sličica|Zakon o obliki države in vlade Nemške Avstrije, temeljni zakon Nemške Avstrije. Kopija protokola v Muzeju vojaške zgodovine na Dunaju. desno|sličica|Zemljevid, ki označuje nemško govoreča območja (rdeča) znotraj Avstro-Ogrske leta 1911 Republika Nemška Avstrija,(, tudi ) splošno znana kot Nemška Avstrija (), je bila mednarodno nepriznana država, ki je bila ustanovljena po prvi svetovni vojni kot država območja s pretežno nemško govorečim in etnično nemškim prebivalstvom znotraj nekdanje Avstro-Ogrske monarhije, z načrti za morebitno združitev z Nemčijo. Ozemlje je obsegalo površino 118.311 km² z 10,4 milijona prebivalcev.
V praksi pa je bila njena oblast omejena na donavske in alpske province, ki so bile jedro Cislajtanije. Velik del zahtevanega ozemlja je de facto upravljala novo ustanovljena Češkoslovaška in je bila kot taka mednarodno priznana.
Poskusi ustanovitve nemško-avstrijske zveze pod tem okriljem so bili na koncu neuspešni, še posebej ker je bila združitev z Nemčijo prepovedana z Versajsko pogodbo, nova država Prva avstrijska republika pa je bila ustanovljena leta 1920.
Ozadje Avstrijsko cesarstvo, ki so mu je vladala Habsburško-lotarinška dinastija je bilo s kompromisom leta 1867 rekonstituirano kot dualna (dvojna) monarhija . Sestavljale so ga madžarsko prevladujoče "dežele krone svetega Štefana", katerih jedro je bilo Ogrsko kraljestvo, imenovano tudi Translajtanija, in nemško prevladujoči preostanek cesarstva, neformalno imenovan "Avstrija", a poluradno Cislajtanija. Ta je vključevala osrednje "avstrijske" province skupaj s Kranjsko, Dalmacijo, Avstrijskim Primorjem na jugu ter Češko, Moravsko, Šlezijo, Galicijo in Bukovino na severu in vzhodu. Dvojna monarhija ali Avstro-Ogrska, kot je postala znana, je bila dejansko država, sestavljena iz dveh upravnih enot s habsburškim monarhom kot avstrijskim cesarjem v Avstriji in ogrskim kraljem v Ogrski. Večinoma je imela vsaka svoje institucije. Obstajali so ločeni parlamenti ter ločeni vladi in ministrstva za "cesarsko Avstrijo" in "kraljevo Ogrsko".
Avstro-Ogrska je bila večnacionalna država, ki so jo sestavljali Nemci in Madžari ter devet drugih večjih narodnosti, ki so vse bolj zahtevale pravico do samoodločbe. Zgodovinsko gledano so bili Nemci v habsburški monarhiji prevladujoči, njihova moč in vpliv pa sta močno odtehtala njihovo število. Tudi znotraj Cislajtanije so Nemci predstavljali le 37 % prebivalstva. Vendar pa so imeli Zgornja in Spodnja Avstrija, Salzburška, Predarlska ter večina Koroške, Štajerske in Tirolske pretežno nemško prebivalstvo. Ta ozemlja so bila osrednje "avstrijske" province in so imele 6,5 milijona prebivalcev. Medtem ko sta bili Češka in Moravska pretežno češki, so Nemci predstavljali večino v pasu ozemelj, ki so mejila na njune meje in so se nedavno samooklicali kot provinci Sudeti in Nemška Češka. Nemško prebivalstvo Češke in Moravske je znašalo okoli 3 milijone ljudi.
Med letoma 1914 in 1918 se je Avstro-Ogrska borila v prvi svetovni vojni kot ena od centralnih sil. Do maja 1918 se je imperij soočal z vse večjimi vojaškimi neuspehi in porazi, pa tudi z notranjimi nemiri, ki jih je povzročalo pomanjkanje hrane in goriva. Poleg tega so se zahteve narodov imperija vse bolj radikalizirale, kar je spodbujala zaveza ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona k samoodločbi v njegovih Štirinajstih točkah, objavljenih januarja 1918. Oktobra je bila razglašena neodvisnost Češkoslovaške in Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (slednja se je decembra istega leta združila s Srbijo v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasneje imenovano Jugoslavija), Madžarska se je umaknila iz dvojne monarhije, avstro-ogrska vojska pa se je predala Italiji v bitki pri Vittoriu Venetu. Z razpadom monarhije je habsburška uprava 3. novembra podpisala premirje, zadnji cesar Karl I. pa se je 11. novembra odpovedal svojim oblastem.
Zgodovina
Deklaracija republike 21. oktobra 1918 so poslanci, ki so zastopali nemško govoreča območja v Predstavniškem zboru (Abgeordnetenhaus), spodnjem domu državnega zbora (Reichsrat), razglasili, da predstavljajo novi Začasni narodni zbor za Nemško Avstrijo. Ker je bližajoči se propad cesarstva postal očiten v začetku meseca, so tri glavne politične skupine, ki so zastopale nemško govoreče prebivalstvo v spodnjem domu, začele pogajanja o nadaljnjih korakih. Največja skupina so bili nemški nacionalisti, skupek manjših strank, s skupno 109 poslanci, izvoljenimi na zadnjih cesarskih volitvah leta 1911. Njihov glavni cilj je bil Anschluss ali združitev z Nemčijo. Konservativna monarhistična Krščanskosocialna stranka je bila naslednja največja s 65 poslanci, socialni demokrati, ki so se zavzemali za demokratično republiko, pa so imeli zastopanost 37 poslancev.
V začetku oktobra 1918 so socialni demokrati prvi pozvali k združitvi vseh "nemško-avstrijskih prebivalcev" v nemško-avstrijko državo. Priznali so pravico vseh narodnosti cesarstva do samoodločbe in dejali, da bi to moralo veljati tudi za nemško-avstrijske prebivalce. Nemški nacionalisti so bili pripravljeni sprejeti stališče socialnih demokratov, da bi omogočili nadaljnja pogajanja. Tudi Krščansko-socialna stranka ga je sprejela, vendar je dejala, da ima zadržke zaradi svojih "verskih in dinastičnih prepričanj". Vsi 208 poslancev, ki so se imenovali "Nemci Alp in Sudetov", se je 21. oktobra sestalo in soglasno glasovalo, da zdaj konstituirajo "začasno državno skupščino" za nemško-avstrijsko državo. Izjavili so (v prevodu), da:
Izvolili so tudi tri predsednike skupščine, enega iz vsake od treh političnih skupin: Franza Dinghoferja (de) iz Nemškega narodnega gibanja, Jodoka Finka iz Krščanskosocialne stranke in socialdemokrata Karla Seitza. Imenovan je bil 20-članski izvršni odbor, ki je parlamentu podal ustavna priporočila. Na podlagi poznejšega priporočila odbora je bil 30. oktobra ustanovljen državni svet kot izvršilni organ. Svet je takoj imenoval 14 državnih sekretarjev, ki so vodili upravno strukturo, ki je odražala cesarska ministrstva. Konec oktobra je tako nemško govoreči del cesarstva dejansko imel dve vladi: novo upravo, ki jo je ustanovila Začasna državna skupščina, in cesarsko vlado, ki jo je imenoval cesar pod vodstvom Heinricha Lammascha, zadnjega ministrskega predsednika Cislajtanije. Monarhija je formalno še vedno obstajala in dejansko je bila cesarska vlada zadovoljna z ustavnimi ukrepi, sprejetimi 30. oktobra, saj je menila, da niso prevzeli republikanske oblike in so ohranili potencial za nadaljevanje monarhije. Takrat je izvršilni odbor narodne skupščine v noti ameriškemu predsedniku Wilsonu sporočil svoje najpomembnejše cilje: »nemška nacija v Avstriji« tvori »samostojno nemško-avstrijsko državo«, nova država »zahteva ozemeljsko suverenost nad vsem ozemljem dosedanje Avstrije, kjer Nemci predstavljajo večino prebivalstva.
Začasna skupščina je 25. oktobra pozvala vse dežele, naseljene z Nemci, naj ustanovijo svoje začasne skupščine.
11. novembra 1918 se je Karl I. odpovedal pravici do sodelovanja v avstrijskih državnih zadevah. S tem se je končalo 700 let habsburške vladavine. Namerno se je izogibal uporabi izraza "abdikacija", saj je želel ohraniti svobodo delovanja v primeru, da bi ga avstrijski podložniki odpoklicali.
Naslednji dan, 12. novembra, je državni zbor uradno razglasil Nemško-Avstrijo za republiko in za začasnega kanclerja imenoval socialdemokrata Karla Rennerja. Istega dne je pripravil osnutek začasne ustave, ki je določala, da je »Nemška Avstrija demokratična republika« (1. člen) in »Nemška Avstrija je sestavni del Nemške republike« (2. člen). Slednja določba je odražala stališče poslancev, ki so menili, da bi Avstrija v kakršnem koli mirovnem dogovoru izgubila toliko ozemlja, da ne bi bila več gospodarsko in politično vzdržna kot ločena država, edina pot pa bi bila združitev z Nemčijo. To je bilo uveljavljeno z zavrnitvijo Madžarske prodaje žita in Češkoslovaške prodaje premoga Avstro-Nemčiji.
22. novembra 1918 je bila določena njena ozemeljska suverenost znotraj dotedanjih, v državnem zboru zastopanih kraljevstev in dežel, torej nad naslednjimi deželami: Spodnjo Avstrijo, vključno z okrožjem Nemška Južna Moravska in z nemškim ozemljem okoli kraja Nová Bystřice (Neubistritz), Zgornjo Avstrijo, vključno z okrožjem Nemška Južna Češka, s Salzburško, Štajersko in Koroško »brez strnjenega jugoslovanskega naselitvenega ozemlja«, grofijo Tirolsko brez italijanskega naselitvenega ozemlja, Predarlsko, Nemško Češko in Sudeti ter nemškimi naselitvenimi ozemlji Brno (Brünn), Jihlava (Iglau) ter Olomuc (Olomouc/Olmütz).
Ko je monarhija razpadla in je bilo razglašeno premirje, si je Začasna skupščina prizadevala preprečiti socialistično revolucijo z organizacijo koalicijske vlade, ki so jo vodili manjšinski socialni demokrati. Renner je postal kancler, Victor Adler pa zunanji minister. Socialni demokrati so kooptirali novo ustanovljene vojaške in delavske svete ter izkoristili svoj nadzor nad sindikati za izvajanje socialnih politik, ki so omilile socialistično privlačnost.
Karl je 24. marca 1919 odšel v izgnanstvo v Švico. Parlament, jezen, ker je odšel brez formalne abdikacije, je sprejel t. i. habsburški zakon, ki je Habsburžane odstavil s prestola in jim zasedli premoženje. Cesar je bil trajno izgnan iz Avstrije, drugi moški Habsburžani pa so se lahko vrnili le, če so se odpovedali zahtevi po prestolu.
Ustavodajna skupščina
sličica|Avstro-Ogrska poštna znamka, ki se je uporabljala v nemško-avstrijski regiji sličica|Bankovec za eno krono, na katerem je natisnjeno ime ("Nemška-Avstrija") Volitve v ustavodajno skupščino so se odvile 16. februarja 1919. Bile so prelome, saj so na nih lahko prvič volile ženske. Od 38 nemško naseljenih volilnih okrajev se jih je udeležilo le 25, izvoljenih pa je bilo 159 poslancev v 170 sedežev, pri čemer so bili socialni demokrati največja stranka. Socialni demokrati so osvojili 72 sedežev, kristjani socialisti 69 in nemški nacionalisti 26. Ustavodajna državna skupščina se je prvič sestala 4. marca 1919, 15. marca pa je bila oblikovana nova vlada, ki jo je ponovno vodil Karl Renner. Avstrijski socialni demokrati, čeprav so bili z avstromarksističnim tokom ena vodilnih komunističnih strank, niso poskušali prevzeti oblasti ali uvesti socializma. Vendar pa jim večina konservativnih katoliških politikov še vedno ni zaupala, kar je privedlo do usodnega razkola med levico in desnico, ki je pestil Prvo republiko in do leta 1934 privedel do njenega padca.
Vodja socialnih demokratov Otto Bauer je zapisal:Nemško-avstrijska država ni organizem, ki bi sledil zakonom zgodovinske rasti. Ni nič drugega kot ostanek tistega, kar je ostalo od starega cesarstva, potem ko so se od njega odcepili drugi narodi. Ostala je kot ohlapen sveženj različnih dežel.
Neuspešna zveza z Nemčijo 13. novembra 1918 je Nemška Avstrija zaprosila Nemčijo, naj začne pogajanja o združitvi, 15. novembra pa je predsedniku Wilsonu poslala telegram s prošnjo za podporo združitvi Nemčije in Avstrije.
12. marca 1919 je ustavodajna skupščina ponovno potrdila prejšnjo izjavo, da Nemška Avstrija predstavlja sestavni del nemške republike. Pangermanisti in socialni demokrati so podpirali združitev z Nemčijo, medtem ko je bila Krščansko-socialna stranka manj naklonjena tej ideji.
Spomladi in poleti 1919 so se nadaljevali sestanki za enotnost med nemškimi in avstrijskimi predstavniki. Vse to se je spremenilo po 2. juniju 1919, ko je bil predstavljen osnutek mirovne pogodbe z Avstrijo, ki je pokazala, da zahodni zavezniki nasprotujejo kakršni koli združitvi med Nemčijo in Avstrijo.
Saintgermainska pogodba