Sokol selec (znanstveno ime Falco peregrinus) je kozmopolitska ptica roparica (raptor) iz družine sokolov(Falconidae). Znan je po svoji hitrosti. Je velik sokol velikosti vrane, ima modro-siv hrbet, belo progasto spodnjo stran in črno glavo. Samice so precej večje od samcev.
Opis
Sokol selec je srednje velik sokol s prišiljenimi perutmi in kratkim repom, ki leti izjemno hitro. Leti z upognjenimi perutnicami in hitro zamahuje s krili, vmes pa kratkotrajno drsi skozi zrak. Raziskava o fiziki letenja »idealnega sokola« je pokazala, da je teoretična najvišja hitrost v nizkem letu 400 km/h in v letu na visoki višini pa 625 km/h. Po nekaterih virih lahko sokol selec med strmoglavljenjem doseže hitrost na 320 km/h, kar bi ga uvrstilo med najhitrejše živali na svetu. V TV oddaji National Geographic je Ken Franklin leta 2005 posnel sokola, ki je med strmoglavljenjem dosegel 389 km/h. Drugi viri navajajo, da radarski zapisi takšnih hitrosti nikoli niso potrdili, najvišja zanesljivo izmerjena hitrost je 184 km/h.
Sokol selec meri v dolžino 34 do 58 cm, razpon kril pa ima med 74 in 120 cm. Samec in samica imata podobno obarvanost perja, vendar se, kot pri mnogih roparicah, močno razlikujeta po velikosti, Samci so, lahko do 30% manjši od samic. Samci tehtajo 330–1.000 g, očitno večje samice pa od 700 do 1.500 g. Pri večini podvrst samci tehtajo manj kot 700 g, samice pa več kot 800 g. Ni redkost, da so samice za približno polovico težje od samcev, s katerimi gnezdijo.
Po zgornji strani telesa je sokol selec temno sive barve, ki se na mestih preliva v črno, po spodnji strani pa imajo rjavkaste proge na beli podlagi. Mladiči so po spodnji strani bolj enovito rjave barve, pa tudi po zgornji strani telesa prevladuje ta barvni odtenek. Barvne sheme se ločijo tudi glede na okolje, v katerem prebivajo in niso vedno enake. Odrasle ptice imajo rumeno obrobljene temne oči, pa tudi kremplji, s katerimi zgrabi plen, so živo rumene barve.
Razširjenost
Sokol selec je ena najbolj razširjenih ujed na svetu, saj ga je najti skoraj povsod, celo na tihomorskih otokih. Njegov življenjski prostor so odprte krajine, stepe, polpuščave, svetli, redki gozdovi, tundre in gorski svet. Ime izvira iz dejstva, da ptice skrajnega severa in juga pogosto prepotujejo velike razdalje in prezimujejo v toplejšem okolju.
Hrani se skoraj izključno s pticami do velikosti rac, ki jih lovi v letu in zasleduje z veliko hitrostjo. Pogosto pa svoj plen na tleh ujame s strmoglavim napadom.
Gnezdi enkrat letno marca in aprila v gnezdu na drevesu ali v skalovju.
Taksonomija in sistematika
Sokol selec (Falco peregrinus) je prvi z njegovim sedanjim dvočlenskim imenom opisal angleški ornitolog Marmaduke Tunstall leta 1771 v delu Ornithologia Britannica. Znanstveno ime Falco peregrinus izvira izsrednjeveške latinščine, ki ga je leta 1225 uporabil Albert Veliki. Peregrinus pomeni »tisti, ki prihaja od drugod«. Verjetno je bilo ime uporabljeno, ker so mladiče pogosto ujeli na selitvah, saj so gnezda pogosto težko dostopna.. Beseda je povezana z latinskim falx ( "srp") in se nanaša na srpasto obliko kril v letu.
Sokol selec spada v rod, katerega linija vključuje hierofalkone in prerijske sokole (F. mexicanus). TTa skupina se je verjetno ločila od drugih sokolov ob koncu poznega miocena ali v poznem pliocenu pred približno 3–8 let milijoni let (mya). Glede na to, da skupina obsega tako vrste iz Starega sveta kot Severne Amerike, je verjetno, da linija izvira v zahodnv Evrazijv ali Afrikv. Njihovo sorodstveno razmerje z drugimi sokoli ni povsem jasno, saj pogoste hibridizacije otežujejo analize mtDNA. Znano je, da je ena genetska linija sokola plenilca (F. cherrug) nastala, ko je samec sokola plenilca, oplodil samico sokola selca,. Potomci so bili plodni in so se nadalje križali s sokoli plenilci.
Podvrste Opisanih je bilo več podvrst Falco peregrinus, od katerih jih je 18 sprejetih na IOC World Bird List, 19 pa od leta 1994 v Handbook of the Birds of the World, ki F. peregrinus pelegrinoides (barbarski sokol) iz Kanarskih otokov in obalne severne Afrike obravnava kot dve podvrsti (F. p. pelegrinoides in F. p. babylonicus), in ne kot ločeno vrsto, F. pelegrinoides.
Naslednji zemljevid prikazuje splošna območja razširjenosti teh 19 podvrst.
Falco peregrinus anatum, ki ga je leta 1838 opisal Bonaparte, je znan kot Ameriški sokol selec; njegovo znanstveno ime pomeni »račji sokol selec« ali »račji orel«. Nekoč je bil delno vključen v F. p. leucogenys. Najdemo ga predvsem v Skalnem gorovju. Prej je bil pogost po vsej Severni Ameriki med tundro in severno Mehiko, kjer zdaj potekajo programi ponovne naselitve. Večina odraslih osebkov F. p. anatum, razen tistih, ki gnezdijo bolj na severu, prezimuje v območju gnezdenja. Večina potepuhov, ki dosežejo zahodno Evropo, pripada bolj severni in močno selitveni podvrsti F. p. tundrius, ki je bila kot ločena vrsta priznana šele leta 1968. je podobna nominantne podvrsti, a je nekoliko manjša; odrasli osebki so nekoliko svetlejši in manj lisasti spodaj, medtem ko so mladiči temnejši in spodaj bolj lisasti . Samci tehtajo 500–700 g, samice pa 800–1.100 g. V vzhodni Severni Ameriki je izumrl sredi 20. stoletja, današnje populacije pa so hibridi kot rezultat ponovnih naselitev osebkov od drugod. Falco peregrinus babylonicus, ki ga je leta 1861 opisal P.L. Sclater, živi v vzhodnem Iranu, ob Hindukušu in Tjanšanu do mongolskega Altaja. Nekaj ptic prezimuje v severni in severozahodni Indiji, predvsem v suhih polpuščavskih habitatih. Svetlejši je od F. p. pelegrinoides in je podoben majhnemu, svetlemu južnemu sokolu (Falco biarmicus). Samci tehtajo 330–400 g, samice pa 513–765 g. , ki ga je leta 1873 opisal Sharpe, je znan tudi kot Sredozemski sokol selec ali Malteški sokol. Vključuje F. p. caucasicus in večino primerkov predlagane podvrste F. p. punicus, čeprav so nekateri morda F. p. pelegrinoides, ali redki hibridi med tema dvema, ki se lahko pojavljao v okolici Alžirije. Razširjen je od Iberskega polotoka okoli Sredozemlja, razen v suhih območjih, do Kavkaza. They are non-migratory. Ni selivec. Je manjši od nominatne podvrste spodnja stran telesa pa ima običajno rdečkast odtenek. Samci tehtajo okoli 445 g, samice pa do 920 g. , ki ga je leta 1790 opisal John Latham, je bil prej imenovan F. p. leucogenys in vključuje F. p. caeruleiceps. Gnezdi v arktični tundri Evrazije od Murmanske oblasti do rek Jana in Indigirka v Sibiriji. Je selivska podvrsta, ki pozimi potuje na jug, vse do Južne Azije in podsaharske Afrike Pogosto jo opazimo v bližini mokrišč. Svetlejša je od nominantne podvrste, zlasti na temenu. Samci tehtajo 588–740 g, samice pa 925–1.333 g. Falco peregrinus cassini, ki ga je leta 1873 opisal Sharpe, je znan tudi kot Južnoameriški sokol selec. Vključuje F. p. kreyenborgi (morf), ki se pojavlja v skrajnem jugu Južne Amerike in so jo dolgo časa obravnavali kot ločeno vrsto. Razširjena je po Južni Ameriki od Ekvadorja prek Bolivije, severne Argentine in Čila do Ognjene zemlje in Falklandskih otokov. Ni selivec. Podobna je nominantni podvrsti, vendar je nekoliko manjša in s črnim predelom okoli ušes. Morf F. p. kreyenborgije srednje siva zgoraj, spodaj skoraj brez lis, glava pa je podobna glavi sokola plenilca (Falco cherrug), vendar je predel okoli ušes bel. Falco peregrinus ernesti, ki ga je leta 1894 opisal Sharpe, je razširjen od Sundskih otokov do Filipinov ter južno do Nove Gvineje in bližnjega Bismarckovega arhipelaga. Njegova geografska ločenost od F. p. nesiotes zahteva potrditev. Ni selivec. Od nominantne podvrste se razlikuje po zelo temnem, gostem lisastem vzorcu na spodnji strani in po črnih licih. Falco peregrinus furuitii, ki ga je leta 1927 opisal Momiyama, živi na otokih Izu in Ogasawara južno od Honšu, Japonska. Ni selivec. Zelo redek, morda preživi le še na enem otoku. Temnejša oblika, podobna F. p. pealei , a še temnejša, zlasti na repu. Falco peregrinus japonensis, ki ga je leta 1788 opisal Gmelin, vključuje F. p. kleinschmidti, F. p. pleskei in F. p. harterti, in se zdi, da predstavlja vmesne oblike z F. p. calidus. Razširjen je od severovzhodne Sibirije do Kamčatke (čeprav ga ob obali morda nadomešča F. p. pealei) in Japonske. Severne populacije so selivke, japonske pa stalnice. Podoben je nominantni podvrsti, a mladiči so še temnejši kot pri F. p. anatum. , ki ga je leta 1837 opisal Swainson, je Avstralski sokol selec ali »črnolični sokol«. Najdemo ga v Avstraliji, povsod razen na jugozahodu, kjer ga nadomešča F. p. submelanogenys; nekateri strokovnjaki slednjega obravnavajo kot sinonim za F. p. macropus. Ni selivec. Podoben je F. p. brookei, vendar nekoliko manjši, območje okoli ušes pa popolnoma črno. Noge so sorazmerno velike. Falco peregrinus madens, ki sta ga leta 1963 opisala Ripley in Watson in 1963,, je nenavaden, ker kaže določeno spolno dvoličnos. Razširjen je na Zelenortskih otokih in ni selivec; je ogrožen, , saj je ostalo le še 6–8 parov. Samci imajo rdečkast odtenek na temenu, zatilju, licih in hrbtu; spodnja stran je očitno obarvana rožnato-rjavo. Samice so splošno temnejše rjave, zlasti na temenu in zatilju. Falco peregrinus minor, ki ga je prvi opisal Bonaparte leta 1850. Prej je bil pogosto znan kot F. p. perconfusus. Razširjen je redko in razpršeno po večjem delu podsaharske Afrike ter v južni Afriki. Najverjetneje sega na sever vzdolž atlantske obale vse do Maroka. Ni selivec in je temne barve. To je najmanjša podvrsta, saj samci tehtajo le približno 300 g. , ki ga je leta 1941 opisa Mayr, živi na Fidžiju in verjetno tudi na Vanuatuju ter Novi Kaledoniji. Ni selivec. , ki ga je leta 1873 opisal Ridgway, je znan Pealejev sokol in vključuje F. p. rudolfi. Razširjen je na severozahodu Severne Amerike, od Puget Sounda ob obali Britanske Kolumbije (vključno z otoki Haida Gwaii), ob obali Aljaske in Aleutskih otokov do skrajne vzhodne obale Beringovega morja v Rusiji, morda pa tudi na Kurilskih otokih in ob obalah Kamčatke. Ni selivec.To je največja podvrsta, podobna je povečani in temnejši tundrius ali močno lisasti in veliki F. p. anatum. Kljun je zelo širok. Mladiči imajo občasno svetla temena. Samci tehtajo 700–1.000 g, samice pa 1.000–1.500 g. Falco peregrinus pelegrinoides, ki ga je prvi opisal Temminck leta 1829, je razširjen od Kanarskih otokov prek severne Afrike in Bližnjega vzhoda do Mezopotamije. Najbolj je podoben F. p. brookei,vendar je izrazito svetlejši zgoraj, z rjavkastim vratom, spodaj pa svetlo rumenkast in manj lisast. Manjši je od nominantne podvrste; samice tehtajo okoli 610 g. Falco peregrinus peregrinator, ki ga je leta 1837 opisal Sundevall, je znan kot Indijski sokol selec ali črni shaheen,. Včasih je bil znan tudi kot Falco atriceps ali Falco shaheen. Razširjen je po Južni Aziji od Indije do Šrilanke in jugovzhodne Kitajske. V Indiji je shaheen zabeležen v vseh državah razen Uttar Pradeša, predvsem v skalnatih in hribovitih območjih. Najdemo ga tudi na Andamanskih in Nikobarskih otokih. Leglo ima 3–4 jajc, mladiči poletijo v 48 dneh, povprečna uspešnost gnezda je 1,32 mladiča. V Indiji gnezdi tudi na stavbah in telekomunikacijskih stolpih. Na Šrilanki je bilo leta 1996 ocenjeno 40 gnezdečih parov.Ni selivec, je majhen in temen, s kostanjevo spodnjo stranjo. Na Šrilanki raje živi v višjih predelih, medtem ko je selivka calidus pogostejša ob obali. , the nominantna (prva poimenovana) podvrsta, ki jo je leta 1771 opisal Tunstall, gnezdi po večjem delu zmernega pasu Evrazije med tundro na severu ter Pireneji, Sredozemljem in pasom Alpinidov na jugu. V Evropi je večinoma stalnica, v Skandinaviji in Aziji pa selivka. Samci tehtajo 580–750 g, samice pa 925–1.300 g. Vključuje F. p. brevirostris, F. p. germanicus, F. p. rhenanus in F. p. riphaeus. Falco peregrinus radama, ki ga je leta 1861 opisal Hartlaub, živi na Madagaskarju in Komorih. Ni selivec.