Šatuoji ali Turki Šatuoji (turško: Şatuo ali Şatuo Türkleri, ), včasih tudi Šatoji,Zuev Yu.A., Horse Tamgas from Vassal Princedoms (prevod kitajskega besedila "Tanghuyao" iz 8.-10. stoletja)', Kazakh SSR Academy of Sciences, Alma-Ata, I960, str. 127 (v ruščini) so bili turško pleme, ki je od poznega 9. do 10. stoletja močno vplivalo na politiko severne Kitajske. Znani so po tem, da so v obdobju petih dinastij in desetih kraljestev ustanovili tri dinastije od petih (Kasnejši Tang, Kasnejši Džin in Kasnejši Han) in eno kraljestvo od desetih (Severni Han). Severni Han je kasneje osvojila dinastija Song. Nekaj pred 12. stoletjem so Šatuoji izginili kot posebna etnična skupina. Mnogi med njimi so prevzeli kulturo prebivalstva okoli sebe in se asimilirali.
Izvor Čigili Pleme Šatuo je izhajalo predvsem iz zahodnoturškega plemena Čigilov,Ouyang Xiu. Historical Records of the Five Dynasties. Vol. 4 ki je pripadalo skupini štirih plemen Čujev, skupaj znanih kot Juebani (staroturško: Örpün). Država Juebanov je preživela do konca 480. let, ko so jo uničili Tieleji. Po padcu države so se Juebani razdelili na štiri plemena: Čujuje, Čumije, Čumuhune in Čubane. Ta plemena so postala pomembni akterji v Prvem turškem kaganatu in pozneje.Gumilev L.N., "Hunnu in China", Moscow, 'Science', 1974, Ch. 9, http://gumilevica.kulichki.com/HIC/hic09.htm (v ruščini) Čujuji in Čumiji niso pripadali prevladujoči Onoški plemenski zvezi (Deset puščic), medtem ko so ji Čumukuni in Čubani pripadali.Gumilev L.N., "Ancient Turks", Moscow, 1967, Ch. 16
Tieleji Drugi viri trdijo, da so Šatuoji izvirali iz plemena Tiele. Epitaf Šatuoja Li Kejonga, vojaškega komisarja (džjedušija) iz poznega obdobja dinastije Tang, navaja, da je bil njegov prednik "Jidu, gospodar države Šuejantuo, neprekosljiv general". Šuejantuoji so bili pleme Tielejev.Suishu, vol. 84 Tiele Drugi kitajski kronisti so izsledili skupino sorodnih plemen, ki so za svoje ime privzeli Šatuo in za priimek Džušje, potem ko se je njihov poglavar Džingdžong (dobesedno 'Zvest do konca') v času cesarja Tanga Dedzonga (vladal 780–804) preselil v protektorat Bejting.
Šatuoji Pripadniki plemena Čujue, ki so pod vodstvom Onoka ostali v Zahodnem turškem kaganatu, so zasedli ozemlje vzhodno od jezera Barkul in so se v kitajščini imenovali Šatuo (dobesedno 'peščeno pobočje' ali 'gramoz', tj. puščava). Šatuo je bilo tudi ime puščave v severnem Šindžjangu. Pleme Šatuo so sestavljala tri podplemena: Čigili, TurkešiGolden, Peter Benjamin (1992). "An Introduction to the History of the Turkic Peoples: Ethnogenesis Ans State Formation in the Medieval and Early Modern Eurasia and the Middle East". Turcologica. 9. Wiesbaden: Harrassowitz. . str. 165 in Ančingi. Slednji so bili sogdijskega porekla. Šatuoji so sodelovali v vojnah v imenu dinastije Tang, tudi proti drugim turškim ljudstvom, na primer Ujgurom. Dinasti Tanga so zato njihovim voditeljem podeljevali različne nazive in nagrade. Po porazu Čujev v vojni s Tibetanci leta 808 je veja Čujev Šatuojev prosila Kitajsko za zaščito in se preselila v notranjo Kitajsko. Šatuoji so potem, ko so pomagali zatreti Huang Čaojevo vstajo v letih 875–883, ustanovili tri od petih kratkotrajnih dinastij v obdobju petih dinastij in desetih kraljestev (907–960). Kasneje se je njihovo število na Kitajskem zmanjšalo 50.000 do 100.000 oseb.
Podrobno analizo izraza Šatuo (sanskrtsko Sart) je podal Čjan Si-man.Chjan Si-man: "New research about historical tribes of the Western Territory" Njihovo družbeno in gospodarsko življenje je preučeval W. Eberhard.W. Eberhard: "Some Cultural Traits of the Shato-Türks. "Oriental Art", vol. 1 (1948), No 2, str. 50-55 V delu Tang huijao (Institucionalna zgodovina dinastije Tang) je upodobljena tamga Šatoujev Slika:ShatoTamgaZuev.gifZuev Yu.A., "Horse Tamgas from Vassal Princedoms (Translation of Chinese composition "Tanghuyao" of 8-10th centuries)", Kazakh SSR Academy of Sciences, Alma-Ata, I960, str. 127, 132 (v ruščini)
Šatuojski plemiči so ustanovili kitajsko dinastijo Kasnejši Tang (923–956).Yu. Zuev, "Early Türks: Sketches of history and ideology", Almaty, Daik-Press, 2002, str. 8 V mongolskem obdobju so Šatuoji pripadli Čagatajski kanat in po njegovem propadu ostali v Sedmerorečju in severnem Tjanšanu.
Šatuoji so leta 966 pobirali davek od Tatarov severno od Ordosa, medtem ko so bili sami vazali kitanskega cesarja.
Zgodovina Zgodnji Šatuo (7.–8. stoletje) thumb|200px|Li Kejong (856-908), šatuojski vojskovodja v pozni dinastiji Tang
Šatuoji so se prvotno imenovali Turki Šatuoja. Občasno so se omenjala tri plemena Šatuojev: Šatuo, Anking in Jinge. Njihovo število ni bilo nikoli veliko, vendar so njihovi bojevniki sloveli kot pogumni in agresivni borci, spretni v obleganju in lokostrelstvu. Sodelovali so v pohodih cesarja Tajdzonga iz dinastije Tang proti Korjoju v 640. letih in se kljub končnemu neuspehu odlikovali. Šatuoji so hkrati s Korjojem prišli v konflikt tudi s sosednjimi plemeni, zaradi česar so postali vse bolj odvisni od podpore dinastije Tang. Leta 702 je Šatuo Džinšan, prednik Li Kejonga, vojskovodje dinastije Tang, začel pošiljati poklone dvoru Tanga. Leta 714 je bil povabljen v Čangan, kjer je cesar Šuandzong iz dinastije Tang zanj priredil banket. Med An Lušanovim uporom v 750. letih so Šatuoji skupaj z Ujgurskim kagagatom nudili znatno vojaško pomoč dinastiji Tang. Jao Runeng v svojem delu An Lušanova dejanja, napisanem v 9. stoletju, med nekitajskimi plemeni v regijah He in Long omenja dve plemeni - Šatuoje in Džujeje/Džušjeje pod turško-hotanskim lojalnim džjedušijem Gešu Hanom.
Podložniki dinastije Tang (9. stoletje) Leta 808 je 30.000 Šatuojev pod vodstvom Džuje Džindžonga prebegnilo od Tibetancev v Kitajsko dinastijo Tang. Tibetanci so jih zasledovali in jih kaznovali z usmrtitvijo Džuje Jindžonga. Proti zavezništvu Šatuojev in Tibetancev so se borili tudi Ujguri v bitki pri Bešbaliku.
Leta 809 je dinastija Tang naselila več plemen Šatuojev v Hedong (današnji severni Šanši), imenovan tudi Jin. Tamkajšnji Šatuoji so bili polnomadi, ki so trgovali s konji, ovcami in govedom. Njihov način življenja se je v 9. stoletju postopoma spremenil, saj so se nekoliko ustalili in se poročali z obmejnimi ljudstvi in Kitajci Hani. Povečalo se je tudi njihovo število. V začetku 9. stoletja poročila omenjajo 6.000–7.000 šotorov Šatuojev, se pravi okoli 30.000 ljudi, vključno z ženskami in otroki. Do konca 9. stoletja so imela plemena Šatuojev 50.000–60.000 bojevnikov.
Leta 821 je Džuje Džiji, praded Li Kejonga, vodil neuspešen napad na uporniškega džjedušija Čengdeja.
Šatuoji pod vodstvom Džuje Čišina (Li Guočanga) so služili dinastiji Tang v bojih proti svojim rojakom Turkom v Ujgurskem kaganatu. Ko se je leta 839 general Ujgurskega kaganata Džueluovu uprl vladavini takrat vladajočega kagana Džangšina, je od Džuje Čišina zahteval pomoč. Slednji mu je dal 300 konjenikov in skupaj sta premagala Džangšin kagana. Slednji je po porazu storil samomor, kar je sprožilo poznejši propad Ujgurskega kaganata. Ko so ostanki Ujgurskega kaganata v naslednjih nekaj letih napadali meje dinastije Tang, so Šatuoji skupaj z drugimi plemeni, zvestimi Tangu, sodelovali v protinapadih na Ujgurski kaganat.Zizhi Tongjian, vol. 246. Leta 843 je Džuje Čišin pod poveljstvom hanskega častnika Ši Šjonga sodeloval v napadu na Ujgurski kaganat in pokolu ujgurske vojske na gori Šahu.Zizhi Tongjian, vol. 247.
Vladajoča družina Šatuojev je začela uporabljati priimek Džuje. Džuje Čišin (umrl 888) je priimek opustil, ko mu je cesar Tanga za zasluge pri zatiranju Pang Šunovega upora leta 869 podelil ime Li Guočang. Guočang je kasneje razburil dvor Tanga, ko je leta 872 ubil guvernerja Datonga Duan Venčuja. Leta 880 so napetosti dosegle vrhunec, ko so Guočangove sile porazili plačanci Tanga. Guočang je v bitki izgubil 17.000 mož in se zato obrnil na sever po pomoč svojih tatarskih prijateljev.
Li Kejong Li Guočangov sin Li Kejong je bil zelo sposoben bojevnik. Legenda pravi, da je lahko "iz ležečega položaja zadel dve leteči rački". Imenovali so ga Zmaj z enim očesom, ker je imel eno oko opazno večje od drugega. Poveljeval je Šatuojem proti upornemu Huang Čaoju in leta 881 zavzel Čangan. Zmaga Šatuojev leta 883 je Huang Čaoja prisilila k umiku iz Čangana. Takrat 28-letni Li Kejong, ki je po očetovi upokojitvi vodil Šatuoje, je imel izjemne zasluge za zatrtje upora in rešitev dinastije Tang, njegovi vojaki pa so kljub temu leta 885 izropali Čangan. Li Kejong je bil imenovan za prefekta Dajdžova in guvernerja Janmena. Od tam je razširil svoje ozemlje na Džinjang, Dzedžov in Ljaodžov. Leta 890 so Šatuoji zavzeli Džaoji.
Džinjang je postal prestolnica Šatuojev. Mesto je stalo med dvema skoraj tisoč metrov visokima gorama. Zaradi grap in suhih rečnih strug je bil napad nanj mogoč samo z jugovzhoda in severozahoda. Mesto je bilo trdnjava z 20 km dolgim obzidjem in zalogami, zadostnimi za celo leto. Takrat je veljal za "severna vrata v kitajski imperij".
Pet dinastij Dinastija Tang je propadla leta 907. Zamenjal jo je Kasnejši Ljang. Šatuoji so imeli pod dinastijo Tang svojo kneževino Džin, predhodnico Kasnejšega Tanga, na ozemlju sedanjega Šanšija. Ozemlje jim je leta 883 podelil cesar Tanga kot fevd. Kneževina Džin je preživela padec dinastije Tang. Cesar je poglavarju Šatuojev Li Kejongu podelil cesarski priimek Li in naziv princ Džina in ga posvojili v cesarsko družino. Šatuoji so imeli napete odnose s Kasnejšim Ljangom in dobre odnose z vzhajajočimi Kitani na severu.
Kasnejši Tang
Li Kejongovemu sinu Li Cunšuju je leta 923 uspelo uničiti Kasnejši Ljang in se razglasiti za cesarja Obnovljenega Tanga, uradno znanega kot Kasnejši Tang. Razglasitev za legitimnega cesarja dinastije Tang je utemeljeval z dejstvom, da je dinastija Tang njegovi družini podelila cesarski priimek Li in knežji naziv. Prestolnico je iz Kajfenga preselil nazaj v Luojang, kjer je bila med dinastijo Tang. Kasnejši Tang je posedoval več ozemlja kot Kasnejši Ljang, vključno z območjem Pekinga, okoliškimi šestnajstimi prefekturami in provincama Šanši in Šaanši.
Li Cunšujeva dinastija je bila prva od treh kratkoživih dinastij Šatuojev. Zadnji cesar Kasnejšega Tanga je bil Kitajec Han Li Congke, s prvotnim priimkom Vang, ki ga je posvojil cesar Kasnejšega Tanga Li Sijuan, mu podelil cesarski priimek Li in ga postavil za princa Luja.
Kasnejši Džin
Kasnejši Tang je ugasnil leta 936, ko se je Ši Džingtang, posmrtno znan kot cesart Gaodzu, prav tako Šatuo, uspešno uprl kitajskemu cesarju Li Congkeju iz dinastije Han in ustanovil dinastijo Kasnješi Džin. Ši je prestolnico preselil nazaj v Kajfeng, takrat imenovan Bjan. Kasnejši Džin je vladal v bistvu na istem ozemlju kot Kasnejši Tang, vendar brez strateško pomembnih šestnajstih prefektur, ki so bile odstopljene rastočemu cesarstvu Ljao, ki so ga ustanovili Kitani.
Zgodovinarji so omalovaževali Kasnejši Džin kot marionetni režim mogočnega Ljaa na severu, kar ni bilo res. Ker je Šijev naslednik kljuboval dinastiji Ljao, je invazija Kitanov leta 946 pomenila konec njegove dinastije.
Kasnejši Han in Severni Han