Arthur Howey »Art« Ross, kanadski hokejist, trener in sodnik, * 13. januar 1886, Naughton, Ontario, Kanada, † 5. avgust 1964, Medford, Massachusetts, ZDA.
Ross velja za enega najboljših branilcev svoje generacije, bil pa je tudi prvi, ki je s ploščkom drsal, ni ga le podajal naprej. V svoji karieri hokejista je dvakrat osvojil Stanleyjev pokal v odigranih trinajstih sezonah, v letih 1907 s Kenora Thistlesi in 1908 z Montreal Wanderersi. Kot je bilo za tisti čas običajno, je Ross igral za več klubov v različnih ligah, najbolj pa se je uveljavil pri Wanderersih, ko so ti igrali v ligi NHA in kasneje v ligi NHL. Leta 1911 je vodil eno prvih organiziranih stavk hokejistov za povišanje plač. Ko je domača dvorana Wanderersov leta 1918 pogorela, je klub razpadel, Ross pa se je upokojil od aktivnega igranja hokeja.
Po več letih kot sodnik je eno sezono vodil Hamilton Tigerse. Ob ustanovitvi kluba Boston Bruins leta 1924 je bil Ross imenovan za prvega trenerja in generalnega direktorja. Klub je do leta 1945 treniral v štirih obdobjih, kot generalni direktor pa je ostal do svoje upokojitve leta 1954. Bruinse je desetkrat popeljal do prvega mesta v rednem delu lige in treh Stanleyjevevih pokalov. Enega od teh je osvojil kot glavni trener kluba. Ob začetku službovanja pri Bruinsih se je z ženo in otrokoma preselil v predmestje Bostona in leta 1938 prevzel ameriško državljanstvo. Umrl je leta 1964 v okolici Bostona.
Poleg svojih obveznosti pri Bruinsih je Ross pomagal pri izboljšanju hokejske igre. Izdelal je plošček, ki se uporablja še danes, in sodeloval pri izboljšavi golove mreže, kar je ostalo v uporabi štirideset let. Leta 1947 je Ross podaril pokal Art Ross Trophy, ki se podeljuje najboljšemu strelcu v rednem delu sezone lige NHL. Leta 1949 je bil sprejet v Hokejski hram slavnih lige NHL, leta 1975 pa še v Kanadski športni hram slavnih.
Zgodnje življenje Art Ross se je rodil 13. januarja 1886 v kanadskem mestecu Naughtonu, Ontario. Njegov oče Thomas B. Ross je bil vodja trženja izpostave podjetja Hudson's Bay Company. Ross je kot dvanajsti od trinajstih otrok odrasel v dvojezični skupnosti, kjer so govorili tako angleško kot tudi domorodni jezik Indijancev Ojibwe. Leta 1902 se je preselil v Montreal in začel nastopati v organiziranih hokejskih ligah, živel je v okrožju Westmount. Na srednješolskem in mladinskem nivoju je igral skupaj z Lestrom in Frankom Patrickom, ki sta bila oba kasneje sprejeta v Hram slavnih NHL. Ross in Lester sta služila s preprodajo vstopnic za dvorano Montreal Arena, kupovala sta jih po 35 centov, prodajala pa tudi po dolar.
Hokejska kariera 1905–09 thumb|Kenora Thistles pozirajo po osvojitvi Stanleyjevega pokala leta 1907, Ross je spredaj desno Najboljši hokejisti iz srednješolske ekipe, Ross in brata Patrick, so bili povabljeni za občasno igranje v lokalnih montrealskih klubih. Ross je prvič zaigral v organizirani ligi leta 1905 za Montreal Westmounte v ligi CAHL, najvišji amaterski kanadski ligi. Dosegel je deset golov na osmih tekmah lige v sezoni 1905. Med nasprotnimi hokejisti je veljal za enega najboljših napadalnih branilcev. Večina tedanjih branilcev je plošček poslala naprej po ledu ali podala napadalcu, Ross pa je s ploščkom zadrsal naprej in ga tako popeljal v napadalno tretjino. Kasneje istega leta je želel najti zaposlitev v bančništvu, zato se je preselil v Brandon, Manitoba, kjer se je pridružil klubu Brandon Elks v ligi MHL, članski ligi province. V svoji prvi sezoni 1906 je dosegel šest golov na sedmih tekmah, medtem ko je v sezoni 1907 dosegel šest golov na desetih tekmah. V tistem času so Kenora Thistlesi, prvaki lige MHL, želeli okrepiti svojo ekipo za izziv za Stanleyjev pokal proti Montreal Wanderersom leta 1907 v Montrealu. Rossu so plačali tisoč dolarjev za obe tekmi, kar je bilo za tisti čas običajno, Thistlesi pa so osvojili Stanleyjev pokal. Čeprav ni dosegel gola, je Ross začel več nevarnih akcij in se pokazal kot pomemben člen ekipe. Kljub temu, da je igral za nasprotno moštvo, pa je bil pozitivno sprejet s strani montrealskih gledalcev. Kluba sta se za pokal ponovno pomerila marca, ko so Thistlesi brez Rossa in ostalih priložnostnih hokejistov izgubili.
Sledečega leta se je Ross preselil nazaj v Montreal. Pridružil se je Wanderersom, klubu ki ga je pomagal premagati v izzivu za Stanleyjev pokal, nastopali pa so v ligi ECAHA, naslednici lige CAHL kot najvišje lige v državi. V dvomesečni sezoni, ki je trajala od januarja do marca, je dosegel osem golov na desetih tekmah. S tem je klubu pomagal do prvega mesta v ligi in v izzivih za Stanleyjev pokal leta 1908, proti klubom Ottawa Victorias, Winnipeg Maple Leafs in Toronto. Z zmagami so Wanderersi obdržali pokal, Ross pa je postal prvi hokejist, ki je dve leti zapored osvojil Stanleyjev pokal z dvema različnima kluboma, po Jacku Marshallu v letih 1901 in 1902. Januarja 1908 je sodeloval v prvi tekmi vseh zvezd v hokejski zgodovini, prirejeni za družino nekdanjega branilca Wanderersov Hoda Stuarta, ki je bil umrl v predhodnem poletju. Ob igranju za Wandererse je Ross nadaljeval z igranjem za druge klube, ki so mu plačali za nastop na pomembnih tekmah. Za sezono 1909 je Ross zahteval plačo 1.600 $. S klubom se je pogodil za 1.200 $, kar je dvakratnik običajne plače takratnih hokejistov. Ob tem pa je prejel še dodatnih 400 $ za nastop v izzivu za Stanleyjev pokal proti Edmonton Eskimosom, v katerem so Wanderersi na dveh tekmah zmagali z izidom 13:10. V sezoni je dosegel dva gola na devetih tekmah.
1909–18 Konec leta 1909 je bila ustanovljena nova liga CHA. Eden od pridruženih klubov All-Montreal HC je Rossa najel kot igralca in trenerja, toda liga je po nekaj tekmah v začetku leta 1910 razpadla. Ross, ki je dosegel štiri gole na štirih tekmah v ligi CHA, je podpisal za Haileybury Cometse v ligi NHA, ki je bila prav tako novoustanovljena liga, naslednica lige ECAHA kot najvišje lige v državi. Prejel je plačo 2.700 $ za igranje v sezoni 1910, ki je trajala od januarja do marca, v dvanajstih tekmah pa je dosegel šest golov. Pred začetkom naslednje sezone je liga NHA omejila letni proračun klubov za plače hokejistov na 5.000 $. Več hokejistov, med njimi tudi Ross, je bilo nezadovoljnih zaradi tega pravila, ki bi pomenilo znižanje njihovih plač, in je začela pogovore o ustanovitvi svoje lige brez omejitve proračuna. Ross je za Montreal Herald zapisal, da je »vse kar si hokejisti želimo pošten sporazum ... Hokejisti ne želimo rušiti lige NHA, toda želimo vedeti, kje stojimo«. Načrte so bili prisiljeni opustiti, ko so ugotovili, da ne bi mogli igrati v nobeni od primernih dvoran, ki so bile v lasti ali posojene ligi NHA. Ross se je vrnil k Wanderersom in dosegel štiri gole na enajstih tekmah, klub pa je zasedel četrto mesto v ligi petih klubov. Med tekmo proti Quebec Bulldogsom 25. februarja 1911 je Ross v pretepu nokavtiral Eddieja Oatmana, kar je sprožilo množičen pretep obeh moštev, ki ju je morala ločiti policija. Ta pretep je Rossu pomagal pri vzpostavitvi slovesa hokejista, ki se ne boji konflikta s katerim koli nasprotnikom. V sledeči sezoni je Ross dosegel enajst golov na devetnajstih tekmah, Wanderersi pa so z drugim mestom izboljšali končno uvrstitev v ligi iz prejšnjega leta.
thumb|right|Ottawa Senatorsi v sezoni 1914/15, Ross je četrti z leve zadaj Pred začetkom sezone 1913/14 Ross ni želel podaljšati pogodbe z Wanderersi, saj je želel povišanje plače. Kot enemu najboljših hokejistov lige je klub po pogajanjih pristal na 1.500 $ za sledečo sezono, v kateri je dosegel štiri gole in pet podaj na osemnajstih tekmah. Pred sezono 1914/15 se je Ross, ponovno nezadovoljen s plačo, začel pogajati z drugimi hokejisti v ligi, da bi zapustili svoje klube in ustanovili novo ligo, ki bi jim nudila višje plače. To je vodilo v njegov suspenz novembra 1914 s strani predsednika liga NHA, Emmetta Quinna. Ross se je na to odzval z oznanilom, da je prost hokejist in da njegova pogodba z Wanderersi ne velja več. Posledično ga je Quinn, čeprav za to ni imel uradnih pristojnosti, suspendiral z vseh oblik organiziranega hokeja. Ideja o ustanovitvi nove lige se ni uresničila in Ross je zaprosil za ponovno nastopanje v ligi NHA, kar so na sestanku lastnikov klubov 18. decembra 1914 sprejeli. Lastniki so ugotovili, da bi morali poleg Rossa suspendirati tudi ostale podpisnike predloga, kar bi škodilo ligi. Vseeno pa so Rossa Wanderersi odpustili. Sprva je treniral z Montreal Canadiensi, nato pa se je pridružil klubu Ottawa Hockey Club.
Ob koncu sezone 1914/15 sta imela kluba Ottawa Hockey Club in Wanderersi identičen rezultat štirinajstih zmag in šestih porazov. Zaradi tega sta bili odigrani dodatni tekmi za določitev prvaka lige NHA, ki bi se potegoval za Stanleyjev pokal z zmagovalcem lige PCHA, Vancouver Millionairesi. Ross, ki je v sezoni dosegel tri gole na šestnajstih tekmah, je v prvi tekmi z Wanderersi dosegel en gol za zmago Ottawe s 4:0, po porazu na drugi tekmi z 0:1, so s skupnim izidom 4:1 zmagali. Za branjenje proti Wanderersom, ki so bili znani po svoji hitrosti, je Ross postavil poseben sistem branjenja, znan kot »kitty bar the door«. Trije branilci so se postavili v vrsto deset metrov od gola, da so zaustavljali napade nasprotnika. Tak način branjena so kasneje, v izboljšani različici znani kot »neutral zone trap«, pogosto uporabljali za branjenje napadov nasprotne ekipe.
Sledečega leta je Ross dosegel po osem golov in podaj v enaindvajsetih tekmah, bil drugi najbolje plačani hokejist v klubu, njegova plača 1.400 $ je bila za 100 $ nižja od plače Franka Nighborja. Vseeno je Ross leta 1916 klub zapustil in se vrnil v Montreal, da bi skrbel za svojo športno trgovino in ponovno zaigral za Wandererse. Dosegel je šest golov in dve podaji v šestnajstih tekmah. Wanderersi so skupaj s klubi Montreal Canadiens, Toronto Arenas, Quebec Bulldogs in Ottawa Hockey Club razpustili ligo NHA in novembra 1917 ustanovili novo ligo NHL. 2. januarja 1918 je v požaru pogorela domača dvorana kluba Montreal Arena, zaradi česar so po štirih tekmah morali prekiniti sodelovanje v ligi. Vseeno so v vodstvu lige NHL vztrajali, da mora klub igrati naprej, na dveh tekmah so za zeleno mizo določili poraza za Wandererse, čeprav tekmi nista bili odigrani. S propadom kluba se je Ross upokojil kot hokejist. V svoji kratki karieri v ligi NHL je dosegel en gol na treh tekmah.
Trenerska kariera 1918–36