Dunedin

Dunedin (/dʌˈniːdɪn/ ⓘ[a] duh-NEE-din; maorsko: Ōtepoti) je drugo največje mesto na Južnem otoku Nove Zelandije (za Christchurchom) in glavno mesto regije Otago. Njegovo ime izhaja iz Dùn Èideann, škotsko-gelskega imena za Edinburgh, glavno mesto Škotske.Dunedin: Edinburgh of the south , The Scotsman, 18 April 2012 Mesto ima bogato maorsko, škotsko in kitajsko dediščino.

Z ocenjenim prebivalstvom 134.600 junija 2023 je Dunedin sedmo najbolj naseljeno metro in mestno območje na Novi Zelandiji. Zaradi zgodovinskih, kulturnih in geografskih razlogov je mesto dolgo veljalo za eno od štirih glavnih središč Nove Zelandije. Mestno območje Dunedin leži na osrednji vzhodni obali Otaga, ki obdaja glavno pristanišče Otago in pristanišče in hribi okoli Dunedina so ostanki ugaslega vulkana. Mestna predmestja se raztezajo v okoliške doline in hribe, na ožino polotoka Otago ter ob obalah pristanišča Otago in Tihega oceana.

Arheološki dokazi kažejo na dolgotrajno zasedbo tega območja s strani Maorov pred prihodom Evropejcev. Provinca in regija Otago je dobila ime po vasi Otakou Ngāi Tahu ob ustju pristanišča, ki je v 1830-ih postala kitolovska postaja.

Leta 1848 je Združenje laikov Svobodne škotske cerkve ustanovilo škotsko naselbino in med letoma 1855 in 1900 se je na tisoče Škotov izselilo v vključeno mesto. Prebivalstvo in bogastvo Dunedina sta se močno povečala med zlato mrzlico v osrednjem Otagu v 1860-ih in za kratek čas je postalo največje mestno območje Nove Zelandije. Mesto je istočasno doživelo precejšnje migracije iz celinske Kitajske, predvsem iz Guangdonga in Guangšija. Dunedin je dom najstarejše kitajske skupnosti na Novi Zelandiji.

Danes ima Dunedin raznoliko gospodarstvo, ki vključuje proizvodnjo, založništvo, umetnost, turizem in na tehnologiji temelječe industrije. Glavni steber mestnega gospodarstva je še vedno osredotočen na terciarno izobraževanje, s študenti Univerze v Otagu, najstarejše univerze na Novi Zelandiji, in Politehnike v Otagu, ki predstavljajo velik delež prebivalstva; Po popisu leta 2006 je bilo 21,6 odstotka mestnega prebivalstva starih med 15 in 24 let, v primerjavi s povprečjem Nove Zelandije, ki znaša 14,2 odstotka. Dunedin je znan tudi po svoji živahni glasbeni sceni, saj se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja rodil zvok Dunedina (ki je močno vplival na grunge, indie in sodobni alternativni rock). Leta 2014 je bilo mesto imenovano za UNESCO mesto literature.

Zgodovina Maorska naselja Arheološki dokazi kažejo, da se je prva človeška (maorska) okupacija Nove Zelandije zgodila med letoma 1250 in 1300 našega štetja, prebivalstvo pa je bilo skoncentrirano vzdolž jugovzhodne obale. Taborišče na plaži Kaikai blizu Long Beacha severno od današnjega mesta Dunedin je bilo približno iz tega časa. Na območju današnjega Dunedina so številna arhaična mesta (lovci na moe), več jih je velikih in stalno naseljenih, zlasti v 14. stoletju. Število prebivalcev se je skrčilo, a spet povečalo z razvojem klasične maorske kulture, ki je videla izgradnjo več pā, utrjenih naselbin, zlasti Pukekura pri Taiaroa Head, okoli leta 1650. V današnjem osrednjem Dunedinu (Ōtepoti) je bilo naselje, ki je bilo zasedeno šele okoli leta 1785, a opuščeno leta 1826. Obstajale so tudi maorske naselbine v Whareakeake (Plaža morilcev), Pūrākaunui, Mapoutahi (polotok Goat Island) in Huriawa (polotok Karitane) na severu ter v Taieri Mouth in Otokia (Henley) na jugu, vse znotraj sedanjih meja Dunedina.

Maorsko izročilo pripoveduje najprej o ljudstvu, imenovanem Kahui Tipua, ki je živelo na tem območju, nato o Te Rapuwai, napol legendarnem, vendar ga šteje za zgodovinskega. Naslednji prihodi so bili Waitaha, ki mu je sledil Kāti Māmoe pozno v 16. stoletju in nato Kāi Tahu (Ngāi Tahu v sodobnem standardnem maorščini), ki je prišel sredi 17. stoletja. Evropska poročila so te zaporedne pritoke pogosto predstavljala kot "invazije", vendar sodobna stroka dvomi o tem mnenju. Verjetno je šlo za migracije – tako kot tiste Evropejcev –, ki so mimogrede povzročile prelivanje krvi. Lovec na tjulnje John Boultbee je v poznih 1820-ih zapisal, da so Kaika Otargo (naselja okoli in blizu pristanišča Otago) najstarejša in največja na jugu.

Zgodnji prihodi iz Evrope

Poročnik James Cook je med 25. februarjem 1770 in 5. marcem 1770 stal ob današnji obali Dunedina in poimenoval Cape Saunders (na polotoku Otago) in Saddle Hill. Poročal je o pingvinih in tjulnjih v bližini, kar je vodilo k obisku avstralskih, ameriških in britanskih lovcev na tjulnje od začetka 19. stoletja. V prvih letih tjulnjevanja je med letoma 1810 in 1823 prišlo do spora med lovci na tjulnje in lokalnimi Maori, vojna tjulnjev, ki jo je sprožil incident v pristanišču Otago. William Tucker je postal prvi Evropejec, ki se je naselil na tem območju – leta 1815.

Trajna evropska naselitev sega v leto 1831, ko sta brata Weller iz Novega Južnega Walesa ustanovila svojo kitolovsko postajo v Otagu (danes Otakou) v pristanišču Otago. Epidemije so močno zmanjšale populacijo Maorov. Do poznih 1830-ih je pristanišče postalo mednarodno kitolovsko pristanišče. Wright & Richards sta leta 1837 ustanovila kitolovsko postajo v Karitaneju, v Sydneyju rojeni Johnny Jones pa je leta 1840 ustanovil poljedelsko naselje in misijonsko postajo (prvo na Južnem otoku) v Waikouaitiju. Naselji pri Karitaneju in Waikouaitiju sta se obdržali, zaradi česar je današnji Dunedin eno izmed najdlje obstoječih evropskih poseljenih ozemelj na Novi Zelandiji.

V začetku leta 1844 je ladja Deborah, ki jo je vodil Thomas Wing in je (med drugim) nosila njegovo ženo Lucy in predstavnika novozelandske družbe Fredericka Tucketta, odplula proti jugu iz Nelsona, da bi določila lokacijo načrtovane naselbine svobodne cerkve. Po pregledu več območij okoli vzhodne obale Južnega otoka je Tuckett izbral kraj, ki bo postal znan kot Dunedin. (Tuckett je zavrnil lokacijo mesta, ki bo postalo Christchurch, saj je menil, da so tla okoli reke Avon (reka) / Ōtākaro močvirnata.

Laično združenje Svobodne cerkve Škotske je prek podjetja, imenovanega Otago Association, leta 1848 ustanovilo Dunedin na čelu pristanišča Otago kot glavno mesto njegove posebne naselbine.

Ime Dunedin izvira iz Dùn Èideann, škotsko-gelskega imena za Edinburgh, glavno mesto Škotske. Charles Kettle, mestni geodet, ki mu je bilo naročeno, naj posnema značilnosti Edinburgha, je izdelal osupljivo, »romantično« načrtovanje mesta. Nastale so veličastne in nenavadne ulice, saj so se gradbeniki trudili in včasih niso uspeli zgraditi njegove drzne vizije po zahtevni pokrajini. Kapitan William Cargill (1784–1860), veteran napoleonskih vojn, je bil posvetni vodja nove kolonije. Prečastiti Thomas Burns (1796–1871), nečak pesnika Roberta Burnsa, je poskrbel za duhovno vodstvo. Do konca 1850-ih se je okoli 12.000 Škotov izselilo v Dunedin, mnogi iz industrijskih nižin.

Obdobje zlate mrzlice Leta 1852 je Dunedin postal glavno mesto province Otago, celotne Nove Zelandije od Waitakija na jugu. Leta 1861 je odkritje zlata v Gabriel's Gullyju na jugozahodu povzročilo hiter pritok ljudi in Dunedin je leta 1865 postal prvo novozelandsko mesto po rasti prebivalstva. Med novimi prišleki je bilo veliko Ircev, pa tudi Italijanov, Libanonci, Francozi, Nemci, Judje in Kitajci. Južno pokopališče Dunedin je bilo ustanovljeno leta 1858, severno pokopališče Dunedin pa leta 1872. V 1860-ih je bil zgrajen rezervoar Ross Creek, da bi zadovoljil potrebe Dunedina po vodi.

Banka Otago, ki je bila v lasti Londona, je odprla svoja vrata v Dunedinu leta 1863, odprla 12 podružnic po vsej regiji, nato pa se je leta 1873 združila z novo Narodno banko Nove Zelandije, ki je prav tako imela sedež v Londonu in je prav tako delovala iz Dunedina, vendar, zvesto svojemu imenu, hitro se je razširil po Novi Zelandiji.Notice. Otago Daily Times 21 June 1873 Page 2 Dunedin je ostal glavni lokalni vir nacionalnega razvojnega kapitala do druge svetovne vojne.

Dunedin in regija sta se industrializirala in utrdila, glavna južna proga pa je mesto povezala s Christchurchom leta 1878 in Invercargillom leta 1879. Srednja deška šola Otago je bila ustanovljena leta 1863. Muzej Tūhura Otago je bil odprt leta 1868. Univerza v Otagu, najstarejša univerza na Novi Zelandiji leta 1869. Srednja dekliška šola Otago je bila ustanovljena leta 1871.

Do leta 1874 so Dunedin in njegova predmestja postala največje novozelandsko mesto z 29.832 prebivalci, kar je 27.840 prebivalcev Aucklanda izrinilo na drugo mesto.

Med letoma 1881 in 1957 je bil Dunedin dom žičnic, ki so bile hkrati eden prvih in zadnjih tovrstnih sistemov na svetu. Zgodaj v 1880-ih je otvoritev industrije zamrznjenega mesa, s prvo pošiljko, ki je odšla iz Port Chalmersa leta 1882, pomenila začetek kasnejše velike nacionalne industrije. Prva uspešna komercialna pošiljka zamrznjenega mesa iz Nove Zelandije v Združeno kraljestvo je bila na Dunedinu leta 1881.

Po desetih letih zlate mrzlice se je gospodarstvo upočasnilo, vendar je shema priseljevanja in razvoja Juliusa Vogla pripeljala na tisoče ljudi, zlasti v Dunedin in Otago, preden je v 1880-ih znova nastopila recesija. V teh prvih in drugih časih blaginje so bile ustanovljene številne ustanove in podjetja, prvi novozelandski dnevni časopis, umetniška šola, medicinska šola in javna umetniška galerija. Med temi novimi ustanovami je bila javna umetniška galerija Dunedin. Aktivno ga je razglašal umetnik William Mathew Hodgkins. Bil je tudi izjemen arhitekturni razcvet, ki je proizvedel številne pomembne in okrasne zgradbe. Prva cerkev R. A. Lawsona v Otagu in cerkev Knox sta pomembni primeri, prav tako zgradbe Maxwella Buryja in F. W. Petreja. Pod vodstvom W. M. Hodgkinsa so cvetele tudi druge vizualne umetnosti. Mestno pokrajino in rastočo mestno podobo je nazorno upodobil George O'Brien (1821–1888). Od sredine 1890-ih je gospodarstvo oživelo. Ustanovljene so bile ustanove, kot sta Otago Settlers Museum (zdaj preimenovan v Toitu Otago Settlers Museum) in Hocken Collections – prve te vrste na Novi Zelandiji. Postavljene so bile pomembnejše zgradbe, kot sta železniška postaja in Olveston. Nova energija v vizualnih umetnostih, ki jo predstavlja G. P. Nerli, je dosegla vrhunec v karieri Frances Hodgkins.

Zgodnje novoveško obdobje

Do leta 1900 Dunedin ni bil več največje mesto v državi. Vpliv in dejavnost sta se preselila proti severu v druga središča (»odnašanje proti severu«), trend, ki se je nadaljeval večji del naslednjega stoletja. Kljub temu se je univerza še naprej širila in ustanovila se je študentska četrt. Istočasno so ljudje začeli opažati mehkobo Dunedina, staranje njegovih veličastnih starih stavb, pri čemer so pisci, kot je E. H. McCormick, poudarjali njegov atmosferski čar. Leta 1901 so britanski kraljevi, vojvoda in vojvodinja Cornwalla in Yorka obiskali Dunedin.

V 1930-ih in zgodnjih 1940-ih je nova generacija umetnikov, kot so M. T. (Toss) Woollaston, Doris Lusk, Anne Hamblett, Colin McCahon in Patrick Hayman, znova predstavljala najboljše talente v državi. V drugi svetovni vojni so se ti slikarji razpršili, a šele preden je McCahon srečal zelo mladostnega pesnika Jamesa K. Baxterja v ateljeju v središču mesta.