Džungarski kanat (mongolsko: ) včasih imenovan tudi Zahodna Mongolija, je bil zadnji mongolski nomadski imperij. V svojem največjem obsegu je pokrival ozemlje od južne Sibirije na severu do Tibeta na jugu ter od današnjega zahodne Mongolije in kitajskega zidu na vzhodu do današnjega Kazahstana na zahodu. Jedro Džungarskega kanata je danes del severnega Šindžjanga, imenovanega tudi Džungarija.
Okoli leta 1620 so se Zahodni Mongoli, znani kot Ojrati, združili v Džungarski kotlini v Džungariji. Leta 1678 je Galdan od dalajlame prejel naziv bošogtu kan, s čimer so Džungarji postali vodilno pleme znotraj Ojratov. Džungarski vladarji so uporabljali naziv huntajdži, ki pomeni 'prestolonaslednik'. Med letoma 1680 in 1688 so Džungarji osvojili Tarimsko kotlino, današnji Šindžjang, in premagali Mongole Halke na vzhodu. Leta 1696 je Galdana premagala dinastija Čing in izgubil je Zunanjo Mongolijo. Leta 1717 so Džungarji osvojili Tibet, a so jih leta 1720 od tam pregnali Čingi. Med letoma 1755 in 1758 je dinastija Čing izkoristila džungarsko državljansko vojno, osvojila Džungarijo in pobila 70–80 % džungarskega prebivalstva. Uničenje Džungarjev je privedlo do Čingove osvojitve Mongolije, Tibeta in ustanovitve Šindžjanga kot politične upravne enote.
Etimologija 'Džungar' je zloženka mongolskih besedd jegün (züün), ki pomeni 'levo' ali 'vzhod', in γar, ki pomeni 'roka' ali 'krilo'. Džungarski kanat so imenovali tudi Zahodna Mongolija. Regija se je v tedanjih evropskih virih opisovala kot Kraljestvo Elevtov, ker so francoski misijonarji napačno zapisali ime Ojrati.
Zgodovina Izvor Ojrati so na začetki 13. stoletje živeli na območju Tuve. Njihov vodja Kutuka Beki se je leta 1208 podredil Džingiskanu. Člani njegove družine so bili poročeni v vse štirimi veje Džingisidov. Med tolujsko državljansko vojno so se štirje Ojrati (Čoros, Torgut, Derbet in Hojd) postavili na stran Arigbuhe in niso nikoli sprejeli sprejeli kublajske oblasti. Po propadu dinastije Juan so Ojrati podprli kana v njegovem poskusu prevzema prestola Severnega Juana in sami prevzeli oblast nad kani Severnega Juana, ki je trajala do smrti Esena Tajša leta 1455. Zatem so se zaradi agresije Mongolov Halhov preselili na zahod. Leta 1486 so se Ojrati zapletli v nasledstveni spor, kar je dalo Dajanu Kanu priložnost, da jih je napadel. V drugi polovici 16. stoletja so Ojrati izgubili veliko ozemlja v korist Tumedov.
Ojrati so se kljub temu začeli upirati vladavini Severnega Juana. V tem spopadu se je Eselvej Hija iz klana Hoidov spopadel z vojskami ordoških Mongolov in Čaharjev. Kasneje se je Harhul uprl Halham in jih odbil. Ojrati so kmalu začeli svojo vojno proti Halkam in Kazahom. Premagali so njihovo združeno vojsko in leta 1604 vdrli globoko v Signak. Leta 1608 so premagali še eno kazaško vojsko in odbili vojsko Halhov. Med letoma 1609 in 1616 so opustošili Kazahe in Kirgize in jih podjarmili.
Leta 1620 sta voditelja Horoških Ojratov in Torgutov, Karakula in Mergen Temene, napadla Ubaši Hong Tajdžija in prvega altan kana Halhov in bila poražena. Karakula je izgubil tudi ženo in otroke. Vsesplošna vojna med Ubaši Hong Tajdžijem in Ojrati je trajala do leta 1623, ko je bil Ubaši Hong Tajdži ubit. Ojrati so v bitki pri reki Irtiš razglasili neodvisnost.
Leta 1625 je izbruhnil spor med poglavarjem Hošudov Čohurjem in njegovim polbratom Bajbagasom zaradi nasledstva. Bajbagas je bil v boju ubit. Po njegovi smrti sta se v boj vključila njegova mlajša brata Guši Kan in Kondolon Ubaši in zasledovala Čohurja od reke Išim do reke Tobol. Leta 1630 sta ga napadla in ubila njega in vse njegove plemenske privržence. Notranji boji med Ojrati so prisilili poglavarja Torgutov Ho Orluka, da se je preselil proti zahodu, kjer je prišel v konflikt z Nogajsko hordo in jo uničil. Torguti so ustanovili Kalmiški kanat, vendar so še vedno ostali v stiku z Ojrati na vzhodu. Vsakič, ko je bila sklicana velika skupščina, so tja poslali svoje predstavnike.
Čogtu Hong Tajdži je v Čighaju zatiral sekto gelugov, ki so zato leta leta 1632 pozvali Guši Kana, da posreduje. Guši Kan je leta 1636 z 10.000 Ojrati napadel Činghaj in naslednje leto porazil 30.000 glavo nasprotnikovo vojsko in Čogtuja ubil. Pohod je nadaljeval v Tibet, kjer je od petega dalajlame prejel naziv 'kralj Dharme, ki ohranja vero'. Nato je zahteval naziv kana in bil prvi ne-Džingisidski vladar, ki mu je to uspelo. Ojrate je pozval, da popolnoma osvojijo Tibet, s čimer je nastal Hošudski kanat. Med vpletenimi je bil tudi Karkulov sin Erdeni Batur, ki je dobil naziv huntajdži, se poročil s kanovo hčerko Amin Daro in bil poslan nazaj, da bi v zgornjem toku reke Emil južno od gorovja Tarbagataj ustanovil Džungarski kanat.
Vladavina Erdenija Baturja
Džungarji so leta 1635 napadli Kazaški kanat in ujeli njegovega kana Džangirja. Erdeni Batur je kanat ponovno napadel leta 1640, 1643 in 1646, ga opustošil in podjarmil prebivalstvo. Za svoje glavno mesto je ustanovil Guldžo in jo poimenoval Kobak Sari. V mestu je zgradil samostane in stanovanjske zgradbe. Vzpostavil je diplomatske odnose z Ruskim carstvom in carstvu podelil pravice do rudnikov soli in trgovanja. To je Rusom omogočilo naselitev, ustanavljanje trgovskih postaj ter vzpostavitev uspešnih gospodarskih odnosov med narodoma. Vladavina Erdenija Baturja se je končala z njegovo smrtjo leta 1653. Pred smrtjo je zaprosil tudi Hošutski kanat za pomoč v vojni proti Kazahom. Kanat je tja poslal Galdambo, ki je premagal Džangirja v bitki pri Turkistanu in Buharce v bitki pri rekah Ču in Talas. Zmagi sta utrdili zahodno mejo Džungarskega kanata.
Nasledstveni spor (1653–1677) thumb|left|200px|Huang Čing Džigong Tu (1769): Mongolski princ Ilija in drugih regij in njegova soproga
Leta 1653 je Baturja nasledil njegov sin Senge, ki se je soočil z nestrinjanjem svojih polbratov. Spor se je s podporo Očirtu Kana iz Košuta končal s Sengejevo zmago leta 1661. Senge je leta 1667 ujel Erinčina Lobsanga Tajdžija, tretjega in zadnjega altan kana, potem pa sta ga leta 1670 v državnem udaru umorila polbrata Čečen Tajdži in Zotov.
Sengejev mlajši brat Galdan Bošogtu je bil takrat v Tibetu. Ob rojstvu leta 1644 je bil prepoznan kot reinkarnacija tibetanskega lame, ki je umrl leto prej. Leta 1656 je odšel v Tibet, kjer se je izobraževal pri Lobsangu Čokji Gjaltsenu, četrtemu pančenlami in petemu dalajlami. Ko je izvedel za bratovo smrt, se je takoj vrnil domov, da bi se maščeval Čenčenu. Leta 1671 je dalajlama Galdanu podelil naziv kana. Leta 1676 je Galdan blizu jezera Sajram premagal Čečena in se nato poročil s Sengejevo ženo Anu-Daro, vnukinjo Očirtu Kana, s čimer se je zapletel v konflikt z njenim starim očetom. Zaradi strahu pred Galdanovo priljubljenostjo je Očirtu podprl svojega strica in tekmeca Čohurja Ubašija, ki ni hotel priznati Galdanovega položaja kana. Zmaga nad Očirtujem leta 1677 je omogočila Galdanovo prevlado nad Ojrati. Naslednje leto mu je dalajlama podelil najvišji naziv bošogtu kana.
Osvojitev Jarkentskega kanata (1678–1680) thumb|200px| Huang Čing Džigong Tu (1769): Mongolski plemenski poglavar iz Ilija z ženo
Proti koncu 16. stoletja je Jarkentski kanat padel pod vpliv hodž. Hodže so bili nakšbandski sufiji, ki so trdili, da izvirajo od preroka Mohameda ali od rašidunskih kalifov. Do vladavine sultana Saida Kana v začetku 16. stoletja so hodže že imeli močan vpliv na dvoru in nad kanom samim. Leta 1533 je v Kašgar prispel še posebej vpliven hodža Mahdum-i Azam z dvema sinovoma. Sinova sta se sovražila in svoje sovraštvo prenesla na svoje otroke. Obe sprti rodbini sta obvladovali velik del kanata in ga razdelili na dve frakciji: Ak Taglik (Bela gora) v Kašgarju in Kara Taglik (Črna gora) v Jarkandu. Julbars, pokrovitelj Bele gore, je zatiral zagovornike Črne gore, kar je povzročilo veliko zamer in leta 1670 privedlo do njegovega atentata. Nasledil ga je sin, ki je vladal le kratek čas, preden je bil ustoličen Ismail Kan. Ismail je v boju za oblast med obema muslimanskima frakcijama pregnal voditelja Ak Taglika Afak hodžo v Tibet, kjer mu je peti dalajlama pomagal pridobiti pomoč Galdana Bošogtu Kana.
Leta 1679 je Galdan povedel 30.000 mož v Turpan in Hami in leta 1680 120.000 mož v Jarkentski kanat in ga osvojil. Pri tem so mu pomagali Ak Tagliki ter Hami in Turpan, ki so se že podredili Džungarjem. Ismailov sin Babak Sultan je bil ubit v bitki za Kašgar, general Ivaz Beg pa med obrambo Jarkanda. Džungarji so brez večjih težav premagali mogulske sile in ujeli Ismaila in njegovo družino. Galdan je za marionetnega kana postavil Babakovega sina Abd ar-Rašida Kana II.
Galdanova vojna s Kazahi (1681–1684) thumb|left|200px| Huang Čing Džigong Tu (1769): Prebivalec Ilija z ženo
Leta 1681 se je začela Galdanova invazija na Džetisu in južni Kazahstan, v kateri Galdanu leta 1681 in 1683 ni uspelo zavzeti Sajrama. Leta 1684 so Džungarji zavzeli Sajram, Taškent in več drugih mest. Galdan je zatem podjarmil Črne Kirgize in opustošil Fergansko dolino. Džungarji so podjarmili tudi Barabinske Tatare in od njih zahtevali plačevanje davka. Tatari so se poskušali izogniti plačevanju davka s spreobrnitvijo v pravoslavje in priznanjem ruskega carja za svojega vladarja. Galdan je zavzel tudi regijo Džetisu, ki so jo Kazahi izgubili med nasledstvenim sporom leta 1670.
Vojna za Halki (1687–1688) thumb|Džungarski kanat pred Galdanovo invazijo na Halke leta 1688
Ojrati so po smrti Ligdan Kana leta 1634 z Mongoli Halki sklenili mir. Halki so se odtlej ukvarjali predvsem z vzponom dinastije Čing. Ko je džasagtujski kan Šira izgubil del svojega ozemlja v korist tušitskega kana Čikundordža, se je Galdan pripravil napad. Čikundordž je napadel desno krilo Halkov in leta 1687 ubil Širo. Naslednje leto je Galdan proti Čikundordžu poslal svojo vojsko pod poveljstvom svojega mlajšega brata Dordži-džava, ki je bila na koncu poražena. Dordži-džav je bil v bitki ubit. Čikundordž je nato umoril še džasagtujskega kana Degdeheja Mergena Ahaja, ki je bil na poti h Galdanu. Da bi maščeval smrt svojega brata, je Galdan vzpostavil prijateljske odnose z Rusi, ki so bili že v vojni s Čikundordžem zaradi ozemelj okoli Bajkalskega jezera. Oborožen z ruskim strelnim orožjem je Galdan leta 1688 s 30.000 džungarskimi vojaki vdrl na ozemlje Halkov in v treh dneh premagal Čikundordža. Sibirski kozaki so medtem napadli in premagali 10.000 vojsko Halkov blizu Bajkalskega jezera. Po dveh krvavih bitkah z Džungarji blizu samostanov Erdene Zuu in Tomor sta Čahundordži in njegov brat Džebdzundamba pobegnila čez puščavo Gobi k dinastiji Čing in se podredila cesarju Kangšiju, kar je pripeljalo do prve vojne Džungarjev s Čingi.
Prva vojna s Čingi (1690–1696) thumb|Džungarska vojna s Čingi od leta 1688 fo 1757 thumb|Vojaški tabor kitajskega cesarja ob reku Kerulen med pohodom leta 1696
Pozno poleti leta 1690 je Galdan z 20.000 vojaki prečkal reko Kerulen in se v bitki pri Ulan Butungu, 350 kilometrov severno od Pekinga, spopadel s vojsko dinastije Čing. Da bi se izognil popolnemu uničenju, se je moral umakniti, vojska Činga pa ni imela dovolj zalog ali zmogljivosti, da bi ga zasledovala.
Leta 1696 je cesar Kangši v Mongolijo povedel 100.000 vojakov. Galdan je pobegnil, a ga je prestregla druga vojska Činga, ki je napadala z zahoda. V bitki pri Džao Modu je bil Galdan poražen, njegova žena Anu pa ubita. Vojska Činga je zajela 20.000 glav goveda in 40.000 ovac. Galdan je z majhno peščico privržencev pobegnil. 4. aprila 1697 je umrl v Altajskih gorah blizu Hovda. V Džungariji je že od leta 1691 vladal njegov nečak Cevang Rabtan.
Čagatajski upor (1693–1705)