thumb|200px|Ozemeljski in časovni prikaz vladanja dinastije Ming (rumeno) na Kitajskem (preostanek črn) Dinastija Ming je bila kitajska vladarska dinastija med letoma 1368 in 1644. Bila je zadnja etnično hanska kitajska dinastija, ki je nasledila mongolsko dinastijo Juan, oblast pa je predala mandžurski dinastiji Čing. Država dinastije Ming (; pinjin míng cháo) se je imenovala tudi Veliki imperij Mingov (). Čeprav je Peking, glavno mesto Mingov, leta 1644 padel, so ostanki mingovskega prestola in moči, zdaj znani kot Južni Ming, preživeli do leta 1662.
Ta dinastija se je začela kot čas kulturnega razcveta, s kitajskimi trgovci, ki so raziskali ves Indijski ocean in z vzponom kitajske umetnosti, še posebno proizvodnje porcelana, v neslutene višave. Kitajci se začetkov dinastije spominjajo kot čas miru in blaginje. »Ming« sicer pomeni svetel.
Pod vladavino Mingov je bila med drugim zgrajena ogromna vojna mornarica in vojska, s štirijambornimi ladjami z nosilnostjo 1500 ton in pehoto z milijonom vojakov. Vsako leto so v severni Kitajski pridobili preko 100.000 ton železa, v tistem času pa so številne knjige tiskali s tiskarskimi stroji. Zgodnja mingovska Kitajska je bila v svojem obdobju najnaprednejša država na Zemlji. Ljudstvo je med njeno naslednico, dinastijo Čing, močno nasprotovalo vladavini »tujcev« in obnova dinastije Ming je služila za mobilizacijo ljudstva vse do sodobne dobe.
Zgodovina Ustanovitev Upor in rivalstvo upornikov Pred ustanovitvijo dinastije Ming je od leta 1271 do 1368 vladala mongolska dinastija Juan. Razlage za propad Juanov vključujejo institucionalizirano etnično diskriminacijo ljudstva Han, ki je sprožila zamere in odpor, previsoko obdavčenje območij, ki jih je močno prizadela inflacija, in velike poplave Rumene reke kot posledico opustitve vzdrževanja namakalnih sistemov. Posledično sta bila kmetijstvo in gospodarstvo v razsulu, med več sto tisoč kmeti, pozvanimi k popravljanju nasipov na Rumeni reki, pa je izbruhnil upor. Uprle so se številne skupine Hanov, vključno z Rdečimi turbani leta 1351. Rdeči turbani so bili povezani z budistično tajno združbo Beli lotos.
Džu Juandžang je bil obubožan kmet in budistični menih, ki se je Rdečim turbanom pridružil leta 1352. Kmalu po poroki s posvojenko uporniškega poveljnika je pridobil velik ugled. Njegove uporniške sile so leta 1356 zavzele mesto Nanking, ki je kasneje postalo prestolnica dinastije Ming.
Z razpadom dinastije Juan so se konkurenčne uporniške skupine začele boriti za oblast v državi in s tem pravice do ustanovitve nove dinastije. Leta 1363 je Džu Juandžang v bitki na jezeru Pojang, nedvomno največji ladijski bitki v zgodovini, odstranil svojega glavnega nasprotnika in vodjo uporniške frakcije Hanov Čen Jovljanga. Džovova vojska 200.000 mornarjev, znana po ambiciozni uporabi zažigalnih ladij, je uspela premagati več kot trikrat večjo uporniško silo Hanov, ki naj bi štela 650.000 mož. Zmaga je uničila zadnjo nasprotno uporniško frakcijo in Džu Juandžangu omogočila nesporen nadzor nad bogato dolino reke Jangce in utrdila njegovo moč na jugu Kitajske. Potem ko je dinastični vodja Rdečih turbanov leta 1367 umrl v sumljivih okoliščinah, medtem ko je bil Džujev gost, ni bilo več nikogar, ki bi bil sposoben izpodbijati Džujev pohod na prestol. Džu je svoje cesarske ambicije pokazal tako, da je leta 1368 poslal svojo vojsko proti prestolnici Juan Dadu (današnji Peking). Zadnji juanski cesar je pobegnil proti severu v severno prestolnico Šangdu, Džu pa je z zemljo zravnal palače Juana v Daduju in nato razglasil ustanovitev dinastije Ming. Mesto so še isto leto preimenovali v Bejping. Džu Juandžang je po prihodu na oblast privzel vladarsko ime Hongvu, kar pomeni »Veliki bojevnik«.
Vladavina cesarja Hongvuja
thumb|upright|Portret cesarja Hongvuja (vl. 1368–1398) Hongvu je takoj začel obnavljati državno infrastrukturo. Zgradil je 48 km dolg zid okoli Nankinga, pa tudi nove palače in vladne dvorane. Zgodovina Minga navaja, da je že leta 1364 začel pripravljati nov konfucijanski zakonik, Da Ming Li, ki je bil dokončan leta 1397 in je vključeval nekatere določbe iz starega zakonika Tanga iz leta 653. Hongvu je organiziral vojaški sistem, znan kot vejsuo, ki je bil podoben sistemu fubing dinastije Tang (618–907).
Leta 1380 je ukazal usmrtiti kanclerja Hu Vejjonga zaradi suma zarote, ukinil položaj kanclerja in sam prevzel vlogo prvega ministra in cesarja. Zaradi vedno večjih dvomov v zvestobo ministrov in podložnikov je Hongvu ustanovil Džinjivej, mrežo tajne policije, sestavljeno iz njegove dvorne straže. Med njegovo vladavino je bilo v nizu čistk usmrčenih približno 100.000 ljudi.
Cesar Hongvu je izdal številne odloke, ki so prepovedovali mongolske prakse in razglašali njegovo namero, da Kitajsko očisti barbarskih vplivov. Hkrati je poskušal uporabiti zapuščino dinastije Juan za legitimiranje svoje oblasti ne samo na Kitajskem, ampak tudi na ozemljih, ki so bila domeni dinastije Juan. Nadaljeval je s politiko zahtev dinastije Juan po korejskih priležnicah in evnuhih, obdržal dedne vojaške ustanove v mongolskem slogu, oblačila in klobuke v mongolskem slogu, spodbujal lokostrelstvo in jahanja in veliko Mongolov vključil v vojsko Minga. Do poznega 16. stoletja je bil Mongol vsak tretji častnik v kitajski vojski. Veliko vojakov je bilo tudi iz drugih ljudstev, kot so bili Džurčeni. Pogosto se je dopisoval z mongolskimi, japonskimi, korejskimi, džurčenskimi, tibetanskimi in jugozahodnim obmejnim vladarji in jim svetoval, kako naj vodijo vladno in dinastično politiko ter vztrajal, da ga voditelji iz teh regij obiščejo. Na svoje ozemlje je preselil 100.000 Mongolov in jih veliko zaposlil kot stražarje v prestolnici.
Zase je trdil, da ni upornik, in poskušal upravičiti svojo zmago nad drugimi uporniškimi vojskovodjami s trditvijo, da je bil božansko določen, da vzpostavi red z zatiranjem upornikov. Večina kitajskih elit v mongolskem poreklu dinastije Jing ni videla razloga za upor ali zavrnitev. Hongvu je poudarjal, da ozemlja ne osvaja od dinastije Juan, temveč od uporniških vojskovodij. S temi argumenti je poskušal prepričati Juanove lojaliste, da se pridružijo njegovi stvari. Davek, ki ga je Ming prejemal od nekdanjih vazalov Juana, je izrabil kot dokaz, da je Ming prevzel legitimnost Juana.
Jugozahodna meja Vojaki muslimanskih Hujev so se potem, potem ko so odslužili Mingom v kampanjah proti domorodnim ljudstvom, naselili v Čangdeju v Hunanu. Območja na jugozahodu, ki so bila nekoč del kraljestva Dali, je dinastija Ming po uspešnih pohodih vojske Hujev proti Juanu zvestim enotah Mongolov in drugih, leta 1381 priključila k svojemu cesarstvu. Vojaki generala Hujev Mu Jinga, ki je bil imenovan za guvernerja osvojene province Junan, so bili v prizadevanjih za kolonizacijo jugozahoda naseljeni v Junanu. Do konca 14. stoletja je približno 200.000 vojaških kolonistov naselilo približno 2.000.000 mu (350.000 hektarjev) zemlje v današnjih provincah Junan in Guidžov. V kasnejših obdobjih je prišlo tja še približno pol milijona kitajskih naseljencev. Te migracije so povzročile velik premik v etnični sestavi regije, saj je bila prej več kot polovica prebivalstva ne-Hanov. Zamere nad tako velikimi spremembami prebivalstva ter posledično vladno prisotnostjo in politiko, naklonjeno priseljencem, je sprožila več uporov Miaov in Jaov v letih 1464 do 1466. Upore je zatrla vojska 30.000 Mingovih vojakov, vključno s 1.000 Mongoli, ki so se pridružili 160.000 lokalnim Guangšijem. Učenjak Vang Jangming (1472–1529) je potem, ko je zadušil še en upor v regiji, začel zagovarjati centralno in enotno politiko do kitajskih in avtohtonih etničnih skupin, se pravi sinizacijo lokalnih ljudstev.
Pohod na severovzhod thumb|left|Kitajski zid: zidovi iz zbite zemlje iz obdobja vojskujočih se držav so bili povezani v celovit zid pod dinastijama Čin in Han, veliko večino opečnega in kamnitega zidu, ki ga vidimo danes, pa je zgradila dinastija Ming
Po strmoglavljenju mongolske dinastije Juan in prihodu dinastije Ming leta 1368 je Mandžurija ostala pod nadzorom Mongolov. Vladala ji je dinastija Severni Juan s sedežem v Mongoliji. Nadoblast nad mandžurskimi plemeni je sčasoma pridobil Nagaču, nekdanji uradnik dinastije Juan in general Urjanhajev dinastije Severni Juan. General je hitro okrepil svojo oblast in organiziral vojsko, ki je imela več sto tisoč vojakov in bi lahko ogrozila na novo ustanovljeno dinastijo Ming in ponovno vzpostavila oblast Mongolov na Kitajskem. Ming se je odločil, da ne bo čakal na napad Mongolov. Leta 1387 jih je napadel in premagal in prisilil Nagačuja, da se je predal. Ming je Mandžurijo priključil k svojemu cesarstvu.
Zgodnji dvor Minga ni niti mogel niti si prizadeval pridobiti oblast, ki so jo Džurčenom v Mandžuriji vsilili Mongoli. Namesto tega je ustvaril odnose, ki so na koncu postali zgled za odnose z vsemi ljudstvi ob severovzhodni meji. Do konca vladavine Hongvuja so se oblikovali bistveni elementi politike do Džurčenov. Večina prebivalcev Mandžurije, razen Divjih Džurčenov, je živela v sožitju s Kitajsko. Leta 1409 je dinastija Ming pod cesarjem Jonglejem na bregovih rek Amur in Išiha ustanovila Regionalno nurgansko vojaško komisijo in poslal evhuha Haišija na pohod do ustja Amurja, da bi pomiril Divje Džurčene. Po smrti cesarja Jongleja je bila Regionalna nurganska vojaška komisija leta 1435 ukinjena in dvor Minga je tam prenehal delovati, čeprav so v Mandžuriji še naprej obstajale straže. Dinastija Ming je v času svojega obstoja v Mandžuriji ustanovila skupaj 384 straž (vej) in 24 bataljonov (suo). Uradi v Mandžuriji so bili verjetno le nominalni in niso nujno pomenili politične oblasti. Politična prisotnost Minga v Mandžuriji se je do njegovega poznega obdobja znatno zmanjšala.
Odnosi s Tibetom upright=.9|thumb| Tibetanska thangka Guhjasamaja Akšobhiavajra iz 17. stoletja; dvor dinastije Ming je dobival različne poklone, tudi tibetanske thangke, in prinašalce davkov v zameno obdaril s svojimi darili
Mingši, uradna zgodovina dinastije Ming, sestavljena v dinastiji Čing okoli leta 1739, navaja, da je dinastija Ming ustanovila potujoča poveljstva, ki so nadzirala tibetansko administracijo, obenem pa obnovila nazive uradnikov nekdanje dinastije Juan iz Tibeta in znova podelila knežje nazive voditeljem tibetanskih budističnih sekt. V nasprotju s tem Turrell V. Wylie trdi, da je bil Mingši predmet stroge cenzure v korist prestiža in ugleda cesarjev Minga in zamegljuje zapleteno zgodovino kitajsko-tibetanskih odnosov v obdobju dinastije Ming.
Sodobni učenjaki še vedno razpravljajo o tem, ali je imela dinastija Ming suverenost nad Tibetom ali ne. Nekateri verjamejo, da je bila ohlapna kitajska suverenost v veliki meri prekinjena, ko je cesar Džjandžing (vladal 1521-1567) na svojem dvoru preganjal budizem v korist daoizma. Drugi poznavalci trdijo, da so verski odnosi med kitajskim dvorom in tibetanskimi lamami premalo preučeni za zanesljive zaključke. Tretji opažajo, da je dinastija Ming zelo potrebovala srednjeazijske konje in ohranjanje trgovanja s čajem v zameno za konje.
Ming je v 14. stoletju občasno napadal Tibet, čemur so se Tibetanci uspešno upirali. Več znanstvenikov poudarja, da dinastija Ming v nasprotju s predhodnimi Mongoli ni imela stalne vojske v Tibetu. Cesar Vanli (vladal 1572–1620) je po sklenitvi mongolsko-tibetanskega zavezništvu leta 1578 poskušal ponovno vzpostaviti kitajsko-tibetanske odnose, kar je vplivalo tudi na zunanjo politiko kasnejše mandžurske dinastije Čing (1644–1912). Mongoli so se vse do poznega 16. stoletja izkazovali za uspešne oborožene zaščitnike dalajlame sekte rumenih klobukov. Vse večja prisotnost Mongolov v pokrajini Amdo je dosegla vrhunec z Guši Kanovo osvojitvijo Tibeta leta 1642 in ustanovitvijo Hošutskega kanata.
Vladavina cesarja Jongleja Vzpon na oblast thumb|upright|left|Cesar Jongle (vladal 1402–1424)