Gašper Melhior Boltežar del Bufalo, CPPS (6. januar 1786 – 28. december 1837), znan tudi kot Gašper del Bufalo, je bil katoliški duhovnik in ustanovitelj Misijonarjev Predragocene Krvi . Kanoniziran je bil leta 1954, liturgično pa se spominjamo 21. oktobra.

Življenje Gašper del Bufalo se je rodil v Rimu na praznik svetih treh kraljev, 6. januarja 1786. Istega dne je bil krščen in dobil ime Gašper Melchior Balthazar, tradicionalno ime modrecev, ki so obiskali otroka Jezusa. Sin Anunziate in Antonia del Bufala je odraščal v Rimu, v služinčadskem stanovanju plemiške družine Altieri, kjer je njegov oče delal kot kuhar. Palača družine Altieri je stala nasproti cerkve presvetega Jezusovega imena v Rimu.

Zaradi njegovega krhkega zdravja ga je pobožna mati dala birmati pri starosti enega leta in pol. Ker je trpel za neozdravljivo boleznijo oči in bi zaradi nje lahko oslepel, so molili k sv. Frančišku Ksaverju za njegovo ozdravitev. Zaradi materine pobožnosti je postal zelo predan svetemu Frančišku Ksaverju, katerega relikvija je vidno razstavljena na oltarju cerkve presvetega Jezusovega imena . Leta 1787 si je opomogel in v poznejšem življenju je apostola Indije izbral za posebnega zavetnika novoustanovljene kongregacije Misijonarjev Kristusove Krvi.

Gašper je bil dejaven na več področjih. Pogosto je obiskoval bolne in revne ter ustanovil versko organizacijo za mlade, katere člani so skupaj molili in opravljali dobrodelno delo. Leta 1808 je bil v rimski škofiji posvečen v katoliškega duhovnika . ""St. Gaspar del Bufalo", Precious Blood Parish Missions". Archived from the original on 2015-04-02. Retrieved 2013-03-08. Kmalu zatem je Gašper ustanovil večerno društvo za delavce in kmečke delavce, ki so prihajali v Rim s podeželja prodajat svoje blago. Zagotavljal je poučevanje katekizma za sirote in otroke revnih ter ustanovil nočno zavetišče za brezdomce.

Skupaj z drugimi duhovniki, ki leta 1809 po deportaciji papeža Pija VII. niso hoteli priseči zvestobe Napoleonu Bonaparteju, so ga poslali v izgnanstvo v severno Italijo in ga štiri leta zaprli. Po vrnitvi v Rim leta 1814 je razmišljal o pridružitvi jezuitom, ki so bili malo pred tem ponovno ustanovljeni. Vendar se je glede na potrebe časa in na prošnjo Pija VII . lotil misijonskega dela pridiganja ljudem, da bi sredi kaosa tistega časa ponovno vzpostavil nekaj reda. ""St. Gaspar del Bufalo", Precious Blood Parish Missions". Archived from the original on 2015-04-02. Retrieved 2013-03-08.

Misijonarji Predragocene Krvi levo|sličica|Gašpar Kljub precejšnjim težavam je leta 1815 v opatiji San Felice v Gianu v Umbriji ustanovil duhovniško družbo Misijonarjev Predragocene Krvi . S pomočjo domačinov je Gašper delal na obnovi zapuščenega samostana iz 10. stoletja. "St. Gaspar del Bufalo:A Saint in Motion", Cincinnati Province of the Missionaries of the Precious Blood

Leto 1821 je bilo v Papeški državi čas velike anarhije in mnoga mesta so bila izven nadzora civilnih oblasti. Razbojniki so nadzorovali številna mesta v obalnih provincah. Kardinal Cristaldi, papeški blagajnik in svetovalec papeža Pija VII., je predlagal, da Gašper in njegova nova skupina misijonarjev odidejo v mesta in province, kjer so živeli razbojniki, in ustanovijo misijonske hiše. Tam naj bi oznanjevali Božjo Besedo, ustanavljali cerkve in kapele ter skrbeli za stalno poučevanje ljudi. Med letoma 1821 in 1823 je bilo odprtih šest novih misijonskih hiš. Gašper in njegovi sodelavci so šli in oznanjevali o zaslugah Predragocene krvi. Pozivali so ljudi k kesanju in vrnitvi k zvestobi. Ponoči so pridigali na vogalih ulic; poučevali so otroke. Oboroženi le s križem so se odpravili v hribe, kjer je Gašper z razbojniki sklenil mir. "St. Gaspar del Bufalo:A Saint in Motion", Cincinnati Province of the Missionaries of the Precious Blood desno|sličica|300x300_pik|Ta kip v cerkvi sv. Marije (Philothea, Ohio) prikazuje Gašperja med pridiganjem. Čeprav je bil Gašper v svojem rodnem mestu zelo priljubljen, ni bil brez sovražnikov. Njegova dejavnost pri spreobrnjenju "brigantov", ki so v množicah prihajali in mu polagali puške pred noge, potem ko jim je pridigal v njihovih gorskih skrivališčih, je vzbudila jezo uradnikov, ki so se z razbojništvom okoristili s podkupninami in drugimi načini. Ti sovražniki so skoraj prepričali Leona XII., da je del Bufala suspendiral.

Soočil se je tudi z nasprotovanjem cerkve. Eden glavnih ugovorov proti novi družbi je bil, da je njeno ime, Družba Predragocene krvi, veljalo za necerkveno. Gašperja so obtožili neupoštevanja kanonskega prava, misijonski križ in veriga, ki so ju nosili člani, pa sta bila popolnoma netradicionalna. To nasprotovanje se je začelo pod vladavino papeža Pija VII. (okoli leta 1820), ki je bil močna opora družbe ob njeni ustanovitvi leta 1815. Nasprotovanje je postalo tako močno, da je bil naslednik Pija VII., Leon XII., do skupnosti izrazito nasproten. Omeniti velja, da je bilo to v času, ko je Gašper vse bolj odprto kritiziral zlorabe v Cerkvi in vladi Papeške države. Gašper je menil, da je to nasprotovanje bolj napad nanj, kot na družbo, zato je ponudil odstop s položaja voditelja skupnosti, da bi se stvari zgladile. Na srečo to ni bilo potrebno, saj so se razmere z Leonom XII. rešile po njunem srečanju. "St. Gaspar: Founder of the Society of the Precious Blood". Archived from the original on 2012-11-20. Retrieved 2013-03-08.

Njegova misijonarska prizadevanja so bila izjemno dramatična. Neki sodobnik, duhovnik in škof Vincent Strambi, pasijonist, je njegovo pridiganje opisal kot »kot duhovni potres«. Bil je tudi prijatelj Vincenta Pallottija, ustanovitelja palotinov, ki je pomagal Gašperu na smrtni postelji. Posebej je znan po svoji pobožnosti do dragocene Kristusove krvi in po širjenju te pobožnosti v času svojega življenja.

Do svoje smrti 28. decembra 1837 si je neutrudno prizadeval za ponovno evangelizacijo osrednje Italije, zlasti Papeške države . Bil je znan po svojem pridigarskem govorništvu, predanosti revnim (zlasti hospicu Santa Galla v Rimu) in delu z razbojniki v južnem Laciju .

Leta 1836 so mu začele pešati moči. Svojo zadnjo misijo v Rimu je opravil leta 1837 v Chiesa Nuova. Čeprav je bil smrtno bolan, se je pohitel v Rim, kjer je divjala kolera, da bi poskrbel za duhovne potrebe kužnih bolnikov. Vrnil se je v Albano, a se je decembra 1837 na predlog kardinala Franzonija, kardinala zaščitnika kongregacije, znova odpravil v Rim. Izkazalo se je, da je bilo to zanj preveč in je 28. decembra 1837 sredi dela podlegel bolečinam.

Njegov pogreb je bil v Rimu v cerkvi Svetega Angela v Piscariji, blizu gledališča Teatro di Marcello, pokopan pa je bil v Albanu. Kasneje so njegovo truplo prenesli v hišo misijonarjev na Via dei Crociferi v Rimu (Santa Maria in Trivio), kjer je še danes.

Nazivi, ki so mu jih podelili njegovi sodobniki: "Svetnik", "Apostol Rima", "Il martello dei Carbonari" (Kladivo italijanskega prostozidarstva).

Čaščenje sličica|Kip sv. Gašperja del Bufala, Collegio Preziosissimo Sangue, Rim levo|sličica|Prvovrstna relikvija s podlakti Gašperja del Bufala, razstavljena v semenišču sv. Karla v Carthageni v Ohiu. Gašperja del Bufala je papež Pij X. razglasil za blaženega 29. avgusta 1904. Postopek za njegovo kanonizacijo je bil odprt 12. julija 1949, za svetnika pa ga je papež Pij XII. razglasil 12. junija 1954. Njegov praznik so prvotno obhajali 29. decembra, leta 1962 pa so njegov praznik prestavili na 21. oktober. Njegov praznik se v Rimu in s strani članov Misijonarjev Kristusove Krvi praznuje 21. oktobra. ""St. Gaspar del Bufalo", Precious Blood Parish Missions". Archived from the original on 2015-04-02. Retrieved 2013-03-08.

Imel je pomemben vpliv na sveto Marijo De Mattias, ustanoviteljico Častilk Kristusove krvi (ASC), "St. Gaspare del Bufalo", Adorers of the Blood of Christ čeprav je bil blaženi Giovanni Merlini C.PP.S. najbolj neposredno povezan s sv. Marijo pri ustanovitvi njene kongregacije.

Glej tudi

Reference

Viri

Attwater, Donald in Catherine Rachel John. »Penguinov slovar svetnikov«, 3. izdaja, New York: Penguin Books, 1993. ISBN 0-14-051312-4 .

Zunanje povezave

San Gašpere del Bufalo Missionaries of the Precious Blood website Letters of Saint Gašper

Kategorija:Krščanski svetniki v 19. stoletju Kategorija:Italijanski rimokatoliški svetniki Kategorija:Redovni ustanovitelji Kategorija:Umrli leta 1837 Kategorija:Rojeni leta 1786