Pod nazivom Južna Nizozemska je obravnavano zgodovinsko območje, ki je ostalo Habsburžanom od Sedemnajstih provinc po odcepitvi Republike Nizozemske leta 1581. Obseg območja se je s časom spreminjal. V obdobju 1581–1713 ga poznamo pod imenom Španska Nizozemska, v obdobju 1713–1794 je bila to Avstrijska Nizozemska, v obdobju 1794–1815 je bilo priključeno Franciji. Danes je to ozemlje Belgije in Luksemburga, deloma pa tudi Francije in Nizozemske. Do priključitve Franciji je bilo del Svetega rimskega cesarstva.
Ločitev severne in južne Nizozemske
Cesar Karel V. je sedemnajst habsburških nizozemskih provinc povezal v personalno unijo s skupno upravo v Bruslju. Leta 1555 je suverenost nad njimi prepustil svojemu sinu Filipu. Naslednje leto se je odpovedal cesarskemu prestolu in tedaj prepustil Filipu tudi špansko kraljevo krono (nemški del cesarstva in cesarski naslov je dobili Karlov brat Ferdinand I.).
Novi, katoliško vzgojeni španski kralj Filip II. je bil trdno prepričan, da je njegova dolžnost ohraniti v Španiji katolištvo kot edino vero. Njegova protireformacijska politika je na Nizozemskem, kjer se je zlasti na severu protestantizem že močno razširil, povzročila množične nemire, ki so se vse bolj širili.
Leta 1667 je Filipov namestnik na Nizozemskem vojvoda Alba (Fernando Álvarez de Toledo) nastopil proti prebivalstvu zelo nasilno in kruto, kar je prvotne nemire protestantskih množic vzpodbudilo v odkrit upor proti španski oblasti; preprosti ljudje so se uprli iz verskih razlogov, plemiči pa predvsem zato, ker so bile kratene njihove tradicionalne pravice.
Ko je po prvi Albini veliki invaziji v letih 1572–1575 Špancem začasno zmanjkalo ameriškega srebra, s katerim so plačevali veliko najemniško vojsko, in so uporniki pod vodstvom Viljema I. Oranskega že začeli organizirati samostojno upravo, je novi kraljevi namestnik Alessandro Farnese, vojvoda Parmski, leta 1577 ponovno napadel z močno vojsko. Južni provinci Artois in Hainault ter nekaj mest (Lille, Douai, Orchies), ki so bili bolj konservativni in katoliški ter bliže španski vojski, so se tedaj odločili, da se ne bodo več upirali Špancem. 6. januarja 1579 so sklenili arraško zvezo, ki je v zameno za stare plemiške in mestne privilegije priznala suverenost španskega kralja in sprejela katolištvo kot edino vero. Severne province so se še isti mesec povezale v utrechtsko zvezo, ki se je opredelila za boj proti Španiji. Utrechtska zveza se je julija 1581 tudi formalno ločila od Španije. Čeprav je Španija ločitev praktično priznala šele s premirjem leta 1609 in formalno šele z mirovno pogodbo v Münstru leta 1648, govorimo odtlej o dveh Nizozemskah: severni Republiki Nizozemski in Južni Nizozemski, ki je bila najprej španska in potem avstrijska.
Španska Nizozemska
Obdobje vojne do premirja leta 1609
Z ozemlja arraške zveze je vojvoda Parmski prodiral naprej v Brabant in Flandrijo in v avgustu 1585 po enajstmesečnem obleganju zavzel Antwerpen, ki je dotlej zapiral svoja mestna vrata tako pred uporniki kot pred Španci. Vojvoda Parmski je protestantskim prebivalcem, ki niso hoteli sprejeti katoliške vere, dovolil izselitev z imetjem vred. Tedaj se je polovica prebivalcev Antwerpna preselila v Amsterdam. Istočasno so uporniki zaprli ustje reke Schelde in Antwerpen odrezali od morja. Oboje je Antwerpnu odvzelo dotedanjo vlogo vodilnega trgovskega mesta ob ustju Rena, ki jo je prevzel Amsterdam.
Španska vojska je napredovala še naprej do velikih rek Waal in Ren, vzhodno od reke IJssel pa vse do Severnega morja.
Leta 1590 je bil Parma poklican v Francijo (da pomaga katoliški opoziciji v boju proti kasnejšemu kralju Henriku IV., ki je po uboju francoskega kralja Henrika III. oblegal Pariz). Republika Nizozemska, ki se je medtem upravno uredila in vojaško utrdila, je prešla v protinapad, izrinila Špance z ozemelj vzhodno od reke IJssel in tudi iz trdnjav ob velikih rekah Ren, Waal in Maas, tako da je dobila nadzor nad plovbo med morjem in osrednjo Evropo. Zavzela je severni del Brabanta in utrdbo Sluis ob flandrijski morski obali. Leta 1609 sta vojskujoči se strani, obe že močno izčrpani, sklenili dvanajstletno premirje.
(Škofija Liege, ki je ležala znotraj ozemlja Španske Nizozemske, je bila ločena kneževina s knezoškofom, tako kot že v srednjem veku. Med nizozemskim uporom proti Španiji je bila dosledno nevtralna in je tak položaj ohranila vse 17. in 18. stoletje. Njegove institucije so se razvijale vzporedno z institucijami sosednjih dežel.)
Gospodarski razcvet med dvanajstletnim premirjem (1609–1621)
Premirje je Španski Nizozemski omogočilo, da je začela z gospodarsko in kulturno obnovo. Podeželju je nudilo osnovo za ponoven vzpon tradicionalno visoko razvito kmetijstvo z velikimi pridelki žit, zlasti v Flandriji in Brabantu. Tudi mesta so si hitro opomogla. Antwerpen, ki je izgubil svojo glavno dejavnost, zunanjo trgovino, se je tako kot druga južnonizozemska mesta vrnil k izdelovanju starih izvoznih izdelkov (glasbeni instrumenti, tapiserije, vezenje, izdelki iz barvastih kovin) in začel uvajati nove, visoko kvalitetne (tkanje svile, obdelava diamantov, proizvodnja finih lanenih platen, čipk, pohištva, tiskanje knjig). Vojno so preživele tudi podeželske industrije, zlasti proizvodnja volne in platna v Flandriji.
Nadvojvoda Albert VII. Avstrijski (mlajši brat habsburških cesarjev Rudolfa II. in Matije) in Isabela (hči Filipa II.), ki sta bila v obdobju premirja skupaj namestnika španskega kralja (guvernerja) na Nizozemskem, sta skrbela za dobre odnose z lokalnim plemstvom, ki je še vedno (kot v času Sedemnajstih provinc) zasedalo svoja mesta v treh posvetovalnih svetih: državnem, tajnem in finančnem. Glavne skupščine (staten-generaal) od leta 1600 nista sklicevala, deželna oblast pa je bila še vedno v pristojnosti skupščin provinc (staten), v katerih pristojnosti je bila tudi odmera in pobiranju davkov. V pravnih zadevah je bil že od leta 1504 najvišje sodišče veliki svet v Mechelnu, poleg njega pa so imele mnoge province tudi svoja sodišča.
Z mirom se je začela intenzivna rekatolizacija dežele. Šolanje otrok so prevzeli jezuiti; poleg tega je bil po župniščih organiziran obvezen nedeljski verski pouk za vse otroke. Tiskale so se cenene izdaje katekizmov, reprodukcije verskih scen.Po letu 1630, ko so bili protestanti marginalizirani, je verski pritisk popustil, vendar so morali protestanti in judje verske obrede še vedno skrivati. Kartezijanstvo, ki je prodiralo iz Francije, na univerzi v Leuvnu ni bilo dovoljeno, ni pa bilo direktno preganjano. Pojavile so se debate med janzenisti in protijanzenisti. Šolstvo je bilo, za tisti čas, na zavidljivem nivoju.
Albert in Isabela sta obnovi verskih objektov, gradnji novih cerkva pa tudi posvetnih palač, namenjala tudi del srebra, ki je prihajalo iz Španije za vzdrževanje vojske (ki se je v premirju zmanjšala iz 60 na 20 tisoč mož). Tako so nastajale nove arhitekture, ki so posnemale italijanski barok. Zaradi številnih naročil, cerkvenih in posvetnih, je bil čas umetnikom naklonjen; umetnikom, ki so ob eksodusu prebivalstva iz Antwerpna leta 1585 večinoma ostali doma, so se pridružili prišleki (slikarski ceh Sv. Luke v Antwerpnu je imel leta 1616 216 članov, dvakrat toliko kot leta 1584Israel, str. 416). Albert in Izabela sta za dvornega arhitekta in umetniškega svetovalca poklicala iz Rima nazaj v Antwerpen Wensela Cobergherja (1560–1634), ki je skupaj z mlajšim sorodnikom Jcobom Francartom (1583–1651) uspešno kombiniral italijanski barok z lokalnimi značilnostmi. Največji pečat temu "srebrnemu obdobju" španske Nizozemske pa ste dala slikarja flamske šole Peter Paul Rubens in Anthonis van Dyck. Južna Nizozemska je v tem času postala eno od kulturnih središč Evrope.
Od konca premirja do pirenejskega miru (1621–1659)
Po prenehanju dvanajstletnega premirja, ki je sovpadlo z začetnimi leti tridesetletne vojne v Evropi, je Španija nadaljevala vojno z veliko vojsko 60.000 mož. Po prvih zmagah se ji je zataknilo pri dolgotrajnem obleganju mesta Bergen-op-Zoom ob ustju reke Schelde, ki ga je moral španski vojskovodja Ambrogio Spinola zaradi bolezni med vojaki in dezerterstva opustiti. Španska vlada je načrt hitre vojaške zmage spremenila v dolgotrajno ekonomsko vojno. Leta 1628 se je spustila še v vojno za nasledstvo v Mantovi (1628–1631), kamor je prestavila velik del svoje flandrijske vojske in tako omogočila novemu stadhouderju Republike Nizozemske Frideriku Henriku, da je prešel v napad in v letih 1629–1632 zavzel severni del Brabanta in mesta ob reki Maas vse do Mastrichta.
Nadvojvoda Albert je leta 1621 umrl in kraljeva namestnica Isabela je bila nemočna med interesi lokalnih nizozemskih oblasti (leta 1632 je sklicala staten-generaal), ki so se želele z Republiko Nizozemsko pogajati o miru, in španskim kraljem Filipom IV., ki pogajanj ni dovolil, češ da so s tem kršene njegove pristojnosti.
Leta 1635 je Španija uspešno odbila skupni napad Francije in Republike Nizozemske in preprečila njun načrt, da si Južno Nizozemsko sporazumno razdelita. Leta 1640 so Francozi okupirali Artois in del Hainaulta (Avesnes) in še nekatera manjša ozemlja ob meji (Montmedy, Thionville) in leta 1646 zavzeli močno utrjeno morsko pristanišče Dunkirk.
V 1640-tih letih sta tako Republika Nizozemska kot Španija iskali primeren način, da bi končali osemdesetletno bojevanje. Leta 1648 je končno prišlo do mirovne pogodbe v Münstru, ki je ena od pogodb vestfalskega miru. Španski kralj Filipu IV. je priznal obstoječo mejo proti Republiki Nizozemski in, ker mu je grozilo nadaljevanje vojne s Francijo, tudi sprejel skoraj vse pogoje, ki mu jih je postavila Republika Nizozemska. Med njimi je bil najbolj daljnosežen pristanek na nadaljevanje blokade ustja reke Schelde; ta blokada je hromila in pritiskala na gospodarstvo Južne Nizozemske še vse 18. stoletje.
Z vestfalskim mirom so gospodarstva severnoevropskih dežel zadihala svobodneje in začela med seboj tekmovati. Trgovsko utesnjena Španska Nizozemska je bila tako gospodarsko v slabšem položaju kot med tridesetletno vojno (ki jo je deloma oskrbovala). Vpletena pa je bila tudi v nadaljevanje vojne med Španijo in Francijo. Španija je, ob domačih težavah francoskega kanclerja Mazarina s frondo (1648–1652), preko ozemlja Španske Nizozemske povečala pritisk na Francijo tako, da je tedanjemu guvernerju, nadvojvodi Leopoldu Viljemu (1647–1656), poslala nove čete in denar. Z njimi je leta 1652 spet zavzel utrjeni Dunkirk.
Leta 1659 pa je Španija tovrstno politiko opustila. S Francijo je sklenila pirenejski mir, s katerim je priznala francoske osvojitve v Španski Nizozemski iz leta 1640, da bi se lahko posvetila ponovnemu osvajanju Portugalske, ki se je bojevala za samostojnost. (Dunkirk je bil Franciji priključen spet leta 1662.)
Brez lastne vojske v odvisnosti od interesov zaveznikov (1659–1701)
Ozemlje Južne Nizozemske je do pirenejskega miru služilo Španiji kot izhodišče za bojevanje s Francijo, za kar je (s krajšimi presledki) z ameriškim srebrom vzdrževala močno najemniško vojsko. S pirenejskim mirom pa se je tok srebra iz Madrida v Antwerpen ustavil. Španska flandrijska vojska, ki je leta 1658 štela 70.000 mož, se je leta 1661 zmanjšala na 33.000 in kmalu nato na 20.000 mož in manjIsrael, str. 741. Obramba ozemlja Španske Nizozemske pred Francijo je postala odvisna od španskih zaveznikov. Vzporedno se je dokončno končalo tudi "srebrno" kulturno obdobje Južne Nizozemske, ki se je bilo začelo z Albertom in Izabelo ter vrnitvijo Rubensa iz Rima.
Kraljevi namestnik markiz Castel Rodrigo (1664–1668) tako leta 1667 ni imel moči, da bi se uprl francoskemu kralju Ludviku XIV., ko je v devolucijski vojni (1667–1668) napadel Špansko Nizozemsko. Ludvika je z diplomatskim pritiskom zaustavila trojna zveza Anglije, Republike Nizozemske in Švedske. A dvanajst že osvojenih južnonizozemskih mest je lahko obdržal.