicijami, kot sta krščanstvo in islam.The Circle of Ancient Iranian Studies | IRANIAN COSMOGONY & DUALISM | By: Gherardo Gnoli.
Zoroastrizem, ki izvira iz Zoroastrovih reform starodavne iranske vere, se je začel v obdobju Aveste (verjetno že v 2. tisočletju pr. n. št.), vendar je bil prvič zabeležen sredi 6. stoletja pr. n. št. V naslednjem tisočletju je bila uradna vera zaporednih iranskih politik, začenši z Ahemenidskim cesarstvom, ki je formaliziralo in institucionaliziralo mnoga svoja načela in obrede, in končalo s Sasanidskim cesarstvom, ki je oživilo vero in standardiziralo svoje nauke. V 7. stoletju našega štetja sta vzpon islama in muslimanska osvojitev Irana, ki je sledila, zaznamovala začetek zatona zoroastrstva. Preganjanje zoroastrijcev s strani zgodnjih muslimanov v nastajajočem Rašidunskem kalifatu je velik del skupnosti spodbudilo k selitvi na Indijsko podcelino, kjer so dobili azil in postali predniki današnjih Parsov. Celotna svetovna zoroastrska populacija, ki je nekoč štela milijone, naj bi od leta 2024 obsegala med 100.000 in 200.000 ljudi. Večina Zoroastrijcev prebiva v Indiji (50.000–60.000), v Iranu (15.000–25.000) ali v Severni Ameriki (22.000). Menijo, da je vera v zatonu zaradi omejitev spreobrnitve, stroge endogamije in nizke rodnosti.
Osrednja verovanja in običaji zoroastrstva so vsebovani v Avesti, zbirki svetih besedil, ki so se zbirala več stoletij. Njegova najstarejša in najbolj osrednja sestavina so Gate, ki naj bi bile neposredna Zoroastrova učenja in njegovo poročilo o pogovorih z Ahura Mazdo. Ti spisi so del glavnega dela Aveste, imenovanega Jasna, ki tvori jedro zoroastrske liturgije. Zoroastrova verska filozofija je zgodnje iranske bogove proto-indoiranskega poganstva razdelila na emanacije naravnega sveta – ahura in daeva; prvi razred, sestavljen iz božanstev, ki jih je treba častiti, in drugi razred, sestavljen iz božanstev, ki jih je treba zavrniti in obsoditi. Zoroaster je razglasil, da je Ahura Mazda najvišji stvarnik in vzdrževalna sila vesolja, ki deluje v gētīgu (vidnem materialnem kraljestvu) in mēnōgu (nevidnem duhovnem in mentalnem kraljestvu) prek Ameša Spenta, razreda sedmih božanskih entitet, ki predstavljajo različne vidike vesolja in najvišje moralno dobro. Iz Ahura Mazde izhaja Spenta Mainju (Sveti ali Bogati duh), vir življenja in dobrote, ki mu nasprotuje Angra Mainju (Uničevalni ali Nasprotni duh), ki je rojen iz Aka Manah (zle misli). Angra Mainju je srednjeperzijska literatura nadalje razvila v Ahrimana (), neposrednega nasprotnika Ahura Mazde.
Zoroastrska doktrina trdi, da imajo ljudje znotraj te kozmične dihotomije izbiro med Aša (resnica, kozmični red), načelom pravičnosti, ki ga spodbuja in uteleša Ahura Mazda, in Drudž (laž, prevara), bistveno naravo Angra Mainju, ki se izraža kot pohlep, jeza in zavist. Tako so osrednje moralne zapovedi religije dobre misli (hvnata), dobre besede (hakhta) in dobra dela (hvaršta), ki se recitirajo v številnih molitvah in obredih.The Moral and Ethical Teachings of the Ancient Zoroastrian Religion University of Chicago, pp. 58–59.Masani, Sir Rustom. Zoroastrianism: The Religion of the Good Life. New York: Macmillan, 1968. Veliko praks in verovanj starodavne iranske religije je še vedno mogoče videti v zoroastrstvu, kot je spoštovanje narave in njenih elementov, kot je voda (aban). Zoroastrijci imajo ogenj (atar) za posebej svetega kot simbol samega Ahura Mazde, ki služi kot osrednja točka mnogih obredov in obredov ter služi kot osnova za zoroastrske kraje čaščenja, ki so znani kot templji ognja.
Zoroastrianizem je edinstvenega pomena za zgodovino svetovnih religij, saj naj bi predstavljal temelj tako Zahodnjaških kot tudi Vzhodnjaških religij. Po mnenju Mary Boyce je imel zoroastrizem, kot »najstarejša od izpričanih religij«, »na človeštvo verjetno več neposrednega in posrednega vpliva kot katerakoli druga religija«.
Teologija Teološko kategorijo zoroastrizma je težko opredeliti. Razlogi so težave pri določanju natančnih datumov temeljnih besedil in dejstvo, da mnoga vsebujejo veliko starejše gradivo. Poleg tega se je zorastrizem sčasoma oblikoval le počasi in ni bil dokončan niti v času muslimanskega osvajanja Perzije. Politeistične, monoteistične in dualistične niti je mogoče prepoznati v širši zoroastrski tradiciji, pri čemer je dualizem prevladujoča težnja. Glavna razlika do manihejstva je v vztrajanju dobrega v poročilu o stvarjenju.Berkey, Jonathan P. The formation of Islam: Religion and society in the Near East, 600–1800. Vol. 2. Cambridge University Press, 2003. p. 27
Nekateri učenjaki verjamejo, da se je zoroastrizem začel kot indo-iranska politeistična religija: po Yujinu Nagasavi, tako kot ostala zoroastrska besedila, Stara Avesta ne uči monoteizma. Nasprotno pa Md. Sayem označuje zoroastrizem kot eno najstarejših monoteističnih religij na svetu.
Zoroastrijci obravnavajo Ahura Mazdo kot vrhovnega boga, vendar verjamejo v manjša božanstva, znana kot Jazatas, ki si delijo nekaj podobnosti z angeli v abrahamskih religijah. Ti jazati ('dobri agenti') vključujejo Anahita, Sraoša, Mithra, Rašnu in Tištrja. Zgodovinar Richard Foltz je navedel dokaze, da so Iranci predislamske dobe častili vse te figure; zlasti bogova Mitra in Anahita. Prods Oktor Skjærvø trdi, da je zoroastrizem henoteistična ter dualistična in politeistična religija, vendar z enim vrhovnim bogom, ki je oče urejenega kozmosa.
Brian Arthur Brown pravi, da je to nejasno, ker zgodovinska besedila predstavljajo nasprotujočo si sliko, ki sega od zoroastrskega verovanja v enega boga, dva boga ali henoteizma najboljšega boga.
Ekonomist Mario Ferrero meni, da je zoroastrizem prešel iz politeizma v monoteizem zaradi političnih in ekonomskih pritiskov.
V 19. stoletju je zoroastrizem zaradi stikov z zahodnimi akademiki in misijonarji doživel ogromno teološko spremembo, ki ga še danes prizadene. Častiti John Wilson je v Indiji vodil različne misijonarske kampanje proti skupnosti Parsi, pri čemer je zaničeval Parse zaradi njihovega 'dualizma' in 'politeizma' in ker imajo nepotrebne obrede, hkrati pa je izjavil, da Avesta ni »božansko navdihnjena«. To je povzročilo množično zgroženost relativno neizobražene skupnosti Parsi, ki je krivila svoje duhovnike in pripeljala do spreobrnitve v krščanstvo.
Prihod nemškega orientalista in filologa Martina Hauga je privedel do močnejše obrambe vere skozi Haugovo reinterpretacijo Aveste skozi pokristjanjeno in evropsko orientalistično lečo. Haug je domneval, da je bil zoroastrizem izključno monoteističen z vsemi drugimi božanstvi, zmanjšanimi na status angelov, medtem ko je Ahura Mazda postal vsemogočen in vir zla in dobrega. Haugovo razmišljanje je bilo kasneje razširjeno kot interpretacija Parsija, kar je potrdilo Haugovo teorijo, in ideja je postala tako priljubljena, da je zdaj skoraj povsod sprejeta kot doktrina (čeprav je bila ponovno ovrednotena v sodobnem zoroastrizmu in akademskih krogih). Almut Hintze je trdil, da ta oznaka monoteizma ni popolnoma popolna in da ima zoroastrizem namesto tega svojo »lastno obliko monoteizma«, ki združuje elemente dualizma in politeizma. Farhang Mehr trdi, da je zoroastrizem načeloma monoteističen z nekaterimi dualističnimi elementi.
Lenorant in Chevallier trdita, da zoroastrizmski koncept božanskosti zajema tako bitje kot um kot imanentni entiteti, opisujoč zoroastrizem kot vero v imanentno samoustvarjalno vesolje z zavestjo kot posebno lastnostjo, s čimer zoroastrizem postavljajo v panteistično krilo, ki deli svoj izvor z indijskim hinduizmom.François Lenormant and E. Chevallier The Student's Manual of Oriental History: Medes and Persians, Phœnicians, and Arabians, p. 38
Zgodovina religije Do 7. stoletja pr. n. št. se je njegov nauk razširil po Iranskem višavju, in ko je Kir Veliki v 6. stoletju pr. n. št. ustanovil Ahemenidsko cesarstvo je postala uradna državna vera. V 3. stoletju so Sasanidi z jugozahoda zasedli Partsko cesarstvo s severa in ustanovili sijajno rodbino: da se jim je posrečil udar in se je uveljavil njihov imperij, so se oprli na svečeništvo, tako da so o verstvu in državi govorili kot o »dvojčkih, rojenih iz ene maternice, ki ju nič ne sme ločiti«. Zaradi premoči svečeništva je nastala nova razlaga, zuruvan, ki je obveljala za pravoverno, tako da tisti, ki se ni držal vere, ni veljal samo za krivoverca, ampak tudi za izdajalca - to pa je bilo v nasprotju s tradicionalnim naukom o svobodni volji in je zbujalo dvom o bistveni dobroti tega sveta. Zgodovina zaratustrstva kot državne vere se je končala z muslimanskimi osvajanji v 7. stoletju. Zaradi vse večjega pritiska so se zaratustrovci umikali iz mest in se končno zatekli v Indijo. Njihovo preganjanje v današnjem Iranu se je nadaljevalo pod Kadžari (1796-1925), vendar so verniki ohranili zaratustrstvo še naprej. Ko je šah Mohamed Reza Pahlavi leta 1925 odstavil zadnjega izmed Kadžarov, je versko preganjanje prenehalo, saj so imeli te vernike za staro iransko plemstvo. Ko so šaha muslimanski gorečneži vrgli s prestola, se je veliko zaratustrovcev pridružilo izseljencem v Indiji.
Zaratustra thumb|right|225px|Rafael, Atenska šola. V ozadju levo je upodobljen Zaratustra, spredaj pa je upodobljen Ptolemaj (fantazijski portret).
Datuma Zaratustrovega () rojstva in smrti nista zanesljivo znana, najverjetneje pa je živel okoli leta 1200 pr. n. št., in sicer v današnjem severozahodnem Iranu. Njegov nauk je ohranjen predvsem v molitvi ter 17 hvalnicah (himnah), imenovanih gathe, te pa so v Jasni, delu svetih spisov pod skupnim imenom Avesta. Bil je dejaven svečenik, njegove hvalnice so napisane v težkem jeziku, zato se razlage njegovega nauka (pri katerem najdemo povezavo s hindujsko Rigvedo) močno razlikujejo. Verjel je, da ga je Bog Ahura Mazda osebno učil z nizom prividov, s katerimi mu je pokazal, kakšno je njegovo poslanstvo.
Temeljne značilnosti Temeljna značilnost Zaratustrovega nauka je verjetno močan poudarek na osebni odgovornosti. Vsi moški in ženske imajo enake dolžnosti in so tako osebno odgovorni pri izbiranju med dobrim in zlim. Obstajata namreč nasprotujoči si sili: Ahura Mazda, Dobri stvarni ali preprosto Bog, ki je stvarnik življenja in dobrote in prebiva v »višavah v popolni dobroti in svetlobi«, ter zli in uničevalni Angra Mainju, Uničevalni duh ali kar Zlodej, ki prebiva »spodaj v temi brezna«. Zaratustrstvo je tako izrazito dualistična religija.Hinnels, str. 243.
Zaratustrov nauk je v bistvu optimističen, ker se ni težko odločiti za to, kar je dobro. O sami Zaratustri pravijo, da je bil edini novorojenček, ki ob rojstvu ni jokal, ampak se je smejal.
Stvarjenje sveta