Versajska palača (, Palais et parc de Versailles) je bila rezidenca francoskih kraljev Ludvika XIV., Ludvika XV. in Ludvika XVI. Stoji na 11 hektarjih zemljišč blizu kraja Versailles, jugozahodno od Pariza in je obkrožena z 815 hektari vrtov oziroma parkov. Ta palača je znana v svetu po svoji lepoti, kot tudi po pomembnih dogodkih, ki so se tu odvijali. Kralji so s svojimi dvorjani stanovali v palači od 1682 do 1789, z izjemo nekaj let v obdobju regentstva Filipa, vojvode Orleanskega (1715–1723). Versajska palača je postala simbol vrhunca francoske monarhije.
Versajska palača je nastala iz lovskega dvorca Ludvika XIII., ki so ga od leta 1661 dalje pomembno dogradili arhitekti Ludvika XIV.: Louis Le Vau, François d'Orbay, Jules Hardouin-Mansart in Robert de Cotte. Notranjo dekoracijo je oblikoval Charles Le Brun, vrtove André le Notre. Tako je nastal po mnenju mnogih najlepša palača v Evropi. V Versajski palači je živelo je okoli 6.000 ljudi, vrtovi so okrašeni s številnimi fontanami in zelenjem. V palači se nahaja tudi znameniti ura. Pomembna dvorana je Galerija ogledal, v kateri je bila leta 1919 podpisana Versajska mirovna pogodba in tako končana prva svetovna vojna. Kot kraljeva rezidenca je prenehala leta 1789, po francoski revoluciji.
Palača in park v številkah Površina palače znaša 67.121 m², od katerih je okoli 50.000 odprto za javnost. V njej je 700 sob, 2.512 oken, 352 dimnikov (v 18. stoletju 1252), 67 stopnišč in 483 ogledal. Tu je tudi okoli 6.000 umetniških slik, 2.100 skulptur in 5.000 kosov pohištva in drugih umetniških predmetov.http://www.chateauversailles.fr/fr/331_Quelques_chiffres.php
Park se razprostira na 815 hektarih (8.000 pred revolucijo), od česar je 93 hektarov vrtov. V parku raste 200.000 dreves in stoji 50 večjih vodnjakov. V njem je tudi več objektov in drugih elementov kot so: Veliki in Mali Trianon, kraljičina vas, Veliki in Mali kanal, zverinjak, oranžerija in Švicarsko jezero.
Arhitekturna zgodovina Prvi lovski dvorec sličica|Gradnja Versajske palače. Ime Versailles vsebuje nekdanji koren – versare, kar pomeni 'kopati' in se nanaša na vas in njive okoli vasi.Jean M. Pérouse de Montclos, Robert Polidori: Versailles Könemann, Köln 1996, S. 22 V vasi Versailles so se nahajale ruševine starega gradu in mlin, ki ga je Ludvik XIII. uporabil kot zatočišče kadar je šel na lov. Leta 1623 je kralj na mestu mlina zgradil majhno lovsko kočo, v kateri je leta 1624 prvič prenočil.Jean M. Pérouse de Montclos, Robert Polidori: Versailles S. 8 François de Bassompierre je opisal to kočo kot »ubogi grad, ki ga mu ne bi zavidal niti siromašni plemič.«Simone Hoog / Daniel Meyer Versailles - Der große Kunstführer, Edition Art Lys, 1995, S. 9 Ko je kralj povečal svojo posest v Versaillesu, je njegov arhitekt Philibert Le Roy med letoma 1631 in 1634 razširil stavbo v trokrilni lovski dvorec. Stari grad je bil kasneje odstranjen.
sličica|Stran Corps de Logis je obrnjena proti mestu z Marmornim dvoriščem, ostankom starega lovskega dvorca Ludvika XIII. Dvorec je bil obkrožen z obzidjem, zgrajenim iz opeke in kamna peščenjaka. Okrašen je bil v slogu zgodnjega francoskega baroka. Ta zgradba se še vedno lahko identificira kot zgradba, ki obkroža Marmorno dvorišče, najmanjše od treh reprezentančnih dvorišč Versajske palače. Po smrti kralja Ludvika XIII. je dvorec nasledil njegov naslednik, Ludvik XIV. Mladi kralj je bil po prevzemu oblasti leta 1661 tukaj pogost obiskovalec.
Odločilen impuls za izgradnjo nove palače v Versaillesu je dal minister za finance Nicolas Fouquet. On je sebi zgradil spektakularno graščino Vaux-le-Vicomte, ki je pustila trajen vtis na dvorni barok v Franciji, a tudi razjezila kralja. Ludvik XIV. je zaslutil da je Fouquet zgradil grandiozen dvorec z denarjem iz državne blagajne, zato ga je zamenjal in zaprl v ječo. Graščina Vaux-le-Vicomte, arhitekta Luisa le Vaua, arhitekta parkov André Le Nôtrea in dekoraterja Charlesa Le Bruna, je demonstrirala umetniško integracijo arhitekture in hortikulture, ki je bila v skladu s kraljevo namero da zase zgradi moderno rezidenco. Ludvik je najel prej omenjene mojstre in jim poveril povečanje malega dvorca svojega očeta. 6. maja 1682 je kralj demonstrativno prestavil svoj dvor na to novo lokacijo. sličica|left|Fasada Corps de Logis. Namesto Galerije ogledal je tu terasa, okna še niso obokana z loki. Slika je iz 1675.
Gradnja palače Kralj je nasprotoval nasvetu svojih arhitektov, da bi zgradili povsem novo palačo, tako da je bil lovski dvorec sčasoma adaptiran in vklopljen v novo strukturo.Jean M. Pérouse de Montclos, Robert Polidori: Versailles S. 88 ff. Najprej so v obdobju od 1668 do 1671 dopolnili obzidje in zgradba Ludvika XIII. je dobila obliko črke U (Corps de Logis). Zgradba je imela, namesto kasneje zgrajene Galerije ogledal, veliko teraso na vrtni strani v pritličju. V južnem krilu starega dvorca je bila narejena kraljičina dvorana, v severnem kraljeva. Od 1678 do 1684 je Jules Hardouin-Mansart nadgradil teraso in sosednje salone z Galerijo ogledal in ustvaril salonae vojne in miru. Tako je zaprl glavno fasada Corps de Logis. Originalno ravne preklade oken so bile predelane v ločne, ki odgovarjajo obliki ogledal v galeriji.
Istočasno z razširitvijo Corps de Logis se je začelo delo na izgradnji severnega in južnega krila palače. Obe krili sestavljata dve dolgi vzporedni zgradbi, ena na strani proti vrtu, druga proti mestu. To sta pravokotni, med seboj povezani zgradbi z nekaj dvorišči. Izgradnja južnega krila je trajala do leta 1684, kasneje začeto severno krilo se je gradilo do leta 1689. Dela na mestni strani severnega krila niso bila dokončana zaradi stroškov devetletne vojne in so jih končali v 19. stoletju. Da bi lahko zgradili severno krilo, so morali podreti Jamo nimfe Tetide (Grotte de Thétys), s kipi in fontanami okrašena jama iz leta 1664. Kipe so prenesli v park dvorca Mali Trianon. Na mestu jame nimfe Tetide so leta 1710 zgradili dvorno kapelo, do katere je mogoče priti iz severnega krila.
Po preselitvi dvora v Versajsko palačo leta 1682, je na izgradnji nove palače delalo 22.000 ljudi,Bernd-Rüdiger Schwesig Ludwig XIV., Rowohlt Verlag, 2005, S. 76 a je, po podatkih sodobnikov, število delavcev leta 1685 doseglo 36.000.<ref>Vgl. Philippe de Courcillon, Marquis de Dangeau: Journal d'un courtisan à la cour du Roi Soleil"</ref> Ob koncu 18. stoletja je bila izgradnja Versajske palače končana v današnjem obsegu. Fasada, ki gleda proti vrtovom je dolga 670 metrov.
sličica|left|Različne faze izgradnje z načrtom širše okolice Zgradbe stojijo okoli niza dvorišč v sredini vsake in skupaj tvorijo velik del mesta, orientirane pa so tako, da vodijo k središču palače. Veliko Ministrsko dvorišče se navezuje na Kraljevo dvorišče in na koncu na manjše Marmorno dvorišče pred prvotnim lovskim dvorcem. Glavna zgradba starega dvorca je služila kot kraljeva rezidenca in stanovanje njegove družine, stranska krila in ostale zgradbe pa dvorjanom.
Fasada palače proti vrtovom je oblikovana v slogu francoskega klasicističnega baroka. V arhitekturi dominirajo horizontale, strogost fasade iz peščenjaka razbijajo samo stebri in okrasne skulpture. Vrhnja balustrada na drugem nadstropju je okrašena s kamnitimi vazami in predstavami trofej. Fasada obrnjena proti mestu je zgrajena v starejšem prilagojenem slogu Marmornega dvorišča. Zgrajena je iz opeke s poudarjenimi elementi iz peščenjaka. Louis de Rouvroy de Saint-Simon je opisal kontrast arhitektonskih slogov kot »čudovit in grd, vendar sešit«. / fr/110_La_construction_du_Chateau.php www.chateauversailles.fr istorija dvorca
V obdobju Ludvika XV. je bila ustvarjena nova dekoracija mestne fasade palače v slogu klasicizma. Staro fasado so okrasili z obdelanim kamnom tako, da je spominjala na fasado proti vrtovom. Načrtovana je bila tudi kupola nad glavno zgradbo.Jean M. Pérouse de Montclos, Robert Polidori: Versailles S. 84, 85. Zaradi finančnih težav so od leta 1771 obnovili samo propadli del fasade, ki se od tedaj imenuje Gabrijelovo krilo. Paviljon nasproti njega, tako imenovano Dufurovo krilo, je bil prilagojen v 19. stoletju zaradi simetrije (dela so trajala pol stoletja). Danes so na fasadah vidni mnogi arhitekturni slogi. Okoli leta 1780 so obstajali načrti da bi se celotna zgradba preuredila v slogu revolucionarne arhitekture. Projekt ni bil realiziran.Rolf Tomann (Hrsg.) Klassizismus und Romantik, Könemann 2000, S. 84 f. sličica|Galerija ogledal, pogled na ločno oblikovana okna proti vrtu sličica|upright|Kraljeva postelja v glavni spalnici
Notranja dekoracija Državniške dvorane oblikovane v obdobju Ludvika XIV. so služile za glorifikacijo Sončnega kralja. Dekoracija v štuku, kot tudi teme slik so poveličevale politične in gospodarske uspehe kralja in njegovih predhodnikov. Veliko je motivov iz grške mitologije, ki se kot alegorije prenašajo na kralja in njegova dela. Ludvik je vedno predstavljen in oblečen kot bog Apolon. Kot tudi starodavni bog svetlobe in Sonca, Ludvik nosi avro mistične božanske narave, ki se ne zoperstavlja cerkvi, ker je Ludvik tudi absolutni kralj katoliške Francije. Primerjava z Apolonom prispeva k njegovemu ugledu kralja Sonca.
Galerija ogledal in kraljeva spalnica V središču palače v prvem nadstropju in celi njegovi dolžini se razteza 75 metrov dolga in 10 metrov široka Galerija ogledal (znana tudi kot Galerija Ludvika XIV.), ki povezuje salona vojne in miru. Saloni so bili nekoč hodniki do apartmajev kraljevskega para, kjer je bil salon vojne namenjen kralju, salon miru kraljici. Galerija je okrašena s 30 slikami na stropu uokvirjenih s štukaturnim okrasjem, ki glorificira kralja, s 357 ogledali in marmornimi pilastri, kar vse pusti izjemen vtis na obiskovalca. Sedemnajst velikih ogledal ustreza istemu številu ločnih oken na vrtni fasadi. Ogledala odražajo podobo parka in svetlobo Sonca podnevi, ponoči pa kažejo svetlobo sveč.
Galerijo ogledal so uporabljali tudi za proslave, njena osnovna funkcija pa je bila funkcija dvorne promenade, kjer so se dvorjani zbirali v upanju da bodo srečali kralja. Ker se niso smeli direktno obračati na kralja, so upali da se bo on obrnil k njim ali da jih bo povezal kakšen vpliven posrednik. Velikost dvorane je bila namerno izbrana tako, da se je lahko na oddaljenosti obšlo neželjenega sogovornika.Hermann Boekhoff (Hrsg.) Paläste, Schlösser, Residenzen - Zentren europäischer Geschichte, Karl Müller Verlag Erlangen, 1993. S. 95 f.
Na sredini galerije se nahaja prehod k osrednji spalnici. Nekoč je bil tukaj salon, ki je povezoval sobe kralja in kraljice. Po smrti Marije Tereze Avstrijske je soba izgubila to funkcijo in postala soba za oblačenje, od leta 1701 pa kot posebna spalnica Ludvika XIV. To je bil prostor, kjer so se odvijale znane ceremonije kraljevega prebujanja in počitka, ki je tukaj v središču svoje palače in svoje države simboliziral dnevni ciklus Sonca in svoje kraljevine. V tej sobi je tudi umrl 1. septembra 1715.Daniel Meyer Versailles - Wegweiser Edition Art Lys, 1995, S. 45 sličica|levo|upright|Dvorna kapela
Dvorna kapela Preden je bila dvorna kapela zgrajena v severnem delu palače, je bila predvidena na več lokacijah. Jules Hardouin-Mansart je najprej načrtoval kapelo s kupolo v sredini severnega krila, a so bili ti načrti opuščeni.Jean M. Pérouse de Montclos, Robert Polidori: Versailles. S. 101 Današnja kapela ima dve nadstropji in je visoka 25 metrov. Zgornje nadstropje je bilo namenjeno kraljevi družini, nižje za dvorjane. Po obliki kapela vsebuje srednjeveško gotiko in baročno cerkveno arhitekturo. Tri freske različnih slikarjev prikazujejo Boga očeta, sina in svetega duha. Cerkvene orgle imajo še originalno pozlato. V tej kapeli sta se poročila kralj Ludvik XVI. in Marija Antoaneta.
Opera