Manchester [ménčestər] je mesto v Združenem kraljestvu, ki spada v širšo, istoimensko regijo Veliki Manchester v Severozahodni Angliji. Mesto ima okoli 549.853 prebivalcev (popis 2021) UK Census (2021). "2021 Census Area Profile – Manchester Local Authority (E08000003)" . Nomis. Office for National Statistics. Retrieved 9 January 2024., v širšem velemestnem območju, torej Velikem Manchestru, ki je eno od največjih v Združenem kraljestvu, pa po ocenah živi 2.562.200 ljudi.
Zgodovina Manchestra se je začela s civilno naselbino, povezano z rimsko utrdbo (castra) Mamucium ali Mancunium, ustanovljeno okoli leta 79 našega štetja na pečini iz peščenjaka blizu sotočja rek Medlock in Irwell. Skozi srednji vek je Manchester ostal graščinsko okrožje, vendar se je na prelomu 19. stoletja začel širiti "z osupljivo hitrostjo". Eksplozivna rast mesta se je pričela med industrijsko revolucijo z razvojem proizvodnje tekstila, ki je sovpadala s procesom urbanizacije. Manchester tako velja za prvo industrializirano mesto na svetu. Manchester je leta 1853 dosegel status mesta. Manchester Ship Canal je bil odprt leta 1894, s čimer je nastalo pristanišče Manchester in povezalo mesto do Irskega morja, 58 km zahodno. Premoženje mesta se je po drugi svetovni vojni zmanjšalo zaradi deindustrializacije, bombardiranje IRA leta 1996 pa je povzročilo obsežne naložbe in obnovo.
Mesto je znano po svoji arhitekturi, kulturi, glasbenih izdelkih, medijskih povezavah, znanstvenih in inženirskih rezultatih, družbenem vplivu, športnih klubih in prometnih povezavah. Železniška postaja Manchester Liverpool Road je najstarejša ohranjena medmestna potniška železniška postaja na svetu. Na univerzi v Manchestru je Ernest Rutherford leta 1917 prvi razdelil atom; Frederic C. Williams, Tom Kilburn in Geoff Tootill so leta 1948 razvili prvi računalnik s shranjenimi programi na svetu in Andre Geim in Konstantin Novoselov sta leta 2004 prva izolirala grafen.
Kulturni utrip mesta je pričel naraščati v 1990-ih, ko je Manchester veljal za neuradno prestolnico popularne glasbe. V tem obdobju so nastale skupine kot Oasis, Blur in ostale, zaradi številnih norih zabav pa se je mesta prijelo ime Madchester. Manchester je tudi univerzitetno mesto, ki se ponaša z največjo univerzo v državi, ki jo obiskuje okoli 30 tisoč študentov, poleg tega pa ima še četrto največjo univerzo v tej državi.
Mesto je svetovno znano predvsem po dveh nogometnih klubih: United in City, ki nastopata v angleški Premier ligi. Tu domuje tudi kriket klub Lancshire United.
Toponimija Ime Manchester izvira iz latinskega imena Mamucium ali njegove različice Mancunio, meščani pa se še vedno imenujejo Mancunijci (/mænˈkjuːniən/). Ta imena naj bi na splošno predstavljala latinizacijo izvirnega britskega imena. Splošno sprejeta etimologija tega imena je, da izvira iz britskega *mamm- ('prsi', v sklicevanju na 'prsim podoben hrib').The Cambridge Dictionary of English Place-Names Based on the Collections of the English Place-Name Society, ed. by Victor Watts (Cambridge: Cambridge University Press, 2004), under MANCHESTER. Vendar novejše raziskave kažejo, da bi lahko izhajalo iz *mamma ('mati', glede na lokalno rečno boginjo). Obe rabi sta ohranjeni v otoških keltskih jezikih, na primer mam, ki pomeni 'prsi' v irščini in 'mati' v valižanščini. Pripona -chester je iz stare angleščine ceaster ('rimska utrdba', sama izposojenka iz latinščine castra, 'trdnjava; utrjeno mesto').
Zgodovina Zgodnja zgodovina Briganti so bili glavno keltsko pleme v današnji severni Angliji; imeli so oporišče v kraju na izdanku peščenjaka, na katerem zdaj stoji Manchestrska stolnica, nasproti brega reke Irwell. Njihovo ozemlje se je raztezalo po rodovitni nižini današnjega Salforda in Stretforda. Po rimski osvojitvi Britanije v 1. stoletju je general Agricola leta 79 ukazal gradnjo utrdbe z imenom Mamucium, da bi zagotovil zaščito rimskih interesov v Deva Victrix (Chester) in Eboracum (York) pred Briganti. Osrednji Manchester je od tega časa stalno naseljen. V Castlefieldu je viden stabiliziran fragment temeljev končne različice rimske utrdbe. Rimska poselitev Manchestra se je verjetno končala okoli 3. stoletja; zdi se, da je bila njena civilna naselbina opuščena do sredine 3. stoletja, čeprav je utrdba morda podpirala majhno posadko do poznega 3. ali zgodnjega 4. stoletja. Po rimskem umiku in saški osvojitvi se je težišče poselitve premaknilo na sotočje Irwella in Irka nekje pred prihodom Normanov po letu 1066. Velik del širšega območja je bil opustošen v kasnejšem Harryingu severa.
V Domesday Book iz leta 1086 je Manchester zapisan kot del stote Salforda in ga kot glavnega najemnika drži Norman po imenu Roger iz Poitouja, kasneje pa ga drži družina Grelley, gospodar graščine in prebivalci Manchestra. Manchestrski grad do leta 1215, preden je bila zgrajen dvorec. Do leta 1421 je Thomas de la Warre ustanovil in zgradil kolegijsko cerkev za župnijo, zdajšnjo stolnico v Manchestru; sedež fakultete Chetham's School of Music in Chethamova knjižnica. Knjižnica, ki je bila odprta leta 1653 in je še danes odprta za javnost, je najstarejša brezplačna javna referenčna knjižnica v Združenem kraljestvu.
Leta 1282 je Manchester omenjen kot trg. Okoli 14. stoletja je Manchester prejel dotok flamskih tkalcev, ki so včasih veljali za temelj tekstilne industrije v regiji. Manchester je postal pomembno središče za proizvodnjo in trgovino z volno in lanom ter se do približno leta 1540 razširil in po besedah Johna Lelanda postal »najlepše, najbolje zgrajeno, najhitrejše in najbolj naseljeno mesto v vsem Lancashiru«. Stolnica in Chethamove stavbe so edine pomembne ohranjene iz obdobja Lelandovega Manchestra.
Med angleško državljansko vojno je Manchester močno podpiral interese parlamenta. Čeprav ni bila dolgotrajna, ji je Cromwell podelil pravico do volitev svojega poslanca. Charles Worsley, ki je bil za mesto le eno leto, je bil kasneje imenovan za generalmajorja za Lancashire, Cheshire in Staffordshire med vladavino generalmajorjev. Bil je marljiv puritanec, vrtel je pivnice in prepovedoval praznovanje božiča; umrl je leta 1656.
Znatne količine bombaža so se začele uporabljati po približno letu 1600, najprej v fustianih iz lanu/bombaža, toda okoli leta 1750 so bile proizvedene tkanine iz čistega bombaža in bombaž je po pomembnosti prehitel volno. Irwell in Mersey sta postali plovni leta 1736, s čimer je bila odprta pot od Manchestra do morskih dokov na Merseyju. Prekop Bridgewater, prva v celoti umetna vodna pot v Veliki Britaniji, je bil odprt leta 1761, po njem je premog iz rudnikov v Worsleyju pripeljal v središče Manchestra. Prekop je bil do leta 1776 razširjen do Merseyja pri Runcorn. Kombinacija konkurence in izboljšane učinkovitosti je prepolovila stroške premoga in prepolovila transportne stroške surovega bombaža. Manchester je postal prevladujoča tržnica za tekstil, proizveden v okoliških mestih. Trgovini so pomagala blagovna borza, odprta leta 1729 in številna velika skladišča. Leta 1780 je Richard Arkwright začel graditi prvo bombažno tovarno v Manchestru. V začetku 19. stoletja je John Dalton v Manchestru oblikoval svojo atomsko teorijo.
Industrijska revolucija Manchester je bil med industrijsko revolucijo eno od središč proizvodnje tekstila. Velika večina bombaža se je predla v mestih južnega Lancashira in severnega Cheshira, Manchester pa je bil nekaj časa najbolj produktivno središče predelave bombaža.
Manchester je postal znan kot največja svetovna tržnica za bombažne izdelke in so ga v viktorijanski dobi poimenovali Cottonopolis in Warehouse City. V Avstraliji, Novi Zelandiji in Južni Afriki se izraz »manchester« še vedno uporablja za gospodinjsko perilo: rjuhe, prevleke za blazine, brisače itd. Industrijska revolucija je prinesla velike spremembe v Manchestru in je bila ključna za povečanje števila prebivalcev.
Mesto se je začelo širiti »z osupljivo hitrostjo« na prelomu 19. stoletja, ko so se v mesto zaradi dela zgrnili ljudje iz Škotske, Walesa, Irske in drugih delov Anglije kot del procesa nenačrtovane urbanizacije, ki jo je prinesla industrijska revolucija. Razvil je široko paleto industrij, tako da je bil do leta 1835 »Manchester brez izziva prvo in največje industrijsko mesto na svetu«. Inženirska podjetja so sprva izdelovala stroje za trgovino z bombažem, vendar so se razširila v splošno proizvodnjo. Podobno se je kemična industrija začela s proizvodnjo belil in barvil, vendar se je razširila na druga področja. Trgovino so podpirale panoge finančnih storitev, kot sta bančništvo in zavarovalništvo.
Trgovina in prehranjevanje naraščajočega prebivalstva sta zahtevali veliko transportno in distribucijsko infrastrukturo: kanalski sistem je bil razširjen in Manchester je postal en konec prve medkrajevne potniške železnice na svetu – železnice Liverpool in Manchester. Konkurenca med različnimi oblikami prevoza je znižala stroške. Leta 1878 je GPO (predhodnik British Telecom) zagotovil svoje prve telefone podjetju v Manchestru.
Manchestrski ladijski prekop je bil zgrajen med letoma 1888 in 1894, na nekaterih odsekih s kanaliziranjem rek Irwell in Mersey, v dolžini 58 km od Salforda do Eastham Locksa na plimskem Merseyju. To je omogočilo oceanskim ladjam, da so priplule naravnost v pristanišče Manchester. Na obrežju prekopa, tik pred okrožjem, je bilo v Trafford Parku ustvarjeno prvo industrijsko območje na svetu. Velike količine strojev, vključno z obrati za predelavo bombaža, so bile izvožene po vsem svetu.
Manchester, središče kapitalizma, je bil nekoč prizorišče nemirov zaradi kruha in dela ter pozivov k večjemu političnemu priznanju delavskega in netitulnega razreda mesta. Eno takšnih srečanj se je končalo s pokolom v Peterlou 16. avgusta 1819. Tam se je razvila ekonomska šola manchesterskega kapitalizma in Manchester je bil od leta 1838 središče Lige proti koruznemu pravu.
Manchester ima pomembno mesto v zgodovini marksizma in levičarske politike; je predmet dela Friedricha Engelsa Razmere delavskega razreda v Angliji leta 1844; Engels je večino svojega življenja preživel v Manchestru in okolici, in ko je Karl Marx obiskal Manchester, sta se srečala v Chethamovi knjižnici. Ekonomske knjige, ki jih je Marx takrat bral, si lahko ogledate v knjižnici, prav tako pa tudi sedež ob oknu, kjer sta se srečala Marx in Engels. Prvi sindikalni kongres je potekal v Manchestru (na Mechanics' Institute, David Street) od 2. do 6. junija 1868. Manchester je bil pomembna zibelka laburistične stranke in gibanja sufražetk.
Takrat se je zdelo, da je kraj, kjer se lahko zgodi karkoli – novi industrijski procesi, novi načini razmišljanja (Manchestrska šola, spodbujanje proste trgovine in laissez-faire), novi razredi ali skupine v družbi, nove verske ločine in nove oblike organizacije dela. Pritegnila je izobražene obiskovalce iz vseh delov Britanije in Evrope. Pregovor, ki zajame ta občutek inovativnosti, je ostal še danes: »Kar Manchester počne danes, preostali svet počne jutri«.•• Zlata doba Manchestra je bila morda zadnja četrtina 19. stoletja. Številne velike javne stavbe (vključno mestna hiša v Manchestru) so od takrat. Svetovljansko vzdušje mesta je prispevalo k živahni kulturi, ki je vključevala orkester Hallé. Leta 1889, ko so bili v Angliji ustanovljeni okrožni sveti, je občinsko okrožje postalo okrožje s še večjo avtonomijo.
Čeprav je industrijska revolucija mestu prinesla bogastvo, je velikemu delu prebivalstva prinesla tudi revščino in bedo. Zgodovinar Simon Schama je opozoril, da je bil »Manchester najboljši in najslabši, ki je bil priveden do grozljivih skrajnosti, nova vrsta mesta na svetu; dimniki industrijskih predmestij vas pozdravljajo s stebri dima«. Ameriški obiskovalec, ki je bil odpeljan na črne točke Manchestra, je videl »ubogo, opeharjeno, zatirano, zdrobljeno človeško naravo, lažnive in krvaveče drobce«.