Parolas Spet trte so rodile, prijat'lji, vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srcé razjasni in okó, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.
Komu narpred veselo zdravljico, bratje! č'mo zapet? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!
V sovražnike 'z oblakov rodu naj naš'ga trešči grom; prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencov dom; naj zdrobé njih roké si spone, ki jih še težé!
Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko pred, spet naša boste last!
Bog živi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice, ni take je mladenke, ko naše je krvi deklé; naj sinóv zarod nov iz vas bo strah sovražnikov!
Mladen'či, zdaj se pije zdravljica vaša, vi naš up; ljubezni domačije noben naj vam ne vsmrti strup; ker zdaj vas kakor nas jo srčno branit' kliče čas!
Živé naj vsi narodi, ki hrepené dočakat' dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijat'lji, kozarec zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat'li, ker dobro v srcu mislimo. Dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi!