Emona [emóna, starolatinsko émona]Dokončnih dokazov za izviren naglas ni. Med arheologi prevladuje mnenje, da so govorci latinščine ime naglašali na prvem zlogu. Šašel, J. 1965, On the Placement of Stress in Ancient Place-Names of the Norican-Pannonian Region, Situla 8, str. 7–14; Zu den Orts-Namen Emona und Ljubljana, Linguistica 24 (1984), str. 251–253. () je bila rimska naselbina v središču današnje Ljubljane; samo ime pa je verjetno keltskega, predrimskega izvora. Območje Emone je sprva spadalo v rimsko provinco Cisalpsko Galijo, kasneje pa v Italijo.Šašel-Kos, M., The boundary stone between Aquileia and Emona, Arheološki vestnik 53 (2002), str. 373-382. splet: http://av.zrc-sazu.si/Si/63/Marjeta_AV_63.html
Ljubljanska kotlina je bila naseljena že v prazgodovini. Preko nje so že v predrimskem obdobju potekale pomembne trgovske poti med Apeninskim polotokom, Baltikom in Balkanom.
Bizantinski cerkveni zgodovinar Sozomen je ustanovitev prvega naselja na območju Emone pripisal Jazonu in Argonavtom, ki so v 13. stoletju pr. n. št. pripluli po Savi, prezimili in nato po Ljubljanici in kopnem nadaljevali pot v deželo Italikov.Šašel 1984, str. 36. V drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. so ta del slovenskega ozemlja zasedli Rimljani in najverjetneje pod grajskim gričem ustanovili vojaško postojanko. Rimljani so nato do leta 15 n. št. na prostoru med Ljubljanico in Šišenskim hribom namensko (z željo utrjevanja zaledja po ilirskih vstajah) zgradili mesto s pravokotnim tlorisom in mogočnim kamnitim obzidjem ter na treh straneh z dvojnim vodnim jarkom, kar je imelo vse značilnosti rimskega kastra. Prvi prebivalci so bili priseljenci iz Italije in Galije, njihovi sužnji in odsluženi rimski vojaki.
Emona je imela od 2. do 4. stoletja pomembno vlogo v obrambi Italije. V 2. stoletju je trpela zaradi markomanskih vojn in kuge, leta 238 pa so jo meščani sami požgali in zapustili, da se ne bi v njej ugnezdila vojska uzurpatorja Maksimina Tračana.Pozdravljeni, prednamci!, str. 13. Leta 408 se je v Emoni ustavil vizigotski vladar Alarik, ki je imel kot bizantinski magister militum nalogo, da za Bizantinsko cesarstvo ponovno osvoji Italijo.Šašel 1984, str. 42. Emonci so se takrat verjetno rešili s podkupnino.
Leta 452 so Emono opustošili in delno porušili Huni. Mesto je obubožalo, vendar živelo dalje. Na koncu 5. in začetku 6. stoletja je bila Emona pod oblastjo Vizigotov, ki so za seboj pustili bolj malo sledov. V nemirnih časih pozne antike in preseljevanja ljudstev v 6. stoletju so se ljudje začeli zatekati v odročne in težko dostopne kraje (Sveti Lovrenc na Polhograjski gori, Molnik, Moreček, Golo) in se seliti v obmorska mesta, predvsem Koper, Piran in Novigrad,Pozdravljeni, prednamci!, str. 14. dokler ni Emone zapustil še zadnji meščan.
Geografija
Antična Emona je stala na levem bregu Ljubljanice na ozkem prehodu med ljubljanskim Grajskim gričem in Rožnikom. Skozi mesto je tekla starodavna jantarjeva pot med vzhodnim Baltikom in Akvilejo ob jadranski obali, po kateri so že v bronasti dobi, še bolj pa v železni dobi, trgovali predvsem z jantarjem. Del jantarske poti je bil pomemben tudi v rimskem obdobju, ker je povezoval vojaški tabor Carnuntum na donavski meji Rimskega cesarstva z Apeninskim polotokom.Negroni-Catacchio 1976, str. 21-59. Pomembno vlogo pri izbiri lokacije za gradnjo Emone je prav gotovo igrala tudi takrat plovna Ljubljanica.
Zgodovina Predrimsko obdobje
Okolica Emone je bila naseljena že v prazgodovini, kar dokazujeta halštatska nekropola ob njenem vzhodnem obzidju in ostanki gradišča iz istega obdobja na ljubljanskem Grajskem griču.Plesničar-Gec 1999, str. 8. Ob prihodu Rimljanov so bili na tem ozemlju naseljeni ilirski Tavriski. Deloma romanizirani naseljenci z južne terase Grajskega griča, na območju današnjih PrulVičič 1994, str. 23-88. so že v zadnjih desetletjih pred našim štetjem trgovali s sosednjimi Italiki.Plesničar-Gec 1999, str. 8-9. Arheološka izkopavanja so več predrimskih objektov odkrila tudi v sami Emoni.Plesničar-Gec 1988, str. 209-213. Čas njihovega nastanka je težko določiti, ker so kulturne plasti zaradi kasnejših gradbenih del popolnoma uničene. Njihova arhitektura se razlikuje od rimske. Temelji so zidani brez malte in samo ponekod vezani z glino. Široki so en meter in se ne ujemajo s kasnejšo pravokotno geometrijo mesta. Ostanke predrimskih zgradb so odkrili ob severnem obzidjuPesničar-Gec 1988, 209-213. in v forumski baziliki. Veliki, pravokotno grajeni prostori, bi lahko bili vojaške barake ali skladišča.Webster 1956, sl. 3; Cagnat 1916-1920, str. 250-267, sl. 133. thumb|right|Jantarska pot
Ustanovitev
V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno sta o ustanovitvi in začetkih Emone mnogo pisala Walter Schmid in Balduin Saria. Schmid, ki se je skliceval predvsem na pisne vire in epigrafsko gradivo, je dokazoval, da je bila Emona kolonija že v času cesarja Avgusta.Schmid 1941, str. 44-54. Saria je trdil, da je bila Emona vojaški tabor XV. legije Apollinaris in je postala civilno naselje in kolonija šele v času cesarja Tiberija. Schmidovo trditev je po letu 1955 zagovarjal tudi Jaroslav Šašel.Šašel 1953, str. 293-307. Materialni dokazi bolj podpirajo Schmidovo in Šašlovo trditev.Plesničar-Gec 1999, str. 8-9.
Eden od vzrokov, da so Rimljani takoj po zasedbi tega ozemlja leta 55 pr. n. št. ustanovili kolonijo Emono, bi lahko bila Strabonova trditev, da je na ozemlju Tavriskov in Norikov rudnik zlata. Po mnenju J. Šašla bi rudnik lahko bil v neposredni bližini Emone.Šašel 1974/75, str. 148-152. Arheolog Andrej Gaspari v svoji publikaciji Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona iz leta 2010 postavlja tezo, da je bila Emona zgrajena načrtno, ex novo, kot posledica utrjevanja zaledja po panonsko-dalmatskem uporu v letih 6-9 n. št.Gaspari A., 2010, str. 142 Odločitev je v zadnjih letih vladavine sprejel cesar Avgust, z deli pa so zaključili v času cesarja Tiberija.A. Gaspari, 2010, str. 147
Vojaški tabor
Trditev, da se je Emona na svoji lokaciji razvila iz rimskega vojaškega tabora, je vedno manj verjetna. Zagovorniki vojaškega tabora svoje trditve utemeljujejo s historičnimi viri in pravokotno obliko mesta. Zadnje najdbe na lokaciji Tribuna pod grajskim gričem pa nakazujejo, da je vojaški tabor najverjetneje stal na tem mestu, ob lokaciji staroselske naselbine, in ne na lokaciji kasnejšega mesta Emona.
Sarieva teza, da je bil na mestu Emone pred njo vojaški tabor XV. legije Apollinaris, ki še vedno ni povsem ovržena, zagotovo temelji na pravokotnem tlorisu mesta.Šašel-Kos 1995, str. 227-244. Enako odločni so tudi zagovorniki Schmidove teze, da je bila Emona že v Avgustovem času rimska kolonija.Šašel-Kos 1995, str. 270. Najtrdnejši Sariev argument je nagrobnik Junija Montana, za katerega J. Šašel trdi, da je napačno interpretiran in zato ni zadosten dokaz za obstoj vojaškega tabora.Šašel-Kos 1995, str. 228; Šašel 1974b, str. 470; Šašel-Kos 1997, str. 36.
Podrobno analizo tega, ali je XV. legija Apollinaris resnično taborila v Emoni, je opravila in predstavila Marjeta Šašel Kos.Šašel-Kos 1995, str. 227-244; Šašel-Kos 1998, str. 317-329. XV. legijo je leta 55. pr. n. št. ustanovil Julij Cezar v Cisalpski Galiji in jo leta 52. pr. n. št. poslal proti Japodom, ki so napadali mesta v Cisalpski Galiji, med njimi tudi Akvilejo in Tergeste (Trst). V Cisalpsko Galijo je takrat spadal tudi del slovenskega ozemlja z Nauportusom in Emono.Šašel-Kos 1995, str. 229. Legija je takrat taborila v okolici Akvileje.Julij Cezar, Commentarii de bello Gallico, I, 10, 5. Šašel Kosova trdi, da je verjetno sodelovala v Oktavijanovi vojni v Iliriku 55-53 pr. n. št.
Tacit poroča, da so bile v Panoniji tri rimske legije:Tacit, Anali, 1,16,1-2. VIII. Avgusta, IX. Hispana in XV. Apollinaris. Za slednjo, ki naj bi prezimovala v Emoni, Šašel Kosova trdi, da je bolj verjetno prezimovala v Siscii.Šašel-Kos 1986, str. 54-56. Bolj verjetno je, da so oddelki XV. legije v Emoni gradili ceste in mostove in morda veteranom delili državno zemljo.Šašel-Kos 1986, str. 195-196. V Emoni so odkrili spomenika dveh veteranov iz XV. in dveh iz VIII. legije. Vsi napisi so iz prve polovice 1. stoletja.Šašel-Kos 1999, str. 102.
Napis z emonskega obzidjaŠašel-Kos 1997, str. 34. iz leta 14 ali 15 po mnenju Šašel Kosove dokazuje, da XV. legije v tistem času ni bilo v Emoni.
Propad
Propad Emone se začne v času cesarja Marka Avrelija (161-180), s prvim markomanskim vpadom na to ozemlje. Po vpadu so se Markomani umaknili visoko na sever, a kraji si skoraj niso več opomogli. Izdelava pestre emonske keramike je zamrla, bogatim grobnicam iz Šempetra v Savinjski dolini se niso pridružile nove. Leta 238 je bila Emona ob pohodu cesarja Maksimina v Italijo prvič porušena. Leta 314 jo je prizadela državljanska vojna. Tej je sledilo obleganje Zahodnih Gotov pod vodstvom Alarika leta 401. Dokončno pa so Emono porušili Huni pod vodstvom Atile na svojem drugem pohodu proti Italiji leta 452. Prebivalstvo se je izselilo v Italijo in deloma v Istro (današnji Novigrad je nastal kot Emona Nova), Ljubljanska kotlina pa je ponovno zacvetela šele po odhodu Langobardov v Italijo (leta 568) s prihodom Slovanov.
Prebivalci
thumb|left|Kip Emonca na sedanjem Kongresnem trgu
Grški arhitekt in načrtovalec mest Hipodam Miletski (498 pr. n. št.—408 pr. n. št.), ki velja za očeta urbanizma, je priporočal, naj ima mesto 10.000 prebivalcev, ker takšno mesto najbolje deluje. Emona bi lahko imela do 10.000 prebivalcev, verjetno pa jih je imela mnogo manj, morda 4.000 - 6.000. V mirnih časih je imela poleg meščanov tudi obsežno zaledje zunaj mestnega obzidja.Suić 1976, str. 286.
Eno od izhodišč za izračun števila prebivalcev bi lahko bila velikost foruma. Emonski forum je bil glede na velikost mesta izredno velik, zato za takšen izračun ni primeren. Primerjave s številom prebivalcev v drugih podobno velikih mestih ne pridejo v poštev, ker tudi njihovo število ni znano. Raziskovalci se pri ocenjevanju števila prebivalcev včasih opirajo na velikost amfiteatrov in akvaduktov. V Emoni noben od teh kriterij ne pride v poštev, ker niti položaj niti velikost emonskega amfiteatra nista znana. Prav tako niso znane niti zmogljivosti emonskih vodovodov.Plesničar-Gec 1999, str. 82.
Strukturo mestnega prebivalstva je težko ugotoviti. Vladajoči sloj emonskih meščanov oziroma tistih, ki so imeli gospodarsko moč, je bil večinoma priseljen iz Italije. Analize materialne kulture grobišč in naselbin v nekdanji Panoniji in Noriku kažejo, da se je Emona razlikovala od Neviodunuma, Praetoriuma Latobicorum, Poetovione in Celeie. V prvih desetletjih obstoja je bil v njej čutiti izredno močan vpliv kolonizatorjev iz severne Italije, saj je iz napisov na nagrobnikih razvidno, da so bili prvi priseljenci predvsem kolonisti iz Padske nižine.Šašel 1968, str. 565.
Od približno tridesetih najstarejših emonskih družin jih je bilo trinajst iz severne Italije, osem iz srednje Italije, dve iz Narbonske Galije in dve iz južne Italije. Med njimi so posebej izstopali Caeserniji in Barbiji, ki so že v najzgodnejšem obdobju kolonizacije Emone s trgovskimi in verjetno tudi sorodstvenimi vezmi odigrali pomembno vlogo v povezovanju Emone in Akvileje.Šašel 1960, str. 201-221. Prvi naseljenci in njihovi potomci so domorodnemu prebivalstvu narekovali svoj način življenja in vplivali na razvoj trgovine in obrti. Imeli so tudi velik vpliv na podobo mesta, na primer na načrtovanje in izgradnjo posameznih mestnih četrti, in notranjo ureditev bivalnih prostorov. Zanjo so poskrbeli potujoči slikarji, ki so s seboj prinašali nove ideje in najnovejše slikarske motive.