Šibenik

Šibenik je zgodovinsko mesto na Hrvaškem z okoli 31.000 prebivalci (popis 2021; mestna občina jih ima 42.600) in pristanišče v severni Dalmaciji, ki je upravno središče Šibeniško-kninske županije in sedež istoimenske rimskokatoliške škofije (ki je del Splitske metropolije), pa tudi Dalmatinske eparhije Srbske pravoslavne cerkve. Geografska lega Šibenika je nedaleč od izliva reke Krke v Šibeniški zaliv. Mesto se razprostira okrog pristanišča in na vzpetinah nad pristaniščem.

Prvič je bil omenjen na božič leta 1066 v darovnici Petra Krešimirja IV., zato se imenuje tudi "Krešimirjevo mesto". Do pandemije kuge v 17. stoletju je bilo največje mesto na celotni vzhodni obali Jadrana.Tomislav Donđivić: "In the mid-16th century, Šibenik was the largest city in Dalmatia by population!" , Šibenik.in, PUBLISHED: 05.05.2013Ante Šupuk: "MARGINALIJE O ŠIBENIK, IJEGOVU POPULATION I ANTHROPONYMS IN THE NINETEENTH CENTURY" , Čakavska rič. Semi-annual for the study of Čakavska riči, vol. XIII., no. 2 (1985) Šibenik je bil dejansko glavno mesto Hrvaške od decembra 1944 do maja 1945. Pomemben je tudi kot kraj ustanovitve hrvaške mornarice.

Stolnica sv. Jakoba je najpomembnejši arhitekturni dosežek 15. in 16. stoletja na hrvaških tleh. Zaradi svojih izjemnih vrednot je bila leta 2000 uvrščena na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO, na tem seznamu pa se ji je pridružila tudi trdnjava sv. Nikolaja.

Zgodovina Etimologija Obstaja več razlag o poimenovanju Šibenik. Giorgio Sisgoreo v svoji knjigi De situ Illiriae et civitate Sibenici iz 15. stoletja opisuje ime in lokacijo Šibenika. Ime mesta pripisuje palisadi iz šibja 'šib'. Nekateri trdijo, da je ime ilirskega izvora ali da izhaja iz družinskega imena Šubić. Druga razlaga je povezana z gozdom prek latinskega toponima Sibinicum, ki je pokrival ožjo mikroregijo znotraj Šibenika na območju trdnjave sv. Mihaela in okoli nje.

Prazgodovina Tarion je bilo starodavno mesto na območju med reko Krko na severu in rtom Ploče na jugu, razvejano vzdolž obale. Po Plinijevih zapiskih je bil Tarion dom ljudstva Tariotov, ki je bilo avtohtono ljudstvo. Po Plinijevih zapiskih so prebivalci Tariona živeli predvsem pastirski način življenja, kar je mogoče ugotoviti z arheološkimi ostanki, posvečenimi bogu Silvanu. Seveda jim je poleg pastirske narave geografska lega omogočala tudi povezavo z drugimi pomembnimi mesti tistega časa, kot je bil Danilo, in kakovostno cestno povezavo, zato je bila pomembna tako za same Rimljane kot za ljudi, ki so živeli na tem območju.

Ustanovitev in srednji vek Šibenik je eno najstarejših avtohtonih hrvaških mest ob Jadranskem morju. O najzgodnejši zgodovini Šibenika oziroma o natančnem datumu njegove ustanovitve ni veliko znanega. Glede na dosedanja znanstvena odkritja se domneva, da je bil ustanovljen v času vladavine kneza Domagoja v 9. stoletju. Sprva se je razvil kot trdnjava (kastrum) s starejšim predmestjem (suburbium) na območju Dolca in mlajšim na vzhodni strani gradu, kjer je bila v 12. stoletju zgrajena cerkev sv. Krševana, okoli katere se je kasneje razvilo jedro srednjeveškega mesta. Šibenik je spadal v skupino tako imenovanih hrvaških mest in je nastal na hribu 70 m nad morjem (današnja trdnjava sv. Mihaela). Na območju Šibenika do danes niso našli sledi starodavne urbane tradicije, obstajajo pa določeni znaki življenja v pozni antiki. Prvič je bil omenjen za božič leta 1066, ko je kralj Peter Krešimir IV. na srečanju visokih državnih in cerkvenih dostojanstvenikov izdal listino, s katero je benediktinskemu samostanu sv. Marije v Zadru podelil kraljevo svobodo in zaščito.prof. Ivo Livaković, [prof. Ivo Livaković: Tisućljetni Šibenik], prof. Ivo Livaković: Tisućljetni Šibenik, Šibenik, 2002, accessed 13 January 2016. V tem času je bil Šibenik okrepljen, kot del kraljevih prizadevanj, da bi s pomočjo hrvaških mest ustvaril protiutež romanskim mestom bizantinske teme Dalmacije. Po bitki z ogrsko vojsko na Petrovi gori leta 1097 in smrti hrvaškega vladarja Petra Snačića je Šibenik leta 1105 priznal oblast hrvaško-ogrskega kralja Kolomana.

V obdobju po izgubi državnega vladarja na hrvaškem prestolu so se Benetke, Bizanc in Árpádovci neprekinjeno borili za oblast nad Šibenikom vse do leta 1180. V 12. stoletju je bil v pravnem smislu utrjeno naselje (kastrum, oppidum), ne pa mesto (civitas), zato so bila njegova prihodnja prizadevanja usmerjena v doseganje mestnega statusa, ki bi dosegel tudi druga dalmatinska mesta (kot so Zadar, Trogir in Split). Leta 1169 je Šibenik od ogrskega kralja Štefana III. dobil mestni status in pravico do kovanja kovancev. Vendar pa je Šibeniku šele po hudih sporih in dolgem boju s Trogirjem uspelo dobiti lastno škofijo. Leta 1298 je bila ustanovljena Šibeniška škofija – pravi status mesta v srednjem veku. Šibeniško škofijo je ustanovil papež Bonifacij VIII. z bulo 1. maja 1298. Sam akt o ustanovitvi se je v Šibeniku zgodil 28. junija istega leta, razglašena je bila papeška bula in posvečen je bil prvi škof, oče Martin Rabljanin. Stolnica je bila takratna cerkev sv. Jakoba apostola. Leta 1380 jo je uničil požar. Kmalu so ljudje začeli razmišljati o gradnji nove, večje stolnice.Ivo Kronja, , Šibenik Bishopric, 18 April 2011, accessed 13 January 2016.

Od konca 13. stoletja je Šibenik priznaval oblast hrvaških knezov, najprej kneza Domalda (1200–1226), nato pa bribirskih knezov Šubićev (do leta 1322). V času vladavine slednjega je Šibenik postal škofovski sedež in dobil status mesta, vendar je zaradi visokih davkov in obveznosti gospodarsko zaostajal. To je bil vzrok za izbruh upora proti bribirski vladi; nato se je mestu s podporo Beneške republike uspelo upreti oblasti Mladena II., a je sčasoma izgubilo avtonomijo in pravico do svobodne izvolitve kneza, ki so ga od takrat naprej volili Benečani. Mesto je po porazu Beneške republike v vojni z Ludvikom I. Anžujskim in podpisu Zadrskega miru (1358) ponovno prišlo pod oblast Anžujcev. Od leta 1390 je skupaj z drugimi mesti v Dalmaciji (razen Zadra) priznavalo oblast bosanskega kralja Tvrtka I. Kotromanića, na začetku 15. stoletja pa še bosanskega vojvode Hrvatinića in kralja Ladislava Neapeljskega.Šibenik, Croatian Encyclopedia Croatian Encyclopedia, accessed 20. 8. 2020.

Za razliko od drugih mest ob jadranski obali, ki so jih ustanovili Grki, Iliri in Rimljani, so Šibenik ustanovili Slovani.Foster, Jane (2004). Footprint Croatia , Footprint Handbooks, 2nd ed. p. 218. Pod sedanjim imenom je bil prvič omenjen leta 1066 v listini hrvaškega kralja Petra Krešimirja IV. in je bil nekaj časa sedež tega hrvaškega kralja. Zaradi tega se Šibenik imenuje tudi Krešimirov grad (Krešimirovo mesto).

Med 11. in 12. stoletjem je Šibenik premetaval med Benetkami, Bizancem in Ogrsko. Leta 1116 ga je osvojila Beneška republika,Oliver, Jeanne (2007). Croatia . Lonely Planet 4th ed. p. 182. ki ga je imela v lasti do leta 1124, ko ga je za kratek čas izgubila v korist Bizantinskega cesarstva, nato pa ga je imela v lasti ponovno do leta 1133, ko ga je zavzelo Ogrsko kraljestvo. Do leta 1180 je še večkrat menjalo lastnike med omenjenimi državami.

Mesto je leta 1167 od Štefana III. Ogrskega dobilo status mesta. Leta 1298 je dobilo svojo škofijo.

Pod Benetkami

Mesto se je, tako kot preostala Dalmacija, sprva upiralo Beneški republiki, a ga je po triletni vojni leta 1412 prevzela. Pod beneško oblastjo je Šibenik leta 1412 postal sedež glavne carine in sedež urada za porabnike soli z monopolom nad trgovino s soljo v Chioggii in po celotnem Jadranskem morju.

Avgusta 1417 so beneške oblasti začeli skrbeti Morlaki in drugi Slovani iz zaledja, ki so ogrožali varnost Šibenika. Osmansko cesarstvo je začelo ogrožati Šibenik (znan kot Sebenico) v okviru svojega boja proti Benetkam konec 15. stoletja, vendar ga nikoli niso uspeli osvojiti. V 16. stoletju je bila zgrajena trdnjava sv. Nikolaja, do 17. stoletja pa so njene utrdbe ponovno izboljšali s trdnjavama sv. Ivana (Tanaja) in Šubićevac (Barone).

Morlaki so začeli naseljevati Šibenik med kandijsko vojno (1645–69). Padec Beneške republike leta 1797 je Šebenik prišel pod oblast Habsburške monarhije.

Mesto, ki ga je med napoleonskimi vojnami priključilo Francoskemu cesarstvu in ga vključilo v svoje Ilirske province, je po Dunajskem kongresu (ponovno) postalo del avstrijske monarhije. Avstro-Ogrski kompromis iz leta 1867 ga je pripeljal na avstrijsko stran Avstro-Ogrske, kjer je deloval vse do leta 1918. V tem avstrijskem obdobju je bil glavno mesto istoimenskega okrožja, enega od 13 v Kraljevini Dalmaciji.Die postalischen Abstempelungen auf den österreichischen Postwertzeichen-Ausgaben 1867, 1883 und 1890, Wilhelm KLEIN, 1967 Italijansko ime Sebenico se je uporabljalo samo do približno leta 1871.

Leta 1872, takrat v Kraljevini Dalmaciji, je Ante Šupuk postal prvi hrvaški župan mesta, izvoljen na splošnih volitvah. Imel je ključno vlogo pri procesu modernizacije mesta in se ga še posebej spominjamo po projektu iz leta 1895, s katerim so zagotovili ulično razsvetljavo, ki jo je napajala zgodnja hidroelektrarna Jaruga. 28. avgusta 1895 je Šibenik postal prvo mesto na svetu z ulično razsvetljavo na izmenični električni tok.

Habsburška monarhija

Z razpadom beneške države je Šibenik leta 1797 prišel pod oblast Avstrije. Pričeli so se ljudski nemiri, ki jih je vodila proavstrijska duhovščina, ki se je bala sekularistov in meščanske revolucije, ki jo je povzročila francoska okupacija Beneške republike in je vse nekdanje beneške uradnike videla kot sovražnike. V teh nemirih v Šibeniku je bila usmrčena celotna družina častnega francoskega konzula, večina drugih plemičev pa je pobegnilo na sosednje otoke. V začetku leta 1806 je v mesto vstopila francoska vojska in Šibenik je postal del Francoskega cesarstva, od leta 1810 pa del avtonomnih Ilirskih provinc, ko je po mnogih stoletjih 'ilirski' za kratek čas postal uradni jezik. Na začetku stoletja se je začela gradnja ceste do Knina preko Konjevrat in Drniša, ki je bila končana leta 1802, po prihodu Francozov pa se je izboljšalo cestno omrežje proti Splitu, Zadru in Reki. Francoski guvernerji so bili zgroženi nad zaostalostjo beneške Dalmacije, zato so poskušali posodobiti kmetijstvo v njej, vzpostaviti šolski sistem, zgraditi prvo bolnišnico, sirotišnico, izvajati protiepidemiološko zaščito prebivalstva ter posodobiti upravo in sodstvo. Po porazu Napoleona Bonaparteja je avstrijska vojska osvojila Dalmacijo in konec leta 1813 vstopila v Šibenik.Dr. Ferdo Čulinović: Šibenik from the fall of Venice to the collapse of the French government (1797-1813); "Šibenik-spomen zbornik o 900. oblijetnici", Muzej grada Šibenik, Šibenik, 1976. p. 289-315Slavo Grubišić: "Šibenik through the centuries", Šibenik City Museum, Šibenik, 1974.