Konkordanca je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika tujka za skladnost ali ujemanje, zato se moderno jezikoslovje in literatura v večini primerov raje poslužujeta domačih izrazov. Danes se beseda uporablja skoraj izključno v bibliotekarstvu za abecedne sezname vseh besed neke knjige (ali skupine knjig) z navedbo mest, kjer so zapisane; zgodovinsko prvi seznami te vrste so svetopisemske konkordance, ki obravnavajo vse izdaje biblije. Zelo pogosto pa se izraz še vedno uporablja v raznih strokah za specifične besedne zveze, na primer: v medicini za sodelovanje med pacientom in zdravnikom glede načina zdravljenja; v jezikoslovju za primerjavo besede v sobesedilu in v korpusu, kar je posebno pomembno pri prevodih; v geologiji za vzporedno razporeditev večjih plasti kamnine; v tiskarstvu za staro mersko enoto za moč odtisa na 48 točkah (okoli 18 mm) na 4 vrsticah; v slovnici za ujemanje (v osebi, številu in sklonu) tako prilastkov s samostalniki, kot tudi glagolskih oblik z osebkom in predmeti; izraz se uporablja tudi za časovno skladnost med povedki glavnega stavka in odvisnikov, kar pride v poštev predvsem pri jezikih, ki pri tem uporabljajo različne naklone (npr latinščina).