Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani je stolnica Nadškofije Ljubljana in župnijska cerkev Stolne župnije svetega Nikolaja v Ljubljani.
Gradili so jo od leta 1701 do leta 1706 po načrtih kapucinskega brata Florencijana in italijanskega umetnika Andrea Pozza na mestu, kjer je pred tem stala najprej manjša romanska in za tem večja gotska cerkev. To so podrli in ohranili samo nekaj kamnitih spolij. Baročno cerkev so najprej postavili še brez načrtovane zidane kupole, ki so jo sezidali šele leta 1841. Notranjost so s stenskimi slikami okrasili Giulio Quaglio s pomočniki in Matej Langus. Oltarno opremo in druge okrase so dodali kiparji Francesco Robba, Angelo Pozzo, Paolo in Giuseppe Groppelli ter dve stoletji pozneje arhitekt Jože Plečnik. Stolnica je prostor kulturnih dogodkov in arhitekturno med najpomembnejšimi baročnimi spomeniki v državi. Od leta 2008 je zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena. Stoji ob Dolničarjevi ulici in Ciril-Metodovem trgu, na polovici poti med Mestnim trgom in ljubljansko tržnico. Je nekoliko dvignjena nad Pogačarjev trg; ni vključena v ulični niz.
Zgodovina thumb|left|250px|Bakrorez Mestnega trga z gotsko stolnico iz Slave vojvodine Kranjske (1689)
Sedanja cerkev stoji na mestu, kjer so stale predhodne cerkve. Prva cerkev na tem prostoru je omenjena v letu 1262 in je bila triladijska romanska bazilika. Postavili so jo ljubljanski čolnarji in ribiči v čast svojemu zavetniku, svetemu Nikolaju. V srednjem veku so bili eden močnejših cehov v Ljubljani. Srednjo ladjo je ločilo od obeh nižjih stranskih ladij osem slopov, ki so jih povezali med seboj polkrožni loki. Okna so bila polkrožno obokana, stolp pa lesen. V drugi polovici 14. stoletja so na mestu romanske glavne in stranske severne apside zgradili gotski prezbiterij, ob glavnem vhodu pa so postavili zvonik, ki ga cerkev prej ni imela. Ta cerkev je leta 1361 pogorela.
Leta 1461 je bila ustanovljena Škofija Ljubljana in takrat je cerkev postala stolna cerkev. V tem času je stavba doživela nove prenove: stranske stene starih romanskih ladij so dvignili in predelali v gotskem stilu, lesene strope nad ladjami so obokali na gotski način, vse tri ladje pa so prekrili z novo streho. V letih 1476 do 1484 so nad glavnim vhodom zgradili emporo ali gornjo cerkev, ki jo je hodnik, speljan skozi zvonik, povezoval s škofijskim dvorcem, slonela pa je še na dodatnih stebrih.
V drugi polovici 17. stoletja je bila cerkev že močno dotrajana, zato se je takratni stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar odločil za zidavo novega objekta. V tem času je v Ljubljani potekala živahna prenova cerkva: jezuiti so prenavljali svojo cerkev svetega Jakoba in grad Podturn, frančiškani so gradili hodnike ob cerkvi, klarise kapelo Srca Jezusovega, avguštinci pa zid ob svojem vrtu. Zaradi vseh teh del je bil stavbni material zelo drag, povišale pa so se tudi mezde gradbenih delavcev. Kljub temu so leta 1701 pričeli s podiranjem stare in gradnjo nove stolnice, ki je bila večinoma zaključena leta 1707.
Gradnja baročne cerkve
Izdelavo načrta za novo cerkev so zaupali enemu najvidnejših rimskih arhitektov tistega časa, Andreju Pozzi, ki si je cerkev po zgledu Vignolove rimske cerkve Il Gesu zamislil kot enoladijsko obokano dvorano s prečno ladjo s stranskimi kapelami in ravno zaključenim prezbiterijem. Na mestu, kjer se križata glavna in prečna ladja, je projektiral kupolo kot višinski poudarek. Kupola je bila za cerkve v Ljubljani novost. Izvedbo načrta sta prevzela Franc Bombasi (kamnosek, po rodu Benečan) in Milančan Peter Janni. Zidarski mojster je bil Jugovic, po njegovi smrti pa Gregor Maček.
Pred podiranjem stare stolnice je arhitekt Carlo Martinuzzi izdelal tloris stare stolnice in narisal vse nagrobne spomenike in napise. Tako se se ohranili podatki o nagrobnikih Auerspergov, Ursinijev, Lambergov, Barbov, Rauberjev, Seirbiachov, Trautsonov, Saurauov, Mosconov, Wernekov, Schayerjev in drugih plemiških rodbin. Ohranjeni so tudi epitafi škofov Martina iz Pićna, Žige Lamberga, Tomaža Hrena, Jožefa Rabatte in drugih.
8. aprila 1701 so pričeli s podiranjem stare stolnice, delo pa so končali 14. maja. Temelje za novo stolnico so dogradili 6. junija, 28. septembra pa so pričeli s pokrivanjem novega poslopja. Da bi bili zidovi trdnejši in trajnejši, so apno mešali z vinom. Za oboke so uporabili lahek luknjičav kamen, ki so ga našli v bližini ob vznožju grajskega hriba. Kupole zaradi pomanjkanja sredstev in znanja niso sezidali, ampak so z železnimi drogovi pritrdili na ostrešje leseno ogrodje. Leta 1704 so podrli 300 let star stolp in zgradili nova, ki sta bila končana leta 1706. Okrasili so ju z bakrenimi pozlačenimi jabolki in vanju shranili relikvije in napise na pergamentih. 16. oktobra 1707 so namestili v zvonik zvon, ki ga je vlil Gašper Franchi, stroške pa je kril baron Codelli. V tem času so bile končane tudi poslikave prezbiterija, kupole in ladje, delo Giulia Quaglia. S poslikavami je začel leta 1703. Štukature je leta 1704 izdelal Tomaž Ferrata, po rodu iz Milana. 8. maja 1707 je bila cerkev slovesno posvečena.
Zidava kupole
Leta 1836 je predstojništvo stolnice predlagalo zamenjavo navidezne lesene kupole z zidano, saj bi v primeru požara lahko prišlo do neprecenljive škode. Dve Quaglievi freski s stare kupole je dal restavrirati Jožef Kalasanc Erberg in ju prenesel v Dol pri Ljubljani. Eno je dal vzidati v stopniščni obok svojega dvorca, drugo pa je shranil v dolskem muzeju. Novo kupolo, ki je visoka 24 metrov, sta leta 1841 postavila stavbenik Matej Medved in tesar Jurij Pajk. V obdobju med 9. junijem in 18. septembrom 1844 pa jo je poslikal Matevž Langus.
Kupola oz. njen boben je znotraj valjast, zunaj pa oktogonalen. Mateju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo, saj je veljala za sijajen spomenik stavbne umetnosti tistega časa, bila pa je tudi drzno izpeljan projekt. Njena gradnja je bila tehnično zahtevna in Medved jo je odlično izpeljal ter s svojimi idejami celo ustvarjalno prispeval k načrtovanju. Za projektanta kupole velja Benedikt Müller, ki pa je ves čas intenzivno sodeloval z Medvedom. Obnovitvena dela Notranjost cerkve je bila popolnoma prenovljena leta 1859, ko so očistili freske, zidove obložili z marmorjem, obnovili pozlate in popravili orgle. Ob 200-letnici nastanka je cerkev dobila nova okna, klopi in nove Milavčeve orgle v starih baročnih omarah. Leta 1948 so po načrtih Ivana Vurnika prenovili okna, za barvasto okno v zadnji steni prezbiterija pa je osnutek izdelal Stane Kregar. Ob 500. obletnici ustanovitve škofije (leta 1961) so prepleskali zunanjost, prekrili zvonike in obnovili jabolka na konicah stolpov. V obdobju od leta 1969 do 1971 so po načrtih arhitekta Antona Bitenca preuredili prezbiterij. Miniaturni reliefni križev pot je dodal France Gorše. Načrt za škofovo katedro je narisal Jože Plečnik. Izdelavo je sam financiral.
Leta 2002 je Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije s pomočjo zunanjih sodelavcev (restavrator Dare Tratar z ekipo) pričel s konservatorsko-restavratorskimi deli na Quaglievih freskah. Zajemali so tri sklope: raziskovalno delo, restavratorske posege in dokumentiranje. Projekt se je zaključil leta 2007 kot praznovanje 300-letnice posvetitve cerkve. Kasneje so dodali nagrobnike več škofov in njihove bronaste portrete v kapelah na južni strani stolnice.
Notranjost stolnice
Notranjost stolnice so oblikovali različni umetniki skozi različna obdobja.
Giulio Quaglio thumb|right|250px|Quaglijeva iluzionistična poslikava stropa Giulio Quaglio je s poslikavo stolnice v Ljubljano prinesel prvo pojmovanje iluzionistične poslikave, ki je barvita, domiselna in naj bi človeka prepričala, da je neka optična resničnost tudi prava življenjska resničnost. Na stranskih stenah prezbiterija je upodobil čudeže svetega Nikolaja. Na prvi sliki desno je v desnem zgornjem kotu umetnik upodobil samega sebe med množico, kateri delijo kruh. Stropna slika predstavlja zgodbo ustanovitve ljubljanske škofije. Sliki na obeh straneh okna predstavljata Ogenj božje ljubezni in Versko gorečnost, pod njima pa sta alegoriji Hrepenenja in Čuječnosti. Na stropu nad oltarjem je alegorija Vere, ob oknu pa prispodobi Ljubezni in Upanja.
Freski levo in desno od stropne slike predstavljata cesarja Rudolfa in Maksimiljana. Oltarna slika na desni strani rotunde pod kupolo nad oltarjem Brezjanske Matere Božje prikazuje Kristusa v predpeklu, kjer tolaži duše. Na stropu je upodobljeno Dizmovo vnebovzetje, na levi strani njegovo križanje, na desni pa beg Svete družine v Egipt. Okno obdajata podobi Pokore in Nedolžnosti. Pod pendentivi kupole so naslikani štirje evangelisti: Matej, Marko, Luka in Janez. Pod njimi pa so grbi papeža Pija II., cesarja Friderika III., grofa Žige Herbersteina in grofa Ferdinanda Kuenburga ter štiri alegorične figure: Pravičnost, Pogum, Modrost in Zmernost.
Stropna freska v cerkveni ladji kaže poveličanje svetega Nikolaja in pripoveduje o preganjanju kristjanov pod rimskima cesarjema Neronom in Dioklecijanom. Na stenah med okni so podobe dvanajstih apostolov, raznih svetnikov in kreposti. Tudi freske na koru pripovedujejo o čudežnih delih svetega Nikolaja. V glavni zakristiji pa je motiv slike kaznovanje kralja Oza.
Poleg notranjosti cerkve je Quaglio naslikal tudi freski na severnem in južnem pročelju stolnice. Skupaj s sinom je poslikal še Semeniško knjižnico.
Matevž Langus
Matevž Langus je bil domači umetnik, ki si je s poslikavami fresk v kupoli pridobil naziv zadnjega slovenskega barokista. Na stropu je upodobljen sveti Duh, ki ga obdajajo glave angelov. Rob nosijo pozlačeni kandelabri, ki izpolnjujejo prostor med okni in svetlobnico. Vdolbine so okrašene z ornamenti na zlatem ozadju. Podzidek pod kandelabri nosijo angeli iz belega marmorja. Zgornji del kupole je okrašen z zlatimi ornamenti v bizantinskem slogu, obok, ki počiva na šestnajstih rebrih, pa je svetlo zelene barve. Pogled na kupolo z glavnega vhoda razkrije podobo Marijinega kronanja, pod njo pa so upodobljeni sveti Nikolaj, Janez Krstnik in alegoriji Kranjske ter Emone. Nad Emono stoji sveti Jožef, ob njem sveta Neža, nad njima pa sveti Mohor, sveti Fortunat in številni angeli. Malce vstran stopa sveti Jurij na zmajevo glavo. Levo od njega so upodobljeni sveta Terezija, sveti Janez, sveta Valerija in sveti Vitalis. Desno je pod škofom Martinom upodobljen v Ljubljani rojeni mučenec Pelagius. Nasproti Marijinega kronanja vidimo svetega Ahacija, svetega Karla Boromejskega in Antona Padovanskega. Poleg kupole je Langus v cerkvi ustvaril še oltarno sliko svetega Nikolaja. Starejšo in boljšo baročno sliko so za nekaj desetletij odstranili.
Francesco Robba
Francesco Robba velja za najboljšega kiparja poznega baroka na Slovenskem. V cerkvi sta njegovo delo dva keruba iz kararskega marmorja na oltarju svetega Rešnjega telesa v severnem delu prečne ladje.
Angelo Pozzo
Angelo Pozzo je po naročilu škofa Franca Karla pl. Kaunitza leta 1713 izdelal celopostavne kipe emonskih škofov. Maksim, Florij, Kast in Genadij so postavljeni v vdolbinah nosilcev pod kupolo. Njegovi so tudi doprsje dekana Janeza Antona Dolničarja ̈(1715) in reliefi angelov v sferičnih trikotnikih na oltarju sv. Trojice.
Jože Plečnik
Jože Plečnik je leta 1952 izdelal osnutek za škofov prestol z vključenim simbolnim knežjim kamnom. katedro je cerkvi tudi podaril. Stoji pa na levi strani glavnega oltarja. Dodal je še manjši krstni kamen. Obnovil je tudi kapelo svetega Križa nasproti stranskega vhoda, poleg prižnice, in okrasil čudodelni gotski križ v njej.
Zvonovi # Livarna Leto ulitja Teža PremerTon Zvonik 1. Gašper Franchi 1706 4,132t 180,5 cm B° -7 severni 2. Strojne tovarne in livarne 1932 ~1,5t 142,4 cm des' -4 južni 3. Strojne tovarne in livarne 1932 ~1,1t 126,5 cm es' -3 južni 4. Strojne tovarne in livarne 1932 ~0,7t 113,2 cm f' -12 južni 5. Strojne tovarne in livarne 1932 ~0,45t 95,5 cm as' +2 južni 6. 1328 severni
Orgle