Vzhodni turški kaganat (kitajsko: 東突厥, pinjin: Dōng Tūjué ali Dōng Tújué) je bil turška država, ustanovljena v začetku 7. stoletja kot posledica uničujočih vojn v letih 581–603. Med vojnami se je Prvi turški kaganat, ki ga je v 6. stoletju na Mongolski planoti ustanovil klan Ašina, razcepil na vzhodno in zahodno državo. Vzhodni del Vzhodnega turškega kaganata je leta 645 porazila in absorbirala kitajska dinastija Tang, zahodni del pa so zasedli Šuejantuoji.

Pregled ključnih dogodkov Leta 603 se je Prvi turški kaganat razcepil na Zahodni in Vzhodni turški kaganat. Leta 603 je vladar postal prokitajski Jami kagan. Leta 608 je Jami kagan umrl. Vladar je postal turški Šibi kagan. Prenos oblasti je sprožil vojno z dinastijo Sui, kar je utrlo pot ustanovitvi dinastija Tang. Leta 619 so Šibi kagana napadle čete Tajjuana. Šibi kagan je med povračilnim napadom na Tajjuan umrl. Prestol je zasedel Ilig kagan in začela se je vojna z dinastijo Tang. Leta 630 je Vzhodni turški kaganat izgubil vojno z dinastijo Tang, kar je privedlo do njegovega razpada. Od leta 630 do 644 je bil Vzhodni turški kaganat podrejen dinastji Tang. V letih 644–647 se je Čebi kan uprl dinastji Tang in poskušal obnoviti kaganat, vendar mu to ni uspelo. Kaganat je ugasnil.

Zgodovina Nastanek kaganata Prvi turški kaganat je leta 603 zaradi medsebojnih vojn in vojn s sosedi razpadel na Zahodni in Vzhodni turški kaganat.

Tega leta so se uprli še Tjeleji. Kagan, ki so ga vsi zapustili, je bil prisiljen pobegniti v kraljestvo Tujuhun. Na oblast v kaganatu je prišel Jami kagan, ki ga Zahodni kaganat ni priznal. Razpad na dva kaganata je bil dokončen. Jami kagan se je poročil s princesama Jian in Jidžen. Po vzponu na prestol je privzel naziv Džangar Kimin kagan. Vodil je prokitajsko politiko, za kar so ga Kitajci bogato nagradili s svilo. Ko so k njemu prispeli veleposlaniki Kogurjoja s predlogom o zavezništvu proti dinastiji Sui, jih je zavrnil. Džangar je živel med Kitajci v Čanganu, kjer mu je cesar Sui Jangdi ustvaril vse pogoje, da se je počutil kot doma. Leta 608 je Džangar obiskal Luojang in še isto leto ali leto kasneje umrl. Nasledil ga je sin Šibi kagan.

Vladavina Šibi kagana Za razliko od prejšnjih vladarjev Šibi kagana niso izvolili turški aristokrati, temveč ga je imenoval cesar Sui Jangdi. Šibi kagan se je v skladu z vzhodnoturškim običajem poročil z očetovo ženo Jidžen. Spletke diplomatov Suija so privedle do napetosti med vzhodnimi Turki in Kitajci.

Leta 615 je na Kitajskem izbruhnil velik kmečki upor, ki ga je vodil Vang Šjuba, imenovan Mantian, in razglasil ustanovitev države Jan. Šibi kagan, ki je tudi sicer podpiral upore proti dinastiji Sui, se je odpravil na pohod proti dinastiji Sui. Princesa Jidžen je opozorila Sui Jangdija, da ga bo Šibi kagan napadel, sama pa je pobegnila v trdnjavo Janmen. Turki so napadli Džao v provinci Hebej in pri Janmenu v provinci Šanši oblegali cesarsko vojsko. Leta 616 je Šibi kagan napadel provinco Mai. Li Juan, kasnejši cesar dinastije Tang, in guverner Vang Renggong sta ustanovila letečo konjeniško enoto, ki se je uprla Turkom. Leta 617 se je cesarstvu Sui, ki je že bilo v smrtnih krčih, uprlo 200 regionalnih guvernerjev. Cesarja Sui Jangdija so 11. aprila 618 ubili.

Ustanovitev dinastije Tang Leta 617 ali 618 je cesarstvo Sui nadomestila dinastija Tang. Cesarstvu Tang je vladal Li Juan, pripadnik pokitajčenega klana Tabgač. Cesar je privzel prestolno ime Gaodzu in sklenil mir s Turki. Guvernerji in uradniki Šje Džu, Dou Džjande, Vang Šičong, Liu Vudžov, Liang Šidu, Li Gui in Gao Kaidao so postali vazali turškega Šibi kagana, pod pogojem, da obdržijo svoja ozemlja. Vzhodni turški kaganat je podjarmil Šiveje in Kitane in zavzele Gaočang in Tujuhun.

Leta 618 je Gaodzu vzhodnim Turkom predlagal zavezništvo. Kagan je v predlogu videl cesarjevo kupovanje časa in leta 619 napadel Tang. Me obleganjem Taijuana je umrl.

Nasledil ga je Čulo kagan. Cesar Gaodzu je novemu kaganu kot darilo poslal 30.000 liangov (približno 1.000 kg) svile. Novi kagan se je poročil s princeso Jidžen in poskušal vzpostaviti stik z vladarjem Džingčenguanga Vang Šičongom. Čulo kagan je kmalu zatem zbolel in leta 620 umrl.

Vladavina Ilig kagana in vojna z dinastijo Tang Pokojnega kagana je nasledil Ilig kagan, mlajši brat Čulo kagana, na Kitajskem znan kot Seli kehan. Ilig je svoj sedež preselil v gorovje Hangaj in se poročil s princeso Jidžen. Poleti 621 so Turki napadli Janmen, vendar jih je lokalni guverner odbil.

Kitajski cesar je aretiral turška veleposlanika Džehaija in Ašide tegina. Ilig kagan je zato napadel Dajdžov in Šanši in porazil kitajsko vojsko. V začetku leta 622 se je vrnil v stepo, turška odposlanca pa sta bila proti odkupnini izpuščena.

Napadi na dinastijo Tang so se z različnim uspehom nadaljevali. Obdobje 624 in 625 je bilo obdobje premirja, potem pa so se napadi znova začeli in trajali do leta 626, ko so bili Turki prisiljeni skleniti mir.

Leta 627 so se vzhodnim Turkom uprli Bajirkuji, Šjajantuoji in Ujguri in porazili turško vojsko. Poraženega Tolis kana Šibobija je kagan aretiral, vendar je Tolisu uspelo pobegniti in leta 628 povesti Kitane proti vzhodnim Turkom. Slednjim so nasprotovali tudi Kitajci in številna stepska plemena.

Izguba neodvisnosti Vzhodni Turki so leta 630 položili orožje. Ujetega kagana so pripeljali na dvor v Čangan. Kitajski svetovalci so cesarju Li Šiminu predlagali, naj stori genocid nad vzhodnimi Turki, kar je cesar zavrnil.

Ilig kagan je bil od leta 630 do svoje smrti leta 634 zaprt v Taipuju. Tolis kan Šibobi je v ujetništvu umrl že leta 631. Njegov sin Tolis kan Helohu, je po njegovi smrti kot Kitajcem zvest vladar prevzel oblast v vzhodnem delu Vzhodnega turškega kaganata. Kasneje je je uprl, vendar je bil njegov upor zadušen.

Po smrti Tolis kana Heloluja je bil za vodjo vzhodnih Turkov imenovan Čelebi kan, znan tudi kot Ašina Simo. Cesar Li Šimin ga je leta 639 razglasil za kagana, čeprav je ta naziv do takrat že izgubil svojo vsebino.

Od 641 do 644 se je Ašina Simo boril proti uporniškim Šuejantuojem in se nato na kitajski strani vojskoval korejskemu kraljestvu Kogurjo. V Mandžuriji je bil ranjen s puščico in kmalu zatem v Čanganu umrl.

Poskus obnove kaganata Ašina Sima je nasledil Ilčur Čebi kan, znan tudi kot Ašina Hubo. Razglasil se je za kagana, se preselil v Altajsko gorovje in na svojo stran pridobil Sejantojski kanat ter podjarmil kirgiške Karluke in Jenisejske Kirgize. Porazil in ubil je kitajska generala Han Huaja in An Tšjaodžeja, ki sta ga napadla, nakar je cesar Li Šimin poslal proti njemu Gao kana z nalogo, da uniči vzhodne Turke. Turška poglavarja Kelounišukui Silifa in Čumugun Mohedu Sigin sta se takoj predala. Ašina Hubo je pobegnil v Altajsko gorovje, a so ga Kitajci ujeli in poslali v Čangan. Cesarjev sin in naslednik Gaodzong ga je pomilostil in mu podelil naslov generala. Njegovo ozemlje ja razdelil na tri komandature in 24 prefektur in položaje komandantov in prefektov podelil poglavarjem turških plemen. Ašina Hubo se po teh dogodkih ne omenja v nobenem dokumentu.

Gospodarstvo Stari Turki so imeli zelo razvito metalurgijo železa. Ukvarjeli so se predvsem z živinorejo. Živeli so v polstenih jurtah ali brunaricah.

Neodvisni kagani Vzhodnega turškega kaganata

Ime Vladanje Turško prestolno imeГумилёв Л. Н. Древние Тюрки. gumilevica.kulichki.net (1967). Pridobljeno 5. januarja 2010. Arhivirano 6. marca 2012.Turško osebno imeKitajsko prestolno imeKitajsko osebno imeNaslovKomentar Jami kagan 603-608 Kimin kaganDžangar启民可汗 Ciminkehan阿史那染干 Ašina rangantolis kan — kan vzhodnega krilaŠibi kagan608-619Šibir kanTurk-šad始畢可汗 Šibikehan 阿史那咄吉(世) Ašina Duodži(ši)—šibir kan — kan Sibir(ije), turk šad — turški knez v svojem ulusuČulo kagan619-620Čulo kanSilig-beg-šad處羅可汗 Čulokehan 阿史那俟利弗設 — Ašina Silifušedžigit šad — mladi knezIlig kagan620-630 Kat Ili kan Bagatur šad頡利可汗 Selikehan阿史那咄苾 Ašina Dobi tugbir — tisti, ki je dal zastavo (?)kat ili kan — kruti kan, bagatur šad — junaški knez

Sklici

Vira

Гумилёв Л. Н. Древние тюрки. СПб.: СЗКЭО, Издательский Дом «Кристалл», 2002. str. 576. ISBN 5-9503-0031-9. Ганиев Р. Т. Восточно-тюркское государство в VI-VIII вв. Екатеринбург: Издательство Уральского университета, 2006. str. 152. ISBN 5-7525-1611-0.

Kategorija:Ustanovitve v 580. letih Kategorija:Ukinitve v 640. letih Kategorija:Bivše države v Aziji