Ana Kijevska ali Ana Jaroslavna (rusko in ukrajinsko Анна Ярославна, Anna Jaroslavna) je bila kneginja Kijevske Rusije, ki je s poroko s francoskim kraljem Henrikom I. leta 1051 postala kraljica Zahodnofrankovskega kraljestva, * okoli 1030, † 1075.

Od leta 1060 je do sporne poroke z grofom Ralfom IV. Valoijskim vladala kot regentka v imenu svojega mladoletnega sina Filipa I. Ustanovila je opatijo sv. Vincenca v Senlisu.

Otroštvo thumb|left|Umetnostni zgodovinar Victor Lazarev je domneval, da skrajna leva figura na tej freski v stolnici Svete Sofije v Kijevu predstavlja Ano; po mnenju zgodovinarja Robert-Henrija Bautierja prikazuje enega od njenih bratov

Ana je bila hči Jaroslava Modrega, velikega kneza Kijeva in kneza Novgoroda, in njegove druge žene Ingegerde Olofsdotter Švedske. Točen datum njenega rojstva ni znan. Philippe Delorme je predlagal leto 1027, medtem ko je Andrej Gregorovič predlagal leto 1032, pri čemer se je skliceval na omembo v kijevski kroniki o rojstvu Jaroslavove hčerke tega leta. Ana je bila skoraj zagotovo najmlajša hči. O Anninem otroštvu in šolanju je malo znanega. Domneva se, da je bila pismena, vsaj toliko, da je napisala svoje ime, saj na listini iz leta 1061 obstaja njen podpis v cirilici. Delorme poudarja, da je knez Jaroslav v svoji kneževini ustanovil številne šole in nakazuje, da je bila izobrazba v njegovi družini zelo cenjena. Posledično domneva, da je bila Ana dobro izobražena. Gregorovič domneva, da se je Ana med pripravami na poroko naučila govoriti francosko.

Zaroka Pogajanja za Anino poroko z 18 let starejšim kraljem Henrikom so potekala v poznih 1040. letih po smrti Henrikove prve žene Matilde Frizijske in njunega edinca. Zaradi nujne potrebe po dediču in vse večjega cerkvenega neodobravanja porok med sorodniki, je moral Henrik poiskati nevesto, s katero ni v sorodu. Kijevska Rusija Frankom ni bila neznanka, saj je Jaroslav poročil več svojih otrok v zahodne vladarske hiše, da bi se izognil vplivu Bizantinskega cesarstva.

Jeseni 1049 ali spomladi 1050 je Henrik na Jaroslavov dvor poslal škofa Gauthierja iz Meauxa, Goscelina iz Chaunyja in druge neimenovane svetovalce. Možno je, da sta bili v tem času pri Rusih kar dve diplomatski misiji. O poročnih pogajanjih ali dogovorih o doti ni ohranjenih nobenih zapisov, vendar naj bi Ana zapustila Kijev z "bogatimi darili". Gregorovič trdi, da je del bogastva, ki ga je prinesla v Francijo, vključeval dragulj hiacint, ki ga je opat Suger pozneje vgradil v relikviarij sv. Dionizija. Ana je poleti ali jeseni 1050 zapustila Kijev in odpotovala v Reims.

Kraljica Ana se je s Henrikom poročila 19. maja 1051, na binkoštni praznik. Henrik je bil skoraj dvajset let starejši od nje. Poroki je sledilo kronanje v stolnici v Reimsu, s čimer je postala prva francoska kraljica, kronana v tej stolnici.

Zakon je trajal devet let. V njem so bili rojeni trije sinovi: Filip, Robert, ki je umrl v mladosti, in Hugo. Ani se pogosto pripisuje uvedba grškega imena Filip v kraljeve družine zahodne Evrope. Rojena je bila morda tudi hčerka Ema, za katero ni nobenega podatka. Ana in Henrik naj bi bila starša tudi blažene Edigne.

Kot kraljica je imela Ana privilegij sodelovati v kraljevem svetu, vendar o tem ni skoraj nobenih zapisov.

Leta 1059 se je kralj Henrik začel prepirati s Cerkvijo zaradi vprašanj, povezanih z gregorijansko reformo. V tem času je papež Nikolaj II. poslal kraljici Ani pismo, v katerem ji je svetoval, naj sledi svoji vesti, da popravi krivice in posreduje proti zatiralskemu nasilju, hkrati pa jo je spodbudil, naj nagovarja svojega moža, naj vlada zmerno. Nekateri zgodovinarji to papeževo pismo razlagali kot znak Anine spreobrnitve iz pravoslavja v rimskokatoliško vero.

Regentstvo thumb|Ana na ukrajinskem kovancu iz leta 2014 Po Henrikovi smrti 4. avgusta 1060 je prestol nasledil Filip. Za Filipovega skrbnika je bil imenovan grof Baldvin V. Flandrijski, mož Henrikove sestre Adele. Ana jej takrat morda še vedno igrala aktivno vlogo v vladi. Edini obstoječi kraljičin podpis je ravno iz tega obdobja. Podpisana je na dokumentu, izdanem v Soissonsu za opata Saint Crepin le Granda. Dokument hrani Narodna knjižnica Francije. "Anne de Kiev (XIème siècle)". Ambassade de France en Ukraine (francosko). Ministère des Affaires étrangères et du Développement international. 26. november 2015. Arhivirano iz izvirnika 19. septembra 2017. Pridobljeno 30. marca 2022.

Dokazi o Anini vlogi v vladi izginejo leta 1061, približno v času, ko se je ponovno poročila. Njen drugi mož je bil grof Ralf IV. Valois. Poroka je bila za Cerkev sporna, ker je bil Ralf Henrikov bratranec in tehnično še vedno poročen s svojo drugo ženo Haquenez. Ralf je bil zaradi teh prestopkov izobčen. V poznih 1060. letih so ga začeli omenjati kot Filipovega očima. Leta 1074 je umrl in Ana je spet ovdovela.

200px|thumb|Listina iz leta 1063, podpisana v Aninem imenu in imenu sina Filipa

Leta 1062 je Ana dala veliko denarja za obnovo propadajoče kapele v Senlisu, ki je bila prvotno posvečena svetemu Vincenciju Saragoškemu. Zemljišča in prihodke je zapustila novi ustanovi, da se je lahko vzdrževala. Napisala je tudi pismo, v katerem je pojasnila svoje razloge za posvetitev samostana. Pismo kaže na njeno pripadnost grški pravoslavni veri, saj Ana v njem uporablja izraz "Marija, Božja mati" namesto bolj običajnega "Naša Gospa", kar se morda nanaša na vzhodni koncept Theotokos. Nekateri zgodovinarji menijo, da Ana tega pisma ni napisala sama.

Smrt in posledice thumb|upright|left|Anin kip v opatiji sv. Vincencija (2011) thumb|upright|left|Anin kip v opatiji sv. Vincencija pred obnovitvijo in spremembo napisa (1996)

Natančen datum Anine smrti ni znan. Umrla je verjetno 5. septembra (dan, ko se praznuje v Selisu) leta 1075 (leto njenega zadnjega podpisanega dokumenta). Nekateri zdodovinarji predlagajo leto 1080.

Leta 1682 je jezuitski antikvar Claude-Francois Menestrier objavil, da je odkril Anino grobnico v cistercijanski opatiji Villiers. Odkritje je bilo pozneje izpodbijano, saj je bil Villiers zgrajen šele v 13. stoletju, čeprav je možno, da so bili Anini posmrtni ostanki tja prestavljeni nekoč po njeni smrti. Tam postavljen spomenik je bil uničen v francoski revoluciji.

V 18. in 19. stoletju so povečani diplomatski stiki med Francijo in Rusijo pripeljali do oživitve zanimanja za Ano in objavljenih je bilo več kratkih biografij. V 20. stoletju je Ana postala simbol ukrajinskega nacionalizma. Po drugi strani je bil v Sovjetski zvezi leta 1978 produciran film "Jaroslavna, francoska kraljica", ki ni v ničemer povezan z "ukrajinskim nacionalizmom". Opera z naslovom "Ana Jaroslavna", ki jo je napisal Antin Rudnicki, je bila prvič izvedena v Carnegie Hallu leta 1969. Leta 1998 je ukrajinska vlada izdala poštno znamko v njeno čast in leta 2005 sponzorirala postavitev bronastega kipa kraljice Ane v Senlisu, ki ga je 22. junija odkril predsednik Viktor Juščenko. Leta 2024 je bila ustanovljena v Franciji izšolana brigada ukrajinske vojske z njenim imenom.

Sklici

Viri

Bauthier, Robert-Henri. 'Anne de Kiev reine de France et la politique royale au Xe siècle', Revue des Etudes Slaves, vol. 57 (1985), pp. 543–545 Bogomoletz, Wladimir V. Anna of Kiev. An enigmatic Capetian Queen of the eleventh century. A reassessment of biographical sources. In: French History. Jg. 19, Nr. 3, 2005, Bouyer, Christian: Dictionnaire des Reines de France. Perrin, Paris 1992, , S. 135–137. Dauxois, Jacqueline. Anne de Kiev. Reine de France. Paris: Presse de la Renaissance, 2003. . de Caix de Saint-Aymour, Amédée. Anne de Russie, reine de France et comtesse de Valois au XIe siècle. Paris: Honoré Champion, 1896.

Hallu, Roger. Anne de Kiev, reine de France. Rome: Editiones Universitatis catholicae Ucrainorum, 1973.

Lobanov-Rostovskii, Aleksandr Iakovlevich (1825). Recueil de Pièces Historiques sur la reine Anne ou Agnès, épouse de Henri Ier, Roi De France, et Fille de Iarosslaf Ier, Grand Duc de Russie. Paris: Typ. De Firmin Didot, 1825. Megan McLaughlin , Sex, Gender, and Episcopal Authority in an Age of Reform, 1000–1122. Cambridge University Press, 2010.

Sokol, Edward D.: Anna of Rus, Queen of France. In The New Review. A Journal of East European History. Nr. 13, 1973, S. 3–13. Treffer, Gerd: Die französischen Königinnen. Von Bertrada bis Marie Antoinette (8.–18. Jahrhundert). Pustet, Regensburg 1996, , S. 81–83. Ward, Emily Joan. "Anne of Kiev (c. 1024–c. 1075) and a reassessment of maternal power in the minority kingship of Philip I of France," published on 8 March 2016, Institute of Historical Research, London University. Woll, Carsten. Die Königinnen des hochmittelalterlichen Frankreich 987–1237/38 (= Historische Forschungen. Band 24). Franz Steiner, Stuttgart 2002, , S. 109–116. G. Duby. France in the Middle Ages, 987–1460. prev. J. Vale. Oxford, 1991. Gregorovich, Andrew (2011). Anna Yaroslavna, Queen of France & Princess of Ukraine: Anne De Kiev. Toronto: Forum. Shevelov, George Y. (1978). "ON THE SO-CALLED SIGNATURE OF QUEEN ANN OF FRANCE (1063)". V M.A. Jazayery; E.C. Polomé; W. Winter (eds.). Linguistic and Literary Studies, Vol 3, Historical and Comparative Linguistics (1978). The Hague, Paris, New York: MOUTON Publishers. doi:10.1515/9783110802146.249. ISBN 90-279-7737-2. Pridobljeno 30. marca 2022.

Kategorija:Rojeni leta 1030 Kategorija:Umrli leta 1075 Kategorija:Kapetingi Kategorija:Kijevska Rusija Kategorija:Vladarji v 11. stoletju