Kartuzija Champmol (Chartreuse de Champmol, prej Chartreuse de la Sainte-Trinité de Champmol) je bil kartuzijanski samostan na obrobju Dijona, ki je danes v Franciji, v 15. stoletju pa je bil glavno mesto vojvodstva Burgundije. Samostan je leta 1383 ustanovil vojvoda Filip Drzni, da bi zagotovil dinastično grobišče za burgundske vojvode ValoisVaughan, 202 in je deloval do razpustitve leta 1791 med francosko revolucijo.

Imenovan je bil »najveličastnejši projekt v vladavini, znani po ekstravaganci«,Sherry C. M. Lindquist, "Accounting for the Status of Artists at the Chartreuse de Champmol" Gesta 41.1, "Artistic Identity in the Late Middle Ages" (2002:15-28 p. 15) bogat je bil z umetniškimi deli, razpršeni ostanki njegove zbirke pa ostajajo ključni za razumevanje umetnosti tistega obdobja.Some works formerly at Champmol and documentation, were assembled for the exhibition "Chartreuse de Champmol", Dijon, 1960, with a catalogue containing essays by scholars of the calibre of Millard Meiss and Colin Eisler.

Ustanovitev Nakup zemljišča in pridobivanje materiala se je začelo leta 1377, vendar se je gradnja začela šele leta 1383,Vaughan, 202. The complex and unwieldy bureaucratic structure, providing "a rare view into artistic production at a major centre" (p 15), was analyzed from copious surviving accounts by Sherry C. M. Lindquist, "Accounting for the Status of Artists at the Chartreuse de Champmol" Gesta 41.1, "Artistic Identity in the Late Middle Ages" (2002), pp. 15-28. pod vodstvom arhitekta Drueta de Dammartina iz Pariza, ki je pred tem zasnoval vojvodov grad v Sluisu in bil pomočnik pri delu v Louvru. Po besedah ​​Jamesa Snyderja je bilo njegovo delo v Champmolu »nekoliko konzervativna modifikacija poznogotskih stavb Pariza«.Snyder, 65 Gradnjo za vojvodo, ki je bil pogosto drugje, je nadzoroval odbor svetnikov iz Dijona. Do leta 1388 je bila cerkev posvečena in večina gradnje je bila verjetno končana. Samostan je bil zgrajen za štiriindvajset menihov v zboru, namesto običajnih dvanajstih v kartuzijanski hiši, dva pa sta bila obdarjena v počastitev rojstva Karla Drznega leta 1433.Dossier, p. 10 Ti so živeli polpuščavniško življenje v svojih majhnih hišah, ko niso bili v kapeli. Bili so tudi neposvečeni menihi, služabniki, novinci in drugi delavci.

Ko je bil Champmol ustanovljen, je bil »dve puščici oddaljen« od mestnih vrat,Quoted by Lindquist (2002), p. 177 zdaj pa je znotraj sodobnih mestnih meja. Takrat je imelo mesto približno 10.000 prebivalcev in je bilo največje v Burgundiji, čeprav manjše od mest na ozemljih na Nizozemskem, ki jih je vojvoda pred kratkim podedoval po svoji ženi. Toda Burgundija je bila varneje pod nadzorom kot pogosto nemirna mesta na severu in je predstavljala najvišji naziv dinastije.Gelfand (2005), 571 Več kot šestdeset članov kapetinske rodbine Burgundije, ki so jo Valoijci nasledili leta 1361, le dve desetletji prej, je bilo pokopanih v opatiji Cîteaux južno od Dijona. Champmol naj bi konkuriral Cîteauxu, Saint-Denisu, kjer so bili pokopani francoski kralji, in drugim dinastičnim grobiščem.

Nekoliko v nasprotju s kartuzijanskim poslanstvom mirnega premišljevanja so spodbujali obiskovalce in romarje, stroške gostoljubja pa so povrnili vojvode. Leta 1418 so papeški odpustki podeljeni tistim, ki so obiskali Mojzesov vodnjak, kar je romarje še dodatno spodbudilo. Vojvodska družina je imela zasebni oratorij s pogledom na cerkev (ki je zdaj uničena), čeprav so bili njihovi obiski pravzaprav redki.Lindquist, 2002 Vojvodska poročila, ki so se na srečo ohranila, kažejo na večja naročila za slike in druga dela za dokončanje samostana, ki so se nadaljevala do približno leta 1415, nato pa so vojvode in drugi donatorji počasneje dodajali nadaljnja dela.

Poročila za Champmol so se ohranila dovolj podrobno, da je Martin WarnkeWarnke, The Court Artist: On the Ancestry of the Modern Artist (Cambridge University Press), 1993. iz njih povzel pogled na nastajajoči status dvornih umetnikov in »avtonomno zavest umetnosti in umetnikov«,Warnke 1993:xiii. ki je odlikovala svet umetnosti v zgodnjem novem veku.

Grobnice vojvod

Dinastija Valois iz Burgundije je imela manj kot stoletje časa pred ustanovitvijo samostana, število grobnic pa se ni nikoli približalo številu grobnic njihovih kapetinskih predhodnikov v Cîteauxu – pravzaprav bi bilo v cerkvenem koru, kjer so stali spomeniki, komaj prostora.Dossier, p. 13 has an 18th-century print of them in their original setting Postavljena sta bila le dva spomenika, oba v istem slogu s poslikanimi alabastrnimi podobami z levi ob nogah in angeli z razprtimi krili ob glavah. Pod ploščo, na kateri so ležale podobe, so bili med gotskimi krogi postavljeni neposlikani majhni (približno 40 cm visoki) pleuranti ali žalujoči ('jokači' je tradicionalni angleški izraz). Johan Huizinga jih je v delu Zaton srednjega veka opisal kot »najgloblji izraz žalovanja, znan v umetnosti, pogrebni pohod v kamnu«.Page 235 in this online edition. Snyder 67-69 has a full description.

Filip Drzni je umrl leta 1404, njegova žena Margareta III., grofica Flandrijska, pa naslednje leto. Odločila se je, da bo svoje posmrtne ostanke pokopala pri posmrtnih ostankih svojih staršev v Lillu, Filip pa je že več kot dvajset let načrtoval en sam spomenik zase, leta 1381 pa je naročil delo Jeanu de Marvillu. Delo se je začelo šele leta 1384 in je potekalo počasi, leta 1389 pa je bil zanj imenovan Claus Sluter. Ob vojvodovi smrti leta 1404 sta bila dokončana le dva žalujoča in ogrodje; Ivan Neustrašni je Sluterju dal štiri leta za dokončanje dela, a je umrl po dveh. Njegov nečak in pomočnik Claus de Werve je prevzel delo in ga dokončal leta 1410. Podobe je naslikal Malouel.Dossier, p. 13-14

Ivan je izrazil željo, da bi imel svojo grobnico, tokrat dvojno z bavarsko vojvodinjo Margareto, ki bi bila podobna očetovi, vendar se ni nič zgodilo, niti po njegovi smrti leta 1419, vse do leta 1435, leta 1439 pa je de Werve umrl, ne da bi mu uspelo najti primeren alabaster. Leta 1443 je bil najet Španec Jean de La Huerta, ki je poslal risbe za podobe. Preden je leta 1456 zapustil Dijon, je dokončal večino elementov, ne pa tudi podob. Pripeljali so še enega mojstra in spomenik je bil dokončno postavljen leta 1470, ko je bil Filip Dobri že sam mrtev. Zdi se, da si ni poskrbel za spomenik in je bil sprva pokopan v Bruggeu, kjer je umrl. Njegov sin Karel Drzni je po nekaj letih dal posmrtne ostanke prenesti nazaj v Champmol, vendar spomenik ni bil nikoli načrtovan. Karla samega je njegov pravnuk Karel V. Habsburški leta 1558 preselil iz Nancyja v Brugges.Dossier, p. 15-16

Druga grobnica ponavlja zasnovo prve, vendar je zaradi skoraj stoletje izvedbe mogoče opaziti slogovne razlike, čeprav nekateri pleuranti druge grobnice natančno kopirajo tiste iz prve. Zabeleženo je, da je Filip Dobri dal svoj portret postaviti v kor, kjer so že bili portreti prejšnjih dveh vojvod. Verjame se, da noben od teh ni ohranjen v originalu, vendar so ohranjeni portreti morda njihove kopije.

Po revoluciji in prodaji samostana so grobnice leta 1792 skrbno premestili v Dijonsko stolnico, saj je bil prepoznan njihov zgodovinski pomen. Toda naslednje leto je bila stolnica preurejena v Tempelj razuma, podobice pa so bile vandalizirane, tako da so danes vidne rekonstrukcije. Številne elemente, vključno z desetimi pleuranti, so odstranili uglajeni roparji.

Galerija grobnic

Umetniška dela iz Champmola

Champmol je bil zasnovan kot razstavni eksponat, umetniška vsebina pa, ki je zdaj razpršena, predstavlja veliko najboljših monumentalnih del francoske in burgundske umetnosti tistega obdobja, v nasprotju z iluminiranimi rokopisi. Brez del, ki so ostala v Champmolu do 18. stoletja, bi Claus Sluter, Jacques de Baerze, Melchior Broederlam, Henri Bellechose, Jean Malouel in Jean de Beaumetz ostali le imena, znana iz dokumentarnih zapisov.

Še vedno v Champmolu Na cerkvenem portalu so zelo pomembni kipi Clausa Sluterja in njegove delavnice, vključno s klečečima figurama Filipa in njegove vojvodinje. Spodnji deli Mojzesovega vodnjaka (Puits de Moise) so ohranjeni, vključno s šestimi figurami starozaveznih prerokov v naravni velikosti, ki so napovedali Mesija, večina ostalih pa je bila uničena, očitno bolj zaradi vremenskih vplivov kot zaradi revolucije.Snyder, 67

V muzejih v Dijonu Večina predmetov je v Muzeju lepih umetnosti (Musée des Beaux-Arts), vključno z njegovim najdiščem v nekdanji palači vojvod. Fragmenti iz Mojzesovega vodnjaka in drugi podobni kosi so v Arheološkem muzeju. Sledijo le glavna dela v Dijonu: Dva poslikana in pozlačena rezbarjena lesena retabla, ki sta skoraj edini ohranjeni deli flamskega kiparja Jacquesa de Baerzeja in tudi edini popolni nizozemski rezbarjeni oltarji pred koncem 15. stoletja. Zunanje plošče večjega so edini ohranjeni sliki Melchiorja Broederlama in zelo pomembna dela za sledenje razvoju zgodnjega nizozemskega slikarstva. Broederlam je poslikal in pozlatil tudi rezbarije de Baerzeja.Snyder, pp. 72-3 and 292-3 Grobnice (pravzaprav vedno kenotafi) burgundskih vojvod; muzej ima grobnice Filipa Drznega in njegovega sina Ivana Neustrašnega z ženo Margareto Bavarsko. Podobe so rekonstrukcije iz 19. stoletja, narejene po starih risbah in odtisih, originalov, ki so bili uničeni med revolucijo. Približno deset pleurantov je tudi kopij originalov, ki so bili osvobojeni ali izgubljeni. Pogrebna krona Filipa Drznega iz medenine in stekla. Glava in trup križanega Kristusa iz Mojzesovega vodnjaka.Photo of carved Christ Retabel svetega Jurija, poslikan oltarni del iz začetka 15. stoletja, ki ga je verjetno podaril eden od menihov, čigar darovalčev portret se pojavi ob vznožju križanega Kristusa.Dossier, p. 19 Eno od križanj iz obeh puščavnic, dodanih leta 1433.Dossier, p. 20 Dva oltarna dela Charlesa-Andréja van Looja, ki sta leta 1741 nadomestila starejša dela (eno Retabel svetega Jurija).Dossier, p. 22

Drugje

Louvre, Mučeništvo svetega Denisa Henrija Bellechoseja, tondo Pieta Jeana Malouela in ena od 24 slik križanja za meniške puščavnice Jeana de Beaumetza, ki so vse najbolj znana dela vsakega umetnika.Snyder, 69-70 Washington, Narodna galerija umetnosti, Oznanjenje Jana van Eycka; drugi dve plošči triptiha, posneti v Champmolu leta 1791, sta izgubljeni.NGA, Washington See Provenance; the identification is now certain. Gemäldegalerie, Berlin, velika Madona z otrokom, ponovno odkrita šele leta 1960 in zdaj posojena Gemäldegalerie, se pripisuje Jeanu Malouelu.Images of the Madonna Domneva se, da je bila berlinska slika eno krilo diptiha za Champmol, nasproti portreta Ivana Neustrašnega.Snyder, 70. The Berlin Madonna is described in detail in: Gelfand (1994), pp. 41-47. The work was originally published, attributed and proposed as half a diptych in: Meiss, Millard, and Colin Eisler. "A New French Primitive." The Burlington Magazine 102 (1960): 234 ff. (not seen). Gelfand (p.44) prefers the theory that a portrait of Philip the Bold sighted there in 1791 was the companion to the Berlin Madonna. Umetnostni muzej v Clevelandu, edina druga ohranjena od 24 slik Jeana de Beaumetza, in štiri pleurantske figure iz Filipove grobnice. Baltimore, Umetnostni muzej Walters, polovica Antwerpsko-baltimorskega poliptiha okoli leta 1400.Snyder, 72-73;One of the Baltimore panels - the first photo is the Annunciation - the Baptism of Christ is shown in the enlarged view. All the panels (bottom of page) . Antwerpen, ostali trije prizori Antwerpsko-baltimorskega poliptiha Muzej Cluny, Pariz, dva reliefna triptiha iz kosti in slonovine vodilne italijanske delavnice Embriachi, ki ju je leta 1393 podaril vojvoda Filip.White, 590 Chicago (Umetnostni inštitut v Chicagu), figura z pozlačenega in poslikanega lesenega križa de Baerzeja in Broederlama.Art Institute of Chicago

Galerija

Kasnejša zgodovina