San Francisco de Campeche (; , ), 19. stoletje, znano tudi preprosto kot Campeche, je mesto v občini Campeche v mehiški zvezni državi Campeche, na obali Kampeškega zaliva v Mehiškem zalivu. Mesto, ki je sedež občine in glavno mesto zvezne države, je imelo po popisu prebivalstva leta 2010 220.389 prebivalcev, medtem ko je imela občina 259.005 prebivalcev.
Mesto so leta 1540 ustanovili španski konkvistadorji kot San Francisco de Campeche na mestu že obstoječega majevskega mesta Can Pech. Od predkolumbovskega mesta je ostalo le malo sledi.
Mesto je ohranilo veliko starih kolonialnih španskih mestnih obzidij in utrdb, ki so mesto varovale pred pirati in gusarji. Zaradi ohranjenosti in kakovosti arhitekture je leta 1999 dobilo status svetovne dediščine. Campeche je (skupaj z mestom Quebec) eno redkih mest v Severni Ameriki, kjer je večina zgodovinskega mestnega obzidja nedotaknjena. Prvotno so Španci živeli znotraj obzidanega mesta, medtem ko so avtohtoni Maji živeli v okoliških soseskah San Francisco, Guadalupe in San Roman. Te soseske so še vedno ohranile svoje prvotne cerkve; tista v Guadalupeju je stara skoraj 500 let.
Zgodovina
Sodobno mesto San Francisco de Campeche je leta 1540 ustanovil Francisco de Montejo na mestu Can Pecha, nekdanjega glavnega mesta majevskega poglavarstva. Mesto Campeche so terorizirali pirati in roparji (kot na primer plenjenje Campecheja leta 1633 in plenjenje Campecheja leta 1663), dokler mesto ni zgradilo večjih utrdb. Utrdbe so se gradile od leta 1686 in končane leta 1704.
Prva odprava Odprava Hernándeza de Córdobe leta 1517 je bila prva španska odprava, ki je dosegla Campeche, njeni člani pa so bili med prvimi Evropejci, ki so stopili na polotok Jukatan. Odprava je otok Kubo zapustila 8. februarja in v začetku marca dosegla Islo Mujeres in Cabo Catoche. Nadaljevali so proti zahodu okoli polotoka. Bernal Díaz del Castillo je bil edini član te odprave, ki je napisal poročilo o teh dogodkih. V svojem poročilu je zapisal, da so v nedeljo, 22. marca, opazili in se izkrcali v vasi na obali. Ta vas je bila Can Pech, glavno mesto istoimenske mestne države Majev. To je bil dan čaščenja svetega Lazarja iz Bardiabocha,Saint Lazarus of Bardiaboch. zato je Hernández de Córdoba kraj poimenoval s tem imenom.
Ker so Španci potrebovali vodo, so se izkrcali in se oskrbeli iz vodnjaka. Ko so se Maji približali, so Španci z znaki nakazali, da prihajajo v miru; poglavar Majev jih je vprašal ali prihajajo od koder vzhaja sonce, in omenil besedo castilán. Španci, presenečeni nad to besedo, so odgovorili pritrdilno, poglavar pa jih je povabil v svoje mesto, kjer so prižigali kopal. Poglavar Majev je z znaki nakazal odpravnikom, naj zapustijo mesto, preden ogenj ugasne. Medtem so na kraj prihajali majevski bojevniki. Španci so se zaradi nedavnih izkušenj pri Cabo Catocheju odločili, da odidejo. Kasneje so naleteli na razburkano morje, zaradi česar so izgubili vodo, ki so jo pravkar zbrali. To jih je prisililo, da so se izkrcali pri Chakán Putumu, kjer je prišlo do hude bitke med Maji in Španci.
Osvajanje Po španski osvojitvi Azteškega imperija je Francisco de Montejo zaprosil Karla V. za dovoljenje za osvojitev polotoka Jukatan. Leta 1526 je španska krona Monteju podelila naziv Adelantado, guverner, šerif in generalni kapitan Jukatana. Njegova osvojitev Chakán Putuma in Can Pecha je bila del španske osvojitve Jukatana, ki je bila izvedena v treh fazah.
V prvi fazi (1527 do 1529) se je Montejo podal vzdolž vzhodne obale polotoka s pomočjo kapitana Alonsa Dávile, ki ga je poznal že iz Cortesove odprave, vendar so ga Maji odgnali.
V drugi fazi (1530–1535) se je Montejo podal na zahod, kjer je leta 1531 ustanovil Salamanco de Campeche. Montejo je poslal Alonsa Dávilo, da prečka polotok proti jugu, kjer je v Bacalarju ustanovil Villa Real, vendar je moral ta položaj kmalu opustiti. Montejov sin je bil proti koncu leta 1534 poražen v bitki pri Chichén Itzi, nakar so Španci za pet let zapustili polotok.
V tretji fazi (1540–1547) je Montejo leta 1540 prispel v Ciudad Real de Chiapa (San Cristóbal de las Casas), kjer je Franciscu Gilu naročil, naj prevzame vodstvo Champotóna. Leta 1546, ko se je zdelo, da je osvajanje Jukatana končano, sta Montejo in njegova žena odpotovala v San Francisco de Campeche, da bi se srečala s sinom in nečakom. Maji so se organizirali na skrivaj in v noči 8. novembra 1546 (5 Cimi 19 Xul, konec mezoameriškega koledarja dolgega štetja) je izbruhnil velik upor. Montejov sin in nečak sta se naslednje leto oborožila, da bi upore končala.
Obdobje podkraljestva
Kot večina mest, ki so jih zgradili španski konkvistadorji, je bilo tudi mesto Campeche zasnovano na standardni vojaški način, ki je temeljil na mrežnem načrtu, s trgom Plaza de Armas blizu središča. Okoli tega glavnega trga so bile stolnica Campeche, kraljeva avdienca in hiše najvišjih uradnikov. V središču trga je stal sramotilni steber – steber, ki je služil kot simbol španske moči in pravičnosti. Kmalu zatem so bili zgrajeni zapor, občinska palača in obrambni stolp. Tržnica je bila okoli manjšega trga.
Španski prebivalci so živeli in delali v bližini glavnega trga, v sedanji soseski San Román, medtem ko so avtohtoni Maji živeli v starih predhispanskih naseljih – trenutno v soseskah San Francisco in Siete de Agosto. Naboríosi, avtohtoni Mehičani, ki so prispeli s konkvistadorji, so zasedli sosesko San Román, medtem ko so sužnji iz Afrike živeli v soseskah Santa Ana in Santa Lucía.
Mesto je služilo kot operativna baza za osvajanje preostalega dela Jukatana (1542–1546), začenši z okupacijo Ti'ha, zapuščenega naselja majevskega ljudstva Itza, kjer so Španci leta 1542 ustanovili Mérido, glavno mesto province.
Oboroženi osvojitvi je sledila ideološka osvojitev, ki je obsegala indoktrinacijo majevskega ljudstva z evropsko kulturno ideologijo, zlasti s katoliško vero. Prvi verski red, ki je prispel v Campeche, so bili frančiškani, ki so prispeli v Campeche leta 1535. Kmalu so bili prisiljeni oditi zaradi vrste težav, ki so jih sprožili tako avtohtoni kot španski prebivalci, vendar so se leta 1540 vrnili. Istega leta so začeli graditi tempelj in samostan, posvečen San Frančišku. Frančiškani so evangelizirali po celotnem polotoku Jukatan brez konkurence drugih verskih redov, saj so se od takrat naprej za ozemlje potegovali jezuiti ali dominikanci.
Leta 1542 je kralj razglasil nove zakone, ki so Indijancem zagotovili svobodo kot podložnikom krone. Suženjstvo je bilo zakonsko odpravljeno, vendar se je nadaljevalo z drugimi sredstvi. Parcela je določeno število ljudstev podredila Špancu, ki so mu morali plačati v naravi (vosek, bombažne odeje) in delu. Tisti, ki jim ni bilo zaupano, so bili pod kraljevo jurisdikcijo in so prejeli ime »ljudstva kraljeve krone«. Domači pritoki španskih encomiendas español so še naprej trpeli zaradi ravnanja, ki je bilo praktično suženjstvo. Menihi različnih prisotnih verskih redov so se borili za obrambo pravic domorodnih ljudstev, ohranitev njihove svobode in omejitev zlorab osvajalcev. Zaradi tega je leta 1547 španski kralj Filip II. izdal kraljevo osebno izkaznico v prid osebne svobode domorodcev in da bi zagotovil izpolnjevanje njihovih interesov, je za provinco Jukatan imenoval mestnega župana.
Trgovina in piratstvo
Zaradi lege Campecheja v Mehiškem zalivu je postal glavno pristanišče polotoka Jukatan, ki je izstopalo kot točka povezave s tujci, kar je omogočilo gospodarski razcvet in rast prebivalstva. Od tam so že od zgodnjih časov tovorili tako imenovani palo de Campeche (Haematoxylum campechianum), znan tudi kot 'Krvavi koren', avtohtoni proizvod regije, ki je vodil do velikih posesti, med katerimi so Uayamón, Xanabchakán in Mucuychacán, če omenimo tri, pa tudi sol. Pristanišče Campeche je postalo znano tudi po svoji ladjedelniški industriji.
Komercialni monopol Španije, ki ga je Hiša najemnikov Indijancev uvedla nad njihovimi posestmi in jim prepovedovala trgovanje celo med seboj in z drugimi narodi, je privedel do nezakonitih praks, kot je piratstvo. Eden od ukrepov za njihovo zaustavitev je bil leta 1616 razglašen s strani župana Jukatana Luisa de Céspedesa y Ovieda, ki je vključeval uvedbo dovoljenja za rezanje in trgovino s palo de Campeche ter nove davke. Ta prvi ukrep je bil nezadosten in kontraproduktiven, saj piratstva ni zatrl, temveč ga je spodbujal. Leta 1629 je španski kralj Filip IV. ustanovil obalno stražo mornarice za zaščito trgovine, vendar tudi ta ukrep ni dal pričakovanih rezultatov, prav tako ne vojaška garnizija za zaščito mesta, ki jo je ustanovil župan Centeno Maldonado. Nenehni pritiski drugih evropskih držav in nenehni upori na njihovih nizozemskih položajih so onemogočali sprejetje novih ukrepov proti piratstvu, ki je bilo še vedno v polnem teku.
Med najbolj znanimi pirati, ki so pristali v Campecheju, so bili John Hawkins, Francis Drake, Laurens de Graaf, Cornelius Jol, Jacobo Jackson, Michel de Grandmont, Portugalec Bartholomew, William Parker, Jean David Nau, Edward Mansvelt, Henry Morgan, Lewis Scot, Roche Brasiliano in Jean Lafitte. 27. januarja 1661 se je v pristanišču San Francisco de Campeche pojavila flota filibusterjev in, čeprav se ni izkrcala, oropala dve dobro naloženi trgovski fregati, ki sta komaj prispeli in se nato tiho umaknili, ne da bi ju preganjali, saj tistega dne v zalivu ni bilo nobene oborožene ladje, ki bi ga lahko lovila. Vodja te filibusterske odprave se je imenoval Henry Morgan.
Zelo strah vzbujajoč pirat v mestu Campeche je bil Laurens de Graaf ali Lorencillo, Nizozemec, ki je služil španskemu kralju v boju proti filibusterjem. Nato pa se je tudi sam posvetil piratstvu. Leta 1685 je napadel in zavzel mesto Campeche ter dvajset drugih mest v okolici. Dva meseca je preživel v boju in ujel toliko ujetnikov ter ukradel toliko draguljev in srebrnikov, da je tovor napolnil njegovo ladjo. Zasledovale so ga tri španske fregate s topovi. Pirat se je izognil napadom, vrgel ves tovor v morje, tako da je ladja dosegla večjo hitrost in se z naklonjenim vetrom hitro oddaljila.
Drug pirat je bil El Olonés, čigar pravo ime je bilo Jean David Nau. Izvedel je nešteto in znanih napadov na špansko podkraljestvo na celini. V hudi nevihti je izgubil svojo ladjo na obali Campecheja. Vsi možje so se rešili, toda ko so prispeli na kopno, so jih Španci zasledovali, večino jih je ubili in ranili El Olonésa. Ker je moral pobegniti, si je rešil življenje z zvijačo: vzel je pesti peska, ga zmešal s krvjo iz ran in si z njim namazal obraz in druge dele telesa. Nato se je spretno skril med mrtvimi in ostal negiben, dokler Španci niso zapustili bojišča. Ko so odšli, se je umaknil v gozd, si očistil rane in jih negoval, dokler se niso zacelile, nato pa se je popolnoma preoblečen odpravil v mesto Campeche. V mestu se je pogovarjal z določenimi sužnji, ki jim je obljubil svobodo, če ga bodo ubogali. Sprejeli so njegove obljube in ponoči ukradli kanu ter se vrgli v morje z El Olonésom.
Povišica v mesto Grb mesta San Francisco de Campeche je leta 1777 podelil španski kralj Karel III.,, in ga povzdignil iz naziva vile v naziv mesta.
Preden je bil sprejet sedanji grb, je potekal postopek za ustanovitev grba kot častnika. Prvi projekt je bil predstavljen leta 1772, pred morebitno povišico San Francisco de Campeche v naziv mesta, ko ga je zahteval Cabildo de Campeche na natečaju za izvolitev grba orožja. Prvi načrt sta predložila Juan Antonio Rexo in Peñuelas 24. septembra istega leta, vendar je bil 17. oktobra zavrnjen, ker ni bil predmet pravil heraldike. Ramón Zazo in Ortega sta nato predstavila tri projekte; Prva dva sta bila zavrnjena, tretjega pa je svet 7. novembra 1777 odobril. Grb je odobril njegovo veličanstvo Carlos III. Španski s potrdilom: »Mestni naziv je podeljen mestu San Francisco de Campeche«
Demografija
Leta 2010 je imela občina skupno 259.005 prebivalcev.